torek, 22. maj 2018

Meghan in Harry ter moč ljubezni


Kraljevske poroke so predvsem spektakel in zadnja med njimi, poroka med princem Harryem in Američanko Meghan Markle, ni bila nikakršna izjema. A vendarle je šlo tudi za dogodek poln simbolike in pozitivnih sporočil. Ko govorimo o simboliki, je na prvem mestu seveda sama nevesta Meghan, ki je po očetu angleško-irsko-nizozemskega porekla, po mami pa Afroameričanka. To je vsekakor nekaj novega za ‘čistokrvne’ plemiške elite, prav tako pa tudi velik izziv za številne nacionalistične nestrpneže iz vseh koncev sveta (tudi iz naših krajev), ki še vedno sanjajo o ‘čistem narodu, ki ga ogroža nečista kri’, pa naj gre za migrante, Rome, ‘napačno’ spolno usmerjene itd.

Vsekakor pa bi lahko nestrpneži vseh vrst, politiki in ekonomisti, direktorji in drugi pozorno prisluhnili izjemni poročni pridigi ameriškega škofa Michaela Curryja z naslovom Moč ljubezni (The Power of Love). Tem besedam je prisluhnilo milijone ljudi in le upamo lahko, da so se vsaj malo ‘prijele’ tudi tistih, ki imajo ‘v rokah škarje in platno’, da v ekonomskem in političnem smislu spremenijo svet, in pa tisti, ki s sovraštvom do drugih zastrupljajo svet. Njih sovraštvo je najhujši ‘kemični’ strup, ki razdvaja in uničuje človeštvo.

Škof Michaela Curry je dejal: “V ljubezni je moč. Ne podcenjujte je. Nikoli nanjo ne glejte preveč sentimentalno. Moč obstaja. Moč obstaja v ljubezni. Če mi ne verjamete, se spomnite časa, ko ste se prvič zaljubili. Zdelo se vam je, da se ves svet vrti okrog vas in vašega ljubljenega. Torej, tam je moč, moč v ljubezni, ne samo v njenih romantičnih oblikah, ampak v kakršni koli obliki, kakršni koli obliki ljubezni.”

To je zelo pomembno. Ljubezen ni samo sentimentalno čustvo zaljubljencev, temveč vsebuje izjemno moč. Moč, ki lahko spremeni svet, ali kot je dejal škof Curry:

“Ljubezen lahko spremeni svet. Samo predstavljajte si svet, ki bi ga usmerjala ljubezen. Predstavljajte si domove in družine, soseske in skupnosti, vlade in narode, posle in trgovino, ki bi jih usmerjala ljubezen. Predstavljajte si ta stari utrujeni svet, ki bi ga usmerjala ljubezen, nesebična, požrtvovalna in odrešilna.”

Seveda bodo številni nergači takoj zamahnili z roko in rekli, da gre le za ‘lepe želje in misli’. Morda pa se raje vprašajmo takole: kaj danes usmerja svet? Mar niso to pohlep, tekmovalnost in sebičnost? Seveda jim ne rečemo tako. Govorimo o gospodarski rasti, ki v sebi skriva neizmeren pohlep po ekscesno visokih dobičkih; govorimo o konkurenčnosti, dejansko pa gre za brezobzirno tekmovanje za globalne vire, ki stotine milijonov ljudi prikrajša za najosnovnejše dobrine ter uničuje naše skupno okolje; govorimo o varovanju nacionalnega interesa, v resnici pa smo samo skrajno sebični in destruktivni do drugih.

Razmislimo še, kako bi bilo, če bi svet zares usmerjala ljubezen; če bi ljubezen usmerjala ‘domove in družine, soseske in skupnosti, vlade in narode, posle in trgovino’, kot pravi škof Curry? 

Zagotovo ne bi najrevnejšim ljudem kradli naravnih in družbenih virov; zagotovo ne bi dopustili, da več kot 800 milijonov Zemljanov strada; zagotovo ne bi brezobzirno uničevali narave; zagotovo ne bi na mejah postavljali zidov ali rezilnih ograj ter ‘zganjali’ brezsramno protibegunsko histerijo.

Zagotovo pa bi vzpostavili globalni mehanizem delitve dobrin, ki bi vsakemu Zemljanu omogočil zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; zagotovo bi države začele sodelovati (brez ‘fige v žepu’) pri vzpostavitvi globalnega miru in pri zaščiti okolja; zagotovo bi pomagali beguncem, jih sprejeli in jim omogočili čimprejšnjo vrnitev v domača okolja, kjer bi jim zagotovili življenje v miru in blaginji itd.

Tako bi ravnali – kot posamezniki, organizacije ali skupnosti – če bi naša dejanja usmerjala veličastna ‘moč ljubezni’. Kajti, kot je nadalje poudaril škof Curry:

“Ko je ljubezen pot, nesebična, požrtvovalna, odrešujoča, ko je ljubezen pot, noben otrok na tem svetu nikoli več ne bo šel lačen v posteljo. Ko je ljubezen pot, bomo pravici dopustili, da pridere kot mogočen rečni tok in pravičnost nikoli več ne bo presahnila. Ko je ljubezen pot, bo revščina postala zgodovina. Ko je ljubezen pot, bo Zemlja posvečen prostor. Ko je ljubezen pot, bomo ob rečni strugi odvrgli svoje meče in ščite, in nikoli več prakticirali vojne. Ko je ljubezen pot, bo na voljo veliko dobrih bivališč, veliko dobrega prostora za vse božje otroke; kajti ko je ljubezen pot, drug z drugim ravnamo dobro, kot da smo resnično ena družina.”

Ljubezen je združevalna moč, ki nas vodi k prepoznavanju enosti človeštva. Enost človeštva pa lahko izrazimo z resničnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin.

Harryu in Meghan pa zaželimo veliko medsebojne ljubezni, kajti ljubezen svojo moč izraža ‘v kakršni koli obliki’. Naj se izraža tudi v naših odnosih z drugimi in v naših dejanjih, ki spreminjajo svet.


You Tube: pridiga škofa Michaela Currya

Besedilo pridige Moč ljubezni

Slika: Times Now

petek, 18. maj 2018

Vsi begunci


Begunec je slehernik, kakor ti in jaz,
učitelj, pek, uradnik, kmet, urar, študent, dijak, …
otrok, brat, sestra, mati, oče, stric, dedek, …
morda v svojem okolju spoštovan,
ugleden, priljubljen, dobrodelen,
pregnan s praga svoje domačije

zrušene v besnečem ognju vojne vihre
ali zaplenjene zaradi oderuških posojil
ali prenizkih ‘tržnih’ cen že tako ubornih pridelkov
ali drugih ekonomskih ‘orožij za množično uničevanje’,
s katerimi upravljajo ‘ugledne’ in ‘demokratične’
svetovne države in globalne korporacije.

65 milijonov* slehernikov,
ki blodijo v mejah svojih držav
ali krvavijo na nevarnih poteh daleč od svojih domov,
kamor nikdar, niti v najbolj morastih sanjah,
niso želeli stopiti,

kjer jih pričakajo brezštevilni nestrpneži,
ki ne vidijo vzrokov in posledic,
ki ne vidijo ljudi, kakor so oni sami,
temveč le ‘nevarne migrante’,
ki ogrožajo njihov način življenja,
ki ga uravnavajo in ‘zapolnjujejo’
preračunljivi in ambiciozni politiki ter
pohlepne globalne potrošniško-zabavljaške korporacije

in namesto, da bi si skupaj prizadevali za
bolj pravičen politično-ekonomski sistem,
ki tudi njim samim povzroča
vse več skrbi in frustracij,
te skrbi in frustracije raje preusmerjajo
na reveže in begunce, ki so že izgubili vse,

begunci zagotovo niso prišli zato,
ker bi jih kdo poslal ali ker bi si to želeli,
temveč zaradi posledic odločitev naših
ekonomistov, direktorjev in še zlasti politikov,
ki jih izvolimo, potem pa štiri leta gledamo stran,
ko počnejo svoje ‘umazane rabote’,

zato smo na dolgi rok
begunci vsi, Sleherniki,
samo,
da mi tega še ne vemo!



* Po podatkih Agencije ZN za begunce (UNHCR) je danes v svetu 65,6 milijona ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. V svetu mora vsako minuto dom pod prisilo zapustiti 20 ljudi.

Slika:
Crowdfunder, Pinterest: Wilfranck
"No one puts their children in a boat unless the water is safer than the land"

torek, 15. maj 2018

Uresničitev 25. člena v 21. stoletju


"Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Danes, ko smo že krepko zakorakali v 21. stoletje in natanko sedemdeset let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, je napočil čas, da končno uresničimo tisto, k čimer smo se kot globalna skupnost, že dolgo tega zavezali. Še zlasti si prizadevajmo za uresničitev 25. člena, ki vsakomur na tem planetu zagotavlja dobrine za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, “vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.”

V času vrhunskih tehnologij – računalnikov, interneta, mobilnih tehnologij, robotov; izjemnih zmogljivosti za pridelavo hrane in drugih življenjsko pomembnih dobrin, modernih in poceni transportnih sredstev ter še tisočih in tisočih ‘čudes’ sodobnega sveta – preprosto ne moremo in ne smemo dopustiti, da poleg nas živijo ljudje, ki so dobesedno brez vsega.

Danes se ne moremo več izgovarjati na pomanjkanje dobrin in tehnologij, na pomanjkanje znanja in ustreznih informacij. Edina ‘ovira’ za uresničitev pravic iz 25. člena je zato naša kolektivna brezbrižnost in ignoranca, ki ji sledi politična ‘tišina’ in nedejavnost. Ne moremo vsega bremena prepustiti pogosto nečloveškim naporom številnih dobrodelnih organizacij, ki kljub svojemu obsegu, le s ‘kapljami zalivajo izsušena tla’ skrajne revščine in človeškega trpljenja.

Četudi se skrivamo za še tako visokimi zidovi in za še tako birokratskimi ‘zaščitnimi ukrepi’, nam revščina drugih ves čas ‘krade spanec’ in ogroža naš (potrošniško sprevrženi) način življenja. Begunci, terorizem, vojaški konflikti, globalno segrevanje podnebja in onesnaženje okolja v veliki meri izvirajo iz skrajne revščine. Jezimo se na posledice, o vzrokih pa nočemo vedeti ničesar.

Kdo krade naravne vire revnim državam in temu reče ekonomska politika? Kdo ruši države in cele regije in to poimenuje varnostna politika? Naši politiki, ki jih izvolimo, potem pa jim štiri leta pustimo in gledamo stran, ko izvajajo politiko izkoriščanja, napadanja, poniževanja – šibkejši držav in tudi svojih šibkejših državljanov.

Samo s skupnimi napori sodelujočih držav sveta lahko odpravimo največji madež na ‘duši’ človeštva – skrajno revščino in lakoto, ki uničuje stotine milijonov Zemljanov. Saj že imamo napisan politični in ekonomski program, to je 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (in še 26. člen, ki pravi, da ima “vsakdo ima pravico do izobraževanja”).

Uresničimo ga. Kako? S sodelovanjem in pravičnejšo delitvijo dobrin. S tem bomo tudi na praktični ravni izrazili enost človeštva oziroma razumevanje, da smo ena človeška družina, ki si deli skupni dom – planet Zemljo. Ko bo sleherni Zemljan imel dostop do vsaj osnovnih dobrin, bomo lahko govorili o pravilnih človeških odnosih, ki so prvi korak k manifestaciji resnične ljubezni in modrosti na planetu Zemlja.

Uresničitev 25. člena je zato ključ do naše skupne prihodnosti, ko bomo drug poleg drugega zaživeli v miru in blaginji. Kako pa naj sploh drugače živimo s svojimi brati in sestrami, na kar nas opozarja 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Ponovimo ga še enkrat:

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.”


sobota, 12. maj 2018

Enost človeštva


Če želimo skupno prihodnost, kjer bo sleherni Zemljan živel v blaginji, miru in v primernem naravnem okolju, je ključnega pomena razumevanje koncepta enosti človeštva. Kajti če bomo še naprej ‘hodili po poti’ ločevanja, sebičnosti, tekmovalnosti, izkoriščanja, premoči, bomo naša prihodnost kaj klavrna, če sploh bo. Kaj je enost človeštva in zakaj je tako zelo pomembno, da jo razumemo in ‘živimo’?

Ljudje smo družbena in družabna bitja. To je dejstvo in o tem nam niti razpravljati ni treba. Zato vselej pripadamo neki skupnosti. Ne samo zaradi lažjega življenja v materialnem oziroma ekonomskem smislu, temveč nam pripadnost skupnosti ali skupini prinaša tudi druge ‘darove’ –čustvene, kulturne, duhovne itd.

Vsakdo se zato lahko po liniji najmanjšega odpora identificira z družino ali s prijateljsko, šolsko, lokalno, politično, versko ali podobno skupnostjo. Tudi pripadnost veliki skupnosti – državi ali še širši skupnosti je danes skorajda nekaj samoumevnega. Potem pa nenadoma nastane ‘rez’; le redki ljudje so danes zmožni razmišljati o človeštvu kot o celoviti skupnosti, kot o ‘veliki človeški družini’ oziroma o enosti človeštva.

Pa vendarle danes vemo, da smo v genetskem smislu in po svojem izvoru dejansko pripadniki ene družine ali v znanstvenem jeziku (Wikipedia): podvrsta Homo sapiens sapiens, iz vrste Homo sapiens, rodu Homo (človek). S komurkoli na Zemlji smo si v genetskem smislu 99,9-odstotno podobni; vsega 3.000 generacij oziroma 100.000 let v preteklosti pa imamo vsi ljudje skupne prednike (Wikipedia).

Dejstvo je tudi, da smo si različni. Vendar so te razlike predvsem jezikovne, kulturne, svetovnonazorske, politične itd. Razlike so pogojene predvsem z značilnostmi okolja, v katerega se rodimo. Ker smo se v preteklosti razvijali precej ločeno, so se razlike med nami povečevale. Danes pa, v času interneta, globalne trgovine in poceni transportnih sredstev, postajamo vse bolj povezani in ugotavljamo, da smo vendarle – zelo podobni.

Globalizacija, ki jo tako radi kritiziramo, ima sicer res precej temnih strani (na primer pretirana moč globalnih korporacij in najvplivnejših svetovnih držav), a je hkrati tudi proces povezovanja, odkrivanja naše soodvisnosti, krepitve sodelovanja in povezovanja v eno globalno skupnost. Kar pa ne pomeni, da moramo pri tem zavreči svoje kulturne, jezikovne in druge identitete.

Enost človeštva torej najprej pomeni prepoznavanje človeštva kot soodvisne in povezane skupnosti, ki ima skupne cilje. Ključni cilji človeštva pa so blaginja vseh ljudi, zdravo planetarno okolje in mir; te cilje smo zapisali v številnih mednarodnih dokumentih in pogodbah (na primer v Splošni deklaraciji človekovih pravic, v Pariškem podnebnem sporazumu itd.). Ti cilji so torej tisto na čemer moramo graditi prihodnost človeštva.

Vseeno je torej katere rase smo, kateremu narodu ali državi pripadamo, kakšna je naša veroizpoved, politično ali drugo prepričanje (razen če ni uperjeno proti drugim ljudem), smo enakovredni in enakopravni pripadniki človeštva, ki nas povezuje skupni dom – planet Zemlja in naši skupni cilji. Če to zares razumemo in sprejmemo, potem vemo, kaj je enost človeštva, ki jo v dobršni meri odraža 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.”

Ravnati drug z drugim kakor bratje (pojem bratstva seveda ne izključuje žensk), pomeni ravnati z vsemi drugimi ljudmi kot s svojimi družinskimi člani, kar v bistvu vsi ljudje tudi smo. Potem je tudi samoumevno, da z njimi delimo svoje dobrine, ki tako ali tako pripadajo vsem Zemljanom. Le zakaj bi samo nekaterim?

Potem tudi razumemo, da je ekonomija delitve način, kako lahko slehernem Zemljanu zagotovimo zdravje in blaginjo, o katerih ‘govori’ 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Razumevanje enosti človeštva je zato prvi korak, da bomo lahko zaživeli kot sodelujoča globalna skupnost, ki z medsebojno delitvijo dobrin nikogar ne ‘pusti na cedilu’ in ne pusti, da bi kdor koli trpel ali umiral zaradi pomanjkanja najosnovnejši dobrin.

torek, 08. maj 2018

O pravilnih človeških odnosih


Družba ni zgolj vsota posameznikov,
temveč predvsem celota naših
medsebojnih odnosov;

če ti temeljijo na sebičnost in pohlepu
ter ločevanju na podlagi rase, vere, prepričanja,
družbenega položaja ali česarkoli drugega,
potem ustvarjamo svet lakote in revščine,
konfliktov in vojn, nezaupanja in strahu,
onesnaženja okolja in nas samih;

če pa naše medsebojne odnose začnemo
graditi na spoštovanju človeške različnosti,
razumevanju naše povezanosti ter soodvisnosti –
Enosti človeštva,
bomo ustvarili svet blaginje in miru;

da pa bi nam to uspelo,
moramo v jedro naših vsakdanjih,
predvsem pa političnih in ekonomskih odnosov
postaviti načeli
sodelovanja in medsebojne delitve dobrin;

potem bomo lahko govorili o pravilnih človeških odnosih,
ki predstavljajo začetek resničnega izražanja
Ljubezni in Modrosti
na planetu Zemlja.