Lahko pa se odločimo za drugačno pot, za pot blaginje in miru. Ni nam potrebno sprožiti še ene krvave revolucije, spremeniti moramo predvsem naš ekonomski sistem in še to večinoma na področju pravičnejše delitve planetarnih virov. S tem namenom moramo vzpostaviti učinkovitejše mednarodne mehanizme sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, kjer države ne zasledujejo zgolj lastnih interesov, temveč tudi in predvsem interese človeštva ter planeta Zemlje.
Prvi korak, ki ga moramo storiti, pa je v nas samih. Ne moremo narediti resnih sprememb, če še naprej razmišljamo zgolj v okvirih, ki jih začrtujejo pojmi: jaz, moja družina, moja vas ali mesto, moj narod, moja država; moja vera, itd. Seveda moramo poskrbeti zase, za svojo družino, za svojo državo in tako naprej, vendar ne na račun drugih in prihodnosti celote – človeštva in planeta.
Zato moramo preseči te okvire in razmišljati celostno. Morda približno takole:
Vsi smo najprej, navkljub vsem medsebojnim razlikam, pripadniki velike človeške družine – enega človeštva. Živimo v skupnem domu – na planetu Zemlja, za katerega smo vsi odgovorni. Planetarne dobrine pripadajo vsem, zato je prav, da si jih delimo, še posebej tiste dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb (hrana, voda, primerna bivališča, zdravstveno varstvo in izobraževanje).
Na tem mišljenju bomo lahko naredili korake v pravo smer in začeli delovati kot celota, hkrati pa ohranili svojo individualnost in različnost, bodisi kot posamezniki bodisi kot narodi. Z resničnim mednarodnim sodelovanjem in globalno delitvijo dobrin bomo ustvarili planet blaginje in miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar