sobota, 31. marec 2018

Gremo v 3. svetovno vojno?


Morda je vprašaj v naslovu odveč, morda res gremo v 3. svetovno vojno. Napenjanje mišic med Veliko Britanijo, ZDA ter zavezniki in Rusijo na drugi strani ni dobro za nikogar. Poskusa umora bivšega ruskega vohuna in njegove hčerke seveda ne smemo opravičevati. Gre za okrutno dejanje, ki mora biti kaznovano. A v resnih državah se najprej sproži preiskava, potem pa se na podlagi ugotovitev sprejmejo ukrepi – kazenski in morda tudi politični, če je potrebno.

To pa, kar se dogaja zdaj, je predvsem lov na čarovnice. Dobesedno, kajti tako so nekoč sodili čarovnicam, ki so bile že vnaprej krive, ker so pač čarovnice. Množično izganjanje diplomatov je bilo v zgodovini pogosto uvod v vojno. Smo res tako daleč? In kaj bo prinesla vojna? Rešitev enega kaznivega dejanja?

Britanci so velik in pomemben narod. Večkrat so že dokazali, da so zmožni velikih in velikodušnih dejanj. Pogumno so se uprli nacizmu, a tudi gentlemensko zapustili Indijo in kasneje tudi Hong Kong. So zdaj zgubili kompas? Mar notranje probleme, še zlasti brexit, skušajo rešiti na ramenih drugih? So pripravljeni svet celo potegniti v vojno, da bi rešili notranje spore in težave?

Kaj ko bi namesto izganjanja diplomatov vsi skupaj poiskali zares diplomatsko rešitev. Morda bi lahko ustanovili neodvisno preiskovalno komisijo, v katero bi vključili tudi ruske strokovnjake; morda pa bi zadevo prevzeli Združeni narodi. Zagotovo obstajajo boljše rešitve od zdajšnjega nevarnega zaostrovanja.

V tako napeti situaciji lahko pride do napačne poteze, ki povzroči serijo dogodkov, ki na koncu lahko prerastejo v čisto resen konflikt. Si res želimo, da rakete švigajo čez naše glave. Ne gre za to, da se preštevamo, kdo navija za Veliko Britanijo in kdo za Rusijo. To ni nogometna tekma. To so vojne igre.

Lahko pa se postavimo na tretjo stran: na stran diplomacije, miru in zdravega razuma!

torek, 27. marec 2018

Ljubite njih sovražnike


Bliža se velika noč, največji krščanski praznik. V samem jedru krščanstva, in tudi drugih religij, je ljubezen. Ljubezen do drugega pa je sploh eno temeljnih Jezusovih sporočil. Zakaj torej ne bi o tem razmislili v kontekstu časa, v katerem živimo? Pirhi, potica in šunka niso dovolj, potrebno je razmišljati in delovati v svetu, kjer so sovraštvo, izkoriščanje in trpinčenje še kako živi. A ljubezen do drugih ni sentimentalno čustvo, temveč delovanje za njihovo dobro. Kdo so tisti drugi, ki jih kolektivno izključujemo, sovražimo, izkoriščamo, trpinčimo …?

Rusi

Skorajda neverjetno je, kako se zahodna politika in mediji v zadnjih letih spravljajo na Ruse. Rusi so postali sinonim za vse slabo, obsojeni so že vnaprej, še preden jim je krivda dokazana, čeprav tudi na Zahodu med temeljne človekove pravice spada načelo nedolžnosti (ki govori o tem, da je vsakdo nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana).

Rusi vplivajo na volitve, Rusi ogrožajo Evropo, Rusi ubijajo agente, Rusi so dopingirani, Rusi niso demokratični in številne druge obtožbe še preden jim je karkoli dokazano. Saj ne rečemo, da je Rusija idealna država, vendar čemu tako neizmerno sovraštvo do vsega ruskega. Mar so zahodne demokracije brez greha, mar zahodne demokracije v svetu širijo ljubezen, mir in dobroto?

Ahed Tamimi

Sedemnajstletna Palestinka Ahed Tamimi je pred svojim domom na Zahodnem bregu oklofutala in obrcala dva izraelska vojaka; malo pred tem pa so izraelski vojaki v glavo hudo ranili njenega petnajstletnega bratranca. Ahed Tamimi bo v zaporu preživela osem mesecev. Ahed je simbol trpečega naroda. (17-letna Ahed Tamimi, ki je oklofutala izraelskega vojaka, za osem mesecev v zapor)

Sirci, Afganistanci …

"Pomoč v hrani prihaja zelo počasi, kaplja za kapljico. Veliko družin bori za preživetje. Upam, da bo vsakdo, ki je lačen, dobil pomoč. Počutim se, kot da živim v grobu, pozabljenem od vseh" (Marwa Awad, WFP). Za milijone Sircev, Afganistancev, Iračanov, prebivalcev Jemna in drugih, ki živijo na območjih konfliktov, lahko rečemo, da živijo v grobu, pozabljenem od vseh. Je to res človeka vredno življenje?

Katalonci

V Kataloniji ljudi pretepajo na voliščih in na ulicah ter zapirajo politike, ki si prizadevajo za miren političen proces v smeri neodvisnosti ali vsaj večje avtonomije v okviru Španije.

Begunci

V svetu je 65,6 milijona beguncev (UNHCR). Številni med njimi živijo v nemogočih razmerah, osovraženi s strani lokalnega prebivalstva. Velika večina med njimi bi raje ostala doma, a so jih razmere prisilile na skrajno nevarno pot v tujino. Tudi v naši državi so begunci sprejeti večinoma sovražno, kot ljudje, ki so prišli k nam zažirat pošteno lokalno prebivalstvo. Ne pozabimo, da je bil tudi Jezus begunec.

Lačni

Po zadnjih podatkih je v svetu 815 milijonov ljudi, 11 odstotkov svetovnega prebivalstva, kronično lačnih (FAO). Pomeni, da hrane nimajo vsak dan na krožniku. Si lahko predstavljate, da vam hrana ni ves čas na voljo; da ne morete vsak dan nahraniti svojih otrok.

Za vse te milijone ljudi ne moremo reči, da jih kot predstavniki bogatega dela sveta sovražimo. A v resnici je še huje – do njih smo brezbrižni, ignoriramo jih, za nas sploh ne obstajajo.

Rusi, Palestinci, Sirci, Katalonci, begunci, skrajno revni in lačni ter številni drugi, ki trpijo ali so osovraženi v današnjem svetu, niso vaši sovražniki, temveč njihovi. Sovražijo jih številni politiki, mediji; bogati, sebični in vplivni ljudje. Iz sovraštva kujejo dobičke: bodisi v obliki denarja bodisi moči oziroma oblasti. A če smo vsi ostali do trpečih ljudi brezbrižni in ignorantski, potem nismo nič boljši.

Ljubezen do drugega ni povezana z brezbrižnostjo in ignoranco. Ljubiti drugega pomeni pomagati prikrajšanim, revnim, osovraženim. Natanko to je počel Jezus. Zato naj velika noč ne bo samo s potico, pirhi in šunko obložena miza. Pišite in spregovorite o krivicah, donirajte, pomagajte, delite dobrine, borite se za pravice drugih; upirajte se politikom in medijem, ki širijo sovraštvo in tako naprej. Tako boste zares obeležili praznik ljubezni. Kajti to je velika noč. 


Slika: Pinterest

sreda, 21. marec 2018

Ekonomija delitve na globalni ravni


Ekonomija, ki je utemeljena na neprestani gospodarski rasti, hkrati pa ta rast povzroča vedno večjo družbeno neenakost, ni vzdržna niti z okoljskega niti z družbenega vidika. Države s sebičnim ekonomskim ravnanjem, ki ga zagovarjajo s skrbjo za blaginjo lastnih državljanov (v resnici pa delujejo v interesu najbogatejših), povzročajo številne mednarodne konflikte in nekatera območja na Zemlji puščajo v globokem pomanjkanju. Ne gre samo za to, da takšen sistem ni dober, dejansko je nevaren in ogroža prihodnost človeštva. Zato je naša dolžnost, da vzpostavimo pravičen ekonomski sistem na globalni ravni, ki bo utemeljen na resničnem mednarodnem sodelovanju in na globalni delitvi dobrin.

Če smo iskreni in pošteni, potem nam je enostavno jasno, da stalna gospodarska rast in s tem povezana neusmiljena tekma za globalne dobrine ter vedno večja neenakost povzročajo družbeno in okoljsko opustošenje. Če zraven prištejemo še politične, vojaške in migrantske pritiske, ki so posledica takšnega stanja, potem ni nobenega dvoma, da bo naša prihodnost, če bomo nadaljevali po tej poti, zelo klavrna.

Stvar zdravega razuma je, da začnemo razmišljati in delovati drugače. Ni ne idealistično in ne naivno, da na prvo mesto mednarodnih odnosov postavimo resnično sodelovanje in medsebojno delitev dobrin.

Zakaj globalno sodelovanje?

Če postavimo interes človeštva (blaginja in mir za vse ljudi) na prvo mesto, potem je sodelovanje med državami nekaj najbolj razumljivega in naravnega. To ne pomeni, da s tem zanemarimo interese svoje države. Kajti interes človeštva je ključnega pomena za blaginjo in mir v sleherni državi na svetu. Če pa vsaka država dela samo zase in si prizadeva za čim večjo moč in bogastvo zase, to vedno počne na škodo drugih držav. Ko gre drugim državam slabo, pa to posredno ali neposredno škodi tudi sebičnim bogatim državam. To je še posebej očitno pri migrantski krizi. Ljudje bežijo v bogatejše države iz držav, ki so opustošene v ekonomski tekmi za globalne dobrine. Zato je mednarodno sodelovanje, brez fige v žepu, nujno za blaginjo vseh.

Zakaj globalna medsebojna delitev dobrin?

Bodimo pošteni in uporabimo prave besede: današnja globalna ekonomija je utemeljena na kraji dobrin. Bogate in močne industrijske države (ZDA, EU, Japonska in še nekatere druge države) kradejo naravne vire revnim državam. Ekonomski sistem je narejen tako, da to omogoča, in to s podporo politike ter zakonodaje. Nobena država na svetu ni samozadostna, zato je izmenjava dobrin brez dvoma potrebna. Vendar ne v današnji obliki, ki je izrazito nepoštena in pisana na kožo najmočnejšim. Zato moramo v svetu, kjer nas bo že kmalu živelo osem milijard, oblikovati pravičnejši model delitve globalnih dobrin.

Kako v praksi sodelovati in deliti dobrine na globalni ravni?

Okvir za resnično mednarodno sodelovanje in medsebojno delitev dobrin že imamo. To je Organizacija združenih narodov (OZN), ki povezuje vse priznane svetovne države. V okviru te edine prave svetovne organizacije, ki združuje vse države sveta, bi se lahko dogovorili za mehanizem delitve ključnih globalnih dobrin, ki so odgovorne za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb.

V okviru OZN bi lahko ustanovili novo agencijo, katere osnovna naloga bo vodenje skupnega sklada dobrin, v katerega bi sleherna svetovna država prostovoljno prispevala tiste dobrine, ki bi presegale njene potrebe, ter si iz sklada pridobila tiste dobrine, ki bi ji primanjkovale. Mislimo predvsem na dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, to pa so: hrana, neoporečna voda, oblačila, zdravila, primerna bivališča; zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Osrednja naloga agencije bi bila koordinacija delitve dobrin med državami po načinu ‘dobrina za dobrino’ (ang. barter). Menjava po načinu ‘dobrina za dobrino’ pomeni, da bi se dobrine menjale neposredno med državami, vendar s posredovanjem agencije, ki bi imela celotno globalno sliko vseh ključnih globalnih dobrin.

Morda se zdi ideja utopična in naivna, v resnici pa je utopično in naivno pričakovati, da bo današnja neusmiljena globalna tekmovalna ekonomija zagotovila pravičnost, trajnost in prihodnost človeštva ter našega skupnega planeta.


Slika: Zemlja, Wikipedia

sobota, 17. marec 2018

Maitreja in medsebojna delitev dobrin


Že leta se opotekamo iz krize v krizo. Enkrat ekonomska, potem politična, pa družbena, vojaška, migrantska in ves čas prisotna podnebna oziroma ekološka kriza. Politiki in ekonomisti se resda trudijo z njihovim reševanjem, a bolj kot odpravljajo vzroke za krize, zgolj gasijo požare; s svojimi dejanji pa pogosto zanetijo še nove. Ali obstaja rešitev, enostavna in izvedljiva, ki bi se zares lotila temeljnih vzrokov, ki nas pehajo iz krize v krizo?

“Povsod po svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo najosnovnejšega za preživetje; vse polno jih je po mestih najrevnejših držav. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate, da ti ljudje umirajo pred vašimi očmi, in pri tem sebe imenujete ljudje?” (Maitrejeve prioritete)

Temeljni vzrok največjih problemov človeštva je izjemno nepravična porazdelitev globalnih dobrin. Skrajna revščina povzroča obup, širjenje bolezni, migracije, konflikte med skupnostmi in državami, uničevanje narave in še marsikaj. Najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva (torej več kot 3,6 milijarde) ima v lasti toliko premoženja, kot najbogatejših 8 Zemljanov. (Oxfam) Razlike pa se ves čas še poglabljajo.

“Kako ste lahko zadovoljni z vašim sedanjim načinom življenja: ko milijoni stradajo in životarijo v bedi; ko se bogati ponašajo s svojim bogastvom pred revnimi; ko je človek sovražnik svojega bližnjega; ko nihče ne zaupa svojemu bratu? Kako dolgo morete še živeti tako, prijatelji moji? Kako dolgo lahko še prenašate to razvrednotenje?” (Maitrejev nauk)

Kdo povzroča takšno razvrednotenje človeka? Kdo je kriv, da zaradi posledic skrajne revščine in nedostopnih javnih storitev letno umre kar 15 milijonov ljudi oziroma 40.000 dnevno (Share The World's Resources), od tega 22.000 otrok (The Hunger Project); da ne govorimo o stotinah milijonov ljudi, ki životarijo v razmerah, nevrednih človeškega bitja.

“Tržne sile so sile pokvarjenosti, zmede in nereda in povzročajo tekmovanje in primerjanje. Opustošile so družbeno življenje in naravo. Ljudje so v imenu dobička in izgube dobesedno obsojeni na smrt.” (Maitrejev nauk)

Vzdržujemo in podpiramo sistem, ki uničuje ljudi in naravo. Koliko časa bomo še verjeli, da je vrlina ustvariti veliko bogastvo v neusmiljeni tržni tekmi z drugimi ljudmi ali državami? Koliko časa bomo vso svojo energijo usmerjali v zasebni raj, v velike hiše, drage avtomobile, razkošne počitnice ter tisoč in eno neumnost, ki jih iz dneva v dan kupujemo v velikanskih trgovskih oziroma komercialnih svetiščih? Koliko časa bomo v špekulacijah na borzah videli legitimen način pridobivanja bogastva? In vse to na račun brezštevilnih revežev tega sveta in na račun našega skupnega okolja.

“Maitreja pravi, da je komercializacija za človeštvo nevarnejša od atomske bombe in svojo uničujočo moč kaže v ekonomskem kaosu, ki danes vlada v svetu.” (Prekletstvo komercializacije)

Danes smo vsi Zemljani ukleščeni v primež komercializacije, nevarne ideologije, ki ljudi, vsa druga bitja in naravo; medsebojne odnose in vse naše aktivnosti preobraža v tržne oziroma komercialne priložnosti. Vsak zase, vsaka država zase; ločevanje med ljudmi in državami; neizprosna tekma oziroma konkurenčnost za svetovne dobrine so temeljne značilnosti komercializacije.

“Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.” (Maitrejeve prioritete)

“Problemi človeštva so resni vendar rešljivi. Rešitev imate na dosegu roke. Naj bo potreba vašega brata merilo vašega delovanja in rešite probleme sveta. Druge poti ni.” (Maitrejev nauk)

Rešitev je enostavna. Vzpostaviti moramo sistem takšen sistem, ki bo poskrbel za potrebe vseh ljudi. To pa je mogoče storiti samo na osnovi načel sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Takšen sistem lahko imenujemo ekonomija delitve.

“Kamor koli pogledate danes v svet, lahko odkrijete spremembe. Stari red razpada in je razmajan od vrha do tal. To nas lahko navdaja z velikim zadovoljstvom, kajti kljub bolečini, ki je del tega dogajanja, se rojeva nov in boljši svet. Naj vas torej, prijatelji moji, to dejstvo potolaži in z zaupanjem glejte v prihodnost.” (Maitrejeve prioritete)

V svetu se že odvijajo številni procesi sprememb. Vse več ljudi vidi Zemljo kot skupen dom, za katerega smo vsi odgovorni, Zemljane pa za pripadnike ene velike družine – človeštva. Iz tega spoznanja pa so sodelovanje, medsebojna delitev dobrin, pravičnost in druga velika načela samoumevni temelji našega delovanja.

“Medsebojna delitev dobrin, pravičnost, bratstvo in svoboda niso novi pojmi. Človeštvo je od nekdaj stremelo k tem sijočim zvezdam. Zdaj, prijatelji moji, jih bomo zasidrali v svetu.” (Share Slovenija)



Več o Maitreji:

Share Slovenija

Kdo je Maitreja


sreda, 14. marec 2018

Borze – tumorji v organizmu človeštva



Ni enostavno razumeti današnjega ekonomskega sistema. Zakaj imamo na eni strani zelo uspešna gospodarstva, ki proizvajajo dovolj dobrin za vse prebivalce planeta, hkrati pa se v globalnem merilu poglablja revščina, na drugi strani pa se kopiči velikansko bogastvo v rokah peščice Zemljanov? Odgovor ni enostaven, a morda ga najlažje ponazorimo s primerjavo s človeškim telesom. Recimo, da je celotno človeštvo telo enega samega človeka. 

Prebavni trakt (ustno votlino, žrelo, požiralnik, želodec, tanko črevo, debelo črevo) predstavlja predelovalno-proizvodni del ekonomskega sistema človeške družbe. V prebavnem traktu se naravni viri (hrana, voda) preobrazijo v snovi oziroma dobrine, ki omogočajo nemoteno delovanje celotnega človeškega organizma. V ekonomskem sistemu to vlogo igrata kmetijska in industrijska panoga oziroma podjetja iz teh panog.

Svoj del prispevajo še pljuča oziroma širši dihalni sistem (nos, obnosne votline, sinusi, žrelo in del grla nad glasilkami), ki celicam zagotavlja kisik oziroma celično dihanje. Ta proces celicam zagotavlja biokemijsko energijo, zato dihalni sistem lahko primerjamo z energetskim omrežjem.

Obtočila oziroma srčnožilni sistem zagotavlja prenos dobrin do sleherne celice organizma. Takšno vlogo imajo v ekonomskem smislu transport, trgovina in denar. Res je, tudi denar, kajti njegova osnovna vloga denarja je ravno v tem, da pomaga pri distribuciji oziroma porazdelitvi dobrin.

Srce pa predstavlja samo srce ekonomskega sistema družbe, saj potiska kri, v kateri so hranilne snovi in kisik, po celotnem organizmu in odvaja odvečne snovi iz organizma (za reciklažo, čiščenje in odpadke pa poskrbijo ledvica ter jetra …). V ekonomskem sistemu vlogo srca zagotavljajo ključne ekonomske institucije družbe (centralne banke, finančna in gospodarska ministrstva ter mednarodne ekonomske institucije kot je na primer Mednarodni denarni sklad), ki usmerjajo tok dobrin (kri) po celotnem organizmu družbe. (Svoje vloge seveda še zdaleč ne opravljajo v korist celotnega človeštva.)

Vloga možganov pa je politična. Tako kot bi morala politika uravnavati vse družbene podsisteme (ekonomskega, izobraževalnega, zdravstvenega …) v dobro delujočo celoto, morajo možgani upravljati z vsemi telesnimi sistemi. Z usklajenim delovanjem možganov (politike) in srca (ekonomije) organizem (družbeni ali človeški) deluje dobro oziroma je zdrav. Lahko bi šli še v večje podrobnosti, a naj bo teh primerjav dovolj.

Borze kot tumorji

Na kratko in na poenostavljen način smo primerjali telo posameznika s telesom človeštva. Organizem človeštva pa je danes hudo bolan. Čeprav je vzrokov za bolezen več in marsikateri del ne deluje najbolje, pa telo človeštva danes najbolj uničujejo finančne in borze vrednostnih papirjev. Te so kot ogromni tumorji, ki izčrpavajo organizem in v sebi kopičijo ogromne količine snovi, ki jih telo potrebuje za normalno funkcioniranje oziroma za preživetje.

Borze so nekaj povsem nepotrebnega, človeštvu ne prinašajo prav nobenih koristi; ravno nasprotno – veliko škode (dejansko gre za maligne mehanizme, ki globalno bogastvo kopičijo v rokah globalnih elit). Večji del telesa človeštva mora zato trdo garati in varčevati, a kljub temu organizem kot celota hira, medtem ko tumorji v sebi kopičijo dobrine, ki dejansko pripadajo vsem celicam oziroma ljudem. Zato ni napačna primerjava med rastjo tumorjev z izrazom napihovanje borznih balonov.

Zdrav organizem

Vsakršen organizem lahko dobro deluje samo, če dobro živi vsaka njegova celica. Vsaka celica je del celote, zato je v interesu sleherne celice in organa, da gre dobro vsem. Danes borze izčrpavajo celotno telo človeštva in na koncu le-ta lahko celo propade.

V zdravem organizmu srce vsaki celici zagotavlja dovolj hranil in kisika za nemoteno delovanje. V zdravem organizmu ni kopičenja, temveč medsebojna delitev dobrin. Srce ni po naključju simbol ljubezni, ki hrani prav vse in ne odreka nikomur. V zdravem organizma vsi deli (celice in organi) sodelujejo z vsemi drugimi in si delijo vse snovi (dobrine), ki jih potrebuje tudi najbolj oddaljena in navidezno nepomembna celica.

Če želimo zdravje celotnemu organizmu človeštva, potem moramo odstraniti tumorje – finančne borze in borze vrednostnih papirjev – in uskladiti delovanje tega organizma tako, da bo vsak del prispeval k dobrobiti oziroma blaginji celote. Blaginja celote oziroma zdravje organizma pa zagotavlja blaginjo sleherne njegove celice – in prav vsak človek je nepogrešljiva celica v telesu človeštva.

Možgani (politika) in srce (ekonomija) so ključnega pomena za usklajeno delovanje (s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin) in s tem za blaginjo celotnega organizma, pa naj si gre za človeško telo, državo ali človeštvo. Ko bodo države začele zares sodelovati med seboj in deliti dobrine, bo človeštvo ozdravelo. Zagotovo pa je treba odstraniti tumorje (borze), če se ne bodo kar sami razpočili - zaradi svojega neizmernega pohlepa.



Slika: Bogataš in revež, neznani flamski slikar, 17. stoletje

torek, 06. marec 2018

25. člen proti ekonomski vojni


Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.
25. člen Univerzalne deklaracije človekovih pravic

Univerzalna ali splošna deklaracija človekovih pravic je bila sprejeta leta 1948, torej pred natanko 70 leti. Takrat je človeštvo na podlagi strašnih izkušenj dveh svetovnih vojn začelo razmišljati na nov način. Namesto interesov posameznih držav, se je začelo razmišljati o interesih človeštva. Namesto ločevanja, sodelovanje. Namesto posameznega, skupno. Prav je, da bi se danes ponovno spomnili na ta težko pridobljena spoznanja človeštva, kajti danes so ponovno v modi: ločevanje, interesi posameznih držav ali skupin prebivalstva, itd.

Leta 1948 je človeštvo prepoznalo, da problemov sveta ni več mogoče reševati z vojaško zmago nad drugimi državami. Z razvojem jedrskega orožja je začelo prevladovati spoznanje, da vojna ne pomeni več samo uničenja ene države, temveč v končni fazi celotne človeške skupnosti. Da bi to preprečili, je bila ustanovljena organizacija Združenih narodov in sprejeta Univerzalna deklaracija človekovih pravic ter številni drugi zavezujoči mednarodni sporazumi in konvencije.

Čeprav so v svetu tudi danes še vedno številne vojne, pa vendarle ne moremo več govoriti o svetovni vojni, čeprav v prihodnosti tudi ta ni nemogoča. Vendar danes divja neka druga svetovna ali še bolj natančno – globalna vojna. To je ekonomska vojna, ki je vgrajena v sam ekonomski sistem družbe. Ko govorimo o konkurenčnosti oziroma tekmovalnosti, je to samo drugi izraz za ekonomsko vojno.

Če države tekmujejo za globalne dobrine, so posledice strašne. Zmagovalci (bogate države in posamezniki, velike korporacije) kopičijo dobrine, ki so si jih izbojevali v globalni ekonomski vojni, medtem ko velik del človeštva živi v hudi revščini, z vsemi posledicami, ki jih le-ta prinaša: nepotrebno umiranje in ozdravljive bolezni, brezposelnost, migracije in tudi uničevanje okolje …

Orožja globalne ekonomske vojne niso tanki, rakete in puške, temveč finančne in borzne špekulacije, obrestne mere, korporativno izkoriščanje itd. Ideologija globalne ekonomske vojne pa se imenuje komercializacija, ki naravo, človeka in družbo spreminja v tržno blago, s katerim manipulirajo in špekulirajo globalne korporativne in finančne armade.

Splošno znano je, da so vojne z orožjem običajno posledica ekonomskih vojn. Ko se ekonomske vojne preveč zapletejo, pogosto izbruhnejo prave vojne ali pa se z orožjem prisili države, da sprejmejo danes splošno sprejet ekonomski sistem, ki temelji na sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepu.

25. člen Univerzalne deklaracije človekovih pravic je upor proti tej vojni. Če želimo uresničiti ta člen, ki je mimogrede zavezujoč za vseh 193 držav članic Združenih narodov, moramo nič manj kot spremeniti obstoječi ekonomski sistem, ki podpira globalno ekonomsko vojno. Tako kot vojna z orožjem ni rešitev za probleme tega sveta, tudi ekonomska vojna ne rešuje ničesar. Potrebujemo pa pravičnejši ekonomski sistem, ki bo vsakomur omogočil zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, o čemer govori 25. člen.

Politike moramo spomniti na ta člen, ki ni zgolj skupek lepih želja, temveč pravno zavezujoči člen enega najpomembnejših mednarodnih dokumentov. A ne gre samo za to, da nas nekaj zavezuje s pravnega vidika, temveč da nas obvezuje kot človeška bitja. Smo res civilizirana in razvita bitja, če dopuščamo da milijoni po svetu umirajo povsem po nepotrebnem, samo zato ker nekateri želijo imeti tako neizmerno veliko – denarja, dobrin, moči …

Da bi postali zares civilizirana družba, si moramo prizadevati za uveljavitev 25. člena, ki ga lahko uresničimo s pravičnim ekonomskim sistemom oziroma z ekonomije delitve, ki temelji na sodelovanju in pravični delitvi globalnih dobrin. 25. člen zapišimo v ustavo in vgradimo v vse ekonomske in politične sporazume ter, kar je najpomembneje, v naša vsakdanja dejanja.

25. člen je pot do ekonomske pravičnosti, ta je osnova družbene pravičnosti in sodelovanja med državami, ki sta najtrdnejši zagotovili za globalni mir.

četrtek, 01. marec 2018

Skupne dobrine človeštva



Za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb potrebujemo določene dobrine: hrano, vodo, stanovanje, oblačila ter zdravstvene, socialne in izobraževalne storitve. To so dobrine, ki slehernemu človeku omogočajo vzdrževanje njegovih življenjskih procesov (preživetje) ter so osnova za njegovo rast in razvoj (čustveni, mentalni in duhovni). Ključna naloga ekonomskega sistema družbe je, da organizira svoje dejavnosti tako, da slehernemu človeku omogoči zadovoljevanje osnovnih potreb s potrebnimi dobrinami, v širšem smislu pa zagotavlja blaginjo človeštva in planeta kot celote.

Beseda dobrina že sama po sebi pove, da gre za nekaj dobrega. V tem smislu lahko za dobro oziroma dobrino štejemo vse, kar je povezano z zadovoljevanjem osnovnih človekovih potreb in v širšem smislu z blaginjo človeštva. Z dobrinami, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in blaginjo človeštva, pa je povezanih še cela vrsta drugih dobrin. Za pridobivanje oziroma pridelavo hrane na primer potrebujemo zemljo, semena in vodne vire; potrebujemo pa tudi transporta in komunikacijska sredstva ter poti za distribucijo hrane, itd.

Prav tako je z blaginjo in sploh prihodnostjo človeštva neobhodno povezana kakovost ozračja ter zdravje gozdov in oceanov, zato jih moramo v vsakem primeru šteti med najpomembnejše dobrine človeštva. Prav tako si prihodnosti ne moremo več predstavljati brez interneta, ki nas povezuje in omogoča pretok informacij, znanja, kulture, itd.

Ker je z vsemi temi dobrinami povezana blaginja človeštva, jih lahko opredelimo kot skupne dobrine človeštva. Te dobrine niso samo materialne stvari, kot so voda, stanovanje oblačila, temveč mednje štejemo tudi storitve oziroma človeške dejavnosti. V kolikor so namenjene zadovoljevanju osnovnih človeških potreb jih štejemo med skupne dobrine človeštva.

Današnji ekonomski sistem promovira in spodbuja privatizacijo in komercializacijo vsega, tudi ključnih dobrin za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb. Voda, osnovna prehranska živila in življenjsko pomembna zdravila so na primer dobrine, do katerih bi moral imeti nemoten dostop vsak Zemljan; prav tako do stanovanja, oblačil in izobraževanja. Pa še zdaleč ni tako.

Temeljna naloga ekonomije je vsakomur na Zemlji zagotoviti dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje (vsaj) njegovih osnovnih potreb. Zato v središču ekonomskega sistema ne sme biti denar in vse kar je z njim povezano, temveč dobrine. Denar je lahko zgolj pripomoček za lažjo izmenjavo dobrin, ne pa končni cilj vseh ekonomskih aktivnosti.

Da pa bi vsi ljudje imeli dostop do dobrin, moramo ekonomski sistem preobraziti k pravičnejši delitvi teh dobrin. Prav to pa predstavlja samo bistvo ekonomije delitve, ki v središče postavlja ljudi in njihove osnovne potrebe ter dobrine, s katerimi je te potrebe mogoče zadovoljiti. To so skupne dobrine človeštva, ki so (okvirno):

• ozračje,
• morska in sladka voda,
• obdelovalna zemlja in gozdovi,
• zemeljska bogastva (rudnine in drugi naravni materiali),
• energetski viri,
• človeški, rastlinski (semena) in živalski genetski material;
• internet; komunikacijsko in transportno omrežje,
• znanje človeštva,
• storitve, povezane z zadovoljevanjem človeških potreb (npr. zdravstveno in socialno varstvo, izobraževanje),
• kulturna, umetniška in druga dediščina človeštva.

Človeštvo je skrbnik teh dobrin, kar pomeni, da mora z njimi ravnati modro in skrbno, v dobro vseh Zemljanov in na način, ki omogoča ohranitev občutljivega okoljskega ravnovesja. Ekonomija delitve pa je način, kako skupne dobrine človeštva pravično porazdeliti med vse Zemljane.