Enako vredni

Resnica je, da je človeštvo Eno,
da smo bratje in sestre velike družine,
ki si deli skupni dom, Zemljo.

Zemeljske dobrine potemtakem pripadajo vsem,
edino prav in pravično je, da si jih delimo
in tako vsakomur omogočimo dostojanstvo in blaginjo.

Z medsebojno delitvijo dobrin
bomo zacelili rane ločevanja in tekmovanja,
ki v svetu povzročata tako neizmerno veliko gorja.

Medsebojna delitev dobrin je temelj miru
in prihodnosti, kjer je vsakdo
enako vreden.

Univerzalni dostop do temeljnih dobrin

Univerzalni temeljni dohodek (UTD; ang. universal basic income) je predlog, ki ga strokovnjaki iz različnih področij že dlje časa zagovarjajo kot rešitev za vse bolj razslojeno družbo, ki številne ljudi peha na sam rob preživetja ali celo preko (danes je lačnih vsaj 815 milijonov Zemljanov); večina človeštva pa že tako in tako živi v stresu pred negotovo prihodnostjo. UTD danes podpirajo tudi nekateri politiki in ekonomisti, celo direktorji korporacij in mnogi aktivisti. V številnih državah in lokalnih skupnostih se izvaja več pilotnih in poskusnih projektov, ki večinoma izkazujejo dobre rezultate. Mnogo novejši pa je predlog za univerzalne temeljne storitve (UTS; ang. universal basic services).

Univerzalne temeljne storitve so opredeljene kot: zagotavljanje zadostnih brezplačnih javnih storitev, ki jih lahko preskrbimo z razumnim davkom na dohodke, da bi slehernemu državljanu omogočili varnost, priložnosti in družbeno participacijo (Universal basic services). UTS so storitve, ki vsem ljudem zagotavljajo: stanovanje, hrano, zdravstveno varstvo in izobraževanje, transport, informacije in pravni demokratični okvir.

Strokovnjaki, ki delajo za Institut za globalno blaginjo (IGP) pri londonski University College, pravijo, da bi namesto poskusov blaženja revščine s pomočjo redistributivnih plačil in minimalne plače, morala država vsakomur zagotoviti dostop do storitev, ki jih potrebuje za občutek varnosti v družbi. Prav tako pa UTS predstavljajo rešitev za prihajajočo dobo robotov in avtomatizacije, ki ogroža na milijone delovnih mest (Universal basic services could work better than basic income to combat 'rise of the robots', say experts).

Univerzalne temeljne storitve imajo nekaj prednosti pred univerzalnim temeljnim dohodkom. Ker je UTD vezan na denar, se lahko njegova kupna moč spremeni bodisi zaradi inflacije bodisi zaradi drugih finančnih šokov. Prav tako bi lahko marsikdo, ki bi prejel denar, predvsem v pravno in varnostno šibkejših državah, postal žrtev izsiljevanja, kraje ali drugih kriminalnih dejanj. Medtem pa univerzalne temeljne storitve ne morejo izgubiti svoje vrednosti niti jih ni mogoče odtujiti; dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva je vezan na posameznika, ne pa na njegovo kupno moč ali socialni status.

Univerzalne temeljne storitve zagotavljajo vsem ljudem zadovoljevanje njihovih osnovnih življenjskih in družbenih potreb. Lahko rečemo, da nekatere razvitejše države (na primer skandinavske) že danes v veliki meri zagotavljajo univerzalne temeljne storitve – vsem dostopno šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, stanovanja, internet, itd. Univerzalne temeljne storitve so osnova socialne države, ki združuje državne vire (večinoma s pomočjo davkov in prispevkov) in jih pravično deli med vse državljane.

Univerzalni dostop do temeljnih dobrin

Vsa prizadevanja (UTD, UTS in drugi predlogi za pravičnejšo porazdelitev globalnega bogastva) v smeri nemotenega zadovoljevanja osnovnih potreb vseh ljudi (univerzalnost) kot temelja družbene blaginje, lahko združimo pod skupnim praporom, na katerem je zapisano: univerzalni dostop do temeljnih dobrin. Pojem dobrine namreč zajema tako materialne stvari (npr. hrano, vodo, oblačila, stanovanje) kot tudi storitve (npr. zdravstveno varstvo in izobraževanje); univerzalnost pa pomeni brezpogojno za vse.

Univerzalni dostop do temeljnih dobrin je osnova blaginje človeštva; pot do tega cilja pa je ekonomija delitve. Pri ekonomiji delitve gre za različne ekonomske modele in organizacijske oblike, ki na različnih ravneh (lokalni, državni in globalni) vsem ljudem omogočajo, da na raznolike načine dostopajo do stvari in storitev (dobrin), ki jim omogočajo preživetje oziroma zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (hrana, voda, stanovanje, oblačila, zdravstveno varstvo in osnovno izobraževanje) ter širših družbenih potreb (dostop do nadaljnjega izobraževanja, zaposlitve, socialnega in pokojninskega varstva, interneta, itd.).

Ekonomija delitve mora zato postati prevladujoči ekonomski model držav. Vendar vse države niso zmožne svojim državljanom ves čas zagotavljati univerzalnega dostopa do temeljnih dobrin, bodisi zaradi naravnih katastrof bodisi zaradi drugih dejavnikov. Zato potrebujemo mednarodni mehanizem delitve dobrin oziroma ekonomijo delitve na globalni ravni. Mednarodna skupnost bi lahko združevala presežne vire (kot skupni globalni sklad), ki jih ima na voljo skoraj vsaka država, ter jih usmerjala na območja, kjer jih primanjkuje. S tem bi sleherni svetovni državi omogočili, da lahko sama vzpostavi sistem, ki bi vsem njenim državljanom zagotavljal zadovoljevanje njihovih osnovnih (življenjskih in družbenih) potreb oziroma jim zagotavljala univerzalni dostop do temeljnih dobrin.

Tako bi odpravili potrebo po ves čas podhranjeni mednarodni pomoči in vedno nezadostnemu dosegu dobrodelnih organizacij, ki se trudijo vsaj malo ublažiti posledice delovanja današnjega izjemno nepravičnega ekonomskega sistema, ki temelji na komercializaciji oziroma pohlepu, sebičnosti in tekmovanju. Prav tako bi z globalno ekonomijo delitve vzpostavili ključni pogoj za mednarodni mir – to pa je univerzalni dostop do temeljnih dobrin, ki je osnova blaginje celotnega človeštva.

Ponovimo torej ključne besede: ekonomija delitve (zagotavlja) univerzalni dostop do temeljnih dobrin (kar omogoča) zadovoljevanje človekovih osnovnih in družbenih potreb (na čemer temelji) blaginja človeštva (in s tem) mednarodni mir.



Slika: Alegorija obilja, Hendrik van Balen I (1575–1632) and Jan Brueghel the younger (1601–1678), Kelvingrove Art Gallery and Museum

Dobrine so dobre

Skorajda vsakdo poreče,
da je zlato dragoceno;
pripisujemo mu veliko vrednost,
čeprav je bolj ali manj neuporabno;
prevzame nas njegov rumeni sijaj,
a ta se skrije pred lepoto
sleherne kapljice rose v bleščavi jutranjega sonca.

Le redkokdo poreče,
da je sleherna kapljica vode dragocena,
da je voda dobrina –
nekaj zares dobrega in neprecenljivega
za človeka in Zemeljsko stvarstvo.

Zato je voda dobrina, zlato pač ne;
voda zadovoljuje človekove osnovne potrebe,
zlato pač ne (razen če kdo poreče,
da pohlep in zavist lahko konzumiramo).

Prav tako so dobrine:
hrana, oblačila in stanovanje,
zdravstveno varstvo in izobraževanje.
Zadovoljujejo človekove osnovne potrebe,
zlato pač ne. Pa naj se še tako sveti.

Voda je dobra, dragocena.
Neprecenljiva.
Dobrine so dobre.

Blaginja človeštva

Zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb
– za kar vsak človek na svetu potrebuje:
hrano, vodo, oblačila, stanovanje,
zdravstveno varstvo in osnovno izobraževanje –
je temeljni kamen blaginje.

Da bi vsakdo lahko razvil svoje potenciale,
potrebuje družbeno okolje, ki mu omogoča
razvoj v skladu z njegovimi zmožnostmi in zanimanji;
zato potrebuje socialno varnost in materialne pogoje,
ki mu omogočajo nadaljnje izobraževanja in zaposlitev
ter svobodo gibanja, izražanja, komuniciranja
in udejstvovanja na različnih družbenih področjih.
To so temelji družbene blaginje.

Da bi vsi ljudje lahko živeli v
mirnem, varnem in zdravem planetarnem okolju,
potrebujemo mednarodno skupnost,
kjer države enakopravno sodelujejo pri zagotavljanju
miru, ohranjanju okolja in pravični delitvi globalnih dobrin.

Zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi,
spodbudno družbeno okolje in
sodelovalno mednarodno okolje
skupaj tvorijo

blaginjo človeštva.

Črni ponedeljek, 5. februar 2018

Že večkrat smo napovedali veliko verjetnost nove finančne krize, ki se bo začela z borznim zlomom. Vsaj en zlom je že v polnem teku - zlom kriptovalut. Bitcoin, ki je še vedno na prvem mestu med več kot tisoč kriptovalutami, je z vrednosti 19.796 dolarja ($), ki jo je dosegel 17. decembra 2017, zdrsnil na manj kot 7.000 $, 5. februarja 2018. Čeprav se vrednost teh valut ves čas dviga in spušča, je trend jasno viden - navzdol. Z zamikom se zgodba ponavlja tudi na glavnih svetovnih finančnih borzah, kjer se je s februarjem 2018 - po več letih neprestane rasti - začelo puščanje velikanskega borznega balona. Morda bo šel današnji dan v zgodovino kot "črni ponedeljek".

Seveda bodo kmalu sledili novi napori finančnih institucij, predvsem najmočnejših centralnih bank, da zaustavijo proces finančnega zloma. Morda jim bo za krajši čas to tudi uspelo, a to bo res zgolj začasno. Pri kriptovalutah je zgodba drugačna. Za njimi ne stoji nobena nadzorna inštitucija, zato se lahko tudi popolnoma zlomijo in pristanejo pri vrednosti - nič, vsaj večina.

Čeprav je vsako napovedovanje v svetu financ nekaj povsem nemogočega, pa naše prepričanje izhaja iz razumevanja vzrokov in posledic. Vsaka posledica (v tem primeru borzni zlom) ima svoj vzrok ali vzroke. Vzroki za borzni oziroma finančni zlom pa tičijo v obstoječem ekonomskem sistemu, ki je utemeljen na neprestani gospodarski in finančni rasti.

Centralne banke so po resnem finančnem zlomu v letu 2008 ekonomski in finančni sistem reševale s skorajda neomejenimi finančnimi sredstvi. Ta sredstva so sicer omogočila relativno majhno gospodarsko rast, a velika večina teh finančnih sredstev se je znašla na finančnih trgih, kjer so bile rasti borznih indeksov izjemno visoke. In večino tega javnega bogastva (vsaj v teoriji so centralne banke skrbnik javnega denarja) je pristalo v zasebnih žepih (borze so zapleten mehanizem za prehajanje javnega bogastva v zasebne žepe). Zato imamo danes neenakost, ki ji skorajda ni primerjave v zgodovini.

In zgodovina je takšno napihovanje finančnih balonov in takšno rast neenakosti vselej kaznovala. Zlomu finančnega sistema lahko hitro sledi ekonomski zlom, kar lahko povzroči izjemne družbene pretrese.

A kot smo že večkrat poudarili: to morda niti ni slabo. Kajti potrebujemo streznitev, ki lahko pride samo na boleč način. Streznitev pomeni, da končno spoznamo, da moramo poskrbeti za vse ljudi na planetu in tudi za planetarno okolje - zares, ne samo s kozmetičnimi popravki. Kar pomeni, da moramo temeljito spremeniti svoj življenjski slog (v smeri večje zmernosti in preprostosti) in predvsem naš ekonomski sistem. Ta ne sme temeljiti na sebičnosti in pohlepu, temveč na pravičnosti, sodelovanju in predvsem na medsebojni delitvi dobrin. Takšni ekonomiji pa rečemo EKONOMIJA DELITVE.


Slika: prizor po velikem borznem zlomu 1929

Uberizacija in magnizacija Slovenije

Dve, zelo sveži in morda za koga obrobni novici, sta v resnici zelo vroči. Tisto, na kar se nanašata, pa ima lahko zelo daljnosežne posledice za celotno Slovenijo. Prva je aktualni predlog zakona o spodbujanju investicij vključno z možnostjo razlaščanja lastnikov zemljišč, ki bi stali napoti tako imenovanim strateškim investitorjem. (Koalicijski valjar preslišal vse pomisleke o razlaščanju, Dnevnik, 31. 1. 2018) Druga novica pa so predlagane zakonske spremembe, s katerimi se uvaja novo obliko prevoza, in sicer “najem vozila z voznikom”. (Minister Peter Gašperšič pripravil spremembo, ki jo je želel Uber, Dnevnik, 1. 2. 2018) Gre za nič manj kot uberizacijo in magnizacijo Slovenije!

Magnizacija: Zakonske spremembe, ki jih prinaša predlog zakona o spodbujanju investicij, pomenijo, da katerakoli korporacija (strateški investitor) lahko izbere skorajda katerikoli kos zemlje in tam postavi skorajda katerokoli tovarno (investicija); država pa mimogrede razlasti obstoječe lastnike. Javnost se je v primeru postavitve Magnine lakirnice na zelo kakovostni zemlji precej vznejevoljila. Zdaj to ne bo več mogoče, saj bo takšno početje povsem skladno z zakonodajo (če bo le-ta sprejeta seveda). Skratka, obdelovalna zemlja, gozdovi, travniki, livade, pašniki ali parki bodo na totalni razprodaji. Tako kot zadnji kosi zimskih oblačil v januarju. Vse postaja blago. Vse je naprodaj. Kaj pa če kdo kupi kar celo Slovenijo? Saj veste, da dober trgovec vedno ponudi popust na količino.

Uberizacija: Zakonske spremembe, ki uvajajo najem vozila z voznikom, pa odpirajo pot korporaciji Uber, ki v svetu uvaja nove standarde zaposlovanja oziroma prekarizacije dela. Gre za delo, ki je podobno kot v zgodnjem kapitalizmu plačano po opravljeni storitvi in opravljeno z lastnimi delovnimi sredstvi (lasten avto v primeru Uber). Marsikdo poreče, da je to v redu in pošteno. Na prvi pogled mogoče; vendar takšno delo ne zagotavlja nikakršne varnosti in zaščite: ni časovnih omejitev, ni plačila za bolniško odsotnost, ne za malico, ne za pokojnino in tako naprej. Desetletja, celo stoletja bojev za delavske in družbene pravice se z enim samim zakonom razblinjajo v nič.

Če bosta omenjeni zakonodajni rešitvi sprejeti, jo bodo seveda izkoristile številne korporacije in podjetniki, kar pomeni nadaljnjo erozijo okoljskih in delovnih standardov, ki so že zdaj precej znižani. Vračamo se torej v 18. in 19. stoletje, kjer so mezdni delavci z lastnim orodjem pred vrati tovarn čakali na morebitno nekajurno delo. Dan za dnem. Naj vas ne zavede, če vas na delo pokliče supermoderna mobilna aplikacija. Prav tako bo že zdaj zelo prizadeto naravno okolje ponovno zgolj in samo sredstvo za kovanje dobičkov. Kaj nam pomaga podpisovanje mednarodnih okoljskih sporazumov (npr. Pariškega sporazuma), če smo za prgišče novcev pripravljeni prodati našo najboljšo obdelovalno zemljo in tja postaviti najbolj umazano industrijo.

Uberizacija in magnizacija sta del globalnega pojava, ki ga s skupnim pojmom imenujemo komercializacija. Gre za proces totalne preobrazbe naravnih in družbenih dobrin, dela ter celo ljudi v tržno blago, s katerim se lahko neomejeno trguje in kuje dobičke. Morebitno sprejetje obeh zakonov je zato skrajno škodljivo in nevarno – za ljudi in za okolje. Dvignimo glas zoper to zoprnijo oziroma coprnijo!