sreda, 31. januar 2018

Ekonomija delitve – pot do blaginje in miru


Če želimo razmišljati o resnično drugačni ekonomiji – bolj pravični in trajnostni – jo moramo nujno obravnavati skupaj z ekologijo in etiko. Vsi trije e-ji (ekonomija, ekologija in etika) so neločljivo povezani vidiki ene celote, katere cilj je blaginja človeštva, v najširšem smislu pa tudi usoda celotnega planeta Zemlja.

Danes skupno vednost o svetu ločujemo na samostojne vede oziroma vrtičke, s katerimi se ukvarjajo samo ozko specializirani strokovnjaki (politiki, ekonomisti, sociologi, ekologi, itd.), to pa nas vodi k ločenemu obravnavanju kompleksnih problemov človeštva - lakote in revščine, vojnih konfliktov in terorizma, podnebnih sprememb in onesnaženja okolja, itd. Kar pomeni, da vsakdo vidi le “svoje” probleme: za ekonomiste je razvoj enak neprestani gospodarski rasti, ekologom je prioriteta zaščita okolja, sociologi in družbeni aktivisti pa izpostavljajo družbeno pravičnost in tako naprej.

Vsa ta navidezno različna področja so dejansko neločljivo povezana, torej jih ne smemo obravnavati ločeno. To sicer ne pomeni, da bi se moral vsak posameznik hkrati ukvarjati z vsemi problemi sveta, prav pa je, da se skupaj ukvarjamo s skupnimi problemi in cilji – kako zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi, kako poskrbeti za blaginjo človeštva in hkrati ohraniti planetarno okolje ter naravne vire za prihodnje rodove (trajnostni razvoj planeta).

Mar ni zavedanje, da bivamo na skupnem planetu, dovoljšna osnova za bolj pristno sodelovanje med državami, narodi, verstvi in nenazadnje med posamezniki; kar pomeni tudi na ekonomskem področju, ki je bistvenega pomena za naše preživetje in blaginjo. Zato ekonomija ne sme in ne more biti ločena od ekologije in etike. Ključna naloga ekonomije je zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi in njihova blaginja, a tega ne moremo uresničiti brez pravičnosti (s čimer se ukvarja etika). Pravičnost v ekonomiji pa pomeni, da imajo vsi ljudje na planetu dostop do dobrin, ki jim omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje). A četudi vsem ljudem omogočimo zadovoljevanje osnovnih potreb in blaginjo, je vse zaman, če tega ne storimo na trajnosten način oziroma v skladu z zmožnostmi planetarnega okolja (s tem pa se ukvarja ekologija), v nasprotnem primeru bomo uničili planet Zemljo, naš skupni dom.

Ekonomija, ekologija in etika so neločljivi deli celote. Če želimo razmišljati o pravični in trajnostno naravnani ekonomiji, moramo vedno razmišljati o vseh treh e-jih skupaj – ekonomiji, ekologiji in etiki. Vsi ti e-ji pa so združeni v preprostem načelu medsebojne delitve dobrin, ki se v praksi izraža kot ekonomija delitve. Zato je ekonomija delitve pot do sveta, kjer bomo vsi ljudje živeli v blaginji in miru.


Vir: Svet za vse, 2005

sobota, 27. januar 2018

Samozadovoljstvo


Po finančni krizi v letu 2008, kasneje pa še ekonomski in družbeni krizi, se življenje v razvitem delu sveta vrača v stare tirnice. To pomeni, da se ponovno povečujejo gospodarska rast, potrošnja, zaposlovanje in špekulacije v različne vrednostne papirje ter v zadnjem času tudi v kriptovalute. Pripadniki razvitega sveta se počasi spet potapljamo v samozadovoljstvo: vemo sicer, da je v svetu kar nekaj težav, a nam gre kar v redu; le zakaj bi se potemtakem preveč vznemirjali ali celo protestirali.

Samozadovoljstvo pomeni, da smo zadovoljni s tem, kar imamo in da se le malo ali nič ukvarjamo s problemi drugih. Vendar je takšen odnos kratkoviden. Problemi drugih so še kako naši problemi. Jezimo se na ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki pravi: America first! V resnici tudi naši politiki delajo po načelu Slovenija najprej, le da tega ne rečejo na glas. Govorijo pa o nacionalnem interesu, ki je natanko postavljanje interesov naše države pred vse ostale. In tako govorijo politiki vseh držav. A tudi mi delujemo po istem načelu: najprej jaz, najprej moja družina.

Pred vsega nekaj leti smo se jezili na bankirje, politike in direktorje korporacij, češ da so nam vzeli blaginjo. Danes se nič več ne jezimo niti ne protestiramo, razen ko gre za naše plače in za naš standard. Da bi protestirali za mlade, ki delajo v prekarnih, slabo plačanih službah? Le zakaj? To je pač njihov problem. Nikomur pa niti na misel ne pride, da bi se zavzel za pravice revnih ali celo lačnih ljudi, ki jih je na svetu vsaj 815 milijonov.

Vemo, da okolje nezadržno propada. A mi smo naredili svoje. Ločujemo odpadke, vozimo varčne avtomobile, izoliramo fasade, nameščamo solarne panele itd. To, da še vedno porabimo daleč več virov kot večina svetovnega prebivalstva, pa se nam ne zdi problem. Obtožujemo Kitajsko, Indijo in afriške države, čeprav tam živijo daleč bolj varčni ljudje kot smo mi, vsaj večina tamkajšnjega prebivalstva.

Vse to so le različne oblike samozadovoljstva, ki nas ločujejo od sveta in njegovih problemov. Za potrošništvo obsojamo druge, a še vedno pademo na ugodne nakupe in razprodaje. Za podnebne spremembe obsojamo druge, a zelo radi sedemo v avto, tudi za najkrajše razdalje. Obsojamo pohlepne bankirje, a tudi sami poskušamo hitro zaslužiti na takšnih ali drugačnih borzah. In tako naprej.

Ni res, da svet uničujejo pohlepni milijarderji in pokvarjeni politiki. Njih je tako malo, da v resnici ne morejo uničiti sveta. Tudi najrevnejši ljudje ne morejo uničiti sveta, ker za to nimajo ne moči in ne sredstev. Najbolj uničevalni smo v resnici pripadniki tako imenovanega srednjega razreda, ki delamo v globalno škodljivih korporacijah, trošimo neverjetne količine potrošniških dobrin, prepotujemo milijone kilometrov z različnimi prevoznimi sredstvi in špekuliramo z milijardami različnih valut. Mi vzdržujemo ta uničevalen sistem.

Dejansko imamo največjo moč, da spremenimo tok dogodkov, a smo samozadovoljni; samozadovoljstvo pa poraja brezbrižnost. Brezbrižnost pomeni, da peščica bogatašev in politikov lahko nemoteno vlada svetu. Občasno se nanje sicer ujezimo, a le če je ogrožen naš standard in naše pravice.

Svet čaka na nas. Čaka, da se prebudimo. Da stopimo iz svojega udobja in se zavzamemo za pravice in blaginjo drugih. Najprej svet, potem Amerika, potem Slovenija, moja družina in jaz.

petek, 19. januar 2018

Ekonomija delitve in njeno nasprotje – komercializacija


Komercializacija je preprosto povedano ideologija oziroma sistem razmišljanja, ki danes popolnoma prežema ključne družbene strukture – politični in ekonomski sistem, ki imata pomemben vpliv tudi na druge dele družbe (izobraževanje, zdravstvo, kulturo itd.). Komercializacija na prvo mesto vseh družbenih dejavnosti in odnosov postavlja denar, trgovanje (iz latinske besede commercium) in podjetništvo ter vse, kar je z njimi povezano kot so tekmovalnost, konkurenčnost, želja za čim višjimi dobički. Denar, trgovina in podjetništvo so potreben in koristen del ekonomskega sistema, problem pa je, da so ušli iz vajeti in osvojili tudi druga družbena področja, katerih prvenstvena skrb je blaginja celotne družbe.

Poglejmo si samo dve ključni družbeni dejavnosti za blaginjo ljudi – zdravstvo in šolstvo. Ko v zdravstvu začne prevladovati podjetniška in trgovska logika ter sla po dobičkih, se sistem začne podirati. Zdravje ljudi je prva skrb zdravstvenega sistema, ne pa doseganje dobrih ekonomskih rezultatov. Seveda mora tudi zdravstveni sistem delovati po ekonomskih načelih (racionalnost, skrbnost, ekonomičnost), vendar njegov temeljni cilj ni dobiček in dober poslovni rezultat, temveč zdravje ljudi in to vseh. Podobno je tudi z izobraževanjem, socialnim varstvom in tako naprej.

Tudi kot posamezniki smo prežeti z ideologijo komercializacije, kar se izraža preko naše pretirane potrošnje, tekmovalnosti, s prizadevanjem za čim večje bogastvo in močjo ter z vse večjo brezbrižnostjo za potrebe in probleme drugih ljudi ter okolja.

Komercializacija je izjemno nevarna, saj danes naravno okolje, rastlinski in živalski svet ter ljudje postajamo zgolj tržne priložnosti oziroma sredstvo za kovanje dobičkov. Ljudi danes vrednotimo na podlagi njihovega premoženja, velikosti stanovanja, avtomobila itd. Komercializacija ločuje ljudi na tiste, ki imajo dostop do trgov (oziroma, ki imajo denar) in tiste, ki ga nimajo. In ker je danes vse trg, to za izključene ljudi pomeni, da so hudo prikrajšani. V veliki večini sveta so soočeni s preprosto resnico: če imaš denar, si lahko kupiš hrano, vodo, zdravila, izobraževanje za svoje otroke. Če nimaš denarja, trpiš za pomanjkanjem ali celo umreš. Danes je lačnih 815 milijonov ljudi, vsak dan pa zaradi posledic pomanjkanja osnovnih dobrin umre približno 46.000 Zemljanov.

Komercializacija je veliko nevarnejša kot vse naravne katastrofe, terorizem, vojaški konflikti in onesnaženje skupaj. Pravzaprav je komercializacija glavni vzrok vsega naštetega, razen ko gre za naravne katastrofe, ki niso posledica človekovega delovanja.

Popolno nasprotje komercializacije je ekonomija delitve. Ključni cilj ekonomije je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu in blaginja človeštva. Ekonomija delitve pa je pot za dosego tega cilja, saj vsakomur zagotavlja dostop do dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Samo s pravično delitvijo globalnih dobrin lahko zagotovimo blaginjo celotnega človeštva. Ko bodo vsi ljudje lahko nemoteno zadovoljevali vsaj svoje osnovne potrebe (s hrano, vodo, oblačili, stanovanjem, zdravstvenim varstvom in izobraževanjem), se bodo dokaj enostavno rešili tudi drugi globalni problemi – vojaški konflikti in terorizem, množične migracije, prav tako pa tudi okoljski problemi.

Načelo medsebojne delitve dobrin je tesno povezano z načelom sodelovanja, oba skupaj pa tvorita miselno in srčno jedro ekonomije delitve. Zato je pomembno, da ekonomije delitve ne povezujemo s tržnimi priložnostmi in komercializacijo, temveč vedno s potrebami vseh ljudi in celotnega planeta. Če pa je nek ekonomski model, ki naj bi bil povezan z ekonomijo delitve, usmerjen k večjim dobičkom, novim tržnim priložnostim in komercializacijo, potem to pač ni ekonomija delitve.

Ekonomija delitve je zdravilo za najhujšo bolezen modernega časa – komercializacijo. Komercializacija je pot v prepad, ekonomija delitve je pot v boljšo in lepšo prihodnost človeštva.

torek, 16. januar 2018

Denar

















Denar je energija, ki usmerja
ekonomsko življenje družbe; preobraža
človeško aktivnost v dobrine,
dobrine v človeško aktivnost;
poganja ekonomsko kri
po ožilju telesa
človeštva.

Denar je energija,
ni ne dobra ne zla;
če jo usmerjamo v vojne, konflikte,
špekulacije, kockanje, glamur,
v brezglavo trošenje
in kopičenja bogastva – pomeni,
da so zla naša dejanja,
ne denar sam po sebi.

Denar je energija,
ni ne dobra ne zla;
če jo usmerjamo v reševanje
revščine in lakote, v blaginjo posameznikov,
družin ali družine človeštva, ali v dobro
planetarnega okolja – pomeni,
da so dobra naša dejanja,
ne denar sam po sebi.


Slika: El Greco: Kristus izganja iz templja menjalce denarja, 1568

nedelja, 14. januar 2018

Za vse ni prostora pod Soncem













Za vse ni prostora pod Soncem:

za 3,1 milijona otrok, mlajših od 5 let,
ki vsako leto umrejo zaradi slabe prehrane;

za 815 milijonov Zemljanov, ki so lačni;

za 4,2 milijarde ljudi, ki živijo v hudi revščini, in za 46.000,
ki jih posledično vsak dan po nepotrebnem umre;

za 1,8 milijarde prebivalcev planeta,
ki za pitje uporabljajo onesnaženo vodo;

za 2,4 milijarde ljudi, ki trpijo zaradi
neprimernih sanitarij kot so stranišča in latrine;

za 1.000 otrok, ki vsak dan umrejo zaradi bolezni,
ki so povezane z onesnaženo vodo in z neurejenimi sanitarnimi razmerami;

za 57 milijonov otrok, ki ne obiskujejo osnovne šole;

za 400 milijonov Zemljanov, ki nimajo dostopa
do osnovnih zdravstvenih storitev;

za 65 milijonov ljudi, ki so morali zbežati od doma.

Tem ljudem ne pustimo, da bi živeli kot normalna človeška bitja,
odrekamo jim njihove najbolj temeljne dobrine
in živimo kot da oni ne živijo z nami na skupnem planetu.

sreda, 10. januar 2018

Delitev je rešitev















Na Zemlji, kjer pridelamo
dovolj hrane za prav vse Zemljane,
je 815 milijonov lačnih,
eden izmed devetih ljudi
gre zvečer v posteljo s praznim želodcem.
Še huje! Eden izmed treh prebivalcev planeta
trpi zaradi nezadostne prehranjenosti.*

Res vemo, (pre)sitih in izbirčnih želodcev,
strmeči v neskončne police s hrano,
kjer so edini problemi prevelika izbira,
naša nečimrnost in obsedenost z zdravo prehrano,
kaj pomeni trpeti lakoto?

Je res tako težko pomisliti,
da bi lahko vso to hrano preprosto
delili z našimi brati in sestrami,
člani naše velike družine – človeštva.
Ne z dobrodelnostjo, ki jo pogosto dajemo kot miloščino,
ki žali človeško dostojanstvo in ponos,
temveč na organiziran način, s sodelovanjem
v okviru celotne globalne skupnosti.

Res ni potrebe, da bi danes 
kdorkoli umrl zaradi lakote
v tem svetu obilja in vrhunske tehnologije.
Delitev je rešitev.


* World Food Programme: Zero Hunger

nedelja, 07. januar 2018

Kaj nas lahko naučijo kriptovalute?


Kriptovalute so za mnoge demokratična oblika denarja, ki bo ljudi osvobodila tiranije vsemogočnih centralnih bank, ali pa revolucionarna tehnološka rešitev, ki bo popolnoma spremenila podobo denarja in ekonomije nasploh. Morda imajo oboji prav, dejstvo pa je, da so v preteklem letu kriptovalute postale predvsem vroče špekulativno blago, ki je vlagateljem (oziroma pravilneje špekulantom) prinašalo sanjske dobičke. Z obsežnim špekuliranjem se je začel napihovati tako imenovani kriptobalon, ki pa že kaže prve znake puščanja. Hud padec vrednosti kriptovalut lahko sproži domino efekt in povzroči pok zares velikih finančnih balonov, ki jih že od leta 2009 s poceni denarjem polnijo največje svetovne centralne banke. Česa nas torej lahko naučijo kriptovalute?

Najprej tega, da spoznamo, kaj se zgodi, če ekonomski sistem, še zlasti njegov finančni del, ni reguliran. Tako imenovani svobodni trgi so samo drugo ime za nereguliran ekonomski sistem, v katerem imajo daleč največje koristi najmočnejši ekonomski igralci (velike korporacije in banke, finančni skladi, bogati posamezniki). Ti z borznim špekuliranjem, finančnim manipuliranjem in z izogibanjem plačilu davkov ter drugih obveznosti državno in globalno bogastvo preusmerjajo v zasebne žepe. Trgi kriptovalut so danes popolna prispodoba nereguliranih svobodnih trgov, kjer smo priča divjim cenovnim nihanjem, nesledljivim transakcijam, premoženju neznanega (morda tudi kriminalnega) izvora itd. A da se razumemo, tudi preostali finančni sistem deluje na podoben način, le da je vsaj minimalno reguliran.

Poleg tega nas kriptovalute učijo, da tehnologija ni dobra sama po sebi. Razvijalci kriptovalut ne morejo trditi, da niso krivi za današnje obsežno špekuliranje. Če bi želeli vzpostaviti stabilno valuto za digitalne transakcije, bi jo lahko vezali na določeno valuto ali dobrino ali pa bi vsako špekulacijo obremenili z določenim prispevkom. Seveda tudi to ne bi popolnoma izključilo špekulacij, bi jih pa bistveno omejilo. Špekulacije so nevarna stvar, saj povzročajo pomanjkanje finančnih sredstev v revnejših okoljih, s tem pa neposredno ogrožajo blaginjo in celo preživetje milijonov ljudi. A ponovno poudarimo, tudi preostali finančni sistem deluje po istem kopitu; trgi kriptovalut pa so neregulirani finančni trgi par excellence.

V relativno bližnji prihodnosti skorajda zagotovo lahko pričakujemo zlom špekulativnega balona kriptovalut, ki bo morda sprožil pok še mnogo večjih finančnih balonov – delniških, obvezniških in drugih. Bolj ko danes rastejo borzni indeksi, hujši bo njihov jutrišnji padec. Pa saj je že skrajni čas, da se lotimo temeljitih, sistemskih ekonomskih sprememb, kajti današnja ekonomija povzroča vse večjo škodo planetarni družbi in okolju. Namesto špekulativne ekonomije, kjer je v središču denar (v kakršni koli obliki pač), moramo vzpostaviti ekonomski sistem, kjer bodo v središču človek s svojimi potrebami in dobrine za zadovoljevanje teh potreb. Takšna ekonomija bo slonela na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju. To bo ekonomija delitve, ekonomija za 21. stoletje.

četrtek, 04. januar 2018

25. člen, besede naj meso postanejo










Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni,
ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo,

so besede, ki že dolgo neslišane odzvanjajo v svetu.*

Za zdravje in blaginjo potrebujemo dobrine,
vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo
in potrebnimi socialnimi storitvami; 
brez njih življenje Zemljanov ni le klavrno in ubogo,
vprašljivo je tudi njih preživetje.

Poleg teh dobrin, ki zadovoljujejo 
človekove osnovne potrebe, pa življenje 
v kompleksnih družbenih okoljih zahteva vsaj še
pravico do varstva v primeru brezposelnosti,
bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti
ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev
zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.


Še posebno skrb mora družbena skupnost
nameniti svojim najranljivejšim članom:
Materinstvo in otroštvo sta upravičena
do posebne skrbi in pomoči.
Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski
ali zunaj zakonske skupnosti,
uživajo enako socialno varstvo.


Če k tem osnovnim (ekonomskim) pravicam 
slehernega Zemljana prištejemo še, 
da vsakdo ima pravico do izobraževanja,**
dobimo trdne temelje, na katerih lahko izgradimo 
planetarno družbo zdravja in blaginje.

Politiki in ekonomisti vseh dežel 
ter vsi ljudje z voljo za dobro
zapišimo te besede v sleherni zakon, pogodbo in dokument,
sleherno naše dejanje naj prežemajo te jasne in plemenite misli.
Besede naj meso postanejo.



* V poševnem tekstu je celoten 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.
** Uvodni del 26. člena Splošne deklaracije človekovih pravic.

Slika: The Dag Hammarskjöld Library

ponedeljek, 01. januar 2018

2018


Prehod v novo leto je več kot primeren čas za razmislek. Za nazaj in za naprej. Za nazaj je bolje, da stvari pustimo tam, kamor zares spadajo – v preteklost! Ni dobro, da nosimo stare probleme, zamere in druga nepotrebna bremena. Iz preteklosti nam lahko koristijo samo izkušnje, ki smo si jih prigarali predvsem na svojih in tudi napakah drugih. Prihodnosti naj nas ne bo strah, prav je, da jo vidimo kot novo priložnost, da nekaj storimo boljše kot v preteklosti. Še najboljše pa je, da se osredotočimo na sedanjost, kajti ta je tista, ki gradi prihodnost. Če delamo dobro, ustvarjamo dobro prihodnost in obratno. Tukaj in zdaj so naši bližnji ter širša družba, ki nas potrebujejo. Potrebujejo našo pozornost, skrb in ljubezen; naše dobre misli in dobra dejanja.

Ozrimo se samo na politiko. Kako številni so politiki, ki radi kopljejo po preteklosti in odpirajo stare rane. To delajo iz svojih sebičnih interesov – za večjo popularnost. V družbi pa ustvarjajo globoke rane razkola, ki zavirajo resnični družbeni razvoj. Ekonomisti pa nasprotno špekulirajo z našo skupno prihodnostjo. Njihove aktivnosti so dejansko kraja prihodnjim rodovom. Gospodarska rast, sla po dobičkih v svojem bistvu pomenita krasti dobrine, ki so namenjene potrebam prihodnjih generacij. Politika izrablja našo preteklost, ekonomija pa uničuje našo skupno prihodnost.

Prenehajmo nasedati političnim manipulacijam s preteklostjo in mešetarjenju ekonomistov s prihodnostjo. Za začetek se ozrimo na resnično podobo današnjega sveta in ga z manjšimi in večjimi koraki začnimo spreminjati. Podoba današnjega sveta še zdaleč ni rožnata. Obsežna lakota in skrajna revščina, podnebne spremembe, množične migracije, številni manjši konflikti in grozeča jedrska vojna so realni problemi sveta. Ne bomo jih rešili z gradnjo ograj, zidov in utrjevanjem meja; ne bomo jih rešili z oboroževanjem in z obsedenostjo z varnostjo; ne bomo jih rešili z zatiskanjem oči in s predajanjem lažnim občutkom potrošniško-porabniške blaginje.

Prava naloga politike in ekonomije je zagotoviti blaginjo za vse ljudi na planetu. Tukaj in zdaj. Ne na škodo okolja in prihodnjih rodov. Blaginja pomeni imeti dovolj dobrin za dobro življenje, kar pomeni, da lahko zadovoljujemo svoje osnovne potrebe in potrebe, ki omogočajo razvoj naših potencialov. Blaginja pomeni tudi živeti v mirnem in zdravem okolju. Tako kot si vsakdo prizadeva za blaginjo svoje družine, si moramo prizadevati za blaginjo celotne človeške družine.

Morda bo 2018 leto velikih ekonomskih pretresov, kajti na videz rešena ekonomska kriza lahko v slehernem trenutku ponovno izbruhne. Takrat bomo zares razumeli, da so pomembni ljudje in njihova blaginja, ne pa gospodarska rast in dobički. Takrat bomo razumeli, da so v središču ekonomskega sistema dobrine, ki so potrebne za blaginjo ljudi, in ne denar (v katerikoli obliki pač). Takrat bomo razumeli, da ekonomski sistem prihodnosti ne more delovati na podlagi sebičnosti in pohlepa, temveč na temeljih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin.

Naj bo leto 2018 začetek politično-ekonomske preobrazbe. Prenehajmo brskati po preteklosti in krasti prihodnjim generacijam. Poskrbimo za najrevnejše ljudi na planetu, to je prvi korak v boljšo prihodnost. Ni bolj pomembne naloge za politike in ekonomiste sleherne države sveta; prav tako za vse, ki lahko karkoli prispevajo k tej plemeniti nalogi. Od tu naprej bo vse lažje.