torek, 28. november 2017

Pismo iz tujine


Imam srečo. Imam sredstva in možnosti, da občasno lahko potujem. Tudi v bolj oddaljene kraje. In več krajev ko obiščem, več ljudi ko spoznam, bolj se v meni utrjuje prepričanje, da smo si v svojem bistvu vsi ljudje enaki. Imamo enake potrebe in podobne želje, ne glede na to kako različni smo po videzu, jeziku, kulturi, religiji, prepričanjih, itd.

Prepričan sem, da podobno razmišljajo tudi drugi – milijone ljudi po vsem svetu. V resnici za to sploh ni potrebno potovati, potujemo lahko tudi po digitalnih družbenih omrežjih, kjer prav tako ugotovimo, kako neverjetno podobni smo si. Navkljub vsej površinski različnosti; po videzu, jeziku, kulturi, religiji, prepričanjih, itd.

Te razlike nas bogatijo, nikakor pa niso in ne smejo biti vzrok za vzbujanje strahu ter sovraštva med nami. Številni povzpetneži, še zlasti politični, pa svoj uspeh pogosto gradijo na temeljih sovraštva in strahu pred različnostjo. Z brskanjem po preteklih travmah, ki so zakopane globoko v zgodovinskem spominu človeštva, gradijo umetne meje med ljudmi, sprva v mislih in čustvih, pozneje pa tudi na fizični ravni kot ograje in druge ovire.

Nič ni narobe, če imamo radi svoj dom, svoj narod, svojo državo, svojo religijo, svoje prepričanje in tako naprej. Vendar ta ljubezen nikoli ne sme biti pogojevana s sovraštvom do drugih. Trditev, da imate radi svojo domovino, a hkrati sovražite domovino nekoga drugega, je nemogoča. Ljubezen je po svoji naravi vedno brezpogojna. Drugače pač ni ljubezen.

Imejmo radi svoj dom, svoj narod, svojo domovino, a vedno imejmo v mislih, da je v najširšem smislu naša družina celotno človeštvo, naš dom (domovina) pa celoten planet Zemlja. Edino v tem primeru je ljubezen zares lahko univerzalna. Ljubezen pa drugačna tako in tako ne more biti.

Če boste imeli možnost leteti z letalom, se vsaj za trenutek ozrite navzdol. Svet je brez-mejen. Človeštvo je eno. Zemlja je naš dom. In tu se začne resnična ljubezen in tudi razumevanje, da si Zemljo in njene obilne darove (dobrine) lahko edino delimo. In to je resnična ljubezen do drugega.

sreda, 22. november 2017

Sem to jaz


Zamislite si mlado mamo z malim otrokom
nekje v mračnem zakotju najbolj zakotne dežele tega planeta.
Otrok, eden izmed petih milijonov*, ji umira v naročju.
Mati je brez solza, te so že davno presahnile,
niti ihti ne več, že dolgo ni slišana.
Samo tiho, brezmejno trpljenje,
samo tih, brezmejen obup.
Nihče je ne vidi, nihče je ne sliši:
ne mediji, ne politiki, ne javnost – glasno odmeva
samo njihova brezbrižnost in
njih samozadovoljstvo.

Zdaj pa si zamislite običajnega prebivalca bolj osvetljene,
a neRazsvetljene dežele tega planeta,
ki blodi med tisočerimi lučmi
tisočerih prodajaln tisočerih trgovskih svetišč
v iskanju tisočerih daril za svoje bližnje;
za božič – v imenu Kristusove luči in ljubezni?!
Zblojen v neskončnem hrupu in bleščavi
vsakoletnih orgij potrošniškega pirovanja
ne sliši in ne vidi mlade matere
z umirajočim otrokom v naročju.

Zdaj pa se vprašajmo: Sem to jaz?!
Brezbrižen in samozadovoljen v bleščavi trgovskih luči.


* Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, oktober 2017) je leta 2016 umrlo 5,6 milijona otrok, starih do 5 let, kar pomeni 15.000 vsak dan. Več kot polovico teh smrti bi lahko enostavno preprečili. Glavni vzroki so: porodni zapleti, pljučnica, driska, malarija, pomanjkljiva prehrana.

Slika: Pablo Picasso, Mati in otrok, 1902

ponedeljek, 20. november 2017

Ekonomistova ljubezen do drugega


Načinov, kako izraziti ljubezen do drugega je mnogo:
pesnik jo izrazi v poeziji,
glasbenik v pesmi,
pisatelj v izbrani prozni obliki,
sto in sto poti bo našel zaljubljenec.

Vendar, lahko ljubezen izrazi ekonomist?
V podjetju, banki, trgovini, v vladi?
Ne, če dotični stremi k dobitku – dobičku zase.
Ne, če mu ni mar za tegobe drugih
ljudi in okolja.

Vendar, lahko ljubezen izrazi ekonomist?
V podjetju, banki, trgovini, v vladi?
Da, če dotični stremi k dobitku – dobičku za druge.
Da, če mu je mar za njih tegobe,
ljudi in okolja.

Tarča ekonomistove ljubezni do drugega
je blaginja človeške skupnosti.
Medsebojna delitev dobrin pa je puščica,
ki jo, kakor Amor v svojo tarčo, sproži.

Ekonomija je lahko ljubezen!



Slika: Louis Jean Francois Lagrenée - Amor and Psyche

sobota, 18. november 2017

O ekonomiji in ekonomiji delitve


Za mnoge je beseda ekonomija sinonim za pokvarjenost, pohlep in sebičnost; za nerazumljivo in pogosto skrivnostno delovanje mogočnih finančnih institucij, kot so na primer banke; za nerazumljivo znanost, ki jo razumejo le redki; za izkoriščanje ljudi in okolja in tako naprej. In imajo prav.

Vendar ni treba, da je tako. Ekonomija je nekaj mnogo bolj preprostega in se dotika življenja prav vsakega posameznika. Kvaliteta našega življenja in celo naš obstoj sta odvisna od ekonomije. Kako pridobivamo, ustvarjamo in dostopamo do dobrin, ki nam omogočajo zadovoljevanje naših osnovnih potreb, je temeljno ekonomsko vprašanje. Vsakogar od nas in družbe kot celote.

Če se te dobrine kopičijo v bogatejših delih planeta, potem jih drugje primanjkuje. Danes je dobrin dovolj za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, vendar je ekonomski sistem organiziran tako, da dobrine ne dosežejo vseh ljudi. In tako imamo na eni strani potratno in dekadentno trošenje Zemeljskih dobrin, na drugi strani pa strahotno pomanjkanje, lakoto in neizmerno trpljenje stotin milijonov ljudi.

Danes je stari ekonomski sistem, ki je utemeljen na sebičnosti (pomemben sem jaz, moja družina, moje podjetje, moja država) in pohlepu (neprestana gospodarska rast, kopičenje bogastva na račun drugih), tik pred zlomom. Takšen ekonomski sistem je glavni vzrok za ključne probleme sodobnega sveta: za lakoto in revščino, množične migracije, podnebne spremembe, terorizmom in konflikte med državami.

Naše ekonomsko razmišljanje moramo uskladiti z novimi spoznanji, ki počasi vstopajo v zavest ljudi: da smo ena velika družina – človeštvo, ki si deli skupni dom – planet Zemljo, in njene obilne darove – naše skupne dobrine. Na prvem mestu ne smejo biti naši sebični interesi, temveč skupni interesi človeštva in celotnega planeta Zemlje. Kar pomeni živeti v miru, spoštovanju drugih in blaginji, na zdravem in neonesnaženem planetu.

Zato mora biti ekonomija 21. stoletja ekonomija delitve. Pomeni, da naš ekonomski sistem organiziramo tako, da dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, voda, oblačila, primerno bivališče, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje), dosežejo vse ljudi na planetu. Hkrati pa ohranimo ravnovesje planetarnega okolja, kar pomeni, da porabimo toliko dobrin, kot jih okolje zmore obnoviti.

Ekonomija delitve ni nekakšen statičen model, ki potrebuje znanstvene teorije in znanstvenike, ki bi nam jih pojasnjevali. Ekonomijo delitve lahko organiziramo na lokalni, državni in globalni ravni. Z današnjimi proizvodno-pridelovalnimi zmogljivostmi, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, in transportnimi sredstvi je ekonomija delitve enostavno izvedljiva. Potrebujemo še voljo, politično in našo skupno voljo, voljo za dobro.

Ko govorimo o resnični ljubezni do drugega, pa lahko rečemo, da je ekonomija delitve izraz takšne univerzalne ljubezni. Na praktični ravni, ne zgolj v besedah.

sreda, 15. november 2017

Kriptovalute in drugi baloni


Začelo se je dobro. Tako imenovane kriptovalute so obetale nekaj velikega, skorajda revolucijo na področju denarja. S kriptovalutami naj bi denarno oblast iztrgali iz rok vsemogočnih centralnih bank in jo dali v roke ljudem. Kot nekakšna demokratizacija denarja. Trenutno so kriptovalute predvsem špekulativni žetoni, kriptobalon pa že kmalu lahko poči. In gospodje bankirji bodo rekli: običajnim ljudem pač ni mogoče zaupati nadzora nad denarjem, to znamo samo mi.

Kriptovalute so elektronski denar, ki ga za razliko od običajnega ne izdajajo banke, temveč običajni ljudje. No ne čisto običajni, temveč tisti z več računalniškega znanja. Ta denar obstaja samo v omrežju računalnikov, kot zapis v dolgi verigi vseh transakcij (tako imenovani blokchain). Čeprav se kriptovalute menda ne da ponarediti, pa se jo da ukrasti. (Več: Mala šola kriptovalute Bitcoin)

V resnici kriptovalute niso preveč koristne. S kriptovalutami je mogoče plačevati določene izdelke in storitve; ne morete pa z njimi kupovati, kar bi si želeli, kot lahko na primer z evri. Koristni so predvsem za izogibanje plačila različnih provizij, davkov, pa tudi izogibanju nadzornim organom, zato jih imajo zelo radi različni kriminalci in drugi, ki se ukvarjajo s sumljivimi posli.

Lahko pa z običajnim denarjem kupite določeno kriptovaluto na tako imenovanih menjalnicah ali borzah kriptovalut. Te borze niso nič drugega kot zasebna podjetja, ki imajo od tega posla fantastične koristi. Z ustanovitvijo teh borz so kriptovalute postale podobne običajnim finančnim instrumentom (delnicam, obveznicam, izvedenim finančnim instrumentom, itd.), ki jih lahko kupujete in prodajate (z njimi špekulirate) ter imate pri tem bodisi dobiček bodisi izgubo.

Kot pri vseh špekulacijah gre za nekakšen piramidni sistem, ki funkcionira, dokler vanj priteka dovolj novega denarja (evrov ali drugih valut). Največje koristi imajo tisti, ki so zgodaj vstopili v igro (ki so poceni kupili kriptovalute) in pa tisti, ki so ustanovili borze kriptovalut in živijo od določenega odstotka od vsake borzne transakcije. Ni naključje, da sta se letos med najbogatejše Slovence uvrstila Kranjčana Damijan Merlak in Nejc Kodrič, ustanovitelja in solastnika borze kriptovalut Bitstamp. Merlakovo premoženje je ocenjeno na 122 milijonov evrov (6. mesto), Kodričevo na deset milijonov manj (8. mesto). (Siol.net: Najbogatejši Slovenci postajajo vse bogatejši)

Številni strokovnjaki opozarjajo na nevarnost napihovanja vrednosti kriptovalut oziroma svarijo pred morebitno nelegitimnostjo tega početja (Evropski regulator svari pred kriptožetoni). Navkljub temu so mnogi prepričani, da gre za tako vrhunsko tehnologijo, da zlom vrednosti ni mogoč. A v zadnjih 400 letih smo bili priča stotinam finančnih zlomov, tako zaradi špekulacij s tulipani in bombažem kot tudi z delnicami visokotehnoloških podjetij (tako imenovani dot-com balon).

Kriptovalute so na žalost postale svoje nasprotje. Namesto obetov decentraliziranega in demokratičnega denarja so postale špekulativno orodje, ki koristi samo bogatenju posameznikov. Poleg tega pa njihovo pridobivanje zahteva veliko električne energije, kar ni zanemarljivo z ekološkega vidika. Za tako imenovano rudarjenje s kriptovalutama Bitcoin in Ethereum je poraba energije tolikšna, kolikor porabi celotna Islandija. Na lestvici držav po porabi električne energije, bi se Bitcoin in Ethereum skupaj uvrstila na visoko 71. mesto. (The world’s cryptocurrency mining uses more electricity than Iceland)

Pa vendar je kriptobalon še vedno le milni mehurček proti napihovanju globalnega borznega balona, ki so ga zakrivile centralne banke najmočnejših držav, ki so globalni finančni trg dobesedno preplavile s poceni denarjem. Neprestana rast borznih indeksov v zadnjih osmih letih, se bo zagotovo končala s pokom (finančnim zlomom), ki bo imel daljnosežne posledice. A bankirji bodo krivdo prebrisano prevalili bodisi na kriptovalute bodisi na kakšno manj pomembno državo. Globalni finančni zlom lahko povzroči resne motnje v oskrbi dobrin in številne družbene ter politične krize v številnih državah sveta.

Morda nas bo to končno, na sicer boleč način, streznilo, da tako pač ne gre več naprej. Da imajo osnovne potrebe vseh ljudi prednost pred neizmernim pohlepom nekaterih. Pa naj gre za kriptovalute, delnice, obveznice, zlato ali kar koli drugega, kar je danes postalo žeton v globalnem kazinoju, ki mu rečemo finančni sistem. Morda bomo končno spoznali, da imamo vsi pravico do spodobnega življenja in da to pravico lahko uresničimo samo s sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin.

Poleg tega je bankam potrebno nadeti demokratično in civilnodružbeno uzdo. Ali z drugimi besedami: denarni (finančni) sistem potrebuje demokratični in civilnodružbeni nadzor. Denar je preveč pomemben, da bi ga zaupali samo bankirjem.



torek, 07. november 2017

Življenje v (ekonomskem) raju


Nekateri upajo na raj po smrti, drugi si ga ustvarijo že na Zemlji. Pomembneži vseh vrst – politiki, podjetniki, glasbeniki, igralci, plemiči – ne tvegajo. Zakaj čakati, če pa je raj lahko že tukaj in zdaj. Vendar se je potrebno malo potruditi. Tukaj na Zemlji, ki mnogim še vedno ne more ponuditi ničesar razen krvi, naporov, solz in potu, kot je tik pred vstopom v vojno Britancem obljubil njihov premier Churchill, morajo najbogatejši svoje bogastvo obraniti pred grabežljivimi davkarji. Zato ga po zapletenih poteh skrijejo v tako imenovanih davčnih oazah, kot razkrivajo nedavno objavljeni rajski dokumenti.

Čeprav gre za izjemne ugledneže in pomembneže v resnici delujejo kot mafijci. Tudi mafijci so vedno iskali luknje v zakonu, da so lahko poslovali mimo davkarije. In tudi mafijci so se vedno najbolj bali davkarije. Znano je, da je bil znani gangster Al Capone obsojen šele zaradi davčne utaje, prej mu nikakor niso mogli do živega.

Vendar ni prav, da pomembneže, kot je na primer pevec skupine U2 Bono, ki so ga rajski dokument prav tako ujeli, primerjamo z mafijci. Bono je vendarle zelo dobrodelen. Ampak razmislimo, kakšna je ta dobrodelnost? Če svoji državi ne plačaš davkov, ji zmanjka denarja za šolstvo, zdravstvo, za javno infrastrukturo (ceste, električno omrežje), za učinkovito policijo, za stanovanja za mlade družine, itd. Z izogibanjem plačila davkov se tako poglobi revščina, več je bolezni, kriminala in tako naprej. Potem pa taisti neplačnik davkov prispeva nekaj malega za najrevnejše in to seveda objavijo mediji. In ta oseba je slavljena kot dobrotnik. Pač ni!

Je pa pošteno od Bona, da je že pred leti priznal, ko je skupina U2 svoje poslovanje iz Irske preselila v davčno ugodnejšo Nizozemsko, da se imajo pravico obnašati kot vsa druga podjetja. U2 niso samo podjetje, U2 so v resnici globalna korporacija, ki investira, špekulira in posluje kot vse globalne korporacije. Ima strokovnjake za davke, finance, odvetnike, tržnike, itd. In takšne korporacije so tudi drugi mega zvezdniki, športniki, športni klubi, kraljeve družine, ki jih tako radi kujemo v zvezde. Ker imajo slabo vest pred ogromno revščino, ki jo z neplačevanjem davkov pomagajo ustvarjati, se na veliko razkazujejo na dobrodelnih prireditvah in tam so vedno tudi mediji. V resnici pa delajo več škode, kot naredijo koristi.

Dobrodelni ste vi, dragi povprečni davkoplačevalci, ki do centa natančno plačate davke, pa če pri tem še tako trpite zaradi krvi, naporov, solz in potu. Pa se nihče od vas rednih plačnikov davkov nikoli ne šopiri naokoli s svojo dobro-delnostjo. V resnici sploh ne potrebujemo dobrodelnosti, pač pa pravičnost in poštenost (glejte: Dobrodelni da, dobrodelnost ne).

Morda pa velja prebrati pesem Simona Gregorčiča Izgubljeni raj:

Izgúbljen človéku je zémeljski raj,
Adámova déca v prognanstvu se jôče
In prôsi, naj sréče zaprávljene kraj
Odprè jej na nôvo dobrótljivi ôče.

Nespámetno ljudstvo, čemú-li tvoj stok?
Na délo! Ne nosi mi križema rok!
Povrni se sámo v prvôtnost nazáj,
In našlo povsódi prvôtni boš raj!


Morda na Zemlji lahko ustvarimo raj oziroma blaginjo za vse. Vendar ne bo šlo jokom in stokom. Sami lahko ustvarimo svet blaginje. A najprej je treba izpuliti davke iz izmuzljivih rok bogatih, ki se šopirijo z lažno dobrodelnostjo, in si začeti pravičneje deliti obilne globalne dobrine.

sobota, 04. november 2017

Izpraznjena politika


Za velikimi politiki ostanejo velike zgodbe ali vsaj velike misli, ki navdihujejo in spodbujajo ljudi. Eden najbolj znanih citatov ameriškega predsednika Johna F. Kennedya je: Ne sprašuj, kaj lahko stori zate tvoja država, vprašaj se, kaj lahko za državo storiš ti. Znameniti nemški kancler Willy Brandt, ustanovitelj tako imenovane Brandtove komisije, ki je pripravila konkretne predloge za premostitev velikih razlik med državami Severa in Juga, je dejal: Iz moralnega vidika ni razlike med tem, ali je posameznik ubit v vojni ali obsojen na lakoto zaradi brezbrižnosti drugih ljudi. Nelson Mandela pa je dejal, da nikjer ni enostavnih poti, ki vodijo v svobodo.

Morda bi kdo rekel, da je Slovenija majhna in da si ne more privoščiti velikih politikov ali velikih političnih zgodb. A poglejmo si samo srednjeameriško državo Kostariko. Čeprav gre v svetovnem merilu za majhno državo – velika za približno dve Sloveniji – se je kljub temu lotila velikih političnih zgodb: ukinila je vojsko, bistveno zmanjšala revščino in izboljšala svoje okolje, za povrh pa je v okviru Združenih narodov vodila izjemno zahteven proces sprejetja mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, ki jo Slovenija niti podpisala ni (glejte Globoko sklonjena glava ali slovenski ne-podpis pogodbe o prepovedi jedrskega orožja).

Ali pa miniaturna država, kraljevina Butan, z vsega 800.000 prebivalci, ki je svetu ponudila nov pristop merjenja uspešnosti držav. Namesto bruto družbenega proizvoda (BDP) zdaj vse več držav uporablja in upošteva indeks bruto družbene sreče, ki ga je predlagal Butan (glejte: Kraljestvo sreče). Torej je prostora za velike zgodbe še dovolj, nenazadnje se lahko spomnimo pokojnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška in njegovih prizadevanj za globalni mir (glejte: Mir in dobro).

Kaj pa bo ostalo za našim zdajšnjim predsednikom, ki se poteguje za nov mandat? Morda samo njegove "miške" in insta(gram)nt podobe na digitalnih medijih? Čeprav je vloga predsednika v naši ureditvi predvsem simbolne narave, je to še kako pomembna vloga.

Ljudje potrebujemo simbole, s katerimi se identificiramo, ki nas navdihujejo in spodbujajo. To je še zlasti pomembno danes, ko je politika postala izpraznjena, brez prave vsebine. Kar ni naključje. Politiki danes bolj kot državljanom služijo interesom korporacij in tako postajajo zastopniki komercializacije družbe, kjer so na prvem mestu dobiček, pohlep in sebičnost. Ne samo pri nas, tudi v najmočnejših državah sveta.

Politiki se zavedajo te svoje vloge, zato so prazni in to praznino skušajo zapolniti z medijskimi vsebinami, ki pritičejo igralcem, glasbenikom, zvezdnikom vseh vrst, starletam, medijskim osebnostim, itd. A praznine ni mogoče zapolniti s prazno (digitalno) vsebino; tako kot političnih programov ne morejo zamenjati šovi, spektakli, tviti, instagrami, všečki, itd.

Danes politiko potrebujemo bolj kot kdaj koli prej. Potrebujemo politike, ki razumejo razmerja moči v današnjem svetu in ki so dovolj pogumni, da se uprejo procesom razgradnje politike in države v korist vse bolj mogočnih tržnih sil, ki jih poosebljajo korporacije, velike banke in druge finančne institucije.

V današnjem globalnem svetu, ki ga tarejo globalni problemi, kot so podnebne spremembe, množične migracije, revščina in lakota, terorizem in grozeča jedrska vojna, je morda čas za predsednika, ki bi imel globalno vizijo: Ne sprašuj, kaj lahko stori zate globalna skupnost, vprašaj se, kaj lahko za globalno skupnost storiš ti. In se lotil nove vizije sveta, ki jo je predlagala že Brandtova komisija (glejte: Brandt za 21. stoletje): z globalno delitvijo dobrin in z resničnim mednarodnim sodelovanjem med državami lahko ustvarimo svet miru, blaginje in večje (bruto) družbene sreče.

Vsak volilec se mora sam odločiti, ali bo še naprej podpiral izpraznjene politične zgodbe ali bo dal priložnost novim zgodbam. Vendar ni enostavnih poti, da se nove zgodbe uresničijo, tako kot velikih sprememb ni mogoče narediti z všečnimi medijskimi podobami. Treba je poudariti: tudi novi politiki so povsem nemočni brez angažiranih državljanov, kajti brezbrižni državljani ustvarjajo brezbrižno in izpraznjeno politiko, česar se lahko veselijo edino tržne sile.


četrtek, 02. november 2017

Delovno okolje za vsakogar


V sodobnem izobraževalnem sistemu se za osebe s posebnimi potrebami (dejansko gre za neustrezen pojem, bolj primerno je govoriti o hendikepiranih ali še bolje o različnosti) pripravi individualizirani načrt izobraževanja. To pomeni, da vsakomur prilagodimo vzgojno-izobraževalni proces (različno trajanje izobraževanja, različni načini ocenjevanja, različne fizične in druge prilagoditve, terapije, itd.). Ko pa ti mladi ljudje zapustijo izobraževalni proces, se nenadoma od njih pričakuje, da bodo vstopili normalno družbeno okolje in normalno delovno okolje.

Kakšno pa je to normalno družbeno in ekonomsko okolje? Vsaj osemurni delovnik, običajno s hudim tempom, ali prekarno delo ali brezposelnost oziroma neusmiljen boj za preživetje; pomeni najti stanovanje, kar je misija nemogoče, razen če so starši dovolj premožni in tako naprej. Skratka realno družbeno-ekonomsko okolje je precej kruto. Zato hendikepirani mladi ljudje običajno ostanejo doma ali v kakšni zanje precej neprimerni instituciji (na primer v domu upokojencev). O inkluziji oziroma vključenosti hendikepiranih v družbeno in ekonomsko okolje zato ni smiselno govoriti, razen v redkih primerih.

Če znamo torej hendikepiranemu mlademu človeku prilagoditi vzgojno-izobraževalni proces oziroma učno okolje, zakaj mu potem ne bi prilagodili tudi delovnega procesa oziroma delovnega okolja. Če se izobražuje na prilagojen način, zakaj ne bi potem tudi delal na takšen način. Prilagojen delovni čas; prilagojeno delovno mesto in delovni postopki; po možnosti osebni asistent; terapije, če so potrebne – to bi bile temeljne značilnosti delovnega mesta za nekoga z določeno obliko oviranosti. In to ne v posebni instituciji, ampak v tako imenovanem realnem delovnem in družbenem okolju.

Zdaj pa razmišljajmo naprej: zakaj sploh prilagajati neizprosno družbeno-ekonomsko okolje posameznikom, zakaj ne bi okolje preprosto naredili primernejše za vse?

Univerzalnost individualiziranega delovnega okolja

Rekli smo, da izraz osebe s posebnimi potrebami ni primeren, kajti ne obstajajo ljudje z normalnimi in ljudje posebnimi potrebami. Vsaj na osnovni, fizični ravni imamo namreč vsi ljudje enake potrebe: po hrani in vodi, primernemu bivališču in oblačilih, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju. Sodobna potrošniška družba nam sicer pravi, da imamo različne potrebe in da so naše potrebe brezštevilne; zato nam ponujajo brezštevilne izdelke in storitve, ki naj bi zadovoljile te brezkončne potrebe. Kar je prav tako misija nemogoče.

Imamo pa ljudje različne fizične in intelektualne zmožnosti, prioritete, zanimajo nas različna področja, ne delamo na enak način; skratka smo različni. Ne razlikujemo se na normalne in na ne-normalne oziroma posebne ljudi. Vsi smo samo ljudje, vendar smo različni. Zakaj potem pričakujemo, da bodo vsi ljudje delali enako – enako dolgo, z enako hitrostjo, na enakih delovnih mestih? Zakaj ne bi slehernemu mlademu in nasploh vsakomur prilagodili njegovo delovno okolje ter zanj izdelali individualizirani načrt dela oziroma individualizirano delovno mesto. Poglejmo si, kaj bi to pomenilo.
  • Delovni čas
Vajeni smo razmišljati v okviru osemurnega delovnika za vse in ves čas zaposlitve (pustimo ob strani dejstvo, da mnogi delajo mnogo dlje, bodisi v rednem delovnem razmerju bodisi v prekarnem). Kaj pa če bi mladi človek, v času ko ustvarja družino, delal 4 ure dnevno, v najboljših delovnih letih osem ur, po petdesetem letu morda 6 ur, še malo kasneje pa 4 ali še manj.
  • Plačilo za delo 
Kar pa ne pomeni, da bi tisti, ki delajo krajši čas dobili slabše plačilo. Še zlasti mladi, ki potrebujejo stanovanje in imajo visoke stroške z mlado družino (ne glede na vrsto družine), bi morali dobiti višje plačilo. Poleg plačila za delo bi moral prejeti dovoljšna sredstva za nujne potrebe, bodisi v obliki izjemno ugodnih kreditov ali nepovratnih subvencij (na primer za nakup stanovanja). Tudi starejši ljudje bi prejemali dodatke za svoje večje potrebe – za zdravstvene in terapevtske izdatke, itd.
  • Urejena prekarnost
Če sodobni delovni procesi morda res zahtevajo prekarne oziroma začasne, negotove zaposlitve, je to področje vendarle mogoče urediti. Steven Hill v knjigi Raw Deal: How the "Uber Economy" and Runaway Capitalism Are Screwing American Workers za delavce, ki opravljajo zgolj začasna dela, predlaga oblikovanje tako imenovanih individualnih zavarovalnih računov (Individual security account), kamor bi vsakokratni delodajalec/delodajalci nakazovali del plačila. Iz tega računa pa bi se financiralo socialno, zdravstveno in drugo zavarovanje delavca, bolniška odsotnost, dopust, itd. Ti individualni računi bi bili univerzalni, nadzorovani in zakonsko urejeni (več: Sindikalni boj v 21. stoletju).

Prav tako bi lokalne ali širše skupnosti lahko organizirale zadruge, ki bi ljudem v začasnih oblikah zaposlitve zagotavljala vso potrebno varnost in storitve. Podobno kot je v podjetjih in drugih delovnih organizacijah poskrbljeno za določene skupne potrebe, bi tudi zadruge skrbele za zavarovanje (individualni zavarovalni računi), nadomeščanje ob bolniški odsotnosti, za prevoz, prehrano, upokojitev itd.

O individualiziranem delovnem okolju bi lahko govorili še naprej. Bistveno pa je, da razumemo, da se ljudje ne razlikujemo po svojih potrebah, temveč po tem, kako te potrebe zadovoljujemo (morda nas omejujejo naše zmožnosti in določene fizične ovire, a to ne pomeni, da imamo posebne potrebe). Različni smo v tem, kako delamo, razmišljamo, ustvarjamo; kakšne so naše prioritete, naši cilji, itd. Zato ni dovolj samo, da ustvarimo posamezniku prilagojeno (individualizirano) učno okolje, temveč tudi takšno delovno okolje, ki bo primerno njegovim sposobnostim, življenjskim okoliščinam, starosti, oviranosti, itd. Potem bomo lahko govorili o inkluzivni ekonomiji in družbi.