nedelja, 22. oktober 2017

Oktobrske lekcije


Pred 30 leti, 19. oktobra 1987, je na tako imenovani črni ponedeljek ameriški borzni indeks Dow Jones zabeležil rekordni padec, samo v enem dnevu je izgubil več kot 22 odstotkov. Tudi borzni zlom z najbolj daljnosežnimi posledicami, leta 1929, se je začel v istem mesecu in sicer 24. oktobra, takrat je bilo govora o črnem četrtku. Še dlje v zgodovini lahko najdemo še en dramatični oktobrski borzni zlom in sicer leta 1907. Letos pa borzni indeksi v oktobru podirajo zgodovinske višinske rekorde. Od višine se zvrti.

Od 1. januarja do 20. oktobra 2017 je borzni indeks Dow Jones zabeležil že 53 rekordnih vrednosti in dosegel najvišje letne rasti po letu 1995. Marca 2009, po borznem zlomu 2008, je bila vrednost indeksa le 6.594,44, 20. oktobra 2017 pa je njegova vrednost dosegla 23.301,01, torej se je indeks Dow Jones povečal oziroma napihnil za kar 253 odstotkov (za toliko se je povečalo skupno finančno bogastvo, ki jo meri ta indeks). V tem času pa se je ameriški bruto domači proizvod povečal s 14,54 na 17,03 bilijona dolarjev, torej za skromnih 17 odstotkov. Tudi v drugih razvitih gospodarstvih so bili trendi podobni.

Kaj torej poganja to neverjetno rast borznih vrednosti? Rast gospodarstva zagotovo ne. Ključni razlog je v neverjetnih količinah poceni denarja, ki so jih po finančnem zlomu 2008 v finančni sistem zlile centralne banke in s to prakso še kar nadaljujejo. Hkrati so znižale ključne obrestne mere in tako so finančni trgi dobesedno poplavljeni z velikimi količinami poceni denarja.

Večina tega denarja kroži po globalnih finančnih borzah, le manjši del pa je dosegel tako imenovano realno ekonomijo (podjetja, gospodinjstva, javne storitve). Te neverjetne količine denarja napihujejo vrednosti borznih indeksov. Na borzah je velika večina transakcij špekulativne narave; orodja špekuliranja so danes pretežno digitalizirana, s tem pa vse hitrejša in obsežnejša, na primer visokofrekvečno trgovanje (namesto ljudi trgujejo računalniški algoritmi, nakupi in prodaje se odvijajo v milisekundah) ali špekuliranje s pomočjo tako imenovanih kripto valut.

Borze so dejansko zapleten mehanizem za kopičenje in privatiziranje globalnega skupnega bogastva v rokah globalnih elit. Večina Zemljanov pa seveda od tega nima nič, revščina se še povečuje, celo lakota se je še poglobila, danes je lačnih kar 815 milijonov Zemljanov. Zaradi zelo razširjene revščine trpi tudi okolje, saj za ljudi, ki so zapleteni v okrutni boj za preživetje, okolje pač ni prioriteta. Borzne špekulacije imajo neposreden vpliv na vse večjo revščino in lakoto v svetu, tudi na vse slabše stanje v okolju. Če se veliko denarja steka na borze, ga nekje drugje zmanjka in to običajno za revne ljudi.

Zdaj vse več finančnih strokovnjakov opozarja na veliko nevarnost ponovnega borznega zloma, ki bo globoko pretresel globalni finančni sistem in s tem tudi ekonomski ter celotni družbeni sistem. Lekcije preteklih borznih zlomov, še zlasti tistih v oktobru, bi nam morale dati misliti. Ko bo počilo in to se lahko zgodi kaj kmalu, bo težko trezno razmišljati, saj finančni zlom lahko pripelje do resnih motenj v oskrbi z denarjem in kar je še hujše – v oskrbi z najosnovnejšimi dobrinami.

Morda pa nas bo to krizno stanje vendarle prebudilo in nas prisililo k spoznanju, da tako preprosto ne gre več naprej. Morda bomo takrat spoznali, da je planet dom vseh ljudi, da so planetarne dobrine namenjene vsem in da lahko živimo v miru ter blaginji samo, če si bomo planetarne dobrine pravično delili med seboj. To pa je mogoče samo z globalnim sodelovanjem, ne pa z vse večjo sebičnostjo, ki države ločuje in povzroča brezkončne konflikte in vojne. Ni druge poti, če se ne želimo kmalu prebuditi v svetu pomanjkanja in nasilja. Mnogi Zemljani s tem že dolgo živijo.


nedelja, 15. oktober 2017

Kruh ni vsem vsakdanji


Če smo lačni odpremo hladilnik; če je prazen, gremo v trgovine, ki so skorajda ves čas odprte. Gostilne, restavracije, lokali, stojnice s hitro prehrano in odprte kuhinje so nam skorajda vedno dostopne. To se nam zdi samoumevno. O hrani nam skorajda ni treba razmišljati, razen če smo pripadniki katere od številnih modernih prehranskih sekt, ki skorajda z versko gorečnostjo zagovarjajo in živijo določen zdravi prehranski model – veganski, paleolitski, brez ogljikovo hidratni, ekološki, bio in še tisoče drugih. Celo domače živali imajo danes svojo izbrano hrano; zadnjič sem šel mimo pasje pekarne, kjer prodajajo naravne piškote za pse z okusom.

Za naše pse piškoti z okusom, za milijone ljudi pa hrana ni nekaj samoumevnega. Številni Zemljani, premnogi še otroci, ne vedo kaj in kdaj bodo ponovno jedli. Ne ukvarjajo se z žitaricami, glutenom, bio-pridelano hrano, belim sladkorjem in tako naprej. Živijo v neizmernem stresu lakote, ki jo dobro prehranjeni prebivalci razvitih držav ne moremo razumeti. Preprosto ne vemo, kako se počuti mati, ki ji zaradi pomanjkljive prehrane na rokah umira otrok.

Neizmerno sebični smo v želji prehranjevati se s tako imenovanimi super (Super živila, kaj pa okolje in ljudje), eko, bio, organskimi živili. Pogosto ta živila prepotujejo deset tisoče kilometrov do naših krožnikov in povzročajo okoljsko in družbeno degradacijo.

Saj zdravo hrano samo po sebi ni nič narobe, a ozrimo se vsaj za trenutek na 815 milijonov ljudi, ki so po zadnjih podatkih Organizacije ZN za hrano in kmetijstvo (FAO) lačni (Lačen je vsak deveti prebivalec). Je prav, da dopuščamo to neizmerno trpljenje, medtem ko se ves čas ukvarjamo samo s seboj in morda s svojimi bližnjimi ter porabimo ogromno časa in denarja za tako imenovano zdravo prehrano? Morda je najlažje skomigniti z rameni in reči, da ni mogoče storiti nič.

Dejstvo je, da je hrane na svetu dovolj. Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za potrebe vseh ljudi na planetu (World Food Programme) oziroma jo celo presega. Proizvodnja hrane naj bi zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2017 nas na planetu živi približno sedem in pol milijard ljudi. Letno zavržemo eno tretjino vse proizvedene hrane, kar pomeni 1,3 milijarde ton, izhaja iz študije Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo z naslovom Odtis prehranskih odpadkov: vpliv na naravne vire (Food Wastage Footprint: Impacts on Natural Resources).

Kje je potem takem problem? Morda ravno v našem samozadovoljstvu in brezbrižnosti. Zadovoljni smo z našim načinom življenja in brezbrižni do milijonov ljudi, ki nimajo zagotovljene niti najbolj osnovne človekove dobrine – hrane. Prehranska industrija obožuje našo brezbrižnost in hrani naše samozadovoljstvo ter z inovativnimi prehranskimi izdelki (super živila, prehranski dodatki itd.) ustvarja velikanske dobičke. Morda pa vendarle lahko kaj storimo!

Na svetu je kar nekaj organizacij, ki se učinkovito borijo proti lakoti, kot so World Food Programme, Oxfam in druge (6 organizations working to fight famine, Top 5 Humanitarian Aid Organizations). Zmožni smo kupovati on-line izdelke iz celotnega sveta, torej nam ne bi smelo predstavljati problema, da doniramo vsaj majhen znesek tem požrtvovalnim humanitarnim organizacijam. Vendar te organizacije navkljub svojim gromozanskim naporom ne morejo same rešiti problema globalne revščine in lakote. Lahko blažijo posledice, ne morejo pa odpraviti vzrokov za lakoto. To lahko storijo samo države.

Morda je končno napočil čas, da od svojih politikov zahtevamo, naj prenehajo delovati zgolj v interesu tržnih sil in se v okviru globalne skupnosti dogovorijo za pravičnejšo delitev globalnih virov, tako da bi lahko slehernemu Zemljanu omogočili zadovoljevanje vsaj osnovnih potreb, med katerimi je hrana brez dvoma na prvem mestu (več o tem v knjigi Mohammeda Mesbahija Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta).

16. oktobra obeležujemo Svetovni dan hrane, samo dan kasneje, 17. oktobra, pa Svetovni dan boja proti revščini. Prvi naslavlja problem migracij, ki jih je mogoče reševati z investiranjem v prehransko varnost in razvoj podeželja, drugi pa nas z bojem proti revščini usmerja na pot miroljubnih in inkluzivnih družb. Če želimo živeti v miru in blaginji, se moramo soočiti s problemom obsežne globalne revščine in lakote. Ljudje se ne bodo več množično selili, če bodo doma imeli dovolj hrane in drugih osnovnih potrebščin. Blaginja vseh ljudi je edini pravi temelj miru.

Ne ukvarjajmo se torej samo s seboj in svojo prehrano. Če želimo mirno in zdravo prihodnost za vse,  se lotimo reševanja problema revščine in lakote vseh ljudi. Če ne bomo rešili tega problema, je zaman ves naš trud z zdravo prehrano, kajti že zelo kmalu se bomo znašli v svetu nasilja, množičnih migracij in popolne degradacije okolja.

Naj bo kruh naš vsakdanji, a tudi vseh drugih ljudi na planetu Zemlja.

ponedeljek, 09. oktober 2017

Ekonomija in sočutje


Mnogo, premnogo ljudi sem že slišal reči, da imajo sicer zelo razvit socialni čut, da so sočutni, vendar ne morejo nič storiti, če drugi ljudje težko živijo ali če propada okolje. Svet pač je, takšen kot je; še zlasti, ko gre za ekonomijo. Če morajo mladi in malo manj mladi opravljati prekarna dela, če se snažilkam ne plačuje socialnih prispevkov, če so tako številni ljudje brez služb; lačni, prezebli, bolni, obupani… Takšen je pač sistem! In to trdijo celo ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno, ki oblikujejo ekonomsko politiko, vodijo ustanove in imajo takšno ali drugačno možnost odločanja.

Vendar, ali je človek lahko sočuten in hkrati povzroča ali dopušča takšno situacijo? Ne more. Sklicevanje na sistem ne pomaga. Kajti sistem, na katerega se tako radi sklicujemo, ne obstaja ločen od ljudi. Sistem smo mi sami. Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, pravi Mohammed Mesbahi v izjemnem prispevku Božič, sistem in jaz. Zato kriviti sistem za probleme človeštva lahko pomeni samo, da nam manjka resnosti, zrelosti in zavedanja. Ko se ločimo od vseh drugih ljudi in obsojamo družbo ter sistem, se to psihološko ločevanje sčasoma oblikuje v brezbrižnost do ostalega človeštva.

Če torej krivimo sistem (lahko ga poimenujemo kapitalizem, neoliberalizem ali kot kateri drugi izem), v resnici krivimo sebe, saj s svojimi vsakdanjimi odločitvami sooblikujemo ta sistem in smo soodgovorni za vse grozne posledice, ki jih le-ta povzroča (ali dobre, če se trudimo za dobro). Vedno prisotno sklicevanje na pokvarjen sistem ali takšne politike, je zgolj prelaganje odgovornosti na druge. Resda imajo ljudje na najvišjih položajih večje odgovornosti, a to ne pomeni, da so krivi za vse.

Tudi če smo čisto tiho in nedejavni, smo soodgovorni za svet v katerem živimo. Tišina je predvsem izraz naše brzbrižnosti. Velja razmisliti o besedah nekaterih velikih ljudi:

Na koncu naše poti se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev. Martin Luther King

Najslabše je biti brezbrižen oziroma reči ‘nič ne morem storiti, bom že kako.’ Stephane Hessel

Vse, kar je potrebno za zmago zla, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar. Edmund Burke

Ekonomija in sočutje

Zdaj pa poskušajmo odgovoriti na vprašanje, ali je ekonomija oziroma ekonomski sistem, ki ga ustvarjamo, lahko sočuten? Lahko. A seveda samo, če smo sočutni tudi mi sami, ki tvorimo vsakršen sistem – ekonomski, politični, izobraževalni itd. Vendar ni dovolj, da zgolj rečemo, da smo sočutni, da imamo razvit socialni čut in podobno. To svojo držo moramo izražati v svojih vsakdanjih odločitvah in dejanjih, pa čeprav se moramo boriti s prevladujočo miselnostjo in ravnanji večine. Ta boj je lahko zelo boleč in terja mnogo poguma. Veliko lažje je biti tiho in reči, da nič ni mogoče storiti.

Zato lahko, če le želimo, ustvarimo pravično, sočutno in trajnostno družbeno skupnost, ki jo ne moremo ločevati na politični, ekonomski, izobraževalni ali kakršen koli drug sistem. Družba je celota, ki jo vsi sooblikujemo, tudi s tišino in brezbrižnostjo (kar je vsekakor negativen prispevek).

Če se vprašamo, kakšna je sočutna, inkluzivna in družbeno odgovorna ekonomija, je to vsekakor ekonomija delitve, ki vsakomur zagotavlja dostop do dobrin, ki mu omogočajo življenje v dostojanstvu in blaginji.

četrtek, 05. oktober 2017

Učitelj v 21. stoletju


Mednarodni dan učiteljev se vsako leto praznuje 5. oktobra, s čimer se obeležuje obletnico podpisa Priporočil organizacij UNESCO/ILO o statusu učiteljev iz leta 1966 (1966 UNESCO/ILO Recommendation concerning the Status of Teachers). Priporočila so glavni referenčni okvir za obravnavo pravic in odgovornosti učiteljev na svetovni ravni. Tema letošnjega mednarodnega dneva učiteljev je Poučevanje v svobodi, opolnomočenje učiteljev; povezana je z leta 2015 sprejetimi Cilji trajnostnega razvoja, v katerih je opolnomočenje učiteljev prepoznano kot glavna prednostna naloga v vseh izobraževalnih in razvojnih strategijah.

Beseda opolnomočenje (ang. empowerment) pomeni krepitev moči/vloge posameznika, kar je navadno povezano z večjo odgovornostjo za sprejemanje odločitev (SSKJ), v tem primeru učiteljev. Med sedemnajstimi Cilji trajnostnega razvoja, ki jih je leta 2015 sprejela svetovna skupnost, je tudi: Vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo ter spodbujati možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar (4. cilj). Učitelj ima torej v 21. stoletju pomembno nalogo, ne zgolj poučevati svoje predmete, temveč prevzeti odgovornost za vsem dostopno izobraževanje, ki je eden od sedemnajstih stebrov globalne družbe prihodnosti.

Zato učiteljeva vloga ni slepo sledenje kurikulom, poklicnim kompetencam in snovi, ki naj bi jo podajal uka željnim mladim ljudem. Učitelj se mora zavedati, da ima danes na šolo močan vpliv finančno-korporativni sektor, ki skuša šolo ukrojiti po svoji podobi. Nekoč smo govorili o šoli kot ideološkem aparatu države, danes je šola vse bolj ideološki aparat finančno-korporativnega sektorja. Šole naj bi bile učinkovite, podjetniške, čimbolj zasebne, mlade pa naj bi izobraževale predvsem za pridobivanje poklicnih kompetenc. Čeprav je tudi to del izobraževanja, pa še zdaleč ni vse.

Morda pa bi morali v osrčje izobraževanje v 21. stoletju postaviti izgradnjo miru, izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj, kot pravijo v organizaciji UNESCO (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo). Seveda potrebujemo izobražene ljudi za opravljanje različnih poklicev, vendar imamo danes veliko super strokovnjakov, ki so na vseh področjih človeške družbe, zlasti pa v politiki in ekonomiji, vse boljši v uničevanju ljudi in okolja. Je morda to rezultat super učinkovitega modernega (korporativnega) izobraževanja?

Medtem pa teme kot so mir, izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj le redko zaidejo v resne šolske in višješolske kurikule, običajno so namenjene zgolj najmlajšim otrokom. Si predstavljate, da bi s temi temami napolnili polovico učnih ur v srednjih šolah, na primer? Pa morda dodali še resnično poznavanje drugih kultur? Ker izobraževanje preobraža življenja, kot pravijo pri organizaciji UNESCO (Education for the 21st Century), bi na ta način vsekakor spremenili ne samo življenja posameznikov, temveč tudi družbo kot celoto.

Učitelj v 21. stoletju je torej vsekakor pred težavno nalogo. Najprej mora razumeti razmerja moči v sodobni družbi, ki imajo vsekakor velikanski vpliv na polje izobraževanja. Vodilne sile v ozadju so vsekakor finančno-korporativno sile, ki intenzivno preoblikujejo šolsko polje. Po drugi strani pa mora učitelj mlade ljudi izobraževati v skladu s cilji, ki jih je sprejelo človeštvo – živeti v miru, blaginji, v zdravem planetarnem okolju. Zato ni dovolj, da čaka, kdaj bo dobil komando od zgoraj, temveč mora stopiti v prve vrste naprednih sil, ki si prizadevajo za drugačen, boljši svet.

Svoboda in opolnomočenje ne prideta sama od sebe, zanju je potreben pogum in srčnost. Brez njiju je učitelj samo hladen, brezdušen uradnik.

Slika: Taamann Jacob: When teachers back is turned

nedelja, 01. oktober 2017

Ekonomija delitve – od globalnega k lokalnemu


O ekonomiji delitve se danes govori predvsem v povezavi z visokotehnološkimi platformami oziroma, kot o novem ekonomskem modelu, ki s pomočjo najnovejših digitalnih tehnologij omogoča delitev izdelkov in storitev med več uporabniki. Tako si namesto samo individualnega lastništva avtomobila, kolesa, stanovanja, oblačil in tisoče drugih materialnih stvari, le-te na enostaven način lahko delimo z drugimi. Marsičesa nam sploh ni treba imeti več v lasti, če pa že, lahko svojo lastnino delimo z drugimi; na primer svoje stanovanje, ko ga ne potrebujemo (najbolj znana platforma, ki to omogoča, je Airbnb). Podobno je tudi s storitvami; lahko si z drugimi delimo vožnjo z avtomobilom oziroma sedež v avtomobilu (Prevoz.org) ali svoje znanje in spretnost (TaskRabbit), itd.

Nove oblike ekonomije delitve se pojavljajo skorajda vsakodnevno, njihova skupna značilnost pa je, da je postal dostop do izdelkov in storitev (ali s skupnim imenom dobrin) pomembnejši od njihovega lastništva. Skratka, da bi zadovoljevali svoje potrebe (in želje), nam ni potrebno vsega kupiti, temveč tisto, kar potrebujemo, "kupimo" oziroma so-uporabljamo za določen čas; prav tako pa tisto, kar že imamo v lasti, oddamo v so-uporabo, ko tega ne potrebujemo.

V razvitem delu sveta je na primer povprečen avto v uporabi le eno uro dnevno, 23 ur pa "počiva", kar pomeni, da gre za zelo neekonomično rabo izdelka, ki ga spremljajo zelo visoki stroški nakupa, vzdrževanja, parkiranja itd. Podobno je tudi s stanovanjem, ki je na primer v dopustniškem času pogosto prazno. Že samo v primeru teh dveh dobrin nam je lahko jasno, da se delitev "izplača" tako iz ekološkega kot tudi iz ekonomskega vidika.

Pa vendar moramo razmisliti še o družbenemu vidiku ekonomije delitve, ki je morda najpomembnejši in ključen za razumevanje njenega izjemnega potenciala. Načelo medsebojne delitve dobrin, na katerem temelji ekonomija delitve, je namreč staro toliko, kot so stare prve človeške družbene skupnosti. S preučevanjem še zadnjih preživelih "primitivnih" skupnosti lahko dobimo dober vpogled v "zibelko" človeške civilizacije, kjer je imela medsebojna delitev dobrin eno ključnih vlog pri razvoju človeške družbe. V vseh družbenih sistemih in zgodovinskih obdobjih je medsebojna delitev dobrin še naprej ostala "vezivo" družbenih skupnosti.

Ekonomski odnosi v družinah in širših družinskih skupnostih so tudi v sodobnih družbah še vedno, vsaj deloma, osnovani na načelu medsebojne delitve dobrin. Vendar pa to načelo ni "doma" samo v družinah. V manjših krajih in soseskah si ljudje pogosto delijo dobrine (pojem dobrine zajema tako materialne predmete kot tudi storitve oziroma delo); drug drugemu posojajo orodja, pomagajo pri gradnji hiše, skupaj pospravijo pridelek, priskočijo na pomoč sosedom v težavah itd. Delno je takšna delitev ostala spontana, izraz človekovega altruizma, deloma pa je postala organizirana.

Za doslej najbolj organizirano in kompleksno obliko medsebojne delitve dobrin lahko štejemo moderno socialno državo. Univerzalno dostopno šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo; javno dostopna infrastruktura, javne knjižnice itd. – vsi ti sistemi temeljijo na načelu medsebojne delitve dobrin. Država dejansko vodi skupni sklad dobrin, ki zbrana sredstva bolj ali manj pravično deli med vse državljane. Ta sklad se polni z davki in drugimi prispevki, torej denarjem, ki je "menjalni nadomestek" za dobrine.

Vendar so danes vse pridobitve socialne države in z njimi načelo medsebojne delitve dobrin pod hudim udarom ideologije komercializacije, ki v dobrinah (torej tudi v okolju) vidi zgolj posel in nič drugega. Dobrine pa so v resnici sredstvo za zadovoljevanje potreb ljudi – in to vseh ljudi na Zemlji. Zato je prva in najpomembnejša vloga ekonomije delitve, ki izhaja iz načela medsebojne delitve dobrin, vsem Zemljanom zagotoviti trajen dostop do najosnovnejših dobrin, ki jim zagotavljajo preživetje in življenje v blaginji, to pa so: hrana in pitna voda, oblačila in stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Ko bomo vsem ljudem zagotovili nemoteno zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, to pa lahko zagotovimo le z medsebojno delitvijo dobrin med državami, lahko začnemo razmišljati o "modernih" oblikah ekonomije delitve – digitalnih platformah, kjer si bomo delili skorajda kar koli si zamislimo.

Pravično globalno družbo moramo graditi od zgoraj navzdol oziroma od globalnega k lokalnemu. V nasprotnem primeru bo prihodnost človeštva kaj klavrna.