nedelja, 28. maj 2017

Visoka cena materializma


Na tej točki človeške zgodovine imamo dovolj virov, da nahranimo, zagotovimo bivališče in izobrazimo slehernega prebivalca Zemlje. Ne samo to: hkrati imamo globalno zmožnost izboljšanja zdravstvenega varstva, se učinkovito boriti proti nevarnim boleznim in zmožnost, da očistimo okolje. Da ti viri obstajajo, ni samo utopična fantazija, pač pa realnost, o kateri ni potrebno dosti razpravljati. (Richard M. Ryan v predgovoru knjige Visoka cena materializma ameriškega psihologa Tima Kasserja.)

Kaj je narobe s svetom in z nami, ki ga soustvarjamo? Na eni strani stotine milijonov ljudi trpi in umira zaradi lakote ter pomanjkanja drugih najosnovnejši dobrin, na drugi strani prav tako milijoni trpijo zaradi debelosti. Na eni strani ljudje nimajo praktično ničesar, niti hrane, ki bi jo postavili na krožnik, na drugi strani pa si ubijamo glavo z izbiranjem med stotinami milijonov različnih, večinoma nepotrebnih izdelkov (glejte Prekletstvo izbire).

Kakšne so naše vrednote? Smo dobri, sočutni in prijazni, ker sebi in svojim otrokom kupujemo brezštevilne izdelke, kar se še posebej izrazi za božične in novoletne praznike? Morda pa smo preprosto preveč materialistični. In to nas ne naredi bolj srečnih. Nasprotno, postajamo vse bolj nesrečni. Zato živimo na nesrečnem planetu. Del sveta trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, del sveta pa zaradi svoje potopljenosti v pretiran materializem.

V knjigi Visoka cena materializma (2002) Tim Kasser ponuja razlago o tem, kako sodobna kultura potrošništva in materializma vpliva na našo vsakdanjo srečo in psihično zdravje. Številne raziskave so pokazale, da ko imamo enkrat dovolj hrane, primerno bivališče, oblačila in druge življenjsko pomembne dobrine, dodatne materialne dobrine le malo vplivajo na izboljšanje naše kvalitete življenja. Kasserjeve raziskave kažejo, da se ljudje, katerih vrednote so osredotočene na kopičenje bogastva in materialnih dobrin, soočajo z večjim tveganjem, da bodo nesrečni, kar vključuje anksioznost, depresijo, nizko samospoštovanje in težave v intimnih odnosih, ne glede na starost, dohodek ali kulturo. Pokazal je, da materialistične vrednote dejansko ogrožajo našo blaginjo, saj vzdržujejo občutke negotovosti, slabijo medčloveške vezi in zmanjšujejo občutenje svobode.

Kasser pravi, da so danes naše temeljne vrednote – po katerih uravnavamo svoja dejanja – predvsem vrednote materializma. Prizadevanje za več materialnih dobrin (kot jih potrebujemo), za finančni uspeh, slavo, telesno lepoto, za moč so v samem središču našega sveta, naših aspiracij, misli in želja. Za to pa, pravi Kasser, plačujemo visoko ceno. Obsežne raziskave namreč kažejo, da se naše občutenje sreče povečuje do meje, ko lahko razmeroma enostavno in varno zadovoljujemo svoje osnovne materialne potrebe. Nad to mejo, pa te povezave ni več.

Ne glede na to, koliko modnih oblačil, avtomobilov, nakita ima nekdo v lasti; ne glede na to kako velika je njegova hiša ali kako nova je njegova elektronska oprema, pa izgubljena priložnost udejstvovanja v priljubljenih aktivnostih in radost medsebojnih odnosov delujeta v nasprotju s potrebnim zadovoljstvom posameznika in s tem proti njegovemu psihološkemu zdravju, pravi Kasser in poudarja, da so vrednote materializma bolj izražene pri ljudeh, ki so v mladosti ali na splošno v življenju trpeli za pomanjkanjem oziroma so živeli v ne-gotovosti in ne-varnosti. S kopičenjem dobrin se človek na nezavedni ravni skuša zaščititi pred ne-gotovostjo in ne-varnostjo. Ljudje, ki se počutijo varne, ki vedo, da njihova eksistenca ni ogrožena, niso tako izrazito usmerjeni k materialnemu.

Poleg tega nam komercialno-medijski aparat v brezštevilnih oglasih, filmih in na številne druge prefinjene načine slika idealizirano podobo življenja, uspeha, človekove zunanjosti itd. Zaradi vse večje razlike med dejansko in idealizirano podobo postane človek frustriran, pravi Kasser. In rešitev mu ponuja neverjetno razvejan potrošniški sistem, ki ga zapeljivo vabi z obljubo: materialne dobrine in storitve (zabava, potovanja…) bodo zapolnile vaše nezadovoljstvo in negotovost.

A to se ne zgodi. Zadovoljstvo je kratkotrajno, potem pa se povrnejo vse frustracije in slabe strani pretiranega materializma. In potreben je nov odmerek dobrin, bogastva, slave itd. Želja za materialnimi dobrinami, slavo, fizično privlačnostjo je kot odvisnost od droge, pravi Tim Kasser. Znajdemo se v začaranem krogu odvisnosti. Želimo vedno več in več. Mnogi ljudje, ki se skoraj ves svoj čas ženejo za bogastvom, slavo, užitki različnih vrst, v osnovi niso dosti drugačni od odvisnikov od alkohola ali droge. A na srečo vedno obstaja izhod.

Sprememba vrednot

S spremembo vrednot pride sprememba našega ravnanja in s tem sveta v katerem živimo. Kasser in številni drugi avtorji pravijo, da človeka mnogo bolj kot materialne vrednote, osrečijo osebni razvoj, razumevanje in sprejemanje svojega pravega bistva, skrb za družino in prijatelje, pomoč v skupnosti in prizadevanje za boljši svet.

Ne gre za to, da bi kar pustili vse, kar imamo. Potrebujemo denar in lastnino. Dobrine so potrebne, da se ljudje počutijo varne in varnost je temeljna psihološka potreba človeka, ki mora biti zadovoljena. A preko tega, kot kažejo mnoge raziskave, bogastvo kaj malo vpliva na človekovo blaginjo. Bistveno je, nadaljuje Kasser, da najdemo pravo ravnovesje med našimi materialnimi cilji in tako imenovanimi notranjimi cilji, ki smo jih omenili v prejšnjem odstavku.

Zato se moramo vprašati: koliko materialnih dobrin, denarja ali časa zares potrebujemo za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb? Razmisliti moramo, kakšni so naši odnosi z drugimi, ki pogosto trpijo zaradi našega pehanja za materialnim bogastvom, slavo itd.? Ne gre samo za odnose v družini in s prijatelji, temveč tudi za izjemno slabe odnose, ki vladajo v današnjih podjetjih in drugih družbenih ustanovah ter družbi nasploh.

Kasser se zaveda, da je izjemno težko spremeniti družbene vzorce, saj je materializem globoko vgrajen v našo kulturo, v vzdrževanje potrošniške družbe pa se vlaga izjemno veliko energije. Poleg tega se lahko nemudoma oglasijo skeptiki, ki pravijo, da se bo ekonomija takoj sesula, če ljudje ne bodo veliko trošili in tako veliko delali. Ta argument je seveda popolnoma nesmiseln, saj nihče ne pravi, da ne smemo kupovati, lahko pa smo zmernejši; družbena porazdelitev dela in bogastva pa mora postati pravičnejša, usmerjena k blaginji vseh, ne zgolj k bogastvu posameznikov na račun večine.

Kasser predlaga kar nekaj zanimivih rešitev. Urediti oziroma omejiti bi morali področje oglaševanja in ustvariti prostore, ki so povsem brez reklam in oglasov (predvsem v šolah in na javnih površinah). Vsem ljudem bi morali omogočiti varno zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, s čimer bi zmanjšali negotovost in strah v družbi. In mnogo srečnejši bi postali, če bi si delil stvari med seboj, namesto da se bogastvo kopiči v rokah manjšine.

Vir: Visoka cena materializma

Slika: Karolina Szymkiewicz: Materialism

nedelja, 21. maj 2017

Najprej človeštvo


Če se imenujete Indijec ali musliman, kristjan ali Evropejec ali kakorkoli drugače, ste nasilni. Ali veste zakaj je to nasilno? Ker se ločite od preostalega človeštva. Če se ločite zaradi prepričanja, nacionalnosti, tradicije, povzročate nasilje. Človek, ki hoče razumeti nasilje, torej ne pripada nobeni državi, nobeni religiji, nobeni stranki ali delnemu sistemu. Zanima ga popolno razumevanje človeštva. (Jiddu Krishnamurti, Freedom From the Known)

Ko so Gandhija vprašali, ali je hindujec, je odgovoril: Ja sem, prav tako pa sem tudi musliman, kristjan, budist in jud.

Kot da nas bridke zgodovinske izkušnje – po stoletjih vojn med nami in vami, ki so svoj vrhunec doživele v prvi in drugi svetovni vojni – niso ničesar naučile. Ponovno se preštevamo kot kristjani, muslimani, budisti; Slovenci, Hrvati, Madžari, Francozi, Angleži; belci, črnci, rumeni; Srednjeevropejci, Balkanci; verni, neverni; zdravi, hendikepirani in tako naprej; brez konca in kraja. In tako povzročamo nasilje. Brez konca in kraja.

A ne obsojajmo samo politikov, čeprav ti običajno mojstrsko obvladajo najstarejšo politično obrt: deli in vladaj. Pri njihovi umazani raboti jim ves čas vestno pomagamo. Vidimo boljše in slabše od sebe – boljšim se klanjamo in pred njimi klečeplazimo, slabše preziramo in zaničujemo. Na eni strani politiki, direktorji, šefi, pomembne osebnosti vseh vrst, boljši narodi, pripadniki naših prepričanj in tradicij; na drugi strani pripadniki slabših narodov, begunci, revni in nepomembneži vseh vrst, pripadniki drugih prepričanj in kultur, itd.

V tem smo mojstri. V drugemu vidimo vse drugo samo človeka ne. Torej smo nasilni. Za nasilje ne potrebujemo puške ali pesti, dovolj je že nekaj besed. Ko je ameriški predsednik Donald Trump napovedal politiko Najprej Amerika (America First), je samo na glas povedal, kar si vsi na tihem želimo: biti boljši, bogatejši, srečnejši, močnejši, pametnejši od drugih. To si želimo zase in za svojo družino, državo, narod, za svojo kulturo, vero, politično prepričanje in tako naprej. Zato se nam zdi prav, da z vsemi drugimi tekmujemo za globalne dobrine in potem temu rečemo konkurenčen ekonomski sistem. V resnici gre za skrajno nasilje, ki milijone ljudi prikrajša tudi za najosnovnejše dobrine. Ne ubijajo samo puške, ubijajo tudi ekonomski ukrepi – še bolj množično kot orožje.

Krishnamurti in Gandhi sta vsak na svoj način povedala, da smo najprej ljudje. Da ni najprej jaz, najprej moja država, moja vera, kultura, prepričanje itd. Najprej smo ljudje in najprej je človeštvo (Humanity First*). Lahko smo kristjani, muslimani, judje, budisti; Slovenci, Hrvati, Avstrijci; Afričani, Evropejci ali karkoli pač smo. A najprej smo ljudje in kot taki enaki. Zato je v 1. členu Splošne deklaracije človekovih pravic zapisano:

Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.

Videti v drugemu brata je le drugačen izraz za razumevanje človeštva kot ene družine. Ko to zares doumemo, se nam ni treba pred nikomer klanjati in klečeplaziti, prav tako nam ni treba nikogar prezirati in zaničevati. In nobene pravice nimamo ekonomskega sistema organizirati tako, da tekmujemo za skupne dobrine, ki jih je dovolj za vse, premalo pa za brezkončen pohlep nekaterih. Ko bomo v drugemu videli brata, ko bomo človeštvo videli kot eno družino, bomo svoje ekonomske sisteme organizirali tako, da si bomo delili skupne planetarne dobrine za dobro vseh ljudi na Zemlji, na način, da jo ohranimo za prihodnje rodove.

Najprej človek, najprej človeštvo, najprej Zemlja. Potem jaz, moj narod, moja država in tako naprej.



Slika: MailOnline: Is India the most colourful place on Earth? Spectacular images show the Asian country at its most vibrant

*Humanity First (Najprej človeštvo) je tudi ime mednarodne dobrodelne organizacije s sedežem v Londonu.

četrtek, 18. maj 2017

Izgubljeno desetletje in vedeževalka


Od velike finančne krize letos mineva 10 let. Krizo so leta 2007 povzročili predvsem tako imenovani derivativi oziroma izvedeni finančni instrumenti. Derivativi so finančni produkti, ki naj bi špekulatne zaščitili pred tveganji v prihodnosti (so kot nekakšna stava na rast ali padec vrednosti delnic, valut ali drugih finančnih papirjev v prihodnosti), a ker sploh nimajo realne podlage, se obseg trgovanja z njimi naglo povečuje. Kaj je danes drugače, kot pred desetimi leti? Samo to, da so vzroki za krizo zdaj še bistveno večji.

Poglejmo si nekaj številk, ki podkrepijo povedano. V času krize je bil obseg trga derivativov približno 596 bilijonov dolarjev (tu moramo opozoriti na različne zapise števil v ameriškem in evropskem prostoru) oziroma 596.000.000.000.000 dolarjev. Danes naj bi bil trg derivativov po nekaterih ocenah vreden že 1,5 bilijarde oziroma 1.500.000.000.000.000 dolarjev. Torej se je trg derivativov po začetku krize povečal skorajda za trikrat, čeprav se je gospodarska rast v tem času okrepila komajda za nekaj odstotkov.

Trg derivativov je finančna časovna bomba, mati vseh bomb, ki lahko eksplodira kadar koli. Danes smo še bolj ogroženi, kot pred desetimi leti. Politika si že deset let zatiska oči in reševanje krize prepušča finančnikom in bankirjem. Ti so se problema lotili na zelo enostaven način: finančnim ustanovam dajejo skorajda neomejene vsote denarja na račun držav, ki imajo zdaj gromozanske dolgove; države pa so račun izstavile svojim državljanom, tako da zmanjšujejo javne storitve (šolstvo, zdravstvo, javna infrastruktura, pokojnine itd.) ter zaostrujejo delovno in rahljajo korporacijsko zakonodajo. Vendar bankirji in finančniki niso rešili ničesar, dejansko so krizo le še zaostrili.

Kaj iz vsega povedanega lahko sklepamo? Kot že večkrat, lahko ponovno napovemo nov, še hujši finančni zlom, kot je bil tisti iz let 2007-2008. Ne zato, ker imamo preroške sposobnosti. Temveč, ker gre za preprosto vzorčno-posledično povezavo. Če poznamo vzroke, lahko napovemo posledice. Vzroki za finančno krizo niso odpravljeni, temveč so le še bolj grozeči. Zato je nov finančni zlom neizogiben! Vprašanje je le, kdaj bo izbruhnil? Odgovor na to pa lahko poiščete pri - vedeževalki. (Velika verjetnost je, da vam bo bolj natančno napovedala prihodnost, kot doktorji ekonomije.)

Obstoječi ekonomski sistem, ki temelji na finančnem špekuliranju, je obsojen na propad. Pravzaprav je že skorajda mrtev, pri življenju ga ohranjajo le še infuzije iz centralnih bank v obliki tisočih milijard dolarjev, evrov, jenov in drugih valut. Prav tako pa ga pri življenju ohranja trpljenje stotin milijonov ljudi, ki garajo in/ali stradajo, da bi finančni sistem lahko preživel. Ta sistem je ekonomsko, družbeno in okoljsko nevzdržen. Prej, ko bo šel k vragu, bolje bo za človeštvo in planet Zemljo.

Potrebujemo resnično nov ekonomski sistem, ki bo utemeljen na pravični delitvi dobrin in sodelovanju; takšen sistem lahko imenujemo ekonomija delitve. Denarja pač ne moremo jesti, hrano pač. Dobrine so tiste, ki nam v resnici koristijo in te si lahko delimo med seboj.


Slika: Charles Edward Hallé (1846-1914): Vedeževalka


četrtek, 11. maj 2017

Prekletstvo izbire


V začetku leta 2017 je bilo na spletnem velikanu Amazon.com mogoče kupiti 398.040.250 različnih izdelkov. Med temi izdelki jih je bilo največ v kategoriji elektronike (teh je bilo 91,8 milijona), sledijo kategorije: digitalna glasba (67,38 milijona), dom in kuhinja (60,94 milijona), knjige (31,93 milijona), avtomobilski deli in oprema (21,63 milijona), oprema za šport in zunanje aktivnosti (21,27 milijona) in tako naprej. Torej govorimo o več kot 398 milijonov RAZLIČNIH izdelkih, ki jih je preko globalnega trgovca Amazon.com mogoče kupiti na svetovnem spletu.

Seveda to niso vsi potrošniški izdelki, ki jih je mogoče kupiti na svetu, vsekakor pa nam ti podatki veliko povedo o potrošniški družbi, v kateri živimo. Da je mogoče kupiti skorajda 32 milijonov različnih knjig, človek nekako razume, saj se število objavljenih knjig z leti ves čas povečuje, a zakaj pri zdravi pameti potrebujemo skoraj 61 milijonov različnih izdelkov za dom in kuhinjo (v to kategorijo spadajo na primer stenske ure, okvirji za slike, svečke, namizne luči, košare za darila, dekorativni vzglavniki, okraski za otroško sobo, vaze, tapiserije, več kot 7 milijonov različnih pripomočkov za kuhanje in serviranje hrane ter še in še drugih stvari).

Smo zaradi vse te neizmerne izbire srečnejši in svobodnejši? Ne, ravno nasprotno. Pretirana izbira nas paralizira ali celo pahne v depresijo. O tem govori ameriški psiholog dr. Barry Schwartz v svoji knjigi The Paradox of Choice (Paradoks izbire, zakaj več pomeni manj, 2004) in v istoimenskem TED predavanju. Res velja prebrati to knjigo in si ogledati predavanje.

Barry Schwartz pod vprašaj postavi uradno dogmo Zahodnih industrializiranih družb, ki gre takole: če smo zainteresirani za povečanje blaginje svojih državljanov, je treba povečati individualno svobodo. Pot do večje svobode pa je večja izbira. Več ko ima človek izbire, bolj je svoboden, in več ko ima svobode, večja je njegova blaginja.

Možnost, da se človek odloča, izhaja iz njegove svobodne volje, tega edinstvenega daru, ki mu omogoča učenje in razvoj svojih potencialov. Vendar govorimo o nečem drugem: odločanje med neskončno izbiro potrošniških izdelkov in storitev nima nikakršne zveze s človekovo svobodo in blaginjo; prej je to obraten proces, ki človeka oropa svobodne volje in ga dobesedno paralizira. Govorimo o komercializaciji človekove svobodne volje, ki ga naredi nesrečnega, depresivnega in paraliziranega.

Danes smo priča pravi eksploziji izbire, pravi dr. Schwartz, in to v psihološkem smislu na nas deluje uničujoče ter nas dolgoročno lahko vodi v depresijo. Prevelika izbira sproža prevelika pričakovanja, čemur sledi razočaranje in občutek krivde zaradi napak, ki jih pri odločanju neizogibno naredimo – saj vendar vedno obstaja še boljša izbira. Kaj pa, če je za vogalom še boljši partner, če obstajajo še boljše počitnice, še boljši mobilni telefon in paket storitev, še boljši avto, zdravnik, frizer, tečaj tujega jezika, boljša sedežna garnitura, TV sprejemnik, božično darilo itd. Že majhne otroke navajamo na nemogočo izbiro in marsikateri doživi pravi živčni zlom pred prepolnimi policami skorajda enakih igrač, čokoladic, bonbonov ...

Danes se moramo odločati tudi o svojem zdravju (če nismo zadovoljni z uradno medicino, lahko izbiramo med številnimi zdravilci, instant internetnimi recepti itd.), o najboljši vrsti prehrane (mediteranska, številne različice vegetarijanske, veganske, paleolitske, itd.), o izobrazbi, zavarovanju, potovanjih, celo o najboljših partnerjih. Izbira, izbira, izbira! Na nek način lahko razumemo mlade starše, ki zavračajo cepljenje svojih otrok, saj imajo na voljo strahovito ponudbo: zdravniki pravijo, da je cepljenje dobra stvar, a stotine spletnih strokovnjakov jim slika najbolj črne scenarije o posledicah cepljenja. Kako se torej prav odločiti? Nič drugače ni v politiki. Ko gre za izbiro političnega izdelka, se vse bolj odločamo na podlagi zunanje podobe in nastopa, vse manj pa na podlagi političnih programov in izkušenj. Danes imajo politiki zato najete marketinške svetovalce, ki oblikujejo njihovo podobo, ne pa njihove vsebine. Politiki so postali izdelki na trgovskih policah.


Redistribucija bogastva in zmernost

Ali sploh pomislimo, kakšna izbiro pa ima več sto milijonov najrevnejših ljudi na svetu? Njihova izbira je: jesti ali ne jesti. A to sploh ni izbira. Vse izbire smo jim dobesedno ukradli, saj si veš čas prisvajamo njihova bogastva, bodisi neposredno bodisi preko zapletenih finančnih mehanizmov (dolgov, davčnih oaz, finančnih špekulacij itd.). Potem pa sami zbolevamo, ker ne vemo, kako izbrati najboljše med več sto milijoni potrošniških izdelkov in storitev.

Če bi vsaj nekaj tistega, kar nam je omogočeno v naših potrošniško bogatih družbah, prenesli k ljudem, ki imajo premalo možnosti, ne bi le izboljšali njihovih življenj, ampak tudi svoja, pravi dr. Schwartz. Pravičnejša porazdelitev globalnega bogastva bi bila najboljše zdravilo za naše depresivne industrializirane družbe, hkrati pa bi rešili milijone ljudi strašnega trpljenja, ker nimajo možnosti niti za najosnovnejše dobrine – hrano, vodo, primerna bivališča, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Na podlagi povedanega lahko naredimo nekaj preprostih sklepov:

– nehajmo sebe in svoje otroke mučiti z neskončnim izbiranjem med milijoni izdelkov in storitev;

– premislimo, kaj zares potrebujemo, in ugotovimo, ali je nakup res edina opcija, da do tega pridemo;

– ko se odločimo za izdelek ali storitev, bodimo z njim zadovoljni, pa če je še toliko še boljših izbir (razen če je morda pokvarjen);

– zaupajmo strokovnjakom, ki vedo, kaj je najboljši način zdravljenja, prehranjevanja, izobraževanja itd. (čeprav se tudi oni, kot vsi ljudje, kdaj narobe odločijo);

– svojo energijo raje usmerimo v spreminjanje sveta, v katerem bodo vsi ljudje imeli dovolj možnosti za blaginjo in dostojno življenje.

Krajše povedano: s pravičnejšo delitvijo globalnih dobrin in zmernostjo bomo vsi živeli v blaginji in postali srečnejši – kot posamezniki in kot celotna družba.



Slika: The Real Problem Millennials Face: We Have Too Many Choices

petek, 5. maj 2017

The Circle ali total(itar)na vključenost


Mae je odprla zbirno spletno stran podjetja in jo začela pregledovati. Odločila se je, da se bo čez noč prebila skozi celoten zbir informacij iz notranjih in zunanjih virov. Tam so bila obvestila podjetja o dnevnih menijih, vremenu, vsakodnevne modre misli – prejšnji teden so bile Gandijeve, Salkove, Matere Tereze in Steva Jobsa. Objavljena so bila obvestila o obiskih v kampusu: predstavnika agencije za posvojitev hišnih ljubljenčkov, senatorja, kongresnika iz Tennesseeja, direktorja Zdravnikov brez meja. Mae je z obžalovanjem ugotovila, da je zamudila jutranji obisk Nobelovega nagrajenca Muhammada Yunusa. Prebijala se je skozi goro sporočil in iskala tiste, za katere se ji je upravičeno zdelo, da se od nje pričakuje odgovor. Našla je vsaj 50 anket, ki so ocenjevale mnenja zaposlenih o različnih usmeritvah podjetja, o optimalnih rokih za prihodnja skupna srečanja, sestanke interesnih skupin, termine praznovanj in dopustov ... Našla je peticijo za več veganske ponudbe za kosilo in jo podpisala ... Do desetih zvečer se je prebila skozi vsa notranja sporočila in opomnike podjetja in odprla svoj osebni podjetniški račun, samo tisti dan je prejela 118 sporočil ... (The Circle, objavljeno v The Telegraph).

Zgornji odlomek je iz romana The Circle (Dave Eggers, 2013), po katerem je bil posnet istoimenski film (The Circle, 2017), ki se te dni vrti v slovenskih kinematografih pod naslovom V mreži. Čeprav se film oglašuje kot znanstveno fantastični triler, pa to zagotovo ni. Je življenje v družbenih omrežjih res znanstvena fantastika ali je vsakdanja realnost ne samo milijonov, temveč milijard ljudi? Samo Facebook se približuje 2 milijardama aktivnih uporabnikov, Twitter jih ima 645 milijonov, Instagram 300 milijonov, če naštejemo samo najbolj znane (glejte celotni seznam družbenih omrežij).

Zgodba gre takole: Mae (Emma Watson) se zaposli v korporaciji The Circle, ki upravlja istoimensko globalno družbeno omrežje, in se dokaj hitro vključi v super moderno delovno okolje, ki poleg vrhunske tehnologije ponuja vse, kar človek potrebuje v življenju: čudovito okolje, zdravo hrano, vrhunsko zdravstvo, številne tečaje; jogo, meditacijo; teambuilding, šport, vrhunsko zabavo in še in še. Krog (the circle) je tako sklenjen, zaposleni so lahko ves čas notrivključeni, zunanjega sveta sploh ne potrebujejo več.

Korporacija The Circle, katere stavbe so simbolično postavljene v krogu, pa tako kot svoje zaposlene želi omrežiti in vključiti ves svet, ki je mimogrede – the circle. Mae se v hierarhiji podjetja naglo vzpenja. Direktor in soustanovitelj podjetja Eamon Bailey (Tom Hanks) jo seveda opazi in izkoristi za svojo vizijo podjetja – vse naj postane vidno, s čimer bo zagotovljena popolna transparentnost in onemogočena sleherna laž. Mae prva postane totalno vključena, nosi majhno kamero in celotno več stomilijonsko omrežje The Circle ji lahko ves čas sledi ter komentira njene aktivnosti. Kar se kmalu spremeni v družinsko moro in smrt prijatelja Mercerja (Ellar Coltrane), ki hoče živeti na star način – brez sleherne naprave, ki bi ga vključevala v globalna omrežja.

Družbena omrežja – zlata jama komercializacije

Prava družbena omrežja, kot so Facebook, Twitter in Instagram, so, kakor knjižni in filmski The Circle, velike korporacije, ki ponujajo spletne platforme, ki jih z vsebinami (zapisi, slikami, filmčki, glasbo itd.) brezplačno polnijo uporabniki – samo Facebook je dnevno bogatejši za 300 milijonov fotografij. Ta neskončen vir podatkov in informacij pa je zlata jama za komercialno izkoriščanje. Računalniški algoritmi iz aktivnosti uporabnikov prepoznavajo vzorce njihovega obnašanja, ki so skupaj s številnimi osebnimi podatki neizčrpno naravno bogastvo za tržnike, ki lahko oblikujejo ciljno oziroma povsem individualno oglaševanje. Tako podjetjem ni potrebno delati dragih in zamudnih anket, saj jim uporabniki sami ponudijo vse o sebi. Mimogrede, Facebook je samo v prvih treh mesecih 2017 ustvaril 3,06 milijard dolarjev čistega dobička.

Mae se vklopi nazaj

A vrnimo se spet k filmu. Po smrti prijatelja Mercerja se Mae za nekaj dni popolnoma izklopi iz omrežja. Vendar spozna, da s tem ne bo rešila ničesar. Zato se vrne v samo srce omrežja The Circle in pred publiko zaposlenih in celotnim omrežjem uporabnikov omreži direktorja in njegovega glavnega pomočnika. Če naj bo vse vidno, transparentno in brez laži, potem naj to velja tudi za direktorje – vsa njihova korespondenca, vsi njihovi pogovori, vsi sestanki, vsa lobiranja, vse pogodbe; vse postane vidno vsem v omrežju.

To si velja zapomniti: če smo navadni državljani na družbenih omrežjih in na drugih medijih izpostavljeni total(itar)nemu nadzoru in komercialnemu izkoriščanju korporacij in politike, potem je treba tudi njih vključiti in narediti vidne oziroma popolnoma transparentne. Nič več internih, zaupnih in tajnih dokumentov; nič več prikritega lobiranja, nič več tajnih ali za javnost zaprtih sej, nič več skritih telefonskih številk in šifriranih e-majlov, itd. Majhni in večji šefi, direktorji, politiki, bankirji in drugi voditelji naj bodo izpostavljeni totalnemu nadzoru javnosti – kar preko družbenih omrežij. Morda potem ne bo več milijonov v davčnih oazah; številnih konfliktov in vojn, izkoriščanja ljudi, uničevanja okolja, itd.

Družbena omrežja, Internet, mobilni telefoni, kamere so dejstvo; pred njimi se ne moremo skriti, tudi če se želimo. Vendar naj pravila igre veljajo za vse. Če smo običajni ljudje vidni svetu, naj bodo tudi politiki, bankirji, šefi, direktorji, župani. Naj ne bodo vidni samo preko všečnih propagandnih fotografij na Instagramu in kratkih zapisov na Twitterju, javnosti naj bo vidno njihovo celotno delo. Saj vendar živimo v 21. stoletju.

Torej, ničesar ne dosežemo, če se skušamo pred njo skriti, bolje je, da tehnologijo izkoristimo – v politiki, ekonomiji, v izobraževalne, znanstvene in druge namene. Za to pa potrebujemo javno informacijsko infrastrukturo, tako kot javne ceste, komunalna, električna in druga omrežja. Nobenega razloga ni, da ne bi bili Internet in družabna omrežja pod nadzorom javnosti in v lasti države ali celo globalne skupnosti. Kot globalno javno dobro, univerzalno dostopno vsem. Ne za komercialne namene, temveč za večjo povezanost človeštva, za brezplačno delitev znanja in drugih dobrin človeške ustvarjalnosti ter za skupni nadzor nad nosilci politične in ekonomske oblasti.