Splošna deklaracija človekovih pravic, kot ključni dokument, je bila sprejeta leta 1948. Sledila sta ji “Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Skupaj s Splošno deklaracijo človekovih pravic sestavljata Mednarodno listino človekovih pravic” (Človekove pravice in OZN). Sledili so še drugi dokumenti, predvsem konvencije, ki tvorijo celovit in jasen okvir področja človekovih pravic. Velja pa se spomniti, v kakšnih okoliščinah so nastali ti univerzalno zavezujoči dokumenti.
Po 2. svetovni vojni je človeštvo spoznalo, kako daleč gredo lahko državne oblasti pri uveljavljanju svojih ideologij. Človekove pravice zato niso zaščita pred drugimi - tujci, migranti, begunci, revnimi itd. - temveč pred vladami in državnimi organi, ki so zmožni izvajati tudi največja grozodejstva nad posamezniki in skupinami. Nacizem in fašizem nista bila spontano norenje množic, temveč sistematično, zakonito in organizirano delovanje države, ki je izkoristila strahove ljudi za uveljavitev svojih ideoloških ciljev.
Zato je nastala potreba po mednarodnih sporazumih in pravnih mehanizmih, ki bi preprečevali grozodejstva, ki so svoj vrh dosegla v obeh svetovnih vojnah. Človekove pravice so še zlasti pomembne v kriznih časih, ne toliko v času miru in blaginje. In zdaj, ko smo spet zabredli v krizno obdobje, politiki mirno odpravljajo človekove pravice; to je, kot da bi rušili same temelje sodobne družbe.
Kako tragična figura je v tem pogledu naš zdajšnji premier. Večji del svoje odlične pravniške kariere je pisal, predaval in zagovarjal človekove pravice, zdaj pa v želji po priljubljenosti “jaha” na valu populizma. Zakone, ki jih zdaj postavlja in ki očitno kršijo najbolj temeljne mednarodne dokumente, morda sam ne bo izvrševal, če pa ga bo nasledil populist, ki vidi v človekovih pravicah zgolj ovire za uveljavljanje svoje ideologije, bo brez zadržka izvajal zakone, ki mu jih “podarjata” zdajšnja vlada in parlament.
Evropa 1945 = tretji svet 2017
Politiki pa imajo vendarle prav, ko pravijo, da milijone ljudi lahko migrira. Podobna situacija je bila v Evropi leta 1945. Evropa je bila v kaosu, milijone ljudi je bežalo ali skušalo zbežati zaradi kaotičnih razmer; revščine, pomanjkanja, brezposelnosti itd. Nič drugače ni danes v številnih svetovnih regijah: na Bližnjem vzhodu, v podsaharski Afriki, v nekaterih delih Azije, itd.
Leta 1947 so Američani “odprli srce” in oblikovali Marshallov načrt, s katerim so pomagali obnoviti Evropo. Evropa se je v le nekaj letih postavila na svoje noge, ljudje so dobili službe, obnovili hiše, popravili infrastrukturo in niso več čutili potrebe, da bi zapustili svoje domove.
Zato ni rešitev, da postavljate ograje in kršite človekove pravice. Evropski in drugi politiki bi morali oblikovati nov Marshallov načrt in pomagati regijam, kjer milijoni živijo v političnem, ekonomskem in družbenem kaosu in brezupu. V vsega nekaj letih bi le malokdo pomislil, da bi zapustil svoj dom.
Pozabljamo, da so tudi ekonomske pravice del človekovih pravic, ki so zajete predvsem v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi (1. odstavek):
Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.
A novi Marshallov načrt, obsežen načrt pomoči najrevnejšim svetovnim regijam, je le prvi korak k odpravi gromozanske neenakosti, ki je ključni problem sodobnega sveta. Oblikovati moramo sistem globalne delitve dobrin, s katerim bi trajno zagotovili zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. Potem ne bo več ne množičnih migracij in ne bo več potrebe po ograjah ter kršenju človekovih pravic.
Slika: The Slovenia Times
Ni komentarjev:
Objavite komentar