petek, 27. januar 2017

Borzam se je zmešalo


Pred nekaj dnevi je ameriški borzni indeks Dow Jones prebil novo “magično mejo” 20.000 točk. Od marca 2009 (ko je znašal 6440 točk) se je vrednost indeksa več kot potrojila. Kako je mogoče, da smo še vedno v krizi, da večina ljudi živi vedno slabše, borze pa dobesedno cvetijo in se kopljejo v denarju? Hkrati pa vemo, da se je neenakost povečala do rekordnih ravni, tako da ima 8 najbogatejših Zemljanov toliko bogastva, kot najrevnejša polovica človeštva (3,6 milijarde ljudi).

Borze, “tovarne” prerazporejanja bogastva k najbogatejšim

Kje so vzroki za to dogajanje? Centralne banke so (in še vedno) v finančni sektor - po krizi, ki je izbruhnila v letih 2007 in 2008 - vložile bilijone dolarjev, evrov in drugih valut. Ta denar je v bistvu javni, oziroma gre za denar, ki zdaj bremeni države in te so posledično prisiljene v drastično varčevanje. Večina teh ogromnih denarnih sredstev se je “zlila” na finančne borze, kjer so različni zasebni finančni skladi z manipulacijami in špekulacijami ta javni denar privatizirale. Najbogatejši ljudje na svetu so lastniki teh skladov in večina “kriznega denarja” je zdaj v njihovih žepih.

Medtem pa se je močno povečal globalni obseg dolgov (skupni dolgovi gospodinjstev, podjetij, držav in finančnih institucij), ki so med leti 2007 in 2014 narasli za neverjetnih 57 bilijonov (57.000 milijard) dolarjev. Skupni globalni dolgovi so tako vletu 2014 dosegli neverjetnih 199 bilijonov oziroma 199.000 milijard dolarjev in se še povečujejo (Kam je šla kriza?). Hkrati pa ima samo osem “veličastnih”, ki smo jih omenili v uvodu, skupno bogastvo v vrednosti 426 milijard dolarjev.

Finančne borze so torej “tovarne” oziroma legalni mehanizem za prerazporejanje denarja v žepe najbogatejših ljudi. In najbogatejši ljudje tako ali drugače - spet preko različnih skladov in fundacij - vplivajo na volilne rezultate in na vsakdanje politične odločitve. Zato politiki ne naredijo nič, da bi ta sistem spremenili. In ker ne želijo, da bi se ljudje začeli resno spraševati o tem sistemu, pozornost preusmerjajo na sovraštvo do tujcev, beguncev, migrantov, revnih itd.

Dejansko pa je sistem, ki smo ga opisali, največji krivec za večino globalnih konfliktov, ki jih sprožajo vedno večje razlike v bogastvu; milijone ljudi je zato prisiljenih zapustiti svoje domove. Veliko ljudi pa životari kljub temu, da delajo ali prejemajo pokojnine. Na žalost so tudi mediji del te igre, saj ne razkrivajo vzrokov za probleme, temveč pomagajo razplamtevati sovraštvo med zelo revnimi in malo manj revnimi.

Trumponomija

Še zlasti po izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika v novembru 2016 so borze dobile nov, še večji zagon. Kajti Trump obljublja “renesanso” ameriške ekonomije. Vendar se v tako povezanem svetu, kot je danes, sebičnost ne obnese več. Zapiranje meja bo na koncu najbolj škodilo ravno najbogatejšim državam, ki so svetovne trge doslej izrabljale predvsem za svoje interese.

Borzni zlom in ekonomija delitve

Takšen neverjeten vzpon borznih indeksov v zadnjih letih se ne more nadaljevati “v večnost”. Večja kot je rast, bolj se približujemo točki zloma, kajti zgodovina nas uči, da se vsaka pretirana borzna rast borznih konča s hudim pokom “borznih balonov”. In takšne rasti, kot je bila v zadnjih letih, še ni bilo.

Tokratni, naglo bližajoč zlom borz, bo temeljito zatresel obstoječi finančni sistem, kajti države so zdaj tako zadolžene, da ne bodo mogle ponovno reševati strahovitih izgub finančnih institucij po borznem zlomu. Za nekaj časa bo lahko denar postal skorajda ničvreden.

Takrat bodo ljudje končno razumeli, da bistvo ekonomskega sistema ni denar, temveč dobrine; denarja pač ne moremo jesti, kruh lahko. Šele takrat bomo zares dojeli, da je zdajšnji ekonomski sistem ne-vzdržen, ne-pravičen in družbeno ter okoljsko uničevalen. Dobrine, resnično bogastvo tega sveta, si moramo deliti med seboj, za to pa moramo sodelovati. Ni druge poti, razen če se nam zdi uničenje človeštva sprejemljiva pot.

Samo z medsebojno delitvijo dobrin in sodelovanjem lahko zacelimo hude rane sveta ter končno zaživimo v miru in blaginji.

torek, 24. januar 2017

Na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin moramo izgraditi nov ekonomski sistem


Pred časom me je antropologinja, pesnica, publicistka in aktivistka Miša Gams prosila za intervju, ki naj bi bil objavljen v reviji Zarja. Intervju ni bil objavljen, zato ga z avtoričinim privoljenjem objavljam na tem mestu.


Intervju z ekonomistom Rokom Kraljem: Na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin moramo izgraditi nov ekonomski sistem

Avtorica: Miša Gams

Rok Kralj ni navaden ekonomist, ki bi razlagal vedo, ki jo je študiral, v terminih, ki jih ponavadi uporabljajo ostali "gospodarstveniki" kot so ekonomski kazalci, gospodarska rast, BDP itd. V svojih predavanjih, ki jih ni malo (v roku meseca dni je imel predavanje v knjižnica Franceta Balantiča v Kamniku in v novih prostorih krajevne skupnosti Duplica), raje postreže z zanimivimi video izseki, ki prikazujejo najrazličnejše družbene eksperimente v zvezi z naravno težnjo po delitvi skupnega dobrega. To je tudi termin, ki ga Kralj poleg pojmov medsebojna delitev dobrin, menjava in sodelovanje najraje omenja v svojih predavanjih, na katerih postreže tudi z zanimivimi podatki in aktualnimi primerjavami: Ste npr. vedeli, da bi z zdajšnjo količino pridelane hrane lahko nahranili 10 milijard ljudi? In da nas danes ura vožnja z avtom stane 22 evrov oz. 7800 evrov na leto, če bi pa si več ljudi delilo avto oz. bi ga vzeli za kako uro na dan na izposojo, bi plačali zgolj 9 evrov na uro oz. 3000 evrov na leto?

V Sloveniji se zadnja leta poleg najrazličnejših menjalnih krogov, na katerih krajani in meščani menjajo knjige (Knjigobežnice), zelenjavo, sadike in semena (Zelemenjava), obleke, pripomočke za gospodinjstvo in vrt itd., v zadnje čase uveljavljajo tudi izposojevalnice oz. knjižnice reči (Savsko naselje v Ljubljani) ter reciklarnice (npr. Reciklarnica na Šutni v Kamniku), ki ponujajo izdelke iz recikliranih odpadnih oz. zavrženih materialov. Vse več mest se odloča za storitev izposoje javnih koles in vse več ljudi se poslužuje spletne aplikacije Prevoz.org, na kateri si več ljudi za prevoz v isto smer deli en avto. Vse te smernice kažejo na to, da smo ljudje čedalje bolj osveščeni, da nas borba med "mojim" in "tvojim" ne bo pripeljala nikamor ter da s skupno udeležbo oz. delitvijo lahko znižamo stroške in pozitivno vplivamo na odnose in okolje. Tudi Rok Kralj se zaveda pomembnosti nastajanja skupnih platform in ozaveščanja ljudi o skupnem dobrem, za katerega so mnogi zmotno prepričani, da je izumrlo skupaj s propadom socializma. Ravno krize, ki jih ustvarjajo neoliberalni modeli kapitalizma, prisilijo ljudi v drugačne načine razmišljanja in vrednotenja ter nenazadnje bolj preračunljivega delovanja. Ker me je zanimalo kako Kralj gleda na aktualne pobude v smeri delitve znotraj slovenskega prostora in širše po svetu, sem mu zastavila nekaj vprašanj.

Kakšne so prednosti medsebojne delitve blaga in storitev sploh za tako majhen narod kot smo Slovenci?

Najprej gre za čisto preprosto ekonomičnost: če stvari uporabljamo dlje časa in če krožijo med ljudmi, potem potrebujemo manj naravnih in finančnih virov; manj je tudi odpadkov. Če velja stereotip, da smo Slovenci varčni, potem bi nam morala biti medsebojna delitev dobrin pisana na kožo. Drugi vidik je večja povezanost skupnosti: če si ljudje delimo dobrine in če drug drugemu pomagamo (delimo storitve), potem se čutimo bolj povezane, manj osamljene in manj ranljive. Zdajšnji tako imenovani neoliberalni sistem pa nas ves čas “vzgaja” kot individualne potrošnike, ki naj bi poskrbeli predvsem zase. In potem v osami “uživali” svoje dobrine; a zdi se, da posledično zraven “uživamo” še depresivnost, izgorelost, negotovost in strah. Medsebojna delitev dobrin je torej tudi neke vrste zdravilo za depresivno individualistično potrošniško družbo.

Ali verjameš v medsebojno delitev dobrin na globalni ravni?

Vsekakor. Preprosto nedopustno je, da v 21. stoletju, v času neverjetnega tehnološkega razvoja, velik del Zemljanov še vedno strada - kar 800 milijonov, še veliko več pa se jih komajda prebija iz dneva v dan. Za to ni nobenega razloga, hrane in drugih dobrin je več kot dovolj za vse. Čeprav se, vsaj začasno, meje danes spet zapirajo, pa veliko ljudi vidi druge kot sebi enake: najprej smo ljudje - pripadniki velike človeške družine - in šele potem pripadniki narodov, držav in različnih opredelitev. Iz tega razumevanja medsebojna delitev dobrin izhaja kot nekaj povsem samoumevnega, tako rekoč naravnega. Kot v sleherni družini.

Kaj pa v uvedbo lokalne valute kot jo imajo Zasavci, ki so jo poimenovali kar po slengovskem izrazu za premog (Kuolm)? Kako uvedba lokalne valute vpliva na ekonomijo lokalne skupnosti? Kakšne so prednosti in morebitne slabosti uvedbe lokalne valute tudi v smislu globalne ekonomije?

Lokalne valute so izjemna priložnost za lokalne skupnosti. S pomočjo teh valut se v lokalni ekonomski sistem lahko vključijo posamezniki in skupine, ki bolj ali manj životarijo na obrobju nacionalne oziroma globalne ekonomije, ki depriviligira in izključuje velike skupine človeštva. Pomembno je, da lokalna valuta nastane znotraj lokalne skupnosti, tako kot na primer v Zagorju. Ljudje temu bolj zaupajo in takšna valuta postane nekakšen simbol, ki spodbuja sodelovanje, kar je nasprotno današnji vsesplošni ekonomski tekmi oziroma tako hvaljeni konkurenčnosti, ki je destruktivna in izključevalna.

Na globalni ravni je zgodba nekoliko drugačna; takšna valuta je vsekakor mogoča tudi na tej ravni. Pomembno pa je, kdo “stoji za njo” in kakšni so njeni “temelji” in izhodišča? Če bi imeli valuto, lahko tudi virtualno, pod okriljem Združenih narodov, ki bi temeljila na vrednosti določenih dobrin oziroma košarice dobrin - na primer pšenice, riža, soje - bi s tem onemogočili današnje valutne špekulacije in vsemogočnost centralnih bank, ki delujejo popolnoma mimo nadzora javnosti in demokratičnih institucij, kar je nedopustno.

Kakšne oblike ekonomije delitve predvidevaš, da se bodo uveljavile v Sloveniji v naslednjih desetih letih?

Ena smer razvoja se kaže v smeri souporabe dobrin, kot so na primer delitev koles in morda avtomobilov, stanovanj, vrtov in različnih pripomočkov, naprav, športnih rekvizitov itd. V Ljubljani tako že uspešno delujeta sistem delitve koles Bicikelj in Knjižnica reči. Podobno se že in se razvijajo sorodne oblike v drugih krajih. Na področju dela pa se (ponovno) uveljavljajo zadruge oziroma kooperative, pogosto na pogoriščih propadlih kapitalističnih podjetij. Tukaj je ogromno možnosti. Lahko se na primer organizirajo zadruge, ki bi vključevale tako imenovane prekerne delavce, ki so danes povsem brez pravic in zaščite. Vendar je problem ustrezna zakonodaja, pri čemer vemo, kako velik imajo neoliberalne oziroma sile komercializacije vpliv v politiki. Ekonomija delitve je vsekakor povezana s procesi demokratizacije ekonomije, ki je danes dejansko bolj diktatura, ki ji vladajo diktatorji - direktorji, bankirji, politične elite.

Bi lahko rekel, da so ljudje dandanes na splošno bolj odprti za preizkušanje alternativnih modelov ekonomije v praksi? Lahko navedeš kak primer?

Vse več ljudem postaja jasno, da je današnja ekonomija destruktivna, da uničuje družbene skupnosti in okolje. Zato je vedno več ljudi naklonjenih novim ekonomskim oblikam, ki temeljijo na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi. V Mariboru tako na primer deluje Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP), potem je tu LETS Zagorje, kar sta primera organiziranega iskanja novih ekonomskih rešitev. Potem velja omeniti že skorajda vseslovensko Zelemenjavo, pa Reciklarnico v Kamniku in tako naprej. A to so še vedno prve lastovke. V mainstream ekonomskih, političnih in medijskih institucijah novih oblik niti opazili še niso.

Ali kje v bližnji prihodnosti vidiš bližajoč konec neoliberalnega modela ekonomije in ali se lahko le-ta še naprej razvija v čedalje bolj absurdne in bizarne oblike? Je sploh možno na neki točki napovedati konec določenega ekonomskega modela?

Neoliberalni ekonomski model, ki sloni na ideologiji komercializacije družbe, je tako prežel vsa družbena področja - politiko, izobraževanje, kulturo, znanost, zdravstvo itd., da še celo najbolj depriviligirani družbeni sloji zagovarjajo stanje, kakršno je. Morda bo “končni udarec” neoliberalizmu prišel v obliki novega borznega zloma, ki se zdi vse verjetnejši. Takrat bo verjetno dovolj velik del populacije doumel, da so ekonomske alternative možne in da že obstajajo. Čeprav kriza neoliberalnega ekonomskega modela traja že zelo dolgo, potrebujemo nekakšno prelomnico, “črni petek”, borzni zlom, da bomo dojeli, da je čas za resnične spremembe.

Imaš občutek, da čedalje več ekonomistov odpira oče v prepričanju, da neskončna rast ni možna in da so bolj kot kdajkoli prej potrebne spremembe? V kakšni obliki misliš, da se bodo te spremembe zgodile?

V svetu je vse več pomembnih ekonomistov, celo nobelovcev, ki se zavedajo in opozarjajo na neustreznost modela neskončne rasti. Pri nas pa skorajda ni teh glasov, razen z obrobja. Dejansko bo do sprememb prišlo od spodaj, čakati, da bodo politiki in ekonomisti kar koli storili, je iluzorno. Ne gre drugače, kot kreirati nove ekonomske oblike, eksperimentirati in izvajati pritiske na politiko. Čakati, da bo do sprememb prišlo samo po sebi, pa je skorajda samomorilsko.

Kaj bi še za na konec svetoval bralcem - naj se pripravijo na še večjo recesijo, še več zaporednih finančnih kriz ali naj že danes vzpostavijo alternativne modele medsebojne izmenjave? Bodo ljudje sčasoma primorani delovati v tej smeri tudi zavoljo golega preživetja?

V kratkoročnem smislu bo verjetno prišlo do zaostritve ekonomske situacije. Morda lahko pričakujemo nekaj takšnega, kot so leta 2015 izkusili Grki, ko je za kratek čas prišlo do “finančnega mrka”. Bankomati so prenehali delovati, banke so bile zaprte in potrošniški sistem se je skorajda zaustavil. To se nam lahko zgodi zelo hitro, dovolj je samo resen borzni zlom. Ni odveč imeti na zalogi nekaj najnujnejših dobrin. Ko je ekonomski sistem “mrknil” so se Grki hitro organizirali in si začeli deliti dobrine in storitve. Denarja pač ni mogoče jesti. Kar šteje so dobrine in drugi ljudje; kar šteje je medsebojna delitev dobrin in sodelovanje z drugimi ljudmi. A ni dovolj, da s tem samo rešujemo zlom današnjega ekonomskega modela, na teh temeljih - na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin - moramo izgraditi nov ekonomski sistem.


Fotografija: Matej Peljhan

petek, 20. januar 2017

Cremova zgodba


Mnogi veliki ljudje so bili za časa življenja skorajda neopaženi, nekateri zasmehovani, nerazumljeni in celo preganjani ali ubiti. Mnogi ljudje, ki so zase mislili, da so veliki, in so se tako tudi obnašali, pa so preprosto poniknili v zgodovinskem času.

Danes le redki vedo za škotskega slikarja Benjamina Crema, ki je lani oktobra, v triindevetdesetem letu življenja tiho umrl v svojem domu. Zakaj je pomemben? Zgodba, ki jo je več kot štiri desetletja pripovedoval, je res nenavadna. A to ne pomeni, da si ne zasluži naše pozornosti. Zgodovina bo, kot je že tolikokrat, stvari postavila na svoje mesto. In Benjamin Creme bo morda v zgodovino zapisan kot resnično velik človek. O čem je pripovedoval Benjamin Creme?

Zgodba govori o tem, da človeštvo že od nekdaj spremljajo in usmerjajo ljudje, ki so “pred nami stopali po poti razvoja, po kateri hodimo danes mi. V tem življenjskem procesu so izmojstrili svojo osebnost”, zato jih imenujemo mojstri modrosti. “Creme nam sporoča, da se mojstri modrosti kot naši starejši bratje prav v času planetarne krize vračajo med nas, vodi pa jih izjemen posameznik, ki je tudi njihov mentor in učitelj. Njegovo osebno ime je Maitreja in opravlja nalogo svetovnega učitelja.” (Share Slovenija, Svet je pripravljen)

Benjamin Creme je že v sedemdestih letih prejšnjega stoletja ustanovil organizacijo Share International (obstaja tudi sestrska organizacija Share Slovenija), ki javnost obvešča o postopnem prihodu oziroma vse bolj odprtem delovanju Maitreje in mojstrov modrosti v svetovni javnosti. Maitreja v prvi vrsti izpostavlja nekatere ključne prioritete, ki se jih mora lotiti človeštvo, če se želi izogniti katastrofalnim scenarijem, tudi uničenju planeta in s tem človeštva:

“Te prioritete pokrivajo osnovne potrebe vsakega moškega, ženske in otroka: zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru.” (Share International). To so najpomembnejše stvari, s katerimi se mora človeštvo prednostno ukvarjati in medsebojna delitev dobrin je pot za dosego teh prioritet, kajti, kot pravi Maitreja:

"Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti."

Zgodba, ki jo Benjamin Creme pripovedoval dolgo in vztrajno, lahko popolnoma pretrese naš pogled na svet. Ni treba, da jo sprejmemo brez dvoma, a lahko vsaj razmislimo o njej, pa če je še tako nenavadna.

Slika: Share Slovenija

ponedeljek, 16. januar 2017

Najboljša zgodba današnjega sveta


Premagovanje revščine ni dejanje dobrodelnosti, temveč pravičnosti. Revščina, prav tako kot suženjstvo in apartheid, ni nekaj naravnega. Je delo človeka in premagajo jo lahko samo dejanja ljudi. Včasih so velika dejanja namenjena določeni generaciji. VI ste lahko ta velika generacija. Naj se vaša veličina razcveti. (Nelson Mandela, 2005)

Leta 2015 je Svetovna banka objavila, da se je število skrajno revnih iz 902 milijona v letu 2012 (12,8 % svetovne populacije) znižalo na 702 milijona v letu 2015 (9,6 % svetovne populacije). “To je najboljša zgodba današnjega sveta,” se je na novico takrat odzval predsednik Svetovne banke Jim Yong Kim. (World Bank: 'extreme poverty' to fall below 10% of world population for first time)

Vendar se v resničnem svetu ni spremenilo veliko, neenakost se je v resnici le še poglobila. Svetovna banka se je le poigrala s številkami. Mejo skrajne revščine so postavili na 1,90 $ dnevno. Svetovna banka je za skrajno revščino določila znesek, ki velja v najrevnejših državah, kot sta Čad in Burundi. V številnih drugih pa je meja skrajne revščine dejansko višja, zaradi višjih življenjskih stroškov. Če bi upoštevali meje skrajne revščine po državah, potem je danes v svetu 1,7 milijarde ljudi skrajno revnih. (Could you live on $1.90 a day? That's the international poverty line)

Pa je mogoče preživeti z 1,90 $ (in manj)? Če znesek 1,90 $ preračunamo na mesečno raven (30 dni) in pretvorimo v evre, dobimo približno 54 € mesečno. Je s tem denarjem res mogoče preživeti in to v državah, kjer običajno ne delujeta niti javni zdravstveni niti izobraževalni sistem; kjer je torej potrebno plačati za vsak obisk pri zdravniku in za vsako zdravilo? Kaj pa hrana, oblačila, stanovanje, kurjava?

Etična raven revščine

Dr. Peter Edward iz Univerze Newcastle je zato že pred časom predlagal etično mejo revščine. Izračunal je, da bi za dosego normalne pričakovane življenjske dobe, ki je nekaj nad 70 let, posamezniki potrebovali 2,7 do 3,9–krat več, kot znaša meja skrajne revščine. Torej je prava (etična) meja revščine danes približno 7,4 $ dnevno. Če to vsoto preračunamo na mesečno raven in jo pretvorimo v evre, dobimo približno 210 €. Najmanj toliko bi mesečno potreboval vsak Zemljan, da bi lahko doživel pričakovano življenjsko dobo nekaj nad 70 let.

Kar 4,2 milijarde ljudi ne dosega te ravni, kar pomeni skorajda 60 % Zemljanov. Torej, danes je v svetu dejansko revnih kar 4,2 milijarde ljudi. To so ljudje, ki živijo v pomanjkanju, ki trpijo, živijo v stalni negotovosti in strahu. Ne vedo, kaj jim bo prinesel jutri, ne vedo, kakšna bo prihodnost njihovih otrok; med njimi jih veliko po nepotrebnem umre, ker si ne morejo plačati niti zdravnika ali si kupiti dovolj hrane.

Marsikdo med njimi se odpravi od doma (postane begunec) in si skuša poiskati boljše življenje v razvitejšem svet, morda se marsikdo iz obupa oprime skrajnih ideologij, ki obljubljajo boljše življenje. Revni se ne ukvarjajo z ekološkimi problemi, saj je za njih na prvem mestu preživetje - pravzaprav je preživetje vedno na prvem mestu, čeprav se v bogatejšem delu sveta tega niti zavedamo ne.

Revščina je zato stalna grožnja globalnemu miru, politični, družbeni in tudi okoljski stabilnosti. Ne verjemite politikom, ki postavljajo ograje, da bi vas zavarovali; v resnici ustvarjajo iluzijo varnosti. Varni bomo, ko ljudje na tem planetu ne bodo več živeli v revščini. Takrat bo le malokomu padlo na pamet, da bi zapustil svoj dom ali da bi se iz obupa razstrelil. V svetu brez revščine ograje niso potrebne, niti vodni topovi, tanki, rakete itd.

Nespodobne in nevarne razlike

So pa ograje vse bolj potrebne v svetu neenakosti, ki ga najbolje odslikava podatek, da ima samo 8 najbogatejših ljudi toliko premoženja, kot ga ima skupaj najrevnejših 3,6 milijarde Zemljanov, oziroma najrevnejša polovica človeštva.

Winnie Byanyima, izvršna direktorica nevladne organizacije Oxfam International, ki je pripravila poročilo An economy for the 99%, je dejala: "Skrajno nespodobno je, da je tolikšno premoženje v rokah tako majhnega števila ljudi, medtem ko 1 od 10 Zemljanov životari z manj kot 2 $ na dan. Zaradi neenakosti je stotine milijonov ljudi ujetih v revščino; neenakost uničuje družbene skupnosti in spodkopava demokracijo.« (Just 8 men own same wealth as half the world)

Revščina ni posledica pomanjkanja dobrin, temveč je rezultat izjemne globalne neenakosti. Ekonomski sistem, ki povzroča neenakost in revščino, smo ustvarili ljudje in ljudje ga še vedno podpiramo. Zdajšnji ekonomski sistem, ki temelji na tekmovalnosti, sebičnosti in pohlepu, lahko spremenimo.

V resnici ne potrebujemo dobrodelnosti, da bi odpravili revščino. Potrebujemo pa pravičen ekonomski sistem, ki bo temeljil na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju. Ko bomo naredili prve korake v tej smeri, bo to v resnici najboljša zgodba današnjega sveta.


Slika: Nelson Mandela Poverty Quote

torek, 10. januar 2017

Voda je vse, zlato je nič


“Dandanes ljudje poznajo ceno vsega in vrednost ničesar.”

Zgornji stavek, ki ga je konec 19. stoletja zapisal Oscar Wilde v Sliki Doriana Graya, veliko pove o času, v katerem živimo. Stvari, ki nas obkrožajo; ekonomski in družbeni odnosi; izobraževanje in zdravstvo; narava in celo ljudje - vse presojamo po njihovi ceni, ne po njihovi resnični vrednosti.

Kolikšna je cena litra vode? Nekaj centov; če pa jo kupite v plastenki, je plastika dražja. Kolikšna je cena kilograma zlata? Danes približno 36.000 €. Vendar je voda neprecenljiva! Voda vzdržuje življenje. Verjetno ni težko odgovoriti na vprašanje, kaj bi, če bi umirali od žeje, izbrali v puščavi: vodo ali zlato? Voda ima nizko ceno, a visoko oziroma neprecenljivo vrednost; zlato ima visoko ceno, a je dejansko skorajda nič-vredno.

Cena ne odraža prave vrednosti stvari. Pisec, aktivist in profesor Raj Patel v svoji izjemni knjigi The Value of Nothing (Vrednost ničesar, 2009) pravi, da obstaja veliko neskladje med ceno in vrednostjo nečesa, ki ga ekonomisti ne morejo razrešiti, saj je problem neločljiv del ideje o cenah, ki jih vodi želja po dobičku. Cena nečesa nikakor ne izraža njegove vrednosti. Ali povedano drugače: cena ne izraža vrednosti stvari, ker je vanjo vgrajena želja po dobičku in za to željo stojijo konkretni posamezniki.

Takšna je prava narava današnjega ekonomskega sistema, ki se imenuje tržna ekonomija. Tržna ekonomija je ekonomski sistem, ki ga kontrolirajo, regulirajo in usmerjajo tržne cene, pravi Karl Polanyi v svojem delu Velika preobrazba, politični in ekonomski viri našega časa (1944). Velika preobrazba, ki se je odvila predvsem v 19. stoletju, je povzročila ekonomske premike, ki imajo še danes bistven vpliv na celotno sodobno družbo.

Namesto, da je ekonomija vgrajena v družbene odnose, so zdaj družbeni odnosi vgrajeni v ekonomski sistem, je zapisal Polanyi. Ekonomski sistem, ki je bil ves pretekli čas (podrejen) del celotne družbene skupnosti, se je predvsem v 19. stoletju izvil izpod njenega nadzora in se danes obnaša kot poseben, ločen in nadrejen del družbene skupnosti.

Tržna ekonomija, ki danes prevladuje v vseh kotičkih sveta, v središče družbe postavlja tržne (komercialne) odnose in ceno, kot vrhovnega razsodnika družbenih odnosov; blaga, ki se bo proizvajalo in distribucije družbenega bogastva. Ni odveč dodati, da se danes proizvaja ogromno nesmiselnih stvari, bogastvo pa je izjemno nepravično porazdeljeno.

Kar je logično, saj cena ni nekakšen nevtralni urejevalec ponudbe in povpraševanja, kot sveto verjamejo ekonomisti in politiki, temveč z njimi manipulirajo konkretni posamezniki (predvsem na finančnih trgih, borzah vrednostnih papirjev, blagovnih borzah, itd.), ki imajo od tega enormne koristi.

Zato imamo svet, kakršen je. Zdravstvene in izobraževalne ustanove, ki naj bi delovale za splošno dobro, se morajo obnašati kot proizvodna podjetja; hrana in voda sta tržni dobrini, dosegljivi samo, če imate denar, pa čeprav je od njiju odvisno preživetje ljudi; politiki se na oblast prikopljejo s sponzorstvom najbogatejših ljudi (ali postanejo kar bogataši sami), čeprav bi morali zastopati interese vseh ljudi; narava je vredna samo toliko, kolikor je tržna cena zemlje, dreves, vode...; človekova vrednost pa se meri z njegovim zaslužkom, izobrazbo, itd.

Nujno je, da prepoznamo te ekonomske mehanizme, ki vodijo današnjo družbo, in začnemo ravnati v skladu z resnično vrednostjo, ki jo za nas predstavljajo: voda, hrana, narava, zrak; šolstvo in zdravstvo ter nenazadnje sleherno človeško bitjee. Vse to je neprecenljivo. Zato je prav, da tisto, kar je neprecenljivo, skrbno varujemo in delimo v dobro vseh ljudi in planeta kot celote; manj pomembnim stvarem pa še vedno lahko postavljamo tržno ceno in z njimi trgujemo.

V resnici bi morali poznati vrednost vsega in ceno ničesar. Kajti voda je vse, zlato je nič.


Slika: Disclose.tv

sobota, 07. januar 2017

Meditacije o ekonomiji delitve


Revščina je največji problem človeštva.
Največji problem sodobnega človeštva je obsežna revščina, ki povzroča hudo trpljenje, mnogo prezgodnjih in nepotrebnih smrti (zaradi lakote in ozdravljivih bolezni) ter družbene napetosti, ki pogosto izbruhnejo v konflikte in vojne. Drugi veliki problemi, še zlasti okoljska in ekonomska kriza, so tesno prepleteni z revščino, prav tako tudi terorizem, ki izhaja predvsem iz velikanske globalne neenakosti.

Komercializacija in samozadovoljstvo sta temeljna vzroka največjih problemov človeštva.
Komercializacija je ideologija v ozadju delovanja političnih in ekonomskih institucij na državni in mednarodni ravni. Gre za slepo vero v moč trgov, po katerih podobi naj bi bil urejen celoten družbeni sistem; trgovski (komercialni) odnosi naj bi bili najboljša osnova slehernega medčloveškega odnosa; dobrine in celo ljudje pa naj bi bili zgolj trgovsko blago. Samozadovoljstvo je odnos privilegiranega dela sveta, ki ima koristi od komercializacije, do problemov ostalega človeštva: "Mi smo s svojim življenjem in malimi ugodnostmi, ki nam jih prinaša, zadovoljni; trpljenje drugih in propadanje planetarnega okolja pa nas ne zanima."

Globalni ekonomski sistem je neustrezen, nevzdržen in netrajnosten.
Komercializacija in samozadovoljstvo "gradita" globalni ekonomski sistem, ki temelji na tekmovanju vseh z vsemi (ekonomisti temu rečejo konkurenčnost) in neprestani gospodarski rasti (lahko govorimo tudi o sebičnosti in pohlepu), ki povzročata velikansko neenakost in uničevanje okolja. Posledično ima majhno število ljudi ogromno bogastvo, večina pa životari v hudi revščini. Takšen ekonomski sistem je povsem neustrezen, nevzdržen in netrajnosten.

Načeli medsebojne delitve dobrin in sodelovanja sta temelja nove (ekonomske) dobe človeštva.
Bistvenega pomena za rešitev največjih problemov človeštva in za vzpostavitev pravičnejše družbe ter ohranitev okolja, je sprememba ekonomskega sistema in ekonomskih odnosov na državni in globalni ravni. Ključni načeli v ozadju delovanja novih ali prenovljenih ekonomskih institucij in ekonomskih odnosov sta načeli medsebojne delitve dobrin in sodelovanja. Ti načeli izhajata iz spoznanj, da smo navkljub različnosti ena človeška družina, da je planet naš skupni dom, njegove dobrine pa pripadajo vsem.

Človeštvo je ena družina.
Čeprav smo različnih prepričanj, pripadamo različnim kulturam in se razlikujemo po videzu, smo v osnovi pripadniki ene človeške družine. Temu pritrjujejo tako novejša genetska spoznanja, kot tudi naše subjektivne izkušnje, ki si jih pridobivamo s potovanji in s komunikacijo preko globalnih omrežij. Globalizacija je v svojem bistvu proces prepoznavanja enosti človeštva, naše medsebojne povezanosti in soodvisnosti.

Planet je dom človeštva.
S pogledi prvih astronavtov na Zemljo in njihovimi fotografijami, ki so obšle svet, je v zavest človeštva nepovratno vstopilo zavedanje lepote in celosti planeta. Državne in druge meje so predvsem v glavah ljudi ter na geografskih in političnih kartah. Dejansko pa je Zemlja enovit in soodvisen sistem. Zemlja je dom, edini dom človeške družine.

Dobrine človeštva so skupne, namenjene blaginji vseh ljudi.
Zemeljske dobrine v resnici niso last posameznikov ali institucij, temveč jih ima človeštvo zgolj v uporabi. Z njimi moramo delati skrbno in modro ter jih medsebojno deliti v dobro vseh ljudi, ne da bi hkrati ogrozili občutljivo okoljsko ravnovesje. Človeštvo je skrbnik in upravitelj globalnih dobrin, ki so "osnovni gradniki" blaginje vseh ljudi, ne zgolj nekaterih.

Blaginja vseh ljudi, ohranjanje okoljskega ravnovesja in mir do skupni cilji človeštva.
Ne glede na politične, kulturne in druge razlike, lahko identificiramo skupne cilje človeštva, ki so: blaginja vseh ljudi, ohranjanje okoljskega ravnovesja in mir. Ti cilji so že dolgo zapisani v številnih mednarodnih deklaracijah, konvencijah in drugih dokumentih. V uresničevanje teh ciljev bi morale biti usmerjene prioritete vseh vlad in drugih institucij, še zlasti mednarodnih.

Ekonomija delitve je pot blaginje, okoljskega ravnovesja in miru.
Osrednjo vlogo za dosego skupnih ciljev človeštva mora odigrati ekonomsko področje. Prihodnji ekonomski sistem bo v pretežni meri temeljil na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, imenoval pa se bo ekonomija delitve. Naloga politike je, da pripravi zakonodajne rešitve in pogoje za uveljavitev ekonomije delitve tako na ravni držav kot tudi na globalni ravni.

Pomoč najrevnejšim ljudem na svetu je prvi koraki v novo (ekonomsko) dobo človeštva.
Vseh sprememb ni mogoče izvesti čez noč. Prvi, takojšen in nujen korak, je hitra ter obsežna pomoč najrevnejšim, da bi popolnoma odpravili nepotrebno umiranje in trpljenje milijonov ljudi (to lahko dosežemo s tako imenovanim globalnim Marshallovim načrtom). Temu prvemu koraku bo sledila vzpostavitev globalne agencije za koordinacijo delitve dobrin ter drugi ukrepi na lokalni, državni in globalni ravni.


*meditácija - globoko premišljevanje, razmišljanje (SSKJ)

Slika: Auguste Rodin, Mislec

četrtek, 05. januar 2017

Univerzalni dostop do temeljnih dobrin


Vse pogosteje se tudi v glavnih medijih pojavljajo novice o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), o njem zdaj razmišljajo celo v velikih korporacijah in državah, ne več samo v civilni družbi. Vendar moramo v zvezi z UTD opozoriti na nekaj pomembnih stvari: na nevarnost, da postane ekskluziven in se uveljavi le v “potrošniških” družbah ter, da še poveča potrošništvo, kar vodi v dodatno uničevanje okolja.

Ne-univerzalni temeljni dohodek

O univerzalnem temeljnem dohodku zaenkrat lahko govorimo samo kot o ideji, kajti beseda univerzalen “se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno” (SSKJ). Prej bi lahko govorili o ekskluzivnem temeljnem dohodku, saj ga uvajajo predvsem bogatejše države, pa še to le v delu populacije.

Uvajanje UTD na Finskem je sicer čisto dobra stvar, a zares bi ga potrebovali v najrevnejših državah sveta, kjer ne gre za vprašanje “kupiti vsa potrošniška čudesa ali ne”, temveč gre za vprašanje preživetja. Če bi Finci (Finci poskusno uvajajo univerzalni temeljni dohodek) UTD (2000 ljudem 560 € mesečno) uvedli v eni od revnih držav, bi bil to prvi pravi korak k zares pravični globalni družbi, ki bi temeljila na delitvi dobrin. Pa še več ljudi bi dosegli, saj bi bil lahko mesečni dohodek tudi bistveno nižji.

Reševanje potrošniške družbe

Drugi problem, ki pa se nanaša tudi na prvega, je nevarnost, da bodo UTD uvajale predvsem bogatejše države z razlogom, da bi ohranile visoko potrošnjo in s tem visoke dobičke korporacij. Zaradi digitalizacije, robotizacije in avtomatizacije je delovnih mest vse manj, podjetja odpuščajo delavce in s tem se zmanjšuje splošna kupna moč. Z UTD bi bili pripadniki revnega in srednjega sloja, ki vse bolj tonejo v revščino, v bogatejših državah deležni dohodka, ki bi jim omogočal nadaljevanje “potrošniške blaginje”, ki ima resne posledice za okolje.

Uvajanje UTD brez resnih ekonomskih reform - v smeri bolj pravične in enakopravne družbe - bi lahko “za večno” zacementiralo družbene razrede. Bogati bodo ostali bogati, ostali pa bodo deležni predvsem “kruha in iger”. Prav tako pa bo nadaljevanje gospodarske rasti in potrošništva še bolj povečalo pritiske na okolje. V resnici potrebujemo nove ekonomske modele in odnose, ki bodo temeljili na pravičnejši porazdelitvi globalnih dobrin ter na ne-potrošniških in ne-denarnih oblikah dostopa do teh dobrin, kot so delitev, souporaba, izmenjava, kroženje itd., ki so okoljsko vzdržnejši.

Univerzalni dostop do temeljnih dobrin

Če bi vsi ljudje na planetu (7,4 milijarde) ta hip dobili (dodatnih) 560 € mesečno, kolikor bodo dobivali Finci, bi to pomenilo skupaj 4.200 milijard oziroma 4,2 bilijona €. Če to pomnožimo s številom mesecev v letu, dobimo 49 bilijonov €. Po podatkih Svetovne banke je bila leta 2015 skupna potrošnja vseh gospodinjstev “le” 42,6 bilijona $ oziroma 40 bilijonov €. Ker UTD pomeni dodaten dohodek vseh ljudi oziroma gospodinjstev, bi lahko z drastično povečano potrošnjo, če bi se vanjo “pretvoril” samo del UTD, v samo nekaj mesecih planet Zemljo povsem izčrpali in uničili.

Čeprav smo naredili zgolj teoretični izračun, pa nam te številke povedo, da resnično univerzalen in pravičen (za vse enak) UTD ni mogoč, ne da bi uničili že tako preobremenjeno planetarno okolje. Tisto, kar zares potrebujemo, je univerzalni dostop do temeljnih oziroma ključnih dobrin za vse ljudi. Vsak človek na Zemlji mora imeti zagotovljen univerzalen dostop do dobrin, ki mu omogočajo preživetje oziroma blaginjo - dostop do hrane, neoporečne vode, stanovanja, oblačil, zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja.

Če bi ljudje prejemali enak temeljni dohodek v denarju, to še ne pomeni, da bi imeli tudi enak dostop do dobrin (vključno s storitvami), kajti 100 €, na primer, v različnih koncih sveta pomeni zelo različno količino dobrin, medtem ko zagotovljen dostop do izobraževanja, zdravstvenega varstva in osnovnih živil povsod pomeni enako. Kilogram kruha ima za človeka enako vrednost po vsem svetu, prav tako tudi prost dostop do zdravnika.

Nehati moramo razmišljati samo “v luči” denarja, potrošnje in gospodarske rasti; začeti moramo razmišljati in delovati v okviru pravične in okoljsko sprejemljive porazdelitve globalnih dobrin. Sicer bodo denar, potrošnja in trgi Zemljo uničili. Pravičnejša delitev ključnih dobrin, ki bi slehernemu Zemljanu omogočila (univerzalen) dostop do teh dobrin, je prava rešitev ekonomskih, okoljskih in družbenih problemov. Dobrin je na svetu dovolj, le izjemno nepravično so porazdeljene; ne potrebujemo jih še več in več in več.

Ekonomija delitve ne pomeni, da bodo trgi in denar povsem izginili. Še vedno bodo igrali svojo vlogo, vendar ne več ključne vloge, ko gre za dobrine, od katerih je odvisno preživetje ljudi.

Zgolj v UTD iskati rešitve za ekonomske in družbene probleme sveta je vsaj neodgovorno, če že ne zavajajoče. Če država na svojem ozemlju uvede UTD za prav vse svoje državljane, to ni univerzalni temeljni dohodek. Ta je mogoč samo na globalni ravni, za prav vse Zemljane. A če bi vsi ljudje dobili toliko, kot so pripravljene svojim državljanom dati bogate države, bomo Zemljo zagotovo uničili. Uvedba UTD ni čarobna palica, ki bo rešila svet.

Univerzalen dostop do temeljnih dobrin s pomočjo medsebojne delitve dobrin je zato primernejši način reševanja perečih ekonomskih, družbenih in okoljskih problemov sveta.



Slika: Living with inequality

nedelja, 01. januar 2017

Na modelih svet stoji?


Pravijo, da “na mladih svet stoji”. Pa res? Morda pa lahko zapišemo takole: Na starih svet stoji. Starejše generacije imajo redne službe (ne čisto vsi), pokojnine, zdravstveno varstvo, nepremičnine, oblast. Mladi imajo dobro izobrazbo, a prekarne službe (ali pa še teh ne) in veliko - praznih obljub. Mladi nimajo svojih stanovanj, ne upajo si ustvariti družin, nimajo svojih političnih predstavnikov, sindikati se z njimi skorajda ne ukvarjajo. Mladi dejansko nimajo prihodnosti, za politiko jim je zato bolj ali manj vseeno. V resnici niso enakopravni člani družbe.

Imamo velikanski prepad med generacijami. Za državo so mladi samo breme. Vsake toliko pa jim vendarle ponudijo drobtinice oziroma neke precej nesmiselne projekte, kjer jih učijo, kako vstopiti na trg dela in kako ustvariti lastno delovno mesto. V resnici je to čisti nateg (oprostite izrazu, a lepše se tega ne da povedati); staro modrost, da “na mladih svet stoji”, dejansko lahko zapišemo takole:

Na modelih svet stoji

“Januarja bodo v okviru dejavnosti Inštituta za razvoj družbene odgovornosti IRDO zagnali projekt Model M Slovenija, ki je namenjen usposabljanju brezposelnih mladih za podjetništvo, nevladništvo in aktivno iskanje zaposlitve. ...Model M Slovenija je komplementaren različnim projektom in ukrepom aktivne politike zaposlovanja, 340.000 evrov za njegovo izvedbo sta zagotovila ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Usposabljanje je zastavljeno tako, da mlade učinkovito postavijo iz območja udobja, zbudijo njihove potenciale in jih opremijo z znanjem za podjetništvo oziroma za podjetno delovanje v nevladnem sektorju.” (Projekt Model M Slovenije: Modele opolnomočijo, da si sami ustvarijo delovno mesto)

Famozno! Mladi bodo postali nekakšni “modeli”, ki bodo ustvarjali svoja delovna mesta. Mladim, ki živijo v “območju udobja”, je treba “zbuditi” njihove potenciale. Halo! Mladi že imajo izjemne potenciale in še zdaleč ne živijo udobno! Mnogi garajo, da lahko študirajo, in ko doštudirajo garajo, da lahko preživijo (glej Groza prekarnega dela). In potem naj bi še “podjetno delovali v nevladnem sektorju”. Mar to pomeni, da bi kot “podjetni” prostovoljci v nevladnem sektorju delali zastonj?

Oprostite, a mladi potrebujejo varne, normalno plačane službe in poceni ali brezplačna stanovanja; da lahko ustvarijo družine, da si lahko privoščijo vsaj malo lastnega udobja, da lahko zaživijo kot normalni, polnopravni državljani! Od uradno brezposelnih, ki jih je bilo konec leta 2016 v Sloveniji 96.843, je kar 28.415 mladih do 29. leta (ali 29 %). V tej številki pa niso zajeti prekarno zaposleni mladi, ki delajo kot s.p.-ji, po pogodbah itd. (Groza prekarnega dela) Politika za mlade je najslabša med politikami. Temelji na nekaj skrajno nesmiselnih projektih, ki jih, mimogrede, v večji meri financira Evropa.

Politika za mlade

Rešitve so preproste. Zagotovitev varnih služb ter dobrih in poceni ali brezplačnih stanovanj za mlade bi morala biti ena od ključnih vladnih oziroma državnih prioritet. Služb je dovolj. Lahko bi na primer preprosto skrajšali delovni čas. Če bi v Sloveniji skrajšali delovni čas s 40 na 36 ur tedensko, bi pridobili 88.800 delovnih mest (Šesturni delovnik: za marsikoga boljši a dražji). Ne samo vsi mladi, skorajda vsi brezposelni bi tako dobili službe. Tudi stanovanj je v Sloveniji dovolj, država bi lahko vsa stanovanja propadlih gradbincev prednostno namenila mladim (na primer: DUTB začenja prodajati stanovanja v Celovških dvorih).

Politiki vseh barv bi se morali resno ukvarjati s problematiko mladih, ne samo v času predvolilnih kampanj. Lotiti se te problematike z majhnimi projekti usposabljanja že tako zelo usposobljenih in izobraženih mladih, je bolj ali manj nesmiselno početje. Aktualni predsednik naj se resno loti problematike mladih, ne pa da zgolj domišljavo skrbi za svojo prepoznavnost. Aktualni premier pa naj se ne hvali z vse večjo gospodarsko uspešnostjo države, ki med drugim temelji tudi na skorajda suženjskem izkoriščanju mladih.

Država kot družina vseh

Država je velika družina. In država mora ravnati kot družina. Skupno bogastvo se v sleherni družini deli med vse njene člane - mlade, stare, bolne, hendikepirane. Starši, ki hodijo v službo, ne tekmujejo s svojimi otroki za dobrine. Z njimi jih delijo. In vedo, da ko bodo ostareli, bodo zanje poskrbeli njihovi otroci. Podobno lahko razmišljamo tudi na širši ravni: človeštvo je velika družina, ki si deli dobrine. Nihče, prav nihče, ne sme ostati vsaj brez najnujnejših dobrin in brez priložnosti, da uresniči svoje potenciale.

Mi pa se obnašamo povsem nasprotno: mladi (pa tudi hendikepirani, bolni, revni, ostareli) naj se v družbi sami znajdejo, ustvarijo naj si lastne službe, zgradijo naj si lastna stanovanja; mi vse to že imamo. To je povsem zgrešen pristop. Vodi v dve smeri: v odhod ali obup.

Svet dejansko stoji na mladih. Ali propade.



Slika: news-for-today