četrtek, 28. december 2017

Medsebojna delitev dobrin














V družinah nismo trgovci,
dobrin ne kupujemo od zakoncev ali partnerjev,
ne prodajamo jih svojim otrokom.

V družinah nismo bankirji in računovodje,
ne jemljemo kreditov od starih staršev,
ne obračunavamo obresti svojim otrokom.

V družinah poskrbimo za potrebe vsakogar,
vsak prispeva po svojih zmožnostih za blaginjo vseh.
Ne preračunavamo: kdo, kdaj in koliko?

V družinah si dobrine delimo med seboj;
dajemo, sprejemamo, obdarujemo, souporabljamo,
zamenjujemo, posojamo – in ne zahtevamo povračila!

Medsebojna delitev dobrin je izraz skrbi,
vzajemnega spoštovanja, ljubezni do vseh družinskih članov.
Medsebojna delitev dobrin je neizmerno trdna vez.

Zakaj ne bi delili še z drugimi ljudmi:
s sosedi, s sodržavljani, s so-Zemljani?
Svet bi postal mnogo lepši kraj.


Slika: Frederick George Cotman, 1880: One of The Family

Ekonomija, skrb za družbeno blaginjo


O ekonomiji lahko na najenostavnejši način razmišljamo kot o skrbi za materialni vidik bivanja. Vsak človek ima materialne potrebe, lahko jim rečemo tudi človekove osnovne potrebe, ki so povezane z njegovim obstojem oziroma preživetjem in razvojem njegovih potencialov. Kako si priskrbeti dobrine za zadovoljitev svojih osnovnih potreb, je zato temeljno ekonomsko vprašanje oziroma ekonomski problem. Zato smo prav vsi ekonomisti. Pravzaprav to velja za vsa živa bitja in tudi za sleherno družbeno skupnost – družino, lokalno skupnost, državo in celotno človeško skupnost.

Da neka širša družbena skupnost lahko deluje, potrebuje politiko, ki usklajuje delovanje vseh družbenih področij za skupno dobro celotne skupnosti in slehernega njenega pripadnika. Ekonomija je eno od teh področij, ki ima še posebej pomembno vlogo. Naloga ekonomije je ustvarjanje materialnih pogojev bivanja (produkcija in distribucija dobrin) in podpora delovanju vseh drugih družbenih področij (šolstva, zdravstva, javne uprave, policije, sodnega sistema, lokalnih skupnosti, kulture itd.), ki vsem članom družbe omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb.

Cilj delovanja ekonomije je družbena blaginja, ki posameznikom ne omogoča samo zadovoljevanja njihovih osnovnih potreb, temveč možnost, da v polnosti izrazijo svoje potenciale. Zato je zelo pomembno, kako je ekonomija organizirana in kako delujejo njene institucije (podjetja, banke, trgovine, itd.). Dve ključni ekonomski področji sta produkcija in distribucija dobrin. Pojem dobrina pa ne zajema samo materialnih dobrin kot so hrana, voda, oblačila, zdravila itd., temveč tudi nematerialne dobrine oziroma storitve kot so izobraževanje, zdravstvene storitve, zagotavljanje varnosti, itd.

Na področju produkcije dobrin je ekonomija izjemno uspešna. Danes produkcija dobrin že zadostuje za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. Torej je ekonomija že rešila temeljni ekonomski problem človeštva, ki je povezan s preživetjem slehernega posameznika in družbe kot celote. Pa vendar temu ni tako. Kajti ključni ekonomski problem današnjega časa ni produkcija dobrin, ta je več kot zadostna, temveč distribucija dobrin oziroma njihova porazdelitev. V nekaterih delih sveta je dobrin odločno preveč, tamkaj se ekonomski sistem ukvarja s problemom njihove potrošnje. V številnih delih sveta pa vlada hudo pomanjkanje tudi najosnovnejši dobrin, zato je tam ekonomski problem preživetje stotin milijonov ljudi.

Ko govorimo o današnji ekonomiji se moramo torej osredotočiti predvsem na drugačno distribucijo oziroma (poraz)delitev dobrin. Distribucijo dobrin moramo organizirati tako, da bodo vsaj dobrine, ki so odgovorne za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, dosegle prav vse ljudi na planetu in jih bomo tako rešili nepotrebnega trpljenja, ki izvira iz pomanjkanja hrane, vode, zdravil in drugih življenjsko pomembnih dobrin. Ekonomskemu sistemu torej ni potrebno zagotavljati produkcije še več dobrin (težnja po neprestani gospodarski rasti), kar povzroča družbeno in okoljsko neravnovesje, temveč pravičnejšo delitev globalnih dobrin. Zato lahko ekonomski sistem prihodnosti poimenujemo ekonomija delitve.

Spregovorimo še o vlogi denarja v današnjem ekonomskem sistemu in družbi kot celoti. Osnovni namen denarja je bil vedno v poenostavitvi procesov distribucije/porazdelitve oziroma kroženja dobrin v celotni družbeni skupnosti. Vendar je denar namesto vloge sredstva za lažje kroženje dobrin, postal končni cilj ekonomskega življenja družbe. Namesto, da bi svoje ekonomske dejavnosti usmerjali k družbeni blaginji in s tem k blagostanju njenih pripadnikov, se tako posamezniki, ekonomske institucije in celo politika ukvarjajo predvsem s kopičenjem denarja, tudi z goljufijo, manipuliranjem in špekuliranjem. Posledice tega je strahotna družbena neenakost in nevarni procesi komercializacije družbe. Rezultati so vidni na vsakem koraku: lakota, revščina in degradirano okolje, na drugi strani pa pretirano bogastvo in pretirana potrošnja.

Ekonomija torej nikakor ni spretnost kopičenja bogastva posameznikov na račun večine človeštva in planetarnega okolja. Ekonomija je družbeno področje, katerega ključna naloga je vsem ljudem omogočiti zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb in drugih materialnih potreb, ki omogočajo razvoj njihovih potencialov. Ekonomija je odgovorna za materialne temelje na katerih stoji celotna družbena skupnost.

Ekonomija je v nekem smislu materinski princip: hrani nas, podpira pri rasti, neguje, skrbi za našo skupno blaginjo. Naloga ekonomije je skrb za skupno dobro. Zato je ekonomija prihodnosti ekonomija delitve, ki bo zagotavljala vsem Zemljanom univerzalen dostop do dobrin, ki jih potrebujejo za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb in širših potreb, ki jim omogočajo, da v polnosti izrazijo svoje potenciale.

Lahko rečemo, da je končni smoter in cilj slehernega ekonomskega delovanja blaginja človeštva.

torek, 26. december 2017

Človeštvo najprej, Zemlja najprej













Veliko manjših in večjih trumpov imamo,
ki kričijo america first
v vseh državah sveta.
Nekateri povedo naravnost,
drugi pravijo nacionalni interes:
najprej mi, potem pa vsi ostali.

Ko nacionalni interesi trčijo
drug ob drugega
se začnejo konflikti, rastejo ograje in zidovi,
pokajo puške, padajo bombe, letijo rakete.
195* nacionalnih interesov in še
stotine manjših – regionalnih in lokalnih.

Le malokdo pa vidi, da je
le en interes resničen in upravičen,
interes Človeštva in Zemlje.
Zato raje recite ali, še bolje, zakričite:
človeštvo najprej, Zemlja najprej.
Humanity first, Earth first.

Potem bomo, končno, zaživeli v miru in blaginji.



*V svetu je bilo konec leta 2017 uradno 195 držav.

Slika: All Humans Entitled To Fundamental Food,Shelter,Water,Heat Regardless of Circumstance.



sobota, 23. december 2017

Komercializacija, ta goljfiva kača!
















Verze našega velikega poeta,*
kako se v strup prebrača vse,
kar srce si sladkega obeta;

zapišimo v današnji svet, kjer
nas s poti razvoja speljuje goljfiva kača!
da nam celo je vera v sebe vzeta.

Komercializacija, ta goljfiva kača!
vse, kar lepega je, dobrega in skupnega
prebrača v blago; in potem barantamo s svojim  
znanjem, delom, umetniškimi stvaritvami; z zemljo, gozdovi, vodo;
celo z ljudmi in z medsebojnimi odnosi …
Komercializacija, v strup prebrača vse,
kar srce si sladkega obeta.


Komercializacija, ta goljfiva kača!
s trgovanjem privrejo na dan mračne sile
medsebojnega ločevanja, brezbrižnosti in samozadovoljstva;
spodbujajo naš pohlep, sebičnost in tekmovalnost;
denar postane valuta in edino merilo našega delovanja,
materialno naš cilj in smisel.
Komercializacija, v strup prebrača vse,
kar srce si sladkega obeta.


Le z zmernostjo, s solidarnostjo
le s sodelovanjem, z medsebojno delitvijo dobrin
lahko kači pristrižemo njene moči in se vrnemo
na pot razvoja, na pot ljubezni in luči,
ki nas vodi v mnogo lepšo prihodnost,
vero v sebe si povrnemo, srcu sladkega obeta.


*France Prešeren: O Vrba, srečna, draga vas domača

Slika: William Blake: Eve Tempted by the Serpent (Kača skuša Evo)

sreda, 20. december 2017

Kriptovalute ali ni vse zlato, kar se sveti


V luči dodatne osvetlitve več kot aktualnega področja kriptovalut nadaljujemo z razmislekom, ki smo ga zastavili v prejšnjih dveh zapisih So kriptovalute sploh denar? ter Kriptovalute in drugi baloni. Poglejmo si nekaj podatkov, ki v marsičem razbijajo mite gorečih zagovornikov te visokotehnološke in demokratične valute prihodnosti; lahko pa celo govorimo o zavajanju javnosti, kar pa sploh ni več nekaj nedolžnega. Pretežno bomo govorili o kriptovaluti bitcoin (BTC), ki predstavlja slabo polovico vrednosti 1368 kriptovalut, ki so trenutno v obtoku (Cryptocurrency Market Capitalizations).

Stroški transakcij

Na spletni strani Bitcoin – Pogosta vprašanja lahko preberemo: »Večina nakazil se lahko uspešno obdela brez vsake pristojbine. Vseeno se priporoča, da plačnik plača majhen prostovoljen prispevek, da si poveča verjetnost hitre potrditve nakazila in omogoči plačilo rudarjem. V posebnih primerih je plačilo prispevka potrebno, vendar je v splošnem dovolj nekaj centov.«

Dejstvo je, da danes, 20. decembra 2017, znaša povprečna pristojbina (Transaction fee) za eno transakcijo z bitcoini 32 dolarjev ($) oziroma 27 € (Bitcoin (BTC) price stats and information). Povprečna vrednost ene transakcije je 95.569 $ (80.600 €). Kar nam daje misliti, da bitcoini niso namenjeni običajnim nakupom, temveč predvsem špekulacijam, zato se tudi 27 € pristojbine ne zdi veliko, sploh dokler so dobički visoki.

Potrditev transakcije

»Plačilo z bitcoinom prejmete v nekaj sekundah. Preden pa začne omrežje potrjevati novo nakazilo, pa v povprečju mine 10 minut. Po tem času je nakazilo sprejeto v blok in po tem lahko prejete novce prejemnik tudi potroši.« Bitcoin – Pogosta vprašanja

Dejansko potrjevanje novega nakazila traja mnogo dlje, le redko pa 10 min. Večinoma traja potrjevanje vsaj eno uro, pa vse tja do 2.548 minut (Blockchain: Average Confirmation Time) oziroma 42,5 ure (skoraj dva dni).

Plačevanje z bitcoini ni niti hitro niti poceni. Problem je tudi v tem, da se veriga blokov (blockchain) z vsako novo transakcijo podaljšuje, zdaj je »dolga« že 174,79 gigabajtov (Bitcoin (BTC) price stats and information), kar močno obremenjuje računalnike uporabnikov (Ethereum’s Blockchain Size Surpasses Bitcoin’s by 40%).

Uporabnost bitcoina

»Vedno več podjetij in posameznikov uporablja bitcoin; med drugim so to klasična podjetja kot npr. restavracije, prenočišča, pravniška podjetja, pa tudi priljubljene spletne storitve kot npr. Namecheap, WordPress, Reddit in Flattr.« Bitcoin – Pogosta vprašanja

Na spletni strani smo našli zgolj 7 podjetij, ki v Sloveniji uradno sprejemajo plačila z bitcoini (Bitcoinslo.com), a tudi na širši ravni nismo našli več kot sto podjetij, ki uradno poslujejo z bitcoini (Who Accepts Bitcoins?).

Energetska potratnost

»Kar nekaj očitkov je, da je bitcoin energetsko potraten. Zadnje študije kažejo drugače: da so tradicionalni bančni sistemi energetsko neučinkoviti in da je energetski strošek bitcoina zanemarljiv, ko potegneš črto.« (predsednik Bitcoin društva Slovenije Jure Pirc v intervjuju za MMC)

Podatki kažejo drugačno sliko (Digiconomist: Bitcoin Energy Consumption Index): za potrditev ene bitcoin transakcije je potrebnih 242 kWh (kilovatnih ur) električne energije, kar je bistveno več, kot je potrebno za klasične bančne transakcije. Če vemo, da je v letu 2016 vsak državljan Slovenije povprečno dnevno porabil 17 kWh (Statistični pregled Slovenije 2017, str. 28), to pomeni, da ena transakcija bitcoina porabi toliko energije kot povprečen prebivalec Slovenije v dveh tednih.

Zmeda

Kot smo že zapisali trenutno obstaja 1368 kriptovalut. Kako bi kriptovalute lahko zares postale denar, saj bi morali ves čas pretvarjati vrednosti med valutami, ki mimogrede zelo nihajo? Vrednost bitcoina je na primer v torek, 19. 12. 2017, v eni sami uri padla za 1.000 $, z 17.929 na 16.912 $, medtem ko je konkurenčni Bitcoin cash v samo dveh dneh zrasel za 24,5 %. Kako v takih pogojih poslovati?

Navedli smo zgolj nekaj podatkov, ki na kriptovalute mečejo drugačno luč, kot nam jo želijo predstaviti goreči pristaši kriptovalut kot demokratičnega denarja prihodnosti. Potrebna je res dobršna mera previdnosti, še zlasti če želite na eni od 7.616 kriptovalutnih borz za evre ali dolarje kupiti to čudežno valuto. Vrednost vseh kriptovalut znaša že 625 milijard $ (526 milijard €), dnevno pa se obrne 58 milijard $ (48 milijard €), kar sploh ni več zanemarljivo (Cryptocurrency Market Capitalizations). Poleg tega pa se na samo 0,5 % bitcoin računih nahaja kar 87 % vseh bitcoinov, kar pomeni, da trg obvladuje le majhno število močnih igralcev (Bitcoin Rich List). To zgodbo dobro poznamo tudi v klasičnem bančništvu.

Torej ni vse zlato, kar se sveti.


Slika: Squawker Media


Opomba: Številni podatki bodo, ko boste brali ta prispevek, že drugačni, dovolj je da sami preverite trenutno stanje na spletnih povezavah.

ponedeljek, 18. december 2017

So kriptovalute sploh denar?


Denar je imel v zgodovini že mnogo različnih snovnih (npr. školjke, poper, čaj, veliki kamni, kakav) in nesnovnih oblik (zapis v papirnih ali v elektronskih knjigah). Tisto, kar je bistvenega pomena da neka stvar – snovna ali nesnovna – postane denar, je, da jo neka skupnost sprejme kot univerzalno plačilno oziroma menjalno sredstvo. Danes se mnogi navdušujejo nad kriptovalutami kot najsodobnejšo in najvarnejšo obliko denarja. Poglejmo si nekaj značilnosti oziroma lastnosti kriptovalut, zaradi katerih bi si upali trditi, da kriptovalute dejansko niso denar.

Univerzalnost in enostavnost

Ključna lastnost denarja je njegova univerzalnost. Ni pomembno v kakšni obliki je, pomembno je, da ga neka skupnost (lokalna, državna, regionalna) sprejema kot univerzalno menjalno oziroma plačilno sredstvo. Kar pomeni, da z njim vsi člani skupnosti lahko kupujejo in prodajajo vse dobrine in storitve (razen dogovorno oziroma zakonsko prepovedanih). Univerzalnost denarja pa je tesno povezana z njegovo enostavnostjo, kajti denar mora čim bolj poenostaviti in olajšati menjavo dobrin in storitev. V nasprotnem primeru ga sploh ne bi potrebovali.

Plačevanje s kriptovalutami pa je dejansko bistveno zahtevnejše in počasnejše od današnjega denarja (evro, dolar itd.), saj zaradi tehnologije veriženja blokov (blokchain) potrditev transakcije lahko traja tudi eno uro ali še bistveno dlje (Average Confirmation Time). Boste plačali kavo in počakali še eno uro, da bo transakcija potrjena? Vendar boste dejansko težko kjerkoli plačali kavo. Če se ozrete na seznam podjetij in ustanov, ki sprejemajo najbolj znano kriptovaluto Bitcoin kot plačilno sredstvo, boste verjetno razočarani – Who Accepts Bitcoins?

Stabilnost, varnost in zaupanje

Da bi neko snovno ali nesnovno stvar sprejeli kot univerzalno plačilno sredstvo, je vsekakor potrebna stabilnost. Za trgovca pa tudi kupca je zagotovo zelo pomembno, da vrednost neke valute čim manj niha. Če je cena kave v nekem lokalu 2 evra, je zagotovo dobro, da bo takšna tudi jutri, pojutrišnjem, čez mesec dni. Sčasoma seveda pride do spremembe vrednosti denarja in spremembe cen, vendar takšna nihanja kot jih opažamo pri kritovalutah onemogočajo kakršno koli normalno poslovanje ali dolgoročno ekonomsko načrtovanje, da o plačevanju davkov sploh ne govorimo (glejte nihanje vrednosti kriptovalute bitcoin).

Navkljub vrhunski digitalni tehnologiji pa hranjenje kriptovalut še zdaleč ni varno in enostavno, kar dokazuje nedavna kraja 4700 bitcoinov iz podjetja Nicehash. Zato je zaupanje v kriptovalute kot plačilno sredstvo nizko. To pa je za denar zelo slabo. Mnogo hitrejše, varnejše in enostavnejše je danes plačevanje, ki nam ga ponujajo običajne komercialne banke.

Nadzor in preglednost

Anonimnost pri transakcijah s kriptovalutami ni nekaj dobrega. S kriptovalutami teoretično lahko kupite tudi atomsko bombo. To je sicer skrajna trditev, ki pa odraža nezmožnost nadzora nad kriptovalutnimi transakcijami. Če bi vsi plačevali s kriptovalutami, bi se države sesule. Čeprav davkov ne plačujemo radi, pa si želimo imeti javno zdravstvo, šolstvo, pa tudi javno upravo in policijo. Si želite živeti v državi brez teh institucij? Tudi tisti, ki vse stavijo na bitcoine in druge kriptovalute se vozijo po cestah, ki so bile zgrajene iz javnega denarja, obiskovali so javne šole in tako naprej.

Mnogi trdijo, da so kriptovalute demokratičen denar, saj za njimi ne stoji nobena centralno vodena ustanova. Vendar mora biti vsakršen demokratičen sistem urejen in pregleden, vsak njegov član pa mora imeti možnost, da v njem enakopravno sodeluje. To bi težko rekli za sistem kriptovalut. Seveda tudi današnji finančni sistem še zdaleč ni idealen. Potrebujemo demokratičen nadzor nad ključnimi finančnimi institucijami, še zlasti nad centralnimi bankami. Za to bi si morali prizadevati, ne pa za uveljavitev denarja, ki ga dejansko nihče ne nadzoruje in ki omogoča nezakonite transakcije ter špekulacije.

Kaj pa so potemtakem kriptovalute?

Kriptovalute so predvsem žetoni v globalnem finančnem kazinoju oziroma na finančnih borzah. S kriptovalutami se danes špekulira podobno kot se že dolgo z delnicami, obveznicami in drugimi finančnimi instrumenti. A finančni instrumenti niso denar, saj v ničemur ne prispevajo k učinkovitosti ekonomskega sistema v dobro celotne družbene skupnosti; koristijo pa bogatenju posameznikov na račun večine.

Kakšen denar potrebujemo?

Denar ni končni cilj ekonomskega življenja družbe, temveč zgolj in samo sredstvo, ki omogoča lažje kroženje dobrin. Vsem članom družbene skupnosti, v najširšem smislu človeštvu kot celoti, zagotoviti trajen dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, je temeljna in najpomembnejša vloga in naloga ekonomije. Če denar deluje v tej smeri, potem izpolnjuje svojo osnovno ekonomsko vlogo.

Kriptovalute v nobenem smislu ne izpolnjujejo te vloge, niti nimajo ključnih lastnosti, ki jih mora imeti denar: univerzalnost, enostavnost, stabilnost, varnost in zaupanje. Prav tako ne omogočajo družbenega nadzora in preglednosti. Zato so kriptovalute, kakršne poznamo danes, nepotrebne in celo škodljive. Morda bo preživela njihova tehnologija, kriptovalute v sedanji obliki pa ne. Špekulativni balon kriptovalut bo kmalu počil in kot tolikokrat v zgodovini bodo številni ljudje, še zlasti tako imenovani mali vlagatelji, ostali z dolgimi nosovi.

Naša naloga je, da si prizadevamo za takšen ekonomski sistem, ki bo zagotavljal blaginjo vsem članom družbene skupnosti – od lokalne do globalne. Denarni oziroma finančni sistem mora služiti temu cilju. Ekonomske in finančne ustanove, ki jih poznamo danes, so še vedno potrebne, le spremeniti moramo njihove cilje in jih demokratično podrediti interesom širše družbene skupnosti.



Opomba: Tudi direktor švicarskega bančnega velikana UBS Axel Weber opozarja, da kriptovaluta bitcoin ni pravi denar. (Dnevnik, 17. 12. 2017)

Slika: Pixabay (CC0 licence)

Opomba k sliki: Slike, na katerih se bitcoin kot najbolj znana kriptovaluta pojavlja v obliki kovanca (ang. coin) so dejansko zavajajoče, saj kriptovalute nikakor nimajo snovne oblike.



nedelja, 17. december 2017

Odprti prostori, kjer si delimo


Odprti prostori so pomembni. Z več vidikov. Eden je zagotovo ekonomski. Ta je še posebej pomemben. Če prostore zapremo, zamejimo, ogradimo, potem nekateri ljudje ostanejo zunaj. Ne samo zunaj, onemogočen jim je tudi dostop. Celo dostop do najbolj osnovnih dobrin kot so hrana, voda, zdravila. Prav tako nimajo dostopa do informacij, znanja, šolanja, tehnologij. Prostore zapiramo s fizičnimi ali ekonomskimi ovirami. Vstop v zaprte prostore je pogojevan bodisi z državljanstvom, pripadnostjo neki ustanovi ali prepričanju bodisi z denarjem. Nasprotno so odprti prostori brezpogojno namenjeni vsem, v njih si brezpogojno delimo vse.

Za naš nadaljnji razmislek si oglejmo izvor besede ograja (ograda, ovira), vendar v angleškem jeziku, torej izvor besede fence. Izhaja iz besede defence (iz latinske besede defendere), kar pomeni zaščita, obramba. Kar spomnite se besed naših politikov, da nas ograja na južni meji brani pred migranti, pa Trumpovih utemeljitev obrambe ZDA pred nevarnimi Mehičani, prav tako na njihovi južni meji. Ograja nas torej brani.

Saj ta ugotovitev ni nič posebnega, a ograje so imele in imajo tudi močno ekonomsko vlogo. Ponovno si poglejmo primer Anglije. Čeprav je bila zemlja v srednjeveški Angliji v lasti fevdalnih gospodov, so imeli do 17. stoletja obsežni deli teh posesti status skupnega dobrega (commons). To pomeni, da so pod določenimi pogoji vsi vaščani imeli prost dostop do teh zemljišč, še zlasti za pašo živine, za pobiranje določenih sadežev, lesa in tako dalje. Vendar se je v 16. stoletju začel proces postopen ograjevanja skupne zemlje. (Wikipedia, Common land)

Veliko revnejših ljudi nenadoma ni imelo več dostopa do osnovnih virov preživetja in prisiljeni so se bili odpraviti s trebuhom za kruhom. Postali so idealna poceni delovna sila porajajočega kapitalizma. Podobne procese lahko danes še vedno opazujemo v najrevnejših deželah sveta. Ograjevanje je bistveno spremenilo in spreminja ekonomijo ter družbo kot celoto. Skupne dobrine (zemlja, gozdovi, pašniki …) so postale zasebna lastnina in predmet trgovanja oziroma komercializacije, številni ljudje pa poceni delovna sila oziroma človeški kapital, kot se reče danes. Ograje so ustvarile nove ekonomske meje – med zelo bogatimi in skrajno revnimi.

Ograje so torej številne ljudi odrezale od naravnih virov preživetja, hkrati pa so se bogate elite z ograjami zaščitile pred novo družbeno kategorijo – skrajno revnimi, ki nimajo več dostopa niti do osnovnih dobrin. Na naši (ali ameriški) južni meji nas ograja dejansko ščiti pred globalnimi reveži. Pred njimi ščitimo svoje bogastvo.

Vendar vsaj del našega bogastva izvira ravno iz držav od koder prihajajo tako imenovani ekonomski migranti (v resnici pa globalni reveži). Tamkaj pa v imenu svobodnega trga ne pustimo postaviti ograj – niti fizičnih niti ekonomskih (v obliki davkov, carin, taks). Simbol kapitalizma so v resnici ograje, ne pa svobodni trg; svoboda pač ne prenese ograj. Ograje branijo bogate države, mesta, posameznike pred revnimi. Ozrite se naokoli, skorajda vse površine in prostori so ograjeni – fizično, pravno ali ekonomsko (ali na vse tri načine hkrati).

Odprti prostori

Odprti prostori so nasprotno dostopni vsem. Tam ne poteka trgovanje, tekmovanje, ločevanje na tiste, ki imajo in na tiste, ki nimajo. V odprtih prostorih si delimo: dobrine, znanje, izkušnje, spretnosti, tudi sočutje in spoštovanje. V odprtih prostorih smo enaki. Vsak ponudi tisto, kar lahko in sprejme tisto, kar potrebuje.

Zato odprimo čim več prostorov.



četrtek, 14. december 2017

Tako govorijo ekonomisti















Ekonomisti pravijo: gospodarska rast,
mi odgovarjamo: pohlep in sebičnost.

Ekonomisti pravijo: višji bruto družbeni proizvod,
mi odgovarjamo: več neenakosti in uničevanja okolja.

Ekonomisti pravijo: konkurenčnost,
mi odgovarjamo: destruktivna tekmovalnost.

Ekonomisti pravijo: racionalizacija poslovanja,
mi odgovarjamo: odpuščanje delavcev.

Ekonomisti pravijo: tuje naložbe,
mi odgovarjamo: razprodaja državne lastnine.

Ekonomisti pravijo: varčevanje,
mi odgovarjamo: krčenje sredstev za javne storitve.

Ekonomisti pravijo: investicije v vrednostne papirje,
mi odgovarjamo: uničujoče špekulacije.

Ekonomisti pravijo: dežele v razvoju,
mi odgovarjamo: dežele revščine.

Ekonomisti pravijo: ekonomski migranti,
mi odgovarjamo: bežeči pred skrajno revščino.

Ekonomisti pravijo: človeški kapital,
mi odgovarjamo: izkoriščanje ljudi.

Ekonomisti pravijo: naravni kapital,
mi odgovarjamo: naš planet Zemlja.


Ekonomisti pravijo, da govorijo v jeziku znanosti,
mi trdimo, da leporečijo in govorijo
v imenu najbogatejših in najmočnejših.

sreda, 13. december 2017

Božič, sistem in jaz


V času, ko nas mediji dobesedno zasipavajo z božično glasbo, filmi in predvsem reklamami za neverjetno ugodne božične nakupe, si velja ponovno prebrati publikacijo Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz. Pravi pomen božiča zagotovo ni v množici daril in bogato obloženih mizah. Vendar, pravi Mesbahi, praznovanje božiča ni zločin, zato se brez obsojanja in z vso ponižnostjo poglobimo vase. Poskušajmo se zavedati, kaj počnemo, in prepoznati dejstvo, da vsi skupaj predstavljamo sistem, ki ga tako preziramo, da mi prispevamo k sistemu, ki nas podjarmlja, navkljub temu pa ne želimo videti svoje vloge, ki jo igramo pri ustvarjanju tega rakavega družbenega reda. Skupaj opazujmo soodvisnost vsega dogajanja v svetu in se vprašajmo, ali lahko drugače, resnično ljubeče, praznujemo božič.

Razmišljanje je več kot aktualno. Po eni strani smo res žrtve tega potrošniško-komercialnega sistema, ki ga tako preziramo in kritiziramo zaradi njegovega škodljivega delovanja na ljudi in okolje, po drugi strani pa ta sistem pomagamo vzdrževati pri življenju. Hudo nam je ob pogledu na milijone revnih in stradajočih ljudi, še zlasti otrok, a vseeno nasedamo umetnemu božičnemu vzdušju, ki ga ustvarjajo predvsem strokovnjaki za trženje. Ima tekanje za božičnimi darili in vseprisotna kičasta podoba Coca Cola božička res kar koli skupnega z božičem?

Mesbahi nam predlaga drugačno praznovanje: V luči vsega trpljenja in kritičnih svetovnih problemov ni boljšega kot letos praznovati božič tako, da bi odšli na ulice in se mirno zavzemali za konec revščine in nepravičnosti. Reči bi morali: nič več sekanja dreves! Nič več kupovanja ekstravagantnih daril! Glasno bi zahtevali, da je vse ljudi na svetu treba nahraniti in poskrbeti zanje. Mar ne bi bil to najlepši božič, kar smo jih kdaj poznali, če upoštevamo dejstvo, da tisoče ljudi vsak dan umira zaradi vzrokov, povezanih z revščino? Kajti s tem ne bi izrazili samo svoje zvestobe in ljubezni do lastne družine in prijateljev, temveč bi se zavzeli tudi za ljubečo enotnost s celotnim svetom.

Mnogim se zdi dovolj, da svojo slabo vest, ki jih gloda med božičnimi nakupi in za bogato obloženimi mizami, potešijo z dobrodelnostjo in namenijo nekaj evrov ali kosov oblačil najrevnejšim. Čeprav s samo dobrodelnostjo ni nič narobe, pa nikakor ne sme postati sistemska rešitev za skrajno nepravičen ekonomski sistem. Ali povedano preprosteje: dobrodelnost je danes postala organizirana dejavnost, ki skuša reševati vse slabosti ekonomskega sistema, ki je utemeljen na sebičnosti in pohlepu. V resnici potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ne pa dobrodelnosti, ki polaga obliže na množično trpljenje milijonov ljudi v svetu obilja.

Namesto da pošiljamo še več svojih paketov za revne, pravi Mesbahi, se združimo in zahtevajmo, da naše vlade enkrat za vselej odpravijo revščino – ne s podcenjujočo dobrodelnostjo, temveč s prerazporejanjem naših državnih presežnih virov na podlagi pravičnosti in pravih človeških odnosov. Združimo se v množici več sto tisočih na ulicah vsakega glavnega mesta in zahtevajmo, da naše vlade naredijo inventuro vsega, kar imamo in česar ne potrebujemo ter to primerjajmo z zahtevami drugih držav. To ni nenavadna prošnja; ko se družina preseli, družinski člani pregledajo vse svoje stvari, da bi ugotovili, česa ne potrebujejo več, in marsikaj od tega nato podarijo v dobrodelne namene. Zdaj pa prosimo, da vsaka vlada izvede lastno inventuro presežnih državnih virov, nato pa naj se države ob pomoči Združenih narodov ukvarjajo z logistiko razporejanja teh presežkov po svetovnih regijah, ki so v največji stiski.

Rešitev je torej enostavna. Države se na mednarodni ravni lahko dogovorijo, da bodo delile svoje presežne dobrine s tistimi, ki jih potrebujejo. Zakaj bi kdorkoli trpel pomanjkanje, če pa je na svetu dovolj dobrin za vse. Mar ni prva naloga ekonomskega sistema zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu? Mar ne bi bilo to v skladu s Kristusovimi nauki? Bi Kristus danes podprl ljudi, ki sedijo za bogato obloženimi mizami in odpirajo neskončno kičasta darila? Skorajda zagotovo bi raje vstopil v skromna domovanja najrevnejših ljudi na Zemlji in podprl tiste, ki si zares prizadevajo za njihovo reševanje.

Premislimo še enkrat uvodne besede izjemne publikacije Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz: Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, kar se zelo jasno pokaže ob božiču, ko v trgovinskih središčih v Jezusovem imenu ropamo svojo krhko Zemljo. Poznamo še kakšen boljši način praznovanja rojstva Kristusa kot združiti se pod zastavo svobode in pravičnosti ter se na mirnih demonstracijah zavzemati za konec lakote in revščine v svetu.

Foto: argyadiptya, flickr creative commons (slika je ista kot v originalni publikaciji Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz)

torek, 12. december 2017

Moj dom, moja domovina





















Moj domovina je čudovita, osupljiva,
je ne-končna in brez-mejna.

Himalajski vršaci, ki se kot zamrzli valovi
pnejo v neskončno globino neba,
pekoče valovanje saharskih sipin,
neizmerna modrina velikega oceana Tišine,
slepeče širjave arktične in antarktične beline,
ruske stepe, ki se raztezajo preko
večih pasov zemeljskega časa,
osupljivo zeleno bogastvo amazonskih pragozdov,
dih jemajoči slapovi Iguazu,
bobneče vodovje mogočnega Konga,
Veliki koralni greben, v vseh nezamisljivih barvah sveta,
svetlobe vajenim očem skrite temote kraškega sveta,
pa tisoče drugih čudežnih krajev,
ki jih ne moreš obiskati v času
enega zemeljskega življenja.

Moja domovina je ena sama,
moj dom, modrozeleni planet Zemlja.
Zares ljubim svojo domovino.


nedelja, 10. december 2017

Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah, v ravnovesju z naravo


"Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah", je Marxova misel. Takoj, ko jo zapišemo, tvegamo, da nas bralec proglasi za marksista, socialista ali komunista. Vendar se s tem ne nameravamo ukvarjati. Ideologije običajno hitro razvnamejo vroče glave oziroma najnižje človeške strasti. Takoj se pojavi pravi arzenal žaljivk in zgodovinski spomin se razpotegne vsaj do 2. svetovne vojne, če ne še dlje. Nas pa to ne zanima. S treznim razumom bomo razmislili o zgornjih besedah.

Čeprav avtorstvo misli vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah pripisujemo Marxu, gre dejansko za tisočletja staro ekonomsko načelo oziroma ekonomski model. Gre za prvotno družinsko oziroma domačijsko ekonomijo, pri čemer ne mislimo zgolj družine v njenem ožjem pomenu, temveč prvotne skupnosti in tudi druge plemenske, rodovne in lokalne skupnosti, ki so tako ali drugače – v nekoliko spremenjeni obliki – preživele vse do današnjih dni.

Takšna ekonomija je logičen temelj vsakršne človeške skupnosti, kajti človek je ob rojstvu najbolj nebogljeno bitje na planetu. Mnogo let je zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb povsem odvisno od družine ali širše skupnosti. Takrat zanj še kako velja, da prejme dobrine po svojih potrebah (z dobrinami ne mislimo samo fizičnih dobrin, temveč tudi nematerialne kot so nega, skrb, varstvo itd). Drugače sploh ne bi preživel, s preživetjem posameznika pa je povezano tudi preživetje družbene skupnosti.

Kasneje, če je zdrav, posameznik lahko sam zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Pa ne samo svojih potreb, svoje presežne zmožnosti lahko zaposli v dobro drugih družinskih članov ali pripadnikov širše družbene skupnosti. Takrat družbi lahko prispeva po svojih zmožnostih. V starosti, ali ko je bolan ali če je hendikepiran, spet dobiva po svojih potrebah.

Na teh temeljih sloni tudi sodobna socialna država. Kompleksen davčni sistem in javni sektor (zdravstvo, šolstvo, socialne službe itd.) delujeta po načelu vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah. Seveda ni vse idealno, vendar številne države, še zlasti skandinavske, uspešno delujejo po omenjenem načelu; tudi Slovenija je (zaenkrat še) socialna država takšnega tipa.

Res pa je, da danes vse bolj prevladuje neusmiljena tekmovalna miselnost: čim več zase, za druge mi je vseeno. To je temeljna paradigma današnje ekonomije. Zato so družbeni odnosi vse bolj zaostreni, zato je v svetu toliko konfliktov in vojn. Človeška družba na takšen način dolgoročno ne more preživeti.

Ekonomski model, ki smo ga poimenovali družinska ali domačijska ekonomija, je dejansko ekonomija delitve. Ko Maitreja pravi, da naj bo potreba vašega brata merilo vašega delovanja, lahko te besede razumemo, da moramo ekonomski sistem organizirati tako, da bo njegova prva prioriteta zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. V družini to poznamo: z delitvijo dobrin zadovoljujemo potrebe vseh družinskih članov po načelu vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah. Prestavimo to miselnost na širšo, državno in planetarno raven in ustvarili bomo briljantno civilizacijo.

Dodajmo še nekaj: dejavnik okolja. V preteklosti okoljska situacija ni bila kritična, danes pa moramo zadovoljevati potrebe vseh ljudi na planetu s pravičnejšo delitvijo dobrin, vendar v ravnovesju z okoljem oziroma z naravo kot celoto.

Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah, v ravnovesju z naravo.





sreda, 6. december 2017

Moja velika družina















Srečen človek, ki ima veliko družino,
za preživetje mu ni treba skrbeti,
prihodnosti se mu ni bati,
občutka osamljenosti ne pozna
vselej podprt s toplino in ljubeznijo.

Musliman, budist, kristjan, ne-vernik …,
levi, desni, v sredini …,
velik, majhen, hendikepiran …,
črn, bel, rumen …,
… vedno Človek.

Človeštvo – moja velika družina;
moji bratje in moje sestre
po izvoru in po srcu, le po videzu drugačni.
Vsi skupaj ena družina,

Eno človeštvo.

ponedeljek, 4. december 2017

Super ekonomija


Ekonomski sistem je v globalnem smislu izjemno uspešen! Morda se s to trditvijo danes strinja le malokdo. Vse bolj uničeno okolje, milijone brezposelnih in obsežna revščina zagotovo govorijo proti zgornji trditvi. Pa vendarle; proizvodnja dobrin danes ne zgolj zadošča za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, ampak jih celo presega. Imamo neverjetno učinkovite proizvodne, transportne in komunikacijske tehnologije; super računalnike, robote, itd. V čem je potem problem?

Današnji ekonomski sistem je otrok industrijske revolucije. V nekaj več kot dveh stoletjih je človeštvo s pomočjo strojev in novo odkritih energetskih virov skorajda uspelo rešiti svoj temeljni ekonomski problem. Temeljni ekonomski problem slehernega človeka (tudi vsakega drugega bitja) in sleherne družbene skupnosti je, kako zadovoljevati svoje osnovne potrebe oziroma, kako preživeti.

Z naglim razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij, robotov ter novih, praktično neomejenih energetskih virov, bi že v bližnji prihodnosti lahko večji del potrebnih dobrin pridobili skorajda brez človeškega dela. Obeti so torej dobri, ljudje bi se lahko končno začeli (ne samo nekateri) ukvarjati s samospoznanjem, umetnostjo, kulturo, z medsebojnimi odnosi in z drugimi stvarmi, kar bi nam omogočilo ustvariti briljantno civilizacijo. Kaj potem delamo narobe, da postajamo vse bolj (samo)uničevalna civilizacija?

Problem je, ker hitremu tehnološkemu razvoju sledi (pre)počasen razvoj družbenih odnosov. Družbeni sistem, še zlasti njegov ekonomski del, se na področju medsebojnih odnosov v zadnjih dvesto letih ni bistveno spremenil. Medtem ko so se stroji, naprave in tehnologije zelo spremenile, pa delovna mesta, delovni čas, plačilo za delo in ekonomske institucije (npr. korporacije, banke) ostajajo skorajda nespremenjene. Na teh področjih smo obtičali v 20., 19. ali celo 18. stoletju. Distribucija planetarnega bogastva pa je obtičala v še zgodnejših obdobjih človeške zgodovine.

Zato imamo tako velike probleme kot so brezposelnost, revščina in lakota ter uničeno okolje. Ne zato, ker je ekonomski sistem neučinkovit, temveč ker smo pozabili spreminjati odnos do dela, odnos do ljudi; ker nismo poskrbeli za pravičnejšo porazdelitev (distribucijo) velikanskega globalnega bogastva.

Nobenega vzroka ni, da že v bližnji prihodnosti ne bi izgradili resnično briljantne civilizacije, kjer nihče ne bi trpel pomanjkanja, kjer bi bilo delo nekaj prijetnega in ustvarjalnega, kjer bi živeli v sozvočju z okoljem in drugimi živimi bitji, s katerimi si delimo ta čudoviti planet.

Za to ne potrebujemo ne krvavih revolucij ne novih ekonomskih ideologij. Imamo super uspešen ekonomski sistem, ki pa danes dobro služi le nekaterim. Da bi deloval v korist vseh, je potrebno spremeniti naš odnos do dobrin in ekonomije nasploh. S pravično delitvijo globalnih dobrin bo za vsakega človeka na planetu trajno zagotovljeno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb (hrana, neoporečna voda, ustrezno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje). S tem pa bo enkrat za vselej rešen temeljni ekonomski problem človeštva.

Iz tega temelja bodo sledile tudi druge ekonomske in družbene spremembe, ki bodo omogočile mirno sobivanje vseh svetovnih držav, nesluten družbeni razvoj (ne samo tehnološki) ter ohranitev okolja za prihodnje generacije in za vsa živa bitja, s katerimi si delimo planet Zemljo.


Slika: Jan Brueghel st. in Hendrick de Clerck – Obilje in štirje elementi

torek, 28. november 2017

Pismo iz tujine


Imam srečo. Imam sredstva in možnosti, da občasno lahko potujem. Tudi v bolj oddaljene kraje. In več krajev ko obiščem, več ljudi ko spoznam, bolj se v meni utrjuje prepričanje, da smo si v svojem bistvu vsi ljudje enaki. Imamo enake potrebe in podobne želje, ne glede na to kako različni smo po videzu, jeziku, kulturi, religiji, prepričanjih, itd.

Prepričan sem, da podobno razmišljajo tudi drugi – milijone ljudi po vsem svetu. V resnici za to sploh ni potrebno potovati, potujemo lahko tudi po digitalnih družbenih omrežjih, kjer prav tako ugotovimo, kako neverjetno podobni smo si. Navkljub vsej površinski različnosti; po videzu, jeziku, kulturi, religiji, prepričanjih, itd.

Te razlike nas bogatijo, nikakor pa niso in ne smejo biti vzrok za vzbujanje strahu ter sovraštva med nami. Številni povzpetneži, še zlasti politični, pa svoj uspeh pogosto gradijo na temeljih sovraštva in strahu pred različnostjo. Z brskanjem po preteklih travmah, ki so zakopane globoko v zgodovinskem spominu človeštva, gradijo umetne meje med ljudmi, sprva v mislih in čustvih, pozneje pa tudi na fizični ravni kot ograje in druge ovire.

Nič ni narobe, če imamo radi svoj dom, svoj narod, svojo državo, svojo religijo, svoje prepričanje in tako naprej. Vendar ta ljubezen nikoli ne sme biti pogojevana s sovraštvom do drugih. Trditev, da imate radi svojo domovino, a hkrati sovražite domovino nekoga drugega, je nemogoča. Ljubezen je po svoji naravi vedno brezpogojna. Drugače pač ni ljubezen.

Imejmo radi svoj dom, svoj narod, svojo domovino, a vedno imejmo v mislih, da je v najširšem smislu naša družina celotno človeštvo, naš dom (domovina) pa celoten planet Zemlja. Edino v tem primeru je ljubezen zares lahko univerzalna. Ljubezen pa drugačna tako in tako ne more biti.

Če boste imeli možnost leteti z letalom, se vsaj za trenutek ozrite navzdol. Svet je brez-mejen. Človeštvo je eno. Zemlja je naš dom. In tu se začne resnična ljubezen in tudi razumevanje, da si Zemljo in njene obilne darove (dobrine) lahko edino delimo. In to je resnična ljubezen do drugega.

sreda, 22. november 2017

Sem to jaz


Zamislite si mlado mamo z malim otrokom
nekje v mračnem zakotju najbolj zakotne dežele tega planeta.
Otrok, eden izmed petih milijonov*, ji umira v naročju.
Mati je brez solza, te so že davno presahnile,
niti ihti ne več, že dolgo ni slišana.
Samo tiho, brezmejno trpljenje,
samo tih, brezmejen obup.
Nihče je ne vidi, nihče je ne sliši:
ne mediji, ne politiki, ne javnost – glasno odmeva
samo njihova brezbrižnost in
njih samozadovoljstvo.

Zdaj pa si zamislite običajnega prebivalca bolj osvetljene,
a neRazsvetljene dežele tega planeta,
ki blodi med tisočerimi lučmi
tisočerih prodajaln tisočerih trgovskih svetišč
v iskanju tisočerih daril za svoje bližnje;
za božič – v imenu Kristusove luči in ljubezni?!
Zblojen v neskončnem hrupu in bleščavi
vsakoletnih orgij potrošniškega pirovanja
ne sliši in ne vidi mlade matere
z umirajočim otrokom v naročju.

Zdaj pa se vprašajmo: Sem to jaz?!
Brezbrižen in samozadovoljen v bleščavi trgovskih luči.


* Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, oktober 2017) je leta 2016 umrlo 5,6 milijona otrok, starih do 5 let, kar pomeni 15.000 vsak dan. Več kot polovico teh smrti bi lahko enostavno preprečili. Glavni vzroki so: porodni zapleti, pljučnica, driska, malarija, pomanjkljiva prehrana.

Slika: Pablo Picasso, Mati in otrok, 1902

ponedeljek, 20. november 2017

Ekonomistova ljubezen do drugega


Načinov, kako izraziti ljubezen do drugega je mnogo:
pesnik jo izrazi v poeziji,
glasbenik v pesmi,
pisatelj v izbrani prozni obliki,
sto in sto poti bo našel zaljubljenec.

Vendar, lahko ljubezen izrazi ekonomist?
V podjetju, banki, trgovini, v vladi?
Ne, če dotični stremi k dobitku – dobičku zase.
Ne, če mu ni mar za tegobe drugih
ljudi in okolja.

Vendar, lahko ljubezen izrazi ekonomist?
V podjetju, banki, trgovini, v vladi?
Da, če dotični stremi k dobitku – dobičku za druge.
Da, če mu je mar za njih tegobe,
ljudi in okolja.

Tarča ekonomistove ljubezni do drugega
je blaginja človeške skupnosti.
Medsebojna delitev dobrin pa je puščica,
ki jo, kakor Amor v svojo tarčo, sproži.

Ekonomija je lahko ljubezen!



Slika: Louis Jean Francois Lagrenée - Amor and Psyche

sobota, 18. november 2017

O ekonomiji in ekonomiji delitve


Za mnoge je beseda ekonomija sinonim za pokvarjenost, pohlep in sebičnost; za nerazumljivo in pogosto skrivnostno delovanje mogočnih finančnih institucij, kot so na primer banke; za nerazumljivo znanost, ki jo razumejo le redki; za izkoriščanje ljudi in okolja in tako naprej. In imajo prav.

Vendar ni treba, da je tako. Ekonomija je nekaj mnogo bolj preprostega in se dotika življenja prav vsakega posameznika. Kvaliteta našega življenja in celo naš obstoj sta odvisna od ekonomije. Kako pridobivamo, ustvarjamo in dostopamo do dobrin, ki nam omogočajo zadovoljevanje naših osnovnih potreb, je temeljno ekonomsko vprašanje. Vsakogar od nas in družbe kot celote.

Če se te dobrine kopičijo v bogatejših delih planeta, potem jih drugje primanjkuje. Danes je dobrin dovolj za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, vendar je ekonomski sistem organiziran tako, da dobrine ne dosežejo vseh ljudi. In tako imamo na eni strani potratno in dekadentno trošenje Zemeljskih dobrin, na drugi strani pa strahotno pomanjkanje, lakoto in neizmerno trpljenje stotin milijonov ljudi.

Danes je stari ekonomski sistem, ki je utemeljen na sebičnosti (pomemben sem jaz, moja družina, moje podjetje, moja država) in pohlepu (neprestana gospodarska rast, kopičenje bogastva na račun drugih), tik pred zlomom. Takšen ekonomski sistem je glavni vzrok za ključne probleme sodobnega sveta: za lakoto in revščino, množične migracije, podnebne spremembe, terorizmom in konflikte med državami.

Naše ekonomsko razmišljanje moramo uskladiti z novimi spoznanji, ki počasi vstopajo v zavest ljudi: da smo ena velika družina – človeštvo, ki si deli skupni dom – planet Zemljo, in njene obilne darove – naše skupne dobrine. Na prvem mestu ne smejo biti naši sebični interesi, temveč skupni interesi človeštva in celotnega planeta Zemlje. Kar pomeni živeti v miru, spoštovanju drugih in blaginji, na zdravem in neonesnaženem planetu.

Zato mora biti ekonomija 21. stoletja ekonomija delitve. Pomeni, da naš ekonomski sistem organiziramo tako, da dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, voda, oblačila, primerno bivališče, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje), dosežejo vse ljudi na planetu. Hkrati pa ohranimo ravnovesje planetarnega okolja, kar pomeni, da porabimo toliko dobrin, kot jih okolje zmore obnoviti.

Ekonomija delitve ni nekakšen statičen model, ki potrebuje znanstvene teorije in znanstvenike, ki bi nam jih pojasnjevali. Ekonomijo delitve lahko organiziramo na lokalni, državni in globalni ravni. Z današnjimi proizvodno-pridelovalnimi zmogljivostmi, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, in transportnimi sredstvi je ekonomija delitve enostavno izvedljiva. Potrebujemo še voljo, politično in našo skupno voljo, voljo za dobro.

Ko govorimo o resnični ljubezni do drugega, pa lahko rečemo, da je ekonomija delitve izraz takšne univerzalne ljubezni. Na praktični ravni, ne zgolj v besedah.

sreda, 15. november 2017

Kriptovalute in drugi baloni


Začelo se je dobro. Tako imenovane kriptovalute so obetale nekaj velikega, skorajda revolucijo na področju denarja. S kriptovalutami naj bi denarno oblast iztrgali iz rok vsemogočnih centralnih bank in jo dali v roke ljudem. Kot nekakšna demokratizacija denarja. Trenutno so kriptovalute predvsem špekulativni žetoni, kriptobalon pa že kmalu lahko poči. In gospodje bankirji bodo rekli: običajnim ljudem pač ni mogoče zaupati nadzora nad denarjem, to znamo samo mi.

Kriptovalute so elektronski denar, ki ga za razliko od običajnega ne izdajajo banke, temveč običajni ljudje. No ne čisto običajni, temveč tisti z več računalniškega znanja. Ta denar obstaja samo v omrežju računalnikov, kot zapis v dolgi verigi vseh transakcij (tako imenovani blokchain). Čeprav se kriptovalute menda ne da ponarediti, pa se jo da ukrasti. (Več: Mala šola kriptovalute Bitcoin)

V resnici kriptovalute niso preveč koristne. S kriptovalutami je mogoče plačevati določene izdelke in storitve; ne morete pa z njimi kupovati, kar bi si želeli, kot lahko na primer z evri. Koristni so predvsem za izogibanje plačila različnih provizij, davkov, pa tudi izogibanju nadzornim organom, zato jih imajo zelo radi različni kriminalci in drugi, ki se ukvarjajo s sumljivimi posli.

Lahko pa z običajnim denarjem kupite določeno kriptovaluto na tako imenovanih menjalnicah ali borzah kriptovalut. Te borze niso nič drugega kot zasebna podjetja, ki imajo od tega posla fantastične koristi. Z ustanovitvijo teh borz so kriptovalute postale podobne običajnim finančnim instrumentom (delnicam, obveznicam, izvedenim finančnim instrumentom, itd.), ki jih lahko kupujete in prodajate (z njimi špekulirate) ter imate pri tem bodisi dobiček bodisi izgubo.

Kot pri vseh špekulacijah gre za nekakšen piramidni sistem, ki funkcionira, dokler vanj priteka dovolj novega denarja (evrov ali drugih valut). Največje koristi imajo tisti, ki so zgodaj vstopili v igro (ki so poceni kupili kriptovalute) in pa tisti, ki so ustanovili borze kriptovalut in živijo od določenega odstotka od vsake borzne transakcije. Ni naključje, da sta se letos med najbogatejše Slovence uvrstila Kranjčana Damijan Merlak in Nejc Kodrič, ustanovitelja in solastnika borze kriptovalut Bitstamp. Merlakovo premoženje je ocenjeno na 122 milijonov evrov (6. mesto), Kodričevo na deset milijonov manj (8. mesto). (Siol.net: Najbogatejši Slovenci postajajo vse bogatejši)

Številni strokovnjaki opozarjajo na nevarnost napihovanja vrednosti kriptovalut oziroma svarijo pred morebitno nelegitimnostjo tega početja (Evropski regulator svari pred kriptožetoni). Navkljub temu so mnogi prepričani, da gre za tako vrhunsko tehnologijo, da zlom vrednosti ni mogoč. A v zadnjih 400 letih smo bili priča stotinam finančnih zlomov, tako zaradi špekulacij s tulipani in bombažem kot tudi z delnicami visokotehnoloških podjetij (tako imenovani dot-com balon).

Kriptovalute so na žalost postale svoje nasprotje. Namesto obetov decentraliziranega in demokratičnega denarja so postale špekulativno orodje, ki koristi samo bogatenju posameznikov. Poleg tega pa njihovo pridobivanje zahteva veliko električne energije, kar ni zanemarljivo z ekološkega vidika. Za tako imenovano rudarjenje s kriptovalutama Bitcoin in Ethereum je poraba energije tolikšna, kolikor porabi celotna Islandija. Na lestvici držav po porabi električne energije, bi se Bitcoin in Ethereum skupaj uvrstila na visoko 71. mesto. (The world’s cryptocurrency mining uses more electricity than Iceland)

Pa vendar je kriptobalon še vedno le milni mehurček proti napihovanju globalnega borznega balona, ki so ga zakrivile centralne banke najmočnejših držav, ki so globalni finančni trg dobesedno preplavile s poceni denarjem. Neprestana rast borznih indeksov v zadnjih osmih letih, se bo zagotovo končala s pokom (finančnim zlomom), ki bo imel daljnosežne posledice. A bankirji bodo krivdo prebrisano prevalili bodisi na kriptovalute bodisi na kakšno manj pomembno državo. Globalni finančni zlom lahko povzroči resne motnje v oskrbi dobrin in številne družbene ter politične krize v številnih državah sveta.

Morda nas bo to končno, na sicer boleč način, streznilo, da tako pač ne gre več naprej. Da imajo osnovne potrebe vseh ljudi prednost pred neizmernim pohlepom nekaterih. Pa naj gre za kriptovalute, delnice, obveznice, zlato ali kar koli drugega, kar je danes postalo žeton v globalnem kazinoju, ki mu rečemo finančni sistem. Morda bomo končno spoznali, da imamo vsi pravico do spodobnega življenja in da to pravico lahko uresničimo samo s sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin.

Poleg tega je bankam potrebno nadeti demokratično in civilnodružbeno uzdo. Ali z drugimi besedami: denarni (finančni) sistem potrebuje demokratični in civilnodružbeni nadzor. Denar je preveč pomemben, da bi ga zaupali samo bankirjem.



torek, 7. november 2017

Življenje v (ekonomskem) raju


Nekateri upajo na raj po smrti, drugi si ga ustvarijo že na Zemlji. Pomembneži vseh vrst – politiki, podjetniki, glasbeniki, igralci, plemiči – ne tvegajo. Zakaj čakati, če pa je raj lahko že tukaj in zdaj. Vendar se je potrebno malo potruditi. Tukaj na Zemlji, ki mnogim še vedno ne more ponuditi ničesar razen krvi, naporov, solz in potu, kot je tik pred vstopom v vojno Britancem obljubil njihov premier Churchill, morajo najbogatejši svoje bogastvo obraniti pred grabežljivimi davkarji. Zato ga po zapletenih poteh skrijejo v tako imenovanih davčnih oazah, kot razkrivajo nedavno objavljeni rajski dokumenti.

Čeprav gre za izjemne ugledneže in pomembneže v resnici delujejo kot mafijci. Tudi mafijci so vedno iskali luknje v zakonu, da so lahko poslovali mimo davkarije. In tudi mafijci so se vedno najbolj bali davkarije. Znano je, da je bil znani gangster Al Capone obsojen šele zaradi davčne utaje, prej mu nikakor niso mogli do živega.

Vendar ni prav, da pomembneže, kot je na primer pevec skupine U2 Bono, ki so ga rajski dokument prav tako ujeli, primerjamo z mafijci. Bono je vendarle zelo dobrodelen. Ampak razmislimo, kakšna je ta dobrodelnost? Če svoji državi ne plačaš davkov, ji zmanjka denarja za šolstvo, zdravstvo, za javno infrastrukturo (ceste, električno omrežje), za učinkovito policijo, za stanovanja za mlade družine, itd. Z izogibanjem plačila davkov se tako poglobi revščina, več je bolezni, kriminala in tako naprej. Potem pa taisti neplačnik davkov prispeva nekaj malega za najrevnejše in to seveda objavijo mediji. In ta oseba je slavljena kot dobrotnik. Pač ni!

Je pa pošteno od Bona, da je že pred leti priznal, ko je skupina U2 svoje poslovanje iz Irske preselila v davčno ugodnejšo Nizozemsko, da se imajo pravico obnašati kot vsa druga podjetja. U2 niso samo podjetje, U2 so v resnici globalna korporacija, ki investira, špekulira in posluje kot vse globalne korporacije. Ima strokovnjake za davke, finance, odvetnike, tržnike, itd. In takšne korporacije so tudi drugi mega zvezdniki, športniki, športni klubi, kraljeve družine, ki jih tako radi kujemo v zvezde. Ker imajo slabo vest pred ogromno revščino, ki jo z neplačevanjem davkov pomagajo ustvarjati, se na veliko razkazujejo na dobrodelnih prireditvah in tam so vedno tudi mediji. V resnici pa delajo več škode, kot naredijo koristi.

Dobrodelni ste vi, dragi povprečni davkoplačevalci, ki do centa natančno plačate davke, pa če pri tem še tako trpite zaradi krvi, naporov, solz in potu. Pa se nihče od vas rednih plačnikov davkov nikoli ne šopiri naokoli s svojo dobro-delnostjo. V resnici sploh ne potrebujemo dobrodelnosti, pač pa pravičnost in poštenost (glejte: Dobrodelni da, dobrodelnost ne).

Morda pa velja prebrati pesem Simona Gregorčiča Izgubljeni raj:

Izgúbljen človéku je zémeljski raj,
Adámova déca v prognanstvu se jôče
In prôsi, naj sréče zaprávljene kraj
Odprè jej na nôvo dobrótljivi ôče.

Nespámetno ljudstvo, čemú-li tvoj stok?
Na délo! Ne nosi mi križema rok!
Povrni se sámo v prvôtnost nazáj,
In našlo povsódi prvôtni boš raj!


Morda na Zemlji lahko ustvarimo raj oziroma blaginjo za vse. Vendar ne bo šlo jokom in stokom. Sami lahko ustvarimo svet blaginje. A najprej je treba izpuliti davke iz izmuzljivih rok bogatih, ki se šopirijo z lažno dobrodelnostjo, in si začeti pravičneje deliti obilne globalne dobrine.

sobota, 4. november 2017

Izpraznjena politika


Za velikimi politiki ostanejo velike zgodbe ali vsaj velike misli, ki navdihujejo in spodbujajo ljudi. Eden najbolj znanih citatov ameriškega predsednika Johna F. Kennedya je: Ne sprašuj, kaj lahko stori zate tvoja država, vprašaj se, kaj lahko za državo storiš ti. Znameniti nemški kancler Willy Brandt, ustanovitelj tako imenovane Brandtove komisije, ki je pripravila konkretne predloge za premostitev velikih razlik med državami Severa in Juga, je dejal: Iz moralnega vidika ni razlike med tem, ali je posameznik ubit v vojni ali obsojen na lakoto zaradi brezbrižnosti drugih ljudi. Nelson Mandela pa je dejal, da nikjer ni enostavnih poti, ki vodijo v svobodo.

Morda bi kdo rekel, da je Slovenija majhna in da si ne more privoščiti velikih politikov ali velikih političnih zgodb. A poglejmo si samo srednjeameriško državo Kostariko. Čeprav gre v svetovnem merilu za majhno državo – velika za približno dve Sloveniji – se je kljub temu lotila velikih političnih zgodb: ukinila je vojsko, bistveno zmanjšala revščino in izboljšala svoje okolje, za povrh pa je v okviru Združenih narodov vodila izjemno zahteven proces sprejetja mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, ki jo Slovenija niti podpisala ni (glejte Globoko sklonjena glava ali slovenski ne-podpis pogodbe o prepovedi jedrskega orožja).

Ali pa miniaturna država, kraljevina Butan, z vsega 800.000 prebivalci, ki je svetu ponudila nov pristop merjenja uspešnosti držav. Namesto bruto družbenega proizvoda (BDP) zdaj vse več držav uporablja in upošteva indeks bruto družbene sreče, ki ga je predlagal Butan (glejte: Kraljestvo sreče). Torej je prostora za velike zgodbe še dovolj, nenazadnje se lahko spomnimo pokojnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška in njegovih prizadevanj za globalni mir (glejte: Mir in dobro).

Kaj pa bo ostalo za našim zdajšnjim predsednikom, ki se poteguje za nov mandat? Morda samo njegove "miške" in insta(gram)nt podobe na digitalnih medijih? Čeprav je vloga predsednika v naši ureditvi predvsem simbolne narave, je to še kako pomembna vloga.

Ljudje potrebujemo simbole, s katerimi se identificiramo, ki nas navdihujejo in spodbujajo. To je še zlasti pomembno danes, ko je politika postala izpraznjena, brez prave vsebine. Kar ni naključje. Politiki danes bolj kot državljanom služijo interesom korporacij in tako postajajo zastopniki komercializacije družbe, kjer so na prvem mestu dobiček, pohlep in sebičnost. Ne samo pri nas, tudi v najmočnejših državah sveta.

Politiki se zavedajo te svoje vloge, zato so prazni in to praznino skušajo zapolniti z medijskimi vsebinami, ki pritičejo igralcem, glasbenikom, zvezdnikom vseh vrst, starletam, medijskim osebnostim, itd. A praznine ni mogoče zapolniti s prazno (digitalno) vsebino; tako kot političnih programov ne morejo zamenjati šovi, spektakli, tviti, instagrami, všečki, itd.

Danes politiko potrebujemo bolj kot kdaj koli prej. Potrebujemo politike, ki razumejo razmerja moči v današnjem svetu in ki so dovolj pogumni, da se uprejo procesom razgradnje politike in države v korist vse bolj mogočnih tržnih sil, ki jih poosebljajo korporacije, velike banke in druge finančne institucije.

V današnjem globalnem svetu, ki ga tarejo globalni problemi, kot so podnebne spremembe, množične migracije, revščina in lakota, terorizem in grozeča jedrska vojna, je morda čas za predsednika, ki bi imel globalno vizijo: Ne sprašuj, kaj lahko stori zate globalna skupnost, vprašaj se, kaj lahko za globalno skupnost storiš ti. In se lotil nove vizije sveta, ki jo je predlagala že Brandtova komisija (glejte: Brandt za 21. stoletje): z globalno delitvijo dobrin in z resničnim mednarodnim sodelovanjem med državami lahko ustvarimo svet miru, blaginje in večje (bruto) družbene sreče.

Vsak volilec se mora sam odločiti, ali bo še naprej podpiral izpraznjene politične zgodbe ali bo dal priložnost novim zgodbam. Vendar ni enostavnih poti, da se nove zgodbe uresničijo, tako kot velikih sprememb ni mogoče narediti z všečnimi medijskimi podobami. Treba je poudariti: tudi novi politiki so povsem nemočni brez angažiranih državljanov, kajti brezbrižni državljani ustvarjajo brezbrižno in izpraznjeno politiko, česar se lahko veselijo edino tržne sile.


četrtek, 2. november 2017

Delovno okolje za vsakogar


V sodobnem izobraževalnem sistemu se za osebe s posebnimi potrebami (dejansko gre za neustrezen pojem, bolj primerno je govoriti o hendikepiranih ali še bolje o različnosti) pripravi individualizirani načrt izobraževanja. To pomeni, da vsakomur prilagodimo vzgojno-izobraževalni proces (različno trajanje izobraževanja, različni načini ocenjevanja, različne fizične in druge prilagoditve, terapije, itd.). Ko pa ti mladi ljudje zapustijo izobraževalni proces, se nenadoma od njih pričakuje, da bodo vstopili normalno družbeno okolje in normalno delovno okolje.

Kakšno pa je to normalno družbeno in ekonomsko okolje? Vsaj osemurni delovnik, običajno s hudim tempom, ali prekarno delo ali brezposelnost oziroma neusmiljen boj za preživetje; pomeni najti stanovanje, kar je misija nemogoče, razen če so starši dovolj premožni in tako naprej. Skratka realno družbeno-ekonomsko okolje je precej kruto. Zato hendikepirani mladi ljudje običajno ostanejo doma ali v kakšni zanje precej neprimerni instituciji (na primer v domu upokojencev). O inkluziji oziroma vključenosti hendikepiranih v družbeno in ekonomsko okolje zato ni smiselno govoriti, razen v redkih primerih.

Če znamo torej hendikepiranemu mlademu človeku prilagoditi vzgojno-izobraževalni proces oziroma učno okolje, zakaj mu potem ne bi prilagodili tudi delovnega procesa oziroma delovnega okolja. Če se izobražuje na prilagojen način, zakaj ne bi potem tudi delal na takšen način. Prilagojen delovni čas; prilagojeno delovno mesto in delovni postopki; po možnosti osebni asistent; terapije, če so potrebne – to bi bile temeljne značilnosti delovnega mesta za nekoga z določeno obliko oviranosti. In to ne v posebni instituciji, ampak v tako imenovanem realnem delovnem in družbenem okolju.

Zdaj pa razmišljajmo naprej: zakaj sploh prilagajati neizprosno družbeno-ekonomsko okolje posameznikom, zakaj ne bi okolje preprosto naredili primernejše za vse?

Univerzalnost individualiziranega delovnega okolja

Rekli smo, da izraz osebe s posebnimi potrebami ni primeren, kajti ne obstajajo ljudje z normalnimi in ljudje posebnimi potrebami. Vsaj na osnovni, fizični ravni imamo namreč vsi ljudje enake potrebe: po hrani in vodi, primernemu bivališču in oblačilih, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju. Sodobna potrošniška družba nam sicer pravi, da imamo različne potrebe in da so naše potrebe brezštevilne; zato nam ponujajo brezštevilne izdelke in storitve, ki naj bi zadovoljile te brezkončne potrebe. Kar je prav tako misija nemogoče.

Imamo pa ljudje različne fizične in intelektualne zmožnosti, prioritete, zanimajo nas različna področja, ne delamo na enak način; skratka smo različni. Ne razlikujemo se na normalne in na ne-normalne oziroma posebne ljudi. Vsi smo samo ljudje, vendar smo različni. Zakaj potem pričakujemo, da bodo vsi ljudje delali enako – enako dolgo, z enako hitrostjo, na enakih delovnih mestih? Zakaj ne bi slehernemu mlademu in nasploh vsakomur prilagodili njegovo delovno okolje ter zanj izdelali individualizirani načrt dela oziroma individualizirano delovno mesto. Poglejmo si, kaj bi to pomenilo.
  • Delovni čas
Vajeni smo razmišljati v okviru osemurnega delovnika za vse in ves čas zaposlitve (pustimo ob strani dejstvo, da mnogi delajo mnogo dlje, bodisi v rednem delovnem razmerju bodisi v prekarnem). Kaj pa če bi mladi človek, v času ko ustvarja družino, delal 4 ure dnevno, v najboljših delovnih letih osem ur, po petdesetem letu morda 6 ur, še malo kasneje pa 4 ali še manj.
  • Plačilo za delo 
Kar pa ne pomeni, da bi tisti, ki delajo krajši čas dobili slabše plačilo. Še zlasti mladi, ki potrebujejo stanovanje in imajo visoke stroške z mlado družino (ne glede na vrsto družine), bi morali dobiti višje plačilo. Poleg plačila za delo bi moral prejeti dovoljšna sredstva za nujne potrebe, bodisi v obliki izjemno ugodnih kreditov ali nepovratnih subvencij (na primer za nakup stanovanja). Tudi starejši ljudje bi prejemali dodatke za svoje večje potrebe – za zdravstvene in terapevtske izdatke, itd.
  • Urejena prekarnost
Če sodobni delovni procesi morda res zahtevajo prekarne oziroma začasne, negotove zaposlitve, je to področje vendarle mogoče urediti. Steven Hill v knjigi Raw Deal: How the "Uber Economy" and Runaway Capitalism Are Screwing American Workers za delavce, ki opravljajo zgolj začasna dela, predlaga oblikovanje tako imenovanih individualnih zavarovalnih računov (Individual security account), kamor bi vsakokratni delodajalec/delodajalci nakazovali del plačila. Iz tega računa pa bi se financiralo socialno, zdravstveno in drugo zavarovanje delavca, bolniška odsotnost, dopust, itd. Ti individualni računi bi bili univerzalni, nadzorovani in zakonsko urejeni (več: Sindikalni boj v 21. stoletju).

Prav tako bi lokalne ali širše skupnosti lahko organizirale zadruge, ki bi ljudem v začasnih oblikah zaposlitve zagotavljala vso potrebno varnost in storitve. Podobno kot je v podjetjih in drugih delovnih organizacijah poskrbljeno za določene skupne potrebe, bi tudi zadruge skrbele za zavarovanje (individualni zavarovalni računi), nadomeščanje ob bolniški odsotnosti, za prevoz, prehrano, upokojitev itd.

O individualiziranem delovnem okolju bi lahko govorili še naprej. Bistveno pa je, da razumemo, da se ljudje ne razlikujemo po svojih potrebah, temveč po tem, kako te potrebe zadovoljujemo (morda nas omejujejo naše zmožnosti in določene fizične ovire, a to ne pomeni, da imamo posebne potrebe). Različni smo v tem, kako delamo, razmišljamo, ustvarjamo; kakšne so naše prioritete, naši cilji, itd. Zato ni dovolj samo, da ustvarimo posamezniku prilagojeno (individualizirano) učno okolje, temveč tudi takšno delovno okolje, ki bo primerno njegovim sposobnostim, življenjskim okoliščinam, starosti, oviranosti, itd. Potem bomo lahko govorili o inkluzivni ekonomiji in družbi.

nedelja, 22. oktober 2017

Oktobrske lekcije


Pred 30 leti, 19. oktobra 1987, je na tako imenovani črni ponedeljek ameriški borzni indeks Dow Jones zabeležil rekordni padec, samo v enem dnevu je izgubil več kot 22 odstotkov. Tudi borzni zlom z najbolj daljnosežnimi posledicami, leta 1929, se je začel v istem mesecu in sicer 24. oktobra, takrat je bilo govora o črnem četrtku. Še dlje v zgodovini lahko najdemo še en dramatični oktobrski borzni zlom in sicer leta 1907. Letos pa borzni indeksi v oktobru podirajo zgodovinske višinske rekorde. Od višine se zvrti.

Od 1. januarja do 20. oktobra 2017 je borzni indeks Dow Jones zabeležil že 53 rekordnih vrednosti in dosegel najvišje letne rasti po letu 1995. Marca 2009, po borznem zlomu 2008, je bila vrednost indeksa le 6.594,44, 20. oktobra 2017 pa je njegova vrednost dosegla 23.301,01, torej se je indeks Dow Jones povečal oziroma napihnil za kar 253 odstotkov (za toliko se je povečalo skupno finančno bogastvo, ki jo meri ta indeks). V tem času pa se je ameriški bruto domači proizvod povečal s 14,54 na 17,03 bilijona dolarjev, torej za skromnih 17 odstotkov. Tudi v drugih razvitih gospodarstvih so bili trendi podobni.

Kaj torej poganja to neverjetno rast borznih vrednosti? Rast gospodarstva zagotovo ne. Ključni razlog je v neverjetnih količinah poceni denarja, ki so jih po finančnem zlomu 2008 v finančni sistem zlile centralne banke in s to prakso še kar nadaljujejo. Hkrati so znižale ključne obrestne mere in tako so finančni trgi dobesedno poplavljeni z velikimi količinami poceni denarja.

Večina tega denarja kroži po globalnih finančnih borzah, le manjši del pa je dosegel tako imenovano realno ekonomijo (podjetja, gospodinjstva, javne storitve). Te neverjetne količine denarja napihujejo vrednosti borznih indeksov. Na borzah je velika večina transakcij špekulativne narave; orodja špekuliranja so danes pretežno digitalizirana, s tem pa vse hitrejša in obsežnejša, na primer visokofrekvečno trgovanje (namesto ljudi trgujejo računalniški algoritmi, nakupi in prodaje se odvijajo v milisekundah) ali špekuliranje s pomočjo tako imenovanih kripto valut.

Borze so dejansko zapleten mehanizem za kopičenje in privatiziranje globalnega skupnega bogastva v rokah globalnih elit. Večina Zemljanov pa seveda od tega nima nič, revščina se še povečuje, celo lakota se je še poglobila, danes je lačnih kar 815 milijonov Zemljanov. Zaradi zelo razširjene revščine trpi tudi okolje, saj za ljudi, ki so zapleteni v okrutni boj za preživetje, okolje pač ni prioriteta. Borzne špekulacije imajo neposreden vpliv na vse večjo revščino in lakoto v svetu, tudi na vse slabše stanje v okolju. Če se veliko denarja steka na borze, ga nekje drugje zmanjka in to običajno za revne ljudi.

Zdaj vse več finančnih strokovnjakov opozarja na veliko nevarnost ponovnega borznega zloma, ki bo globoko pretresel globalni finančni sistem in s tem tudi ekonomski ter celotni družbeni sistem. Lekcije preteklih borznih zlomov, še zlasti tistih v oktobru, bi nam morale dati misliti. Ko bo počilo in to se lahko zgodi kaj kmalu, bo težko trezno razmišljati, saj finančni zlom lahko pripelje do resnih motenj v oskrbi z denarjem in kar je še hujše – v oskrbi z najosnovnejšimi dobrinami.

Morda pa nas bo to krizno stanje vendarle prebudilo in nas prisililo k spoznanju, da tako preprosto ne gre več naprej. Morda bomo takrat spoznali, da je planet dom vseh ljudi, da so planetarne dobrine namenjene vsem in da lahko živimo v miru ter blaginji samo, če si bomo planetarne dobrine pravično delili med seboj. To pa je mogoče samo z globalnim sodelovanjem, ne pa z vse večjo sebičnostjo, ki države ločuje in povzroča brezkončne konflikte in vojne. Ni druge poti, če se ne želimo kmalu prebuditi v svetu pomanjkanja in nasilja. Mnogi Zemljani s tem že dolgo živijo.


nedelja, 15. oktober 2017

Kruh ni vsem vsakdanji


Če smo lačni odpremo hladilnik; če je prazen, gremo v trgovine, ki so skorajda ves čas odprte. Gostilne, restavracije, lokali, stojnice s hitro prehrano in odprte kuhinje so nam skorajda vedno dostopne. To se nam zdi samoumevno. O hrani nam skorajda ni treba razmišljati, razen če smo pripadniki katere od številnih modernih prehranskih sekt, ki skorajda z versko gorečnostjo zagovarjajo in živijo določen zdravi prehranski model – veganski, paleolitski, brez ogljikovo hidratni, ekološki, bio in še tisoče drugih. Celo domače živali imajo danes svojo izbrano hrano; zadnjič sem šel mimo pasje pekarne, kjer prodajajo naravne piškote za pse z okusom.

Za naše pse piškoti z okusom, za milijone ljudi pa hrana ni nekaj samoumevnega. Številni Zemljani, premnogi še otroci, ne vedo kaj in kdaj bodo ponovno jedli. Ne ukvarjajo se z žitaricami, glutenom, bio-pridelano hrano, belim sladkorjem in tako naprej. Živijo v neizmernem stresu lakote, ki jo dobro prehranjeni prebivalci razvitih držav ne moremo razumeti. Preprosto ne vemo, kako se počuti mati, ki ji zaradi pomanjkljive prehrane na rokah umira otrok.

Neizmerno sebični smo v želji prehranjevati se s tako imenovanimi super (Super živila, kaj pa okolje in ljudje), eko, bio, organskimi živili. Pogosto ta živila prepotujejo deset tisoče kilometrov do naših krožnikov in povzročajo okoljsko in družbeno degradacijo.

Saj zdravo hrano samo po sebi ni nič narobe, a ozrimo se vsaj za trenutek na 815 milijonov ljudi, ki so po zadnjih podatkih Organizacije ZN za hrano in kmetijstvo (FAO) lačni (Lačen je vsak deveti prebivalec). Je prav, da dopuščamo to neizmerno trpljenje, medtem ko se ves čas ukvarjamo samo s seboj in morda s svojimi bližnjimi ter porabimo ogromno časa in denarja za tako imenovano zdravo prehrano? Morda je najlažje skomigniti z rameni in reči, da ni mogoče storiti nič.

Dejstvo je, da je hrane na svetu dovolj. Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za potrebe vseh ljudi na planetu (World Food Programme) oziroma jo celo presega. Proizvodnja hrane naj bi zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2017 nas na planetu živi približno sedem in pol milijard ljudi. Letno zavržemo eno tretjino vse proizvedene hrane, kar pomeni 1,3 milijarde ton, izhaja iz študije Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo z naslovom Odtis prehranskih odpadkov: vpliv na naravne vire (Food Wastage Footprint: Impacts on Natural Resources).

Kje je potem takem problem? Morda ravno v našem samozadovoljstvu in brezbrižnosti. Zadovoljni smo z našim načinom življenja in brezbrižni do milijonov ljudi, ki nimajo zagotovljene niti najbolj osnovne človekove dobrine – hrane. Prehranska industrija obožuje našo brezbrižnost in hrani naše samozadovoljstvo ter z inovativnimi prehranskimi izdelki (super živila, prehranski dodatki itd.) ustvarja velikanske dobičke. Morda pa vendarle lahko kaj storimo!

Na svetu je kar nekaj organizacij, ki se učinkovito borijo proti lakoti, kot so World Food Programme, Oxfam in druge (6 organizations working to fight famine, Top 5 Humanitarian Aid Organizations). Zmožni smo kupovati on-line izdelke iz celotnega sveta, torej nam ne bi smelo predstavljati problema, da doniramo vsaj majhen znesek tem požrtvovalnim humanitarnim organizacijam. Vendar te organizacije navkljub svojim gromozanskim naporom ne morejo same rešiti problema globalne revščine in lakote. Lahko blažijo posledice, ne morejo pa odpraviti vzrokov za lakoto. To lahko storijo samo države.

Morda je končno napočil čas, da od svojih politikov zahtevamo, naj prenehajo delovati zgolj v interesu tržnih sil in se v okviru globalne skupnosti dogovorijo za pravičnejšo delitev globalnih virov, tako da bi lahko slehernemu Zemljanu omogočili zadovoljevanje vsaj osnovnih potreb, med katerimi je hrana brez dvoma na prvem mestu (več o tem v knjigi Mohammeda Mesbahija Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta).

16. oktobra obeležujemo Svetovni dan hrane, samo dan kasneje, 17. oktobra, pa Svetovni dan boja proti revščini. Prvi naslavlja problem migracij, ki jih je mogoče reševati z investiranjem v prehransko varnost in razvoj podeželja, drugi pa nas z bojem proti revščini usmerja na pot miroljubnih in inkluzivnih družb. Če želimo živeti v miru in blaginji, se moramo soočiti s problemom obsežne globalne revščine in lakote. Ljudje se ne bodo več množično selili, če bodo doma imeli dovolj hrane in drugih osnovnih potrebščin. Blaginja vseh ljudi je edini pravi temelj miru.

Ne ukvarjajmo se torej samo s seboj in svojo prehrano. Če želimo mirno in zdravo prihodnost za vse,  se lotimo reševanja problema revščine in lakote vseh ljudi. Če ne bomo rešili tega problema, je zaman ves naš trud z zdravo prehrano, kajti že zelo kmalu se bomo znašli v svetu nasilja, množičnih migracij in popolne degradacije okolja.

Naj bo kruh naš vsakdanji, a tudi vseh drugih ljudi na planetu Zemlja.

ponedeljek, 9. oktober 2017

Ekonomija in sočutje


Mnogo, premnogo ljudi sem že slišal reči, da imajo sicer zelo razvit socialni čut, da so sočutni, vendar ne morejo nič storiti, če drugi ljudje težko živijo ali če propada okolje. Svet pač je, takšen kot je; še zlasti, ko gre za ekonomijo. Če morajo mladi in malo manj mladi opravljati prekarna dela, če se snažilkam ne plačuje socialnih prispevkov, če so tako številni ljudje brez služb; lačni, prezebli, bolni, obupani… Takšen je pač sistem! In to trdijo celo ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno, ki oblikujejo ekonomsko politiko, vodijo ustanove in imajo takšno ali drugačno možnost odločanja.

Vendar, ali je človek lahko sočuten in hkrati povzroča ali dopušča takšno situacijo? Ne more. Sklicevanje na sistem ne pomaga. Kajti sistem, na katerega se tako radi sklicujemo, ne obstaja ločen od ljudi. Sistem smo mi sami. Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, pravi Mohammed Mesbahi v izjemnem prispevku Božič, sistem in jaz. Zato kriviti sistem za probleme človeštva lahko pomeni samo, da nam manjka resnosti, zrelosti in zavedanja. Ko se ločimo od vseh drugih ljudi in obsojamo družbo ter sistem, se to psihološko ločevanje sčasoma oblikuje v brezbrižnost do ostalega človeštva.

Če torej krivimo sistem (lahko ga poimenujemo kapitalizem, neoliberalizem ali kot kateri drugi izem), v resnici krivimo sebe, saj s svojimi vsakdanjimi odločitvami sooblikujemo ta sistem in smo soodgovorni za vse grozne posledice, ki jih le-ta povzroča (ali dobre, če se trudimo za dobro). Vedno prisotno sklicevanje na pokvarjen sistem ali takšne politike, je zgolj prelaganje odgovornosti na druge. Resda imajo ljudje na najvišjih položajih večje odgovornosti, a to ne pomeni, da so krivi za vse.

Tudi če smo čisto tiho in nedejavni, smo soodgovorni za svet v katerem živimo. Tišina je predvsem izraz naše brzbrižnosti. Velja razmisliti o besedah nekaterih velikih ljudi:

Na koncu naše poti se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev. Martin Luther King

Najslabše je biti brezbrižen oziroma reči ‘nič ne morem storiti, bom že kako.’ Stephane Hessel

Vse, kar je potrebno za zmago zla, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar. Edmund Burke

Ekonomija in sočutje

Zdaj pa poskušajmo odgovoriti na vprašanje, ali je ekonomija oziroma ekonomski sistem, ki ga ustvarjamo, lahko sočuten? Lahko. A seveda samo, če smo sočutni tudi mi sami, ki tvorimo vsakršen sistem – ekonomski, politični, izobraževalni itd. Vendar ni dovolj, da zgolj rečemo, da smo sočutni, da imamo razvit socialni čut in podobno. To svojo držo moramo izražati v svojih vsakdanjih odločitvah in dejanjih, pa čeprav se moramo boriti s prevladujočo miselnostjo in ravnanji večine. Ta boj je lahko zelo boleč in terja mnogo poguma. Veliko lažje je biti tiho in reči, da nič ni mogoče storiti.

Zato lahko, če le želimo, ustvarimo pravično, sočutno in trajnostno družbeno skupnost, ki jo ne moremo ločevati na politični, ekonomski, izobraževalni ali kakršen koli drug sistem. Družba je celota, ki jo vsi sooblikujemo, tudi s tišino in brezbrižnostjo (kar je vsekakor negativen prispevek).

Če se vprašamo, kakšna je sočutna, inkluzivna in družbeno odgovorna ekonomija, je to vsekakor ekonomija delitve, ki vsakomur zagotavlja dostop do dobrin, ki mu omogočajo življenje v dostojanstvu in blaginji.

četrtek, 5. oktober 2017

Učitelj v 21. stoletju


Mednarodni dan učiteljev se vsako leto praznuje 5. oktobra, s čimer se obeležuje obletnico podpisa Priporočil organizacij UNESCO/ILO o statusu učiteljev iz leta 1966 (1966 UNESCO/ILO Recommendation concerning the Status of Teachers). Priporočila so glavni referenčni okvir za obravnavo pravic in odgovornosti učiteljev na svetovni ravni. Tema letošnjega mednarodnega dneva učiteljev je Poučevanje v svobodi, opolnomočenje učiteljev; povezana je z leta 2015 sprejetimi Cilji trajnostnega razvoja, v katerih je opolnomočenje učiteljev prepoznano kot glavna prednostna naloga v vseh izobraževalnih in razvojnih strategijah.

Beseda opolnomočenje (ang. empowerment) pomeni krepitev moči/vloge posameznika, kar je navadno povezano z večjo odgovornostjo za sprejemanje odločitev (SSKJ), v tem primeru učiteljev. Med sedemnajstimi Cilji trajnostnega razvoja, ki jih je leta 2015 sprejela svetovna skupnost, je tudi: Vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo ter spodbujati možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar (4. cilj). Učitelj ima torej v 21. stoletju pomembno nalogo, ne zgolj poučevati svoje predmete, temveč prevzeti odgovornost za vsem dostopno izobraževanje, ki je eden od sedemnajstih stebrov globalne družbe prihodnosti.

Zato učiteljeva vloga ni slepo sledenje kurikulom, poklicnim kompetencam in snovi, ki naj bi jo podajal uka željnim mladim ljudem. Učitelj se mora zavedati, da ima danes na šolo močan vpliv finančno-korporativni sektor, ki skuša šolo ukrojiti po svoji podobi. Nekoč smo govorili o šoli kot ideološkem aparatu države, danes je šola vse bolj ideološki aparat finančno-korporativnega sektorja. Šole naj bi bile učinkovite, podjetniške, čimbolj zasebne, mlade pa naj bi izobraževale predvsem za pridobivanje poklicnih kompetenc. Čeprav je tudi to del izobraževanja, pa še zdaleč ni vse.

Morda pa bi morali v osrčje izobraževanje v 21. stoletju postaviti izgradnjo miru, izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj, kot pravijo v organizaciji UNESCO (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo). Seveda potrebujemo izobražene ljudi za opravljanje različnih poklicev, vendar imamo danes veliko super strokovnjakov, ki so na vseh področjih človeške družbe, zlasti pa v politiki in ekonomiji, vse boljši v uničevanju ljudi in okolja. Je morda to rezultat super učinkovitega modernega (korporativnega) izobraževanja?

Medtem pa teme kot so mir, izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj le redko zaidejo v resne šolske in višješolske kurikule, običajno so namenjene zgolj najmlajšim otrokom. Si predstavljate, da bi s temi temami napolnili polovico učnih ur v srednjih šolah, na primer? Pa morda dodali še resnično poznavanje drugih kultur? Ker izobraževanje preobraža življenja, kot pravijo pri organizaciji UNESCO (Education for the 21st Century), bi na ta način vsekakor spremenili ne samo življenja posameznikov, temveč tudi družbo kot celoto.

Učitelj v 21. stoletju je torej vsekakor pred težavno nalogo. Najprej mora razumeti razmerja moči v sodobni družbi, ki imajo vsekakor velikanski vpliv na polje izobraževanja. Vodilne sile v ozadju so vsekakor finančno-korporativno sile, ki intenzivno preoblikujejo šolsko polje. Po drugi strani pa mora učitelj mlade ljudi izobraževati v skladu s cilji, ki jih je sprejelo človeštvo – živeti v miru, blaginji, v zdravem planetarnem okolju. Zato ni dovolj, da čaka, kdaj bo dobil komando od zgoraj, temveč mora stopiti v prve vrste naprednih sil, ki si prizadevajo za drugačen, boljši svet.

Svoboda in opolnomočenje ne prideta sama od sebe, zanju je potreben pogum in srčnost. Brez njiju je učitelj samo hladen, brezdušen uradnik.

Slika: Taamann Jacob: When teachers back is turned