ponedeljek, 21. avgust 2017

Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta


Prišel je čas, ko moramo v milijonskem številu demonstrirati, ne proti temu ali onemu, temveč na temelju volje do dobrega in sočutja, ki opredeljujeta, kdo v resnici smo. Kajti v slehernem človeškem srcu je vgrajena ljubezen in modrost celotnega človeštva. - Mohammed Mesbahi

S temi besedami se začne v slovenščino prevedena knjiga Mohammeda Mesbahija Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta (Heralding Article 25: A people´s strategy for world transformation). Pravzaprav gre za elektronsko knjigo, ki je brezplačno dostopna na spletni strani nevladne organizacije Share The World´s Resources (Medsebojna delitev svetovnih virov), s sedežem v Londonu.

Že iz naslova je razvidno, da je osrednja tema knjige 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi:

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Mesbahi pravi, da uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic za vsakega moškega, žensko in otroka na svetu pomeni enega največjih upov sodobnega človeštva, kajti ta preprosta določila so ključ za reševanje številnih trdovratnih problemov človeštva. Morda se nam zdi rešitev skrajno preprosta, vendar je revščina številnih Zemljanov posreden ali neposreden vzrok za številne druge probleme, ki jih bolj ali manj neuspešno rešujemo. Okoljska in ekonomska kriza, množične migracije, družbeni in vojaški konflikti ter terorizem so tesno povezani oziroma izhajajo iz obsežne revščine v svetu (danes je v svetu več kot 4 milijarde zelo revnih ljudi, od tega jih približno 800 milijonov trpi zaradi podhranjenosti).

Zato mora 25. člen nujno postati temeljni zakon in vodilno načelo v sleherni državi, poudarja Mesbahi, vendar so ena največjih ovir za uveljavitev 25. člena za vse ljudi napačne prioritete naših vlad ter škodljive in neusmiljene v dobičke usmerjene poslovne aktivnosti. Namesto, da bi se naši voditelji ukvarjali z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi, k čemur jih že dolgo zavezuje 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, pa z velikimi korporacijami podpisujejo neštete pogodbe in namenjajo gospodarski rasti bistveno prednost pred ljudmi.

Ti procesi komercializacije uničujejo družbene skupnosti in naše skupno okolje. Gospodarska rast in dobički so še vedno v središču sleherne poslovne aktivnosti in vladne politike. Zato bo izvajanje 25. člena učinkovalo kot protistrup vse močnejšemu prijemu komercializacije, namernemu ropanju in uničevanju Zemlje, ki ga izvajajo multinacionalne korporacije, in norosti zunanjih politik, ki temeljijo na agresiji in politiki moči.

25. člena seveda ni mogoče uresničiti z današnjimi uničujočimi poslovnimi praksami in z agresivno politiko držav do lastnih in drugih državljanov, temveč samo v okviru načel sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. To sta temeljni načeli, ki morata postati podlaga tako zakonom, kot tudi političnim kot ekonomskim odločitvam v sleherni državi sveta. Vendar ne moremo pričakovati, da se bodo politiki in direktorji korporacij sami od sebe odločili za delovanje po teh načelih. Katera sila potemtakem lahko sproži nujno potrebne spremembe?

Mesbahi pravi, da spremembe niso mogoče brez ključnega in manjkajočega protagonista na svetovni ravni – dobronamernega in vseobsegajočega vpliva izobraženega javnega mnenja v imenu nezadovoljenih potreb revne svetovne večine. Zato predlaga, da se zberemo na množičnih in miroljubnih demonstracijah in od svojih vlad zahtevamo uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic:

Zdaj je čas za velike demonstracije, ki bodo brez prekinitve potekale po vsem svetu, v podporo že dolgo dogovorjenim pravicam iz 25. člena – pravicam vseh ljudi do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti – vse dokler vlade ne bodo spremenile svojih napačnih prioritet in v svetovnih zadevah končno začele izvajati načela medsebojne delitve dobrin.

Naj torej na kratko povzamemo: Z izvajanjem 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki slehernemu Zemljanu jamči zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, lahko rešimo največje probleme človeštva. V praksi to pomeni, da bi morali v središče našega delovanja, še posebej v politiki in ekonomiji, postaviti načeli sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki predstavljata protistrup uničujočim procesom komercializacije. Da pa bi naše vlade spodbudili k spremembi napačnih prioritet in k uresničevanju 25. člena, potrebujemo množične, miroljubne in dolgotrajne demonstracije.


Knjiga Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta je dostopna na spletnih strani nevladne organizacije Share The World´s Resources:

- pdf format

- issuu (e-knjiga)


Slika: naslovnica knjige

sreda, 16. avgust 2017

Dobri in slabi


Neonacisti: slabi
Antinacisti: dobri
To sem se naučil kot otrok.
Bilo je več kot očitno.

Sajid Javid, britanski politik, 16. avgust 2017

Načeloma življenje ni črno-belo, prav tako tudi ljudje nismo samo dobri in samo slabi, pa vendar tega ne moremo posplošiti in uporabiti kadarkoli se nam zazdi. Vsekakor ne, ko gre za nacizem ali njegovo sodobno različico: neonacizem. Nacizem je slab, nacizem je zlo – ne obstaja druga možnost. Besede Sajida Javida je dopolnila izraelska političarka Cipi Livni, ki je dejala: Pri nacizmu, antisemitizmu in rasizmu nikoli ni dveh enakih strani – samo ena je zla. Pika. (World to Trump: Stand up against racism, neo-Nazis; tudi drugi neoznačeni citati, vključno z uvodnim, so iz te spletne strani)

Ostri odzivi politikov, aktivistov, nevladnih organizacij in običajnih ljudi so bili namenjeni ameriškemu predsedniku Trumpu, ki se je povsem neprimerno odzval na nasilje neo-nacistov, rasistov in supermacistov v ameriški zvezni državi Virginiji, 12. avgusta 2017, ki se je končalo z eno smrtno žrtvijo in številnimi ranjenimi. (Virginia governor to white nationalists: 'Go home ... shame on you'; Trumpovo enačenje strani v Charlottesvillu sprožilo obsodbe)

Spet pa lahko ugotovimo, da vrh slovenske politike molči. Na spletni strani predsednika vlade in predsednika države zeva zgovorna tišina. A molk je glasen. Ne gre za ameriško notranjo zadevo. Nacizem, rasizem, antisemitizem nikoli niso samo notranja stvar ene države. Generalni sekretar OZN Antonio Guterres je jasno povedal: Rasizem, ksenofobija, antisemitizem in islamofobija zastrupljajo naše družbe, moramo se boriti proti njim. Vsakič. Povsod.

Nacizem, rasizem, ksenofobija, antisemitizem, islamofobija in druge ideologije izključevanja, ločevanja ter sovraštva do drugih narodov, skupin ali posameznikov so vedno slabe in zle. Zlo je lahko prepoznati, kajti zgoraj omenjene ideologije vedno delujejo po enakih načelih: najprej ljudi ločijo oziroma izključijo (na primer na podlagi vere, narodnosti, usmerjenosti, spola, politične pripadnosti ali česar koli drugega), naprtijo jim določeno krivdo ali krivde (na primer za izgubo delovnih mest, za več kriminala, za uničevanje kulture, itd.), sledi sistematično širjenje sovraštva (v medijih, govorih, filmih itd.), nazadnje pa fizično nasilje do teh ljudi, ki se lahko izteče v vojne.

Ni naključje, da je tvit bivšega ameriškega predsednika Baracka Obame, ki se je odzval na dogodke v Virginiji, postal najpopularnejši v zgodovini, ko je citiral pokojnega južnoafriškega borca proti apartheidu in kasnejšega predsednika Nelsona Mendelo: Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije.... Kar pomeni, da se človek ne rodi s sovraštvom do drugega, temveč se ga nauči. Ljudje se rodimo enaki, ljudje smo enaki, človeštvo je eno. Vse, kar deluje ločevalno, izključevalno in sovražno je zato zlo. Pika.

Zato ne smemo biti tiho, še zlasti pa ne smejo biti tiho politiki na najvišjih položajih. Smo PROTI nacizmu, rasizmu, ksenofobiji, antisemitizmu, islamofobiji. Ne moremo se postaviti nekam vmes, ne moremo se izgovarjati na razmere, okoliščine, zgodovino, itd. Zlo je potrebno obsoditi. Vedno in povsod. V ZDA ali v Sloveniji.

Barack Obama je v svojih naslednjih dveh tvitih dokončal Mandelovo misel: …Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje. Obsodimo torej zlo in se naučimo ljubiti. Ljubezen je nasprotje ločevanja, izključevanja in sovraštva; ljubezen nas povezuje. Ljubezen je sočutje, razumevanje in spoštovanje do drugih, ki se mora izraziti v naših besedah in dejanjih.


Slika: Nelson Mandela

četrtek, 10. avgust 2017

"Ogenj in gnev"


V dneh, ko mineva 72 let od jedrskega bombardiranja dveh japonskih mest (Hirošima, 6., in Nagasaki, 9. avgusta 1945), smo na sami meji nove jedrske vojne. Čeprav se jedrska kriza odvija v času kislih kumaric, pa je grožnja skrajno resna. O današnjem svetu veliko pove dejstvo, da je takšno vojno, kot odziv na časopisne članke ameriških medijev, napovedal ameriški predsednik Trump kar iz svojega igrišča za golf v New Jerseyu: ZDA bodo odgovorile "z ognjem in gnevom, in odkrito rečeno močjo, kakršne svet doslej še ni videl". (Trump grozi z ognjem in gnevom, Delo, 9. 8. 2017)

Jedrska vojna je postala nekaj lahkotnega, kot igra. Udariš žogico, napoveš jedrsko vojno, spet udariš žogico (za golf). Severna Koreja tega seveda ne vidi kot igro in takoj napove nove korake – bombardiranje ameriškega vojaškega oporišča na otoku Guam (Severna Koreja načrt o napadu na Guam obljublja do sredine avgusta, Delo, 10. 8. 2017). In temu bodo seveda sledile nove težke besede. V politiki pa so besede najmočnejše orožje in te besede imajo moč sprožiti orožja vseh vrst – tudi jedrskega. Zato ni vseeno kdo in kako jih uporablja.

V nevladni organizaciji MoveOn.org so v peticiji Stop the insanity. Don't provoke war with North Korea (Ustavite norost. Ne sprovocirajte vojne s Severno Korejo.) zapisali:

Donald Trump z vsakim za vojnohujskaškim komentarjem, tvitom in grožnjo vse bolj povečuje našo ogroženost. Njegova retorika, ki Severni Koreji grozi z "ognjem in gnevom", še poslabšuje nevarno situacijo, ki ogroža ljudi iz otoka Guam in tudi vse druge ljudi po svetu. Čeprav je jedrska Severna Koreja resničen problem, pa je mora biti na prvem mestu diplomacija, ne pa hitenje v potencialno jedrsko vojno z uničujočimi posledicami.

Ne gre drugače kot z diplomacijo. Edina druga alternativa je vojna in ta bi bila skorajda zagotovo jedrska. Smo mar pozabili, kaj to pomeni? Smo pozabili na Hirošimo, Nagasaki ali Černobil, ne glede na to, da černobilska katastrofa ni bila posledica vojne? Morda bi se morali tega spomniti (Glejte: Černobil, kronika naše prihodnosti?, Grda, umazana, zla, Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu).

Čeprav je Slovenija majhna država, pa bi pričakovali vsaj zelo diplomatski poziv ZDA naj umirijo žogico (ne za golf) oziroma vojno retoriko. A kaj ko so dopusti in ko imamo neskončno trajajočo predsedniško kampanjo? Tako je zadnji zapis (10. 8. 2017) na strani predsednika vlade z dne 2. 8. 2017, predsednika države pa s 7. 8. 2017, ko je predsednik Pahor obiskal tabornike (na spletni strani pa tudi izvemo, kdaj bo dan odprtih vrat Urada predsednika RS). Si bo tudi jedrska vojna vzela dopust ali počakala na izvolitev novega slovenskega predsednika?

Kot posamezniki res ne moremo storiti velikov veliki politični igri, ki se lahko izteče v katastrofo za vse. A karkoli lahko naredimo, moramo narediti. Pisati, podpisovati peticije, protestirati, opozarjati politike, karkoli. Drugače gredo stvari po svoji (neovirani) poti – v neizbežno katastrofo!


ponedeljek, 07. avgust 2017

Zadnji od prvih


Ker zagotovo vemo, da nas bo vsak nov dan preskrbel s hrano, nam jo ni treba shranjevati za jutri, vse pa, kar nam je danes na voljo, si delimo z vsemi drugimi. Da pa bi zagotovili, da bi imeli dovolj za jutri, živimo nomadsko življenje, ki zemlji omogoča, da si opore od naših sledi. Ko se vrnemo, najdemo našo zemljo zdravo in ponovno imamo vsega v obilju. (pripadniki ljudstva Hadze)

Hadze oziroma Hadzabe so domorodna afriška etnična skupina, ki na območju severne Tanzanije živi že tisočletja. Danes jih je le še nekaj nad 1.000, med njimi pa jih 300 do 400 še živi na starodaven lovsko-nabiralniški način (Hadza people, Wikipedia). V dokumentarnem filmu so posrečeno imenovani zadnji od prvih – The Hadza: Last of the First). Predstavljajo nam torej (še zadnji) stik s prvotnimi človeškimi skupnostmi in z njihovim odnosom do okolja.

Res se imamo kaj naučiti od njih. Hadze ne kopičijo dobrin, ker vedo, da so jim vedno na voljo. Kar pa imajo danes, so vedno pripravljeni deliti z drugimi. Vedno poskrbijo, da si okolje zaradi njihovih posegov lahko opomore. Živimo v harmoniji z našim okoljem, ker živimo in smo neposredno odvisni od zemlje. Skrbimo zanjo in ona skrbi za nas, pravijo Hadze. Ničesar ne zavržemo in celo hijene se bodo odplazile, z repom med nogami, da bi zvezdam izkričale svoje razočaranje.

Kaj pa mi? Mi smo mojstri kopičenja dobrin in posledično odpadkov. Naše sledi – sledi naše potrošniške civilizacije – ležijo povsod. Pred nedavnim so na odmaknjenem in nenaseljenem otoku Henderson sredi Tihega oceana našli kar 38 milijonov kosov plastičnih odpadkov (theguardian). In potem pravimo, da smo mi civilizirani, Hadze pa divjaki.

Diskriminirani smo, ker smo lovci-nabiralci. Ljudje, ki ne razumejo naše ekonomije in kulture, nas obravnavajo, kot da smo zaostali ali primitivni. Morda pa smo mi divjaki, saj tako drugim ljudem kot okolju povzročamo neozdravljive rane. Celo v odnosu do žensk so primitivni Hadze pogosto pred nami: Za razliko od mnogih afriških plemen, kjer so ženske podrejene moškim, naše ženske ponosno stojijo ob moških, saj dobro vedo, da zgolj njihovo nabiralništvo zadošča za vse naše potrebe.

A sploh ne gre samo za afriška plemena, samo spomnite se, kakšen odnos do žensk ima Donald Trump, trenutni poglavar velikega ameriškega plemena. Ali ugledni pravnik malega slovenskega plemena in bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič, ki je dejal: V vsej zgodovini človeške »rase« ni bilo »ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice« (Mladina). In sploh nista edina primerka visoke civilizacije 21. stoletja.

Tudi pri prehrani Hadze razmišljajo zelo napredno: Mi Hadze imamo nadvse radi meso, maščobe in med, vendar so to le dodatki k naši pretežno rastlinsko usmerjeni prehrani. Danes vemo, da pretirano uživanje mesa znatno pripomore k uničevanju okolja in segrevanju planetarnega podnebja (Glejte: Less Meat Less Heat, Eat less meat to avoid dangerous global warming, scientists say…). Poleg tega, da vedo, da si ne smejo privoščiti preveč dobrega, Hadze ničesar ne zavržejo. Mi pa obdržimo samo najlepše kose hrane, kupimo samo najlepše sadje in zelenjavo, ostalo pa – v smeti.

Seveda se nam ni potrebno vrniti k nomadskemu načinu življenju. Pa vendarle se od prvotnih ljudstev, kot so Hadze, lahko veliko naučimo. Najprej harmonije z naravo, ki nam skrbnost in zmernost vedno vrača z obiljem. Ni nam treba kopičiti dobrin, saj imamo vsega dovolj, še posebej, če si dobrine delimo. Če danes bolj uspešni delimo z manj uspešnimi, si lahko tudi v hudih časih obetamo dovoljšen del skupnega obilja, ki nam ga vselej ponuja Zemlja.

Ni nam treba imeti vedno več dobrin (v obliki stalne gospodarske rasti), kar uničuje naravo in povzroča pomanjkanje med številnimi ljudmi, vselej pa imamo vsi dovolj, če zaupanje med ljudmi gradimo z medsebojno delitvijo dobrin. Morda pa je to sporočilo Hadz, zadnjih od prvih ljudstev.


Fotografija: Hadze na lovu (foto: avtor zapisa)





torek, 11. julij 2017

Druge zgodbe


V prispevku Nevarnost edine zgodbe smo dejali, da naš pogled na svet ne sme temeljiti samo na enostranskih oziroma edinih zgodbah. Da bi si ustvarili bolj resnično podobo sveta, v katerem živimo, moramo zato povedati še druge zgodbe. In številne med njimi so zares vznemirljive. Povejmo nekatere, morda po krivici zapostavljene zgodbe, morda pa za marsikoga tudi moteče, saj spodkopavajo nekatere izmed najbolj temeljnih resnic oziroma dogem sodobne družbe.

Zgodba 1: Medsebojna delitev dobrin

Čeprav je skorajda vsakomur jasno, da današnji ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, pohlepu in sebičnosti, povzroča okoljsko in družbeno uničenje, se ga še naprej krčevito oklepamo. Kot da ni druge alternative! Današnjo okoljsko, politično in družbeno zmedo lahko rešimo na enostaven način – z medsebojno delitvijo dobrin. V svetu, kjer živi že več kot sedem in pol milijard ljudi, si drugačne ekonomske zgodbe niti ne moremo zamisliti. Ekonomska tekma vseh z vsemi, čemur ekonomisti olepševalno rečejo konkurenčnost in ki poganja gospodarsko rast, je dobesedno pot v pogubo človeštva. Več o tem: Medsebojna delitev dobrin, Svet za vse

Zgodba 2: Maitreja

Pred natanko štiridesetimi leti, julija 1977, je v moderni svet vstopil Maitreja. Da bi razumeli, kdo je Maitreja, je treba nekatere zgodbe povedati povsem na novo, nekaterim pa dati nov pomen. Maitreja prihaja kot učitelj človeštva. Pripada skupini ljudi, ki so v dolgi evoluciji človeštva, preko številnih inkarnacij (z vidika človeštva) dosegli popolnost in zato ne potrebujejo nadaljnjih izkušenj v veliki šoli življenja na Zemlji (to pa je tudi cilj slehernega izmed nas). Ti ljudje, tako imenovani mojstri modrosti, ki jih vodi Maitreja, iz ozadja ves čas pomagajo človeštvu, zdaj pa – zaradi razvojne stopnje človeštva in kritične svetovne situacije – ponovno vstopajo na odprto sceno sodobnega sveta. Več o tem: Share Slovenija

Zgodba 3: Poplava nenavadnih pojavov

Skorajda nemogoče je popisati številne nenavadne pojave, ki se vsakodnevno pojavljajo po vsem svetu. Glavni mediji jih ves čas ignorirajo, če pa že pišejo o njih, jih dajo v nič ali se jim posmehujejo. Če bi o njih zgolj poročali, bi se morda marsikdo vprašal o resnici današnjega sveta. Poglejmo si nekatere od teh pojavov.

Liki v žitu so nenavadni pojavi v žitu, ki nastanejo dobesedno čez noč. Prikazujejo različne vzorce pravilnih oblik; žito v likih pa ni polomljeno, temveč upognjeno. Več o tem: Liki v žitu, Crop Circle Connector

Svetlobni krogi so neobičajni odsevi sončne svetlobe na stavbah. Namesto običajnega svetlobnega odseva na sosednjih stavbah, so vzorci drugačnih oblik, običajno okroglih z nenavadno obliko križa v sredini. Več o tem: Svetlobni krogi

Neznani leteči predmeti (NLP) že dolgo burijo domišljijo človeštva. Čeprav jih še zlasti hollywoodska filmska produkcija demonizira in povezuje z nekakšnimi invazijami na Zemljo, pa dejstva kažejo drugače. Na spletu in v obrobnih medijih je veliko posnetih pričevanj o pojavu NLP; čeprav gre morda tudi za ponaredke, pa je skorajda nemogoče, da v teh objavah ne bi bilo vsaj zrno resnice. Več o tem: Latest UFO Sightings, Latest UFO Sightings - Facebook, UFO Evidence, UFO Sightings Daily, Zvezda, UFO mainstream media coverage. Eden največkrat posnetih prizorov je nenavadni posnetek neznanega predmeta nad Jeruzalemom leta 2011: Jerusalem UFO Close Up, Jerusalem UFO 2011.

Povedali smo samo nekaj zgodb, ki so že dlje časa prisotne, a jih večinski mediji praktično ignorirajo. Zato so te zgodbe obsojene na obrobje javne pozornosti. Škoda, kajti te zgodbe lahko v marsičem spremenijo naš pogled na svet, ki je (še vedno) ujet v stoletja stare dogme in ideologije. Morda je končno napočil čas, da jih spremenimo.


Slika: Share Slovenija

četrtek, 06. julij 2017

Nevarnost edine zgodbe


Kaj vemo o Afriki? Da je revna, da v njej divjajo okrutne vojne. Povezujemo jo z malarijo, ebolo, virusom HIV. V Afriki je veliko terorizma, tisoči Afričanov dnevno bežijo v Evropo. Marsikdo najprej pomisli na lačne otroke in Afriko pozna samo po občasnih dobrodelnih akcijah. Morda se kdo spomni Nelsona Mandele, potem pa je znanje povprečnega Evropejca o Afriki bolj ali manj izčrpano. To je naša zgodba o Afriki. Edina zgodba.

Chimamanda Ngozi Adichie je uspešna nigerijska pisateljica, pesnica, učiteljica in tudi predavateljica. V svojem izjemnem predavanju Nevarnost edine zgodbe (The danger of a single story, TED) pravi: Edina zgodba ustvarja stereotipe. Težava s stereotipni ni to, da niso resnični, temveč, da so nepopolni. Povzročijo, da ena sama zgodba postane edina zgodba. Danes se hitro zadovoljimo z edino zgodbo – o Afriki, Siriji, terorizmu, revnih; o hrani, cepljenju; o Romih, beguncih, klošarjih, gejih itd. Običajno nam jo servirajo mediji; Facebook, Twitter. Ne potrudimo se poiskati še drugih zgodb, da bi se vsaj približali resničnejši podobi sveta v katerem živimo.

Chimamanda izhaja iz običajne nigerijske družine srednjega razreda, njen oče je profesor, mama pa uradnica. Spominja se, da so imeli hišnega pomočnika Fideja, ki je prihajal iz zelo revne družine. Ko so ga nekoč obiskali, je bila še kot deklica presenečena, da je Fidejev brat izdelal izjemno lepo košaro. Osupnilo me je, je dejala. Nikoli si ne bi mislila, da kdorkoli v tej družini lahko nekaj naredi. Vse, kar sem slišala o njih, je bilo to, kako so revni, tako je zame bilo nemogoče, da bi jih videla kakorkoli drugače kot revne. Njihova revščina je bila moja edina zgodba o njih.

Ko je šla pri devetnajstih letih študirati v ZDA, je v marsičem presenetila svojo sostanovalko, saj se ni vklopila v njeno edino zgodbo: Moja ameriška sostanovalka je bila šokirana nad mano. Vprašala me je, kje sem se naučila tako dobro govoriti angleščino. In bila je zmedena, ko sem rekla, da je v Nigeriji angleščina uradni jezik. Vprašala me je, če lahko posluša, kar je imenovala mojo "plemensko glasbo," in je bila potem zelo razočarana, ko sem zavrtela kaseto Mariah Carey. Domnevala je, da ne znam uporabljati pečice. Kar me je presunilo, je bilo to: smilila sem se ji, še preden me je videla. Njen pogled name, kot Afričanke, je bilo na nek način pokroviteljsko, dobromisleče pomilovanje. Moja sostanovalka je poznala samo eno zgodbo o Afriki. Eno zgodbo o katastrofi. V tej edini zgodbi ni bilo možnosti, da so ji Afričani podobni v kakršnemkoli smislu. Ni bilo možnosti za bolj kompleksna čustva od pomilovanja. Ni bilo možnosti povezati se z njimi kot soljudmi.

Chimamanda pravi, da je v Afriki res veliko problemov, katastrof. Vendar obstajajo tudi druge, lepše zgodbe, in pomembno je, da se govori tudi o njih: Vedno sem čutila, da je nemogoče se popolnoma povezati s krajem ali človekom, če se ne povežem z vsemi zgodbami tega kraja in tega človeka. Posledica edine zgodbe je, da ljudem ukrade dostojanstvo. Naše dojemanje enakosti človeštva je tako oteženo. Poudari, kako smo si različni, namesto tega, kako smo si podobni.

Chimananda v nadaljevanju edino zgodbo povezuje z močjo: Nemogoče je govoriti o edini zgodbi, če ne govorimo o moči. V jeziku igbo obstaja beseda, na katero vedno pomislim, ko razmišljam o strukturi moči v svetu; to je "nkali." Je samostalnik, ki v površnem prevodu pomeni "biti večji od drugega." Tako kot sta naš ekonomski in politični svet, tako so tudi zgodbe definirane po načelu nkalija: kako so povedane, kdo jih je povedal, kdaj so povedane, koliko zgodb je povedanih, je odvisno od moči.

Na koncu svojega izjemnega predavanja, ki si ga je ogledalo že preko 12 milijonov ljudi (možno si ga je ogledati tudi s slovenskimi podnapisi) Chimananda pravi: Zgodbe so pomembne. Pomembno je imeti veliko zgodb. Zgodbe so uporabljene za razvrednotenje in zavajanje. Ampak zgodbe se uporabljajo tudi za krepitev in očlovečenje. Zgodbe lahko zlomijo človeško dostojanstvo, lahko pa ga tudi popravijo. Ameriška pisateljica Alice Walker je o tem pisala o svojih sorodnikih z juga, ki so se preselili na sever. Predstavila jim je knjigo o življenju na jugu, ki so ga pustili za sabo. "Sedeli so okoli, sami brali knjigo, poslušali mene, kako sem jim jo brala; in povrnil se je neke vrste raj." Rada bi končala s to mislijo: Ko zavrnemo edino zgodbo, ko spoznamo, da ni nikoli ene same zgodbe kateregakoli kraja, s tem pridobimo neke vrste raj.

Ne sprejmimo ene in edine zgodbe, še zlasti, če nam jo pove nekdo s pozicije moči. Zgodbe o ljudeh, skupinah, narodih, državah, kontinentih ne morejo biti ene same zgodbe; še posebej, če so namenjene zavajanju, razvrednotenju, sovraštvu. Potrudimo se, poiščimo in povejmo še druge zgodbe, ki ljudem, skupinam in narodom vračajo spoštovanje in dostojanstvo. To zahteva sicer več napora, a le tako bomo ustvarili drugačen, boljši svet.

Prav tako ne smemo pristati na edino zgodbo v politiki in ekonomiji. Politiki in ekonomisti nas pogosto prepričujejo, da je edino njihova zgodba (oziroma ideologija) prava. Tudi profesorji in učitelji imajo radi edine zgodbe in od študentov ter učencev pričakujejo edine odgovore. In tako naprej.

Povejmo še druge zgodbe.


Slika: Slowking: Chimamanda Ngozi Adichie, 2013, Wikipedia



nedelja, 02. julij 2017

Neenakost in ekonomija delitve


Da je neenakost eden ključnih problemov današnjega sveta, danes priznavajo celo organizacije in povezave, ki so desetletja zagovarjale ekonomski sistem, ki je vzrok za zdajšnjo dramatično neenakost. Svetovni gospodarski forum – nekakšna elita globalizacije – ki združuje bankirje, direktorje korporacij, tehnokrate, politike in novinarje, je v letošnjem poročilu o globalnih tveganjih (The Global Risks Report 2017), na prvo mesto postavil naraščajoče dohodkovne in premoženjske razlike oziroma vse večjo globalno neenakost.

Tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki povezuje najbogatejše svetovne države, priznava, da neenakost ni dobra za nikogar. Generalni sekretar organizacije pravi:

Dosegli smo prelomno točko. Neenakosti ne smemo več obravnavati kot nekaj obrobnega. V središče razprave moramo postaviti vprašanje, kako porazdeliti koristi gospodarske rasti. Naše poročilo "Skupaj v istem čolnu, zakaj manj neenakosti koristi vsem" in naše delo na vključujoči rasti (inclusive growth) jasno kaže, da ne sme biti kompromisa med rastjo in enakostjo. Nasprotno, odpiranje priložnosti lahko spodbudi večjo ekonomsko uspešnost in izboljša življenjski standard po vsem svetu!

Organizacije, ki so ves čas spodbujale ekonomsko konkurenčnost (tekmovalnost) in gospodarsko rast, zdaj končno spoznavajo, da to ni prava pot, da gre pravzaprav za zelo nevarno smer, v katero se giblje človeštvo. Vsekakor je dobro, da so to (končno) ugotovili, vprašanje pa je, če so rešitve, ki jih predlagajo, dobre. Vključujoča rast sicer zveni lepo:

Vključujoča rast je gospodarska rast, ki ustvarja priložnosti za vse segmente prebivalstva in distribuira koristi povečane blaginje, tako v denarnem kot nedenarnem smislu, pravično v celotni družbi.

V resnici pa v OECD niso ponudili ničesar novega, na prvo mesto (ekonomske) politike še vedno postavljajo gospodarsko rast. Nadaljnja gospodarska rast pa pomeni nadaljnje uničevanje okolja. Poglejmo si nekaj številk. Če gospodarstvo raste po stopnji 3,5 % (takšno rast zagovarjajo ekonomisti, saj omogoča dovolj velike dobičke in točno takšno stopnjo globalne gospodarske rasti za leto 2017 napoveduje Mednarodni denarni sklad), se njegov obseg v 20 letih podvoji ali kar petkrat v enem stoletju.

Vsakih 20 let se torej podvoji število izdelkov – avtomobilov, letal, oblačil, izdelkov za dom itd.; podvoji se poraba energije in izkoriščanje naravnih virov, podvoji se količina odpadkov itd. Mogoče se vse ne povečuje po enakih stopnjah, a v celoti gledano se obseg globalne ekonomije podvoji približno na vsakih 20 let. In takšne gospodarske rasti Zemlja ne more več dolgo zdržati.

Resnično pomembno je, da razumemo nekaj: NE POTREBUJEMO ŠE VEČ GOSPODARSKE RASTI! Obseg proizvodnje dobrin v svetu ŽE ZDAJ povsem zadošča za zadovoljevanje osnovnih potreb VSEH ljudi na planetu. Poglejmo samo hrano, kot najbolj osnovno človekovo dobrino. Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za prehrano 10 milijard ljudi; v letu 2017 pa nas na planetu živi dobrih 7,5 milijard. Pa vendar danes za lakoto trpi približno 842 milijonov ljudi. Ne potrebujemo torej še več hrane, temveč njeno pravičnejšo delitev.

Ekonomija delitve - ekonomski sistem prihodnosti

V resnici moramo narediti ključen obrat: ekonomski sistem ne sme več temeljiti na gospodarski rasti in dobičkih, v središče ekonomskega sistema moramo postaviti človeka, njegove (materialne) potrebe in dobrine, ki mu omogočajo zadovoljevanje teh potreb. Za to potrebujemo zgolj določen obseg dobrin ter bistveno drugačen proces njihove delitve (distribucije) in uporabe. Zato takšen ekonomski sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Ekonomija delitve je sistem, ki slehernemu Zemljanu zagotavlja dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (hrana, primerno bivališče, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje), pa tudi širših potreb, ki so povezana s kakovostnim bivanjem v mirnem in zdravem okolju. To je mogoče storiti na različne načine: v okviru globalne delitve ključnih dobrin; z univerzalno pravico do zdravstvenega varstva in izobraževanja; z univerzalnim temeljnim dohodkom, s souporabo ter izmenjavo dobrin in tako naprej. Ni potrebno kupiti vsega, kar potrebujemo, mnogo stvari si lahko preprosto delimo med seboj.

Ekonomija delitve je resnično vključujoča ekonomija. Vključujoča ekonomija ni nič drugega kot ekonomija, ki slehernemu Zemljanu zagotavlja dostop do dobrin, ki mu omogočajo življenje v blaginji. Ekonomija delitve ne izključuje nikogar, kajti vsakdo ima pravico do dostojnega, človeka vrednega življenja. In vsakdo v nekem obdobju svojega življenja opravlja delo v korist celotne skupnosti, kar vključuje tudi delo v gospodinjstvu, vzgojo otrok, skrb za starejše in bolne, skrb za živali in okolje itd. Zato ima vsakdo pravico do dostopa do osnovnih dobrin, tudi takrat, ko zaradi kakršnega koli vzroka ni zmožen opravljati družbeno koristnega dela.

Ekonomija delitve ne bo popolnoma odpravila neenakosti, omogočila pa bo, da bo sleherni Zemljan živel človeka vredno življenje, da ne bo trpel pomanjkanja in bo tako imel osnovo za razvijanje svojih potencialov. Na teh temeljih lahko zgradimo planet blaginje, miru, zdravja in resničnega razvoja.



Slika: Obscene Inequality – Eight men’s wealth equals half the world

ponedeljek, 26. junij 2017

Zamrznimo meje


V kratkem bo razglašena sodba arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško. V nobenem primeru to ne bo nekaj dobrega. Kakršna koli bo sodba, bo voda na mlin eni ali drugi strani. Morda bi bilo najbolje, da problem meje za nedoločen čas zamrznemo. Zdajšnja generacija politikov preprosto ni dovolj zrela, da bi ta problem rešila. Morda bodo prihodnje generacije ta problem rešile na zelo enostaven način. Kajti meje niso samo stvar konfliktov, temveč tudi zgodba o velikodušnosti in daru.

Ne dolgo tega so na primer Norvežani povsem resno razmišljali, da bi svoji sosedi Finski ob njeni 100-letnici samostojnosti podarili – goro. Kampanjo je sprožil upokojeni norveški geofizik Björn Geirr Harsson, ki je predlagal, da bi Fincem podarili najvišji vrh v gorovju Halti, s čimer bi se meja med državama premaknila za samo 31 metrov v dobro Finske. Ta vrh pa bi s svojimi 1365 metri postal najvišja točka Finske.

Po vsem svetu so države, ki si prizadevajo ali se vojskujejo za širitev svoje države, v tem primeru pa je Norveška pripravljena dati majhen del svojega ozemlja, ne da bi kdor koli za to kaj zahteval, je dejal Geirr Harsson. To je norveško darilo Fincem, zato ne pričakujemo ničesar v zameno; samo želimo jim dati nekaj lepega, zdaj, ko praznujejo 100-letnico neodvisnosti, je še dodal. (The Independent)

Čeprav norveška vlada zaenkrat še ni pristala na takšno obliko velikodušnega darila prijateljski državi, pa zgodbe s tem še ni konec. Velja si ogledati kratek filmček s pomenljivimi naslovom Bitka za rojstnodnevno goro (Battle for Birthday Mountain). Medtem, ko države bodisi gradijo zidove in ograje na svojih mejah bodisi se zanje neusmiljeno vojskujejo, so Norvežani naredili nekaj skoraj nepredstavljivega – del svojega ozemlja bi radi podarili dobesedno iz srca.

Ko govorimo o mejah, pa bi bilo dobro prebrati tudi delo italijanskega političnega ekonomista Alberta Alesine z naslovom Velikost držav: je sploh pomembna? (Alesina, Alberto. 2003. The size of countries: Does it matter? Journal of the European Economic Association 1, no. 2-3: 301-316.) Alesina pravi, da je v ekonomsko povezanem svetu trg države večji, morda veliko večji od njene politične velikosti. V skrajnem primeru, ko so meje popolnoma nepomembne za ekonomske interakcije, je velikost trga vsake države celoten svet. Prav tako poudarja, da majhne države za svoj uspeh potrebujejo mednarodno trgovino, da pa bi lahko trgovale potrebujejo mir.

Morda nam manjka še nekaj desetletij, da bomo zmožni iz čiste velikodušnosti podariti ali dobiti v dar del ozemlja in tako ustvariti trajne pogoje za mir, ki nam bo omogočil blaginjo. V današnjem povezanem svetu košček zemlje ali morja dejansko nima nobenega pravega pomena. Zemlja je nenazadnje brezmejna. Ko bomo to razumeli in ko bodo to razumeli naši politiki, bomo z lahkoto reševali mejne probleme. Do takrat pa te probleme preprosto zamrznimo.


Glejte tudi: Morda bi bilo res najbolje, če bi nerešljive probleme s Hrvaško zamrznili za 99 let

sobota, 24. junij 2017

John Lennon, eno človeštvo in medsebojna delitev dobrin


Tokrat bomo o enosti človeštva, miru, medsebojni delitvi dobrin razmišljali malo drugače, s pomočjo poezije. John Lennon je leta 1971 izdal izjemno skladbo oziroma pesem Imagine (Zamisli si).

Preberimo jo v odličnem prevodu mojega prijatelja Gorana Peršina.

Zamisli si

zamisli si, ni nebes
ni težko, če hočeš,
pod nami ne pekla
nad nami le nebo
zamisli si, vsi ljudje
živijo za danes …

zamisli si, ni držav
kar ni težko
ničesar, za kar bi ubijali ali umirali
in da tudi ni religij
zamisli si, vsi ljudje
živijo v miru …

morda me imaš za sanjača
vendar nisem edini
upam, da se nam nekoč pridružiš
in svet bo eno

zamisli si, ni lastnine
sprašujem se, če zmoreš

brez pohlepa in lakote
bratstvo med ljudmi
zamisli si, vsi ljudje
delijo si ves svet …

morda me imaš za sanjača
vendar nisem edini
upam, da se nam nekoč pridružiš
in svet bo zaživel kot eno


Si lahko zamislite takšen svet. Svet, ki si ga vsi delimo. In če si ga delimo, delimo tudi njegove dobrine. Brez pohlepa in brez lakote. Takrat bo svet zaživel kot eno in vsi bomo zaživeli v miru, v bratstvu med ljudmi. Čeprav vam bodo rekli, da ste sanjači, vedite, da je takšnih sanjačev vse več. Če pa še niste sanjači, se nam pridružite.

Jutri, 25. junija, bo praznik, ki ga imenujemo Dan državnosti. Vsaj zamislite si, da živite v državi, ki z vsem drugimi živi v miru in z njimi deli svoje dobrine. Zamislite si državo, kjer ni pohlepa in ni revščine. Zamislite si državo, ki si aktivno prizadeva za izkoreninjenje revščine in lakote po vsem svetu. Zamislite si tako državo. In ko bomo ustvarili takšno državo, bomo praznovali veličasten dan državnosti.

Ne imejte me, prosim, za sanjača.


Slika: Wikipedia: Picture of John Lennon's Strawberry Fields Forever Memorial

sobota, 17. junij 2017

Na pragu novega


Stojimo na pragu resnično velikih sprememb. Morda se ta izjava zdi prazna in ničkolikokrat povedana, pa vendar moramo o njej temeljito razmisliti. Politične in predvsem ekonomske strukture, ki so bile oblikovane v preteklih stoletjih niso več ustrezne človeški skupnosti v 21. stoletju ter razmeram v planetarnem okolju, ki terjajo nagle spremembe. Ekonomske institucije, takšne kot so, preprosto ne zmorejo odigrati svoje temeljne vloge – zadovoljevanja osnovnih potreb človeštva s planetarnimi dobrinami, ki so za to na voljo. Te institucije so bile ustanovljene v nekem drugem času in drugih okoliščinah ter so v današnjem času povsem neustrezne.

Na planetu, kjer nas danes živi že več kot sedem in pol milijard, okoljski sistemi komajda še vzdržujejo svoje občutljivo ravnovesje, zato so stari ekonomski vzorci tekmovalnosti, pohlepa in sebičnosti nevzdržni. Gospodarska rast, ta še vedno trdno veljavni družbeno-ekonomski imperativ, povzroča naglo rast družbene neenakosti in skrajno nevarno okoljsko uničenje.

Po logiki gospodarske rasti bi morali vsi ves čas povečevati proizvodnjo in potrošnjo. Danes vemo, da planet ni neomejen, njegove dobrine pa niso neizčrpne. Ko so začele nastajati današnje ekonomske institucije – korporacije, banke, borze itd. – so bile predpostavke drugačne, saj so se zdeli planetarni viri neizčrpni, trgi neizmerni, okolje pa odporno na vse človekove (ekonomske) dejavnosti.

Danes vemo, da ni tako, a kljub temu nadaljujemo s starimi ekonomskimi vzorci in metodami. Ekonomisti nas še vedno učijo, da je gospodarska rast dobra za vse; politiki pa kot papagaji ponavljajo za njimi. Dejstva so drugačna: gospodarska rast vodi k vse večji družbeni neenakosti in propadanju okolja.

Neenakost je zgolj pološčena beseda za poglabljanje revščine, ki danes povzroča neizmerno trpljenje več kot polovici človeštva. Revščina je zato neizčrpen vir družbenih konfliktov, vojn, migracij in še dodatnega uničevanja okolja. Propadanje okolja pa prav tako povzroča še dodatno revščino, migracije, družbene konflikte in vojne. Krog je tako sklenjen.

Kaj bomo torej ukrenili? Nadaljevali po stari poti? Torej, po poti uničenja. Ali končno razmislili o novih pristopih, novih ekonomskih odnosih in institucijah. Ni nam potrebno porušiti vsega in začeti znova. Še vedno bomo potrebovali podjetja in vsaj zaenkrat tudi banke, zagotovo pa ne potrebujemo več špekulativnih finančnih borz, ki zgolj z medsebojnim trgovanjem oziroma špekuliranjem ustvarjajo neizmerno bogastvo, ki pa ima še kako resničen vpliv na vsakdanje življenje ljudi, saj jih dela le še bolj revne.

Ni razloga, da ne bi delali drugače. Že zdrava pamet nam pove, da moramo v okviru zmožnosti planetarnega okolja zadovoljevati potrebe ljudi. In to ne samo nekaterih, temveč vseh. To ne pomeni, da se moramo odpovedati vsem čudežem tehnološkega in ekonomskega razvoja, le pravičneje moramo porazdeliti obilje dobrin našega skupnega planeta.

Najprej moramo postaviti nove temelje ekonomskim odnosom na globalni ravni. Države morajo namesto tekmovanja in izkoriščanja šibkejših sodelovati med seboj in pravičneje deliti globalne vire (glejte: Globalna delitev dobrin – pot v prihodnost) v okviru omejitev planetarnega okolja. S tem bomo odpravili največji in najbolj nevaren problem sodobnega človeštva – revščino. Temu prvemu in najpomembnejšemu koraku pa morajo slediti družbene in ekonomske spremembe v smeri pravičnejše delitve dobrin tudi na nižjih ravneh – na državni in lokalni.

A tudi kot posamezniki, ki živimo v bogatejšem delu sveta lahko poenostavimo svoja življenja (glejte: Prostovoljna preprostost) in živimo zmernejše v bolj povezanih družbenih skupnostih. Je smisel našega življenja res kopičenje dobrin ali/in denarja, ali morda nekaj drugega: živeti v blaginji, miru in sožitju z drugimi ljudmi, narodi ter planetom kot celoto. Morda bo potem besedna zveza odkrivati smisel življenja dobila nov pomen. Morda pa bo tudi beseda ljubezen dobila širši pomen.



Slika: Sandro Botticelli, Rojstvo Venere (c. 1486). Wikipedia.

sreda, 14. junij 2017

Misli globalno, deluj globalno


Že leta in leta nam ponavljajo znamenito misel oziroma geslo, ki gre takole: misli globalno, deluj lokalno. To smo slišali že milijonkrat? Pa je to res tisto pravo. Poglejte samo, kako že desetletja delujejo korporacije: mislijo globalno, a tudi delujejo globalno. Od nas pa pričakujejo, da bomo delovali samo lokalno. Zato imamo takšen svet. Ukvarjamo se z lokalnimi problemi, globalne zadeve pa prepuščamo (zunanji) politiki in korporacijam. Delovati samo lokalno je sebično. Ukvarjamo se samo s svojimi vrtički, ne menimo pa se za resnične probleme sveta. Kaj pa če spremenimo to staro mantro in rečemo: misli globalno, deluj globalno.


Misliti globalno

A najprej razmislimo, kaj sploh pomeni misliti globalno? Misliti globalno pomeni videti človeštvo kot veliko skupnost, kot eno človeštvo; Zemljo kot naš skupni dom, planetarne dobrine pa kot skupno dobro človeštva.

Eno človeštvo pomeni, da kljub vsej raznolikosti – politični, ekonomski, kulturni, verski in drugi – v drugih ljudeh vidimo enakopravne in enakovredne člane velike človeške skupnosti. Vsakdo si zasluži živeti dostojanstveno in v miru ter imeti možnosti zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb.

Na Zemljo moramo gledati kot na skupen dom, kajti skrbeti samo za svoje okolje in dopuščati uničevanje tujega, je kratkovidno in neumno. Zemlja je celovit sistem in ohranimo jo lahko samo, če poskrbimo za sleherni kotiček planeta. Nimamo rezervnega planeta.

Zemeljske dobrine lahko uporabljamo, a dejansko si jih ne moremo lastiti. Lahko smo začasni uporabniki in skrbniki planetarnih dobrin, ne pa lastniki, ki z njimi lahko delajo kar hočejo. Vsi ljudje imamo pravico do teh dobrin, ne zgolj posamezne države in posamezniki. Zemeljske dobrine so skupno dobro človeštva, zato je medsebojna delitev dobrin edini smiseln način njihove porazdelitve.


Delovati globalno

Danes morda res do neke mere že mislimo globalno, delujemo pa lokalno in sebično. Politični, še posebej pa ekonomski sistem delujeta izrazito tekmovalno. Tekmujemo za globalne dobrine, pri čemer šibke države ter prebivalci vedno potegnejo ta kratko. Tekmovalnost v ekonomiji (ekonomisti temu rečejo konkurenčnost) je destruktivna, saj povzroča ne samo obsežno revščino, temveč tudi smrti zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, ki se štejejo v milijonih. Politika pa je danes samo še dekla ekonomskih institucij – korporacij, bank in drugih finančnih ustanov.

Če zares razmišljamo globalno in mislimo eno človeštvo in planet, kot skupni dom človeštva, potem je naše globalno delovanje lahko samo so-delovanje. In če razumemo, da so dobrine v skupni uporabi in skrbništvu človeštva, potem je edino prav, da si jih medsebojno delimo.

Sodelovanje je popolno nasprotje današnjega sebičnega, izključujočega in tekmovalnega ekonomskega sistema, ki ga podpira politika. Sodelovanje pa se v ekonomiji lahko v polnosti izrazi šele z medsebojno delitvijo dobrin.

Torej, nehajmo se ravnati po stari miselnosti, ki pravi: misli globalno, deluj lokalno (običajno velja celo misli lokalno, deluj lokalno). Danes moramo misliti globalno in delovati globalno. Samo to nam lahko zagotovi prihodnost, kjer bomo živeli v miru in blaginji na zdravem planetu.



Opomba: Ideja misli globalno, deluj globalno se že uporablja, še zlasti, ko gre za okoljsko problematiko (glejte: Think Globally, Act Globally: The Limits of Local Climate Policies), vendar bi morali na takšen način razmišljati tudi na drugih ravneh oziroma področjih – še posebej na ekonomskem. Vendar ne z vsiljevanjem na pohlepu utemeljenih ekonomskih modelov in izkoriščanja, temveč na podlagi sodelovanja in medsebojne delitve dobrin.


Slika: Kevin Gill: Earth, A simple crescent Earth. Flickr. Licenca CC BY 2.0



nedelja, 11. junij 2017

Kdo je kapitalizem


Skorajda ne mine dan, da ne bi prebrali, slišali in/ali videli zgodbe o tem, kako je za vse probleme sveta kriv kapitalizem ali njegova še bolj zla različica – neoliberalizem. Kapitalizem je kriv za revščino, neenakost, družbene krivice, uničeno okolje, podnebne spremembe in še marsikaj. Vendar ne mislimo razpravljati o tem, kaj je kapitalizem, temveč kdo je v njegovem ozadju oziroma kdo ga pooseblja.

So pravi predstavniki kapitalizma direktorji korporacij, bankirji, finančniki in borzni špekulanti? Odgovor je: da. Kaj pa večina politikov, ki prej omenjenim omogočajo skorajda nemoteno delovanje. Da, tudi politiki so očitno predstavniki kapitalizma. Kaj pa ekonomisti, ki prvim in drugim postavljajo potrebno strokovnost in znanstvenost? Prav tako. Smo našteli vse ključne predstavnike kapitalizma oziroma ljudi, ki poosebljajo kapitalizem? Ne, našteli smo le manjši del. Koga potemtakem lahko še dodamo?

Morda pa mednje spadamo tudi mi, milijoni svetovnih potrošnikov, ki brez konca in kraja trošimo zemeljske vire. Vozimo avtomobile, četudi pogosto v njih sedimo sami in opravljamo številne nepotrebne vožnje. Večkrat letno si privoščimo počitnice, za vikend skočimo na morje, morda imamo še svoj avtodom. Kupujemo hrano iz oddaljenih dežel, bodisi, ker je super za naše zdravje bodisi, ker nam ni dovolj samo sezonsko sadje in zelenjava. Kupujemo najnovejše pametne telefone in druge tehnične igračke, gradimo velike hiše in vikende; kupujemo povsem nepotrebno kramo, božična in druga darila in še in še.

Hkrati pa vemo, da otroci v Demokratični republiki Kongo z golimi rokami kopljejo kobalt in koltan, ki sta neobhodna elementa v naših pametnih telefonih in drugih tehnoloških čudesih. Vemo, da super živila, kot so na primer kokos, kvinoja in avokado, prepotujejo tisoče in tisoče kilometrov do naših krožnikov, njihova pridelava pa uničuje obsežne gozdove in povzroča izumrtje redkih živali (glejte: Super živila, kaj pa okolje in ljudje). Vemo, da v resnici ne potrebujemo stotin milijonov nepotrebnih izdelkov, a jih še kar naprej kupujemo, čeprav nas to sploh ne osrečuje (glejte: Prekletstvo izbire). Vemo, da vsak osebni avtomobil povprečno letno v ozračje izpusti 4,7 tone ogljikovega dioksida. In še marsikaj vemo o našemu potrošniškemu načinu življenja in njegovih posledicah.

In kljub vsemu si upamo kritizirati imaginarni kapitalizem ali grde kapitaliste, ki uničujejo naše zdravje, naše okolje, naš planet. Kaj pa če smo mi sami kapitalizem oziroma, kaj če smo mi tisti, ki vzdržujemo ta nemogoč ekonomski sistem (saj je vseeno ali mu rečete kapitalizem ali neoliberalizem), ki hitro porablja Zemeljske dobrine, uničuje družbene skupnosti, povzroča konflikte, vojne, množične migracije itd.

Morda res lahko s prstom pokažemo na grde korporacije in njene direktorje, ki izkoriščajo otroke, delavce in okolje, a ti kapitalisti so skorajda povsem nemočni brez nas, milijonov zvestih potrošnikov, ki nekritično kupujemo in kupujemo in kupujemo (samo, da je poceni). Očitno je, da nam je kaj malo mar za okolje, družbo, milijone revnih in za našo skupno prihodnost. Kaj pa če smo mi sami kapitalizem?

Morda pa lahko spremenimo svoj življenjski slog, postanemo zmernejši in se namesto pretiranega trošenja Zemljinih virov, zavzamemo za njihovo pravičnejšo globalno delitev (glejte: Globalna delitev dobrin - pot v prihodnost).


Slika: Bernard Spragg. NZ: Street market. Mongkok. HK. Flickr, Public domain licence.

četrtek, 08. junij 2017

Globalna delitev dobrin - pot v prihodnost


V prvi fazi bo poudarek na prerazporeditevi dobrin, vsak narod bo dal v skupni sklad na razpolago tisti del sredstev, ki jih ima v presežku. Svetovne dobrine si bomo delili prek prefinjene oblike blagovne menjave. (Medsebojna delitev dobrin. Mojster -, prek Benjamina Crema, februar 1982)

Ko se bodo borze vrednostnih papirjev zamajale in povzročile finančni požar globalnih razsežnosti, in ta čas zagotovo ni več daleč, bo nastopil čas spoznanja, da temelj ekonomskega sistema ni denar, temveč dobrine. Številni bodo spoznali, da je ponovno reševanje finančnega sistema nesmiselno. In takrat bo na površje priplavala ideja o globalni delitvi dobrin, ki bo slehernemu Zemljanu omogočila zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb.

Kako si lahko zamislimo globalno delitev dobrin?

V okviru OZN bi lahko ustanovili novo agencijo, katere osnovna naloga bo vodenje skupnega sklada dobrin, v katerega bo sleherna država prostovoljno prispevala tiste dobrine, ki bodo presegale njene potrebe, ter si iz sklada pridobila tiste dobrine, ki ji bodo primanjkovale. Mislimo predvsem na dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, to so: hrana, neoporečna voda, oblačila, zagotovitev primernega bivališča, zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.

Osrednja naloga agencije bo koordinacija delitve dobrin med državami po načinu ‘dobrina za dobrino’ (ang. barter). Menjava po načinu ‘dobrina za dobrino’ pomeni, da se bodo dobrine menjale neposredno med državami, vendar s posredovanjem agencije, ki bo imela celotno globalno sliko vseh ključnih globalnih dobrin.

Vzemimo, da neka država potrebuje nafto, hkrati pa ima presežke pšenice. Poiskati bi morala državo, ki ima dovolj nafte, a premalo pšenice in z njo zamenjati te dobrine. Vendar bi le težko našli dve državi s tako usklajenimi presežki in potrebami po dobrinah, ki bi se mimogrede ujemali še količinsko in vrednostno. Država ima lahko na primer preveč nafte in premalo pitne vode, druga preveč pšenice in premalo nafte, tretja preveč gozdnega bogastva in premalo zdravil itd. Potrebe in presežki posameznih držav se le redko ujemajo s presežki in potrebami drugih držav.

Zato bo agencija oblikovala globalni sklad skupnih dobrin, kjer se bodo srečevali presežki in primanjkljaji teh dobrin. Sam sklad ne bo neposredno, na enem mestu, zbiral dobrin in jih pošiljal naprej (kar bi bilo fizično nemogoče), temveč si jih bodo države izmenjevale same med seboj. Sklad bi dejansko zgolj koordiniral pretok dobrin, s čimer bo predstavljal nekakšni globalni trg skupnih dobrin, agencija pa bo imela vlogo upravljalca tega trga, kar s pomočjo današnje visoko razvite informacijske tehnologije sploh ne bo težka naloga; posamezne države pa bodo same skrbele za transport in skladiščenje dobrin.

Danes to funkcijo popolnoma nezadostno opravlja kaotičen globalni svobodni trg, kjer glavno vlogo igrajo špekulantje in korporacije, ki trgovanje z dobrinami izkoriščajo predvsem za lastne interese in dobičke. Države bodo agenciji pošiljale informacije o presežkih svojih dobrin ali morebitnih potrebah po njih. Torej se bo sklad s skupnimi dobrinami zgolj virtualno polnil in praznil. Če pa želimo, da bo delitev dobrin pregledna in pravična, moramo na nek način vendarle razmišljati tudi o vrednostih dobrin, ki se bodo pretakale preko globalnega sklada.

Agencija bo za zagotovitev pravičnosti in preglednosti za vsako državo vodila poseben virtualen račun, na katerem se bodo beležile vrednosti prispevanih in prejetih dobrin. V ta namen bi lahko uvedli tudi posebno obračunsko denarno enoto, ki bo služila obračunavanju vrednosti skupnih dobrin v globalnem skladu.

Morda se zdi ideja utopična, v resnici pa je utopično pričakovati, da bo današnja globalna tekmovalna ekonomija zagotovila pravičnost, trajnost in prihodnost človeštva ter našega skupnega planeta.


Več o temi: Medsebojna delitev dobrin

Slika: tpsdave, pixabay, CC0 Public Domain

četrtek, 01. junij 2017

Vsi smo afričani


Afrika je revna, zato moramo Afričanom pomagati. To je preprosta izjava, ki se vsako leto ponavlja v tisočih fotografijah, časopisnih zgodbah in dobrodelnih akcijah, zato ima status resnice. Ko jih beremo in gledamo, utrjujemo predpostavke in zgodbe o Afriki, ki smo jih slišali v svojem življenju. Ponovno potrjujemo svojo podobo Afrike. (Africa is not poor, we are stealing its wealth)

Večina ljudi Afriko povezuje s hudo revščino, boleznimi in drugimi oblikami prikrajšanosti. Večina podob in novic iz Afrike je povezanih s to tematiko, skorajda nikoli ne beremo drugih novic. Dobrodelne organizacije nas nagovarjajo za pomoč, pogosto v obliki sms sporočil, s katerimi običajno prispevamo 1 ali 5 evrov pomoči. Marsikdo to tudi stori, pošlje pomoč in s tem opravi z Afriko; do naslednje dobrodelne akcije. Ozadje ne zanima nikogar. Vendar je zelo pomembno, da razumemo, kaj se v Afriki zares dogaja, predvsem z ekonomskega vidika. To je pomembno tudi zato, ker se tudi nam vse bolj dogaja proces afrikanizacije.

Nova raziskava britanskih aktivistov kaže, da Afriko vsako leto zapusti več bogastva, kot ga kontinent prejme. Afrika je bogata, vendar dejansko krademo njihovo bogastvo, piše Nick Dearden iz organizacije Global Justice Now. Ključno sporočilo raziskave se glasi: Ugotovili smo, da afriške države neto kreditirajo preostali svet, v obsegu 41,3 milijarde dolarjev v letu 2015. Afrika je v letu 2015 prejela 161,6 milijard dolarjev – v obliki posojil, osebnih nakazil in pomoči. 203 milijarde dolarjev pa je bilo Afriki odvzeto bodisi neposredno – v obliki dobičkov, ki so jih korporacije poslale domov ali pa je denar odtekal na ilegalen način – bodisi posredno s stroški podnebnih sprememb za katere afriške države niso odgovorne.

Torej, leta 2015 je iz Afrike odšlo za 41,3 milijarde dolarjev (36,8 milijarde evrov) finančnih sredstev več, kot jih je vanjo prišlo. Za humanitarno krizo v letu 2017, ki ogroža 20 milijonov ljudi v Južnem Sudanu, Somaliji, Keniji, Etiopiji, Nigeriji, pa tudi v ne-afriškem Jemnu, bi po oceni Združenih narodov potrebovali 5,6 milijarde dolarjev (The Guardian), kar je veliko manj od 41,3 milijarde dolarjev odtujenih Afriki.

Afrika je dejansko bogat kontinent, z veliko naravnimi viri, Afričani pa so večinoma revni. Revni so zato, ker jim krademo njihovo bogastvo. In temu rečemo svobodno tržno gospodarstvo, v resnici pa gre za globalno roparsko ekonomijo. Mnogi Afričani zaradi hude revščine bežijo. Kam že? Ravno v države, ki jim kradejo njihovo bogastvo. In na poti množično umirajo, predvsem v Sredozemlju. Zaradi vsega tega imamo slabo vest in zato v Afriko pošiljamo miloščino – milijarderji malo več, mi pa 1 ali 5 evrov v obliki sms sporočil – in si rečemo človekoljubi. To je resnica o Afriki. A tudi mi nismo daleč od tega, kajti imamo zapeljivo dobro vodo in bogate gozdove. Ko jih bodo korporacije pokupile, nam bodo poslali 1 ali 5 evrov … vsi smo afričani.

Miloščina ali delitev dobrin?

Afričani ne potrebujejo niti naše miloščine niti naše dobrodelnosti (ki je le malo bolj sofisticirana oblika miloščine), temveč pravičnejši globalni ekonomski sistem. Ta bi moral temeljiti na resnični razvojni pomoči in medsebojni delitvi dobrin.

Ko boste naslednjič prispevali v dobrodelni akciji za lačne Afričane ali Slovence ali za kogar koli drugega, bodite vseeno velikodušni, a naj to ne bo edino, kar boste storili. Prizadevajte si za takšen ekonomski sistem, ki ne bo temeljil na kraji, temveč na pravični delitvi dobrin, ki bo vsakomur omogočala zadovoljevanje njegovih osnovnih človeških potreb. Šele to bo pravo človekoljubno dejanje, ne pa, da sebe povzdigujemo z dajanjem miloščine, njene prejemnike pa ponižujemo v uboge človeške pare.


Vir: Africa is not poor, we are stealing its wealth

Slika: Children of Uganda, Pixabay

nedelja, 28. maj 2017

Visoka cena materializma


Na tej točki človeške zgodovine imamo dovolj virov, da nahranimo, zagotovimo bivališče in izobrazimo slehernega prebivalca Zemlje. Ne samo to: hkrati imamo globalno zmožnost izboljšanja zdravstvenega varstva, se učinkovito boriti proti nevarnim boleznim in zmožnost, da očistimo okolje. Da ti viri obstajajo, ni samo utopična fantazija, pač pa realnost, o kateri ni potrebno dosti razpravljati. (Richard M. Ryan v predgovoru knjige Visoka cena materializma ameriškega psihologa Tima Kasserja.)

Kaj je narobe s svetom in z nami, ki ga soustvarjamo? Na eni strani stotine milijonov ljudi trpi in umira zaradi lakote ter pomanjkanja drugih najosnovnejši dobrin, na drugi strani prav tako milijoni trpijo zaradi debelosti. Na eni strani ljudje nimajo praktično ničesar, niti hrane, ki bi jo postavili na krožnik, na drugi strani pa si ubijamo glavo z izbiranjem med stotinami milijonov različnih, večinoma nepotrebnih izdelkov (glejte Prekletstvo izbire).

Kakšne so naše vrednote? Smo dobri, sočutni in prijazni, ker sebi in svojim otrokom kupujemo brezštevilne izdelke, kar se še posebej izrazi za božične in novoletne praznike? Morda pa smo preprosto preveč materialistični. In to nas ne naredi bolj srečnih. Nasprotno, postajamo vse bolj nesrečni. Zato živimo na nesrečnem planetu. Del sveta trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, del sveta pa zaradi svoje potopljenosti v pretiran materializem.

V knjigi Visoka cena materializma (2002) Tim Kasser ponuja razlago o tem, kako sodobna kultura potrošništva in materializma vpliva na našo vsakdanjo srečo in psihično zdravje. Številne raziskave so pokazale, da ko imamo enkrat dovolj hrane, primerno bivališče, oblačila in druge življenjsko pomembne dobrine, dodatne materialne dobrine le malo vplivajo na izboljšanje naše kvalitete življenja. Kasserjeve raziskave kažejo, da se ljudje, katerih vrednote so osredotočene na kopičenje bogastva in materialnih dobrin, soočajo z večjim tveganjem, da bodo nesrečni, kar vključuje anksioznost, depresijo, nizko samospoštovanje in težave v intimnih odnosih, ne glede na starost, dohodek ali kulturo. Pokazal je, da materialistične vrednote dejansko ogrožajo našo blaginjo, saj vzdržujejo občutke negotovosti, slabijo medčloveške vezi in zmanjšujejo občutenje svobode.

Kasser pravi, da so danes naše temeljne vrednote – po katerih uravnavamo svoja dejanja – predvsem vrednote materializma. Prizadevanje za več materialnih dobrin (kot jih potrebujemo), za finančni uspeh, slavo, telesno lepoto, za moč so v samem središču našega sveta, naših aspiracij, misli in želja. Za to pa, pravi Kasser, plačujemo visoko ceno. Obsežne raziskave namreč kažejo, da se naše občutenje sreče povečuje do meje, ko lahko razmeroma enostavno in varno zadovoljujemo svoje osnovne materialne potrebe. Nad to mejo, pa te povezave ni več.

Ne glede na to, koliko modnih oblačil, avtomobilov, nakita ima nekdo v lasti; ne glede na to kako velika je njegova hiša ali kako nova je njegova elektronska oprema, pa izgubljena priložnost udejstvovanja v priljubljenih aktivnostih in radost medsebojnih odnosov delujeta v nasprotju s potrebnim zadovoljstvom posameznika in s tem proti njegovemu psihološkemu zdravju, pravi Kasser in poudarja, da so vrednote materializma bolj izražene pri ljudeh, ki so v mladosti ali na splošno v življenju trpeli za pomanjkanjem oziroma so živeli v ne-gotovosti in ne-varnosti. S kopičenjem dobrin se človek na nezavedni ravni skuša zaščititi pred ne-gotovostjo in ne-varnostjo. Ljudje, ki se počutijo varne, ki vedo, da njihova eksistenca ni ogrožena, niso tako izrazito usmerjeni k materialnemu.

Poleg tega nam komercialno-medijski aparat v brezštevilnih oglasih, filmih in na številne druge prefinjene načine slika idealizirano podobo življenja, uspeha, človekove zunanjosti itd. Zaradi vse večje razlike med dejansko in idealizirano podobo postane človek frustriran, pravi Kasser. In rešitev mu ponuja neverjetno razvejan potrošniški sistem, ki ga zapeljivo vabi z obljubo: materialne dobrine in storitve (zabava, potovanja…) bodo zapolnile vaše nezadovoljstvo in negotovost.

A to se ne zgodi. Zadovoljstvo je kratkotrajno, potem pa se povrnejo vse frustracije in slabe strani pretiranega materializma. In potreben je nov odmerek dobrin, bogastva, slave itd. Želja za materialnimi dobrinami, slavo, fizično privlačnostjo je kot odvisnost od droge, pravi Tim Kasser. Znajdemo se v začaranem krogu odvisnosti. Želimo vedno več in več. Mnogi ljudje, ki se skoraj ves svoj čas ženejo za bogastvom, slavo, užitki različnih vrst, v osnovi niso dosti drugačni od odvisnikov od alkohola ali droge. A na srečo vedno obstaja izhod.

Sprememba vrednot

S spremembo vrednot pride sprememba našega ravnanja in s tem sveta v katerem živimo. Kasser in številni drugi avtorji pravijo, da človeka mnogo bolj kot materialne vrednote, osrečijo osebni razvoj, razumevanje in sprejemanje svojega pravega bistva, skrb za družino in prijatelje, pomoč v skupnosti in prizadevanje za boljši svet.

Ne gre za to, da bi kar pustili vse, kar imamo. Potrebujemo denar in lastnino. Dobrine so potrebne, da se ljudje počutijo varne in varnost je temeljna psihološka potreba človeka, ki mora biti zadovoljena. A preko tega, kot kažejo mnoge raziskave, bogastvo kaj malo vpliva na človekovo blaginjo. Bistveno je, nadaljuje Kasser, da najdemo pravo ravnovesje med našimi materialnimi cilji in tako imenovanimi notranjimi cilji, ki smo jih omenili v prejšnjem odstavku.

Zato se moramo vprašati: koliko materialnih dobrin, denarja ali časa zares potrebujemo za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb? Razmisliti moramo, kakšni so naši odnosi z drugimi, ki pogosto trpijo zaradi našega pehanja za materialnim bogastvom, slavo itd.? Ne gre samo za odnose v družini in s prijatelji, temveč tudi za izjemno slabe odnose, ki vladajo v današnjih podjetjih in drugih družbenih ustanovah ter družbi nasploh.

Kasser se zaveda, da je izjemno težko spremeniti družbene vzorce, saj je materializem globoko vgrajen v našo kulturo, v vzdrževanje potrošniške družbe pa se vlaga izjemno veliko energije. Poleg tega se lahko nemudoma oglasijo skeptiki, ki pravijo, da se bo ekonomija takoj sesula, če ljudje ne bodo veliko trošili in tako veliko delali. Ta argument je seveda popolnoma nesmiseln, saj nihče ne pravi, da ne smemo kupovati, lahko pa smo zmernejši; družbena porazdelitev dela in bogastva pa mora postati pravičnejša, usmerjena k blaginji vseh, ne zgolj k bogastvu posameznikov na račun večine.

Kasser predlaga kar nekaj zanimivih rešitev. Urediti oziroma omejiti bi morali področje oglaševanja in ustvariti prostore, ki so povsem brez reklam in oglasov (predvsem v šolah in na javnih površinah). Vsem ljudem bi morali omogočiti varno zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, s čimer bi zmanjšali negotovost in strah v družbi. In mnogo srečnejši bi postali, če bi si delil stvari med seboj, namesto da se bogastvo kopiči v rokah manjšine.

Vir: Visoka cena materializma

Slika: Karolina Szymkiewicz: Materialism

nedelja, 21. maj 2017

Najprej človeštvo


Če se imenujete Indijec ali musliman, kristjan ali Evropejec ali kakorkoli drugače, ste nasilni. Ali veste zakaj je to nasilno? Ker se ločite od preostalega človeštva. Če se ločite zaradi prepričanja, nacionalnosti, tradicije, povzročate nasilje. Človek, ki hoče razumeti nasilje, torej ne pripada nobeni državi, nobeni religiji, nobeni stranki ali delnemu sistemu. Zanima ga popolno razumevanje človeštva. (Jiddu Krishnamurti, Freedom From the Known)

Ko so Gandhija vprašali, ali je hindujec, je odgovoril: Ja sem, prav tako pa sem tudi musliman, kristjan, budist in jud.

Kot da nas bridke zgodovinske izkušnje – po stoletjih vojn med nami in vami, ki so svoj vrhunec doživele v prvi in drugi svetovni vojni – niso ničesar naučile. Ponovno se preštevamo kot kristjani, muslimani, budisti; Slovenci, Hrvati, Madžari, Francozi, Angleži; belci, črnci, rumeni; Srednjeevropejci, Balkanci; verni, neverni; zdravi, hendikepirani in tako naprej; brez konca in kraja. In tako povzročamo nasilje. Brez konca in kraja.

A ne obsojajmo samo politikov, čeprav ti običajno mojstrsko obvladajo najstarejšo politično obrt: deli in vladaj. Pri njihovi umazani raboti jim ves čas vestno pomagamo. Vidimo boljše in slabše od sebe – boljšim se klanjamo in pred njimi klečeplazimo, slabše preziramo in zaničujemo. Na eni strani politiki, direktorji, šefi, pomembne osebnosti vseh vrst, boljši narodi, pripadniki naših prepričanj in tradicij; na drugi strani pripadniki slabših narodov, begunci, revni in nepomembneži vseh vrst, pripadniki drugih prepričanj in kultur, itd.

V tem smo mojstri. V drugemu vidimo vse drugo samo človeka ne. Torej smo nasilni. Za nasilje ne potrebujemo puške ali pesti, dovolj je že nekaj besed. Ko je ameriški predsednik Donald Trump napovedal politiko Najprej Amerika (America First), je samo na glas povedal, kar si vsi na tihem želimo: biti boljši, bogatejši, srečnejši, močnejši, pametnejši od drugih. To si želimo zase in za svojo družino, državo, narod, za svojo kulturo, vero, politično prepričanje in tako naprej. Zato se nam zdi prav, da z vsemi drugimi tekmujemo za globalne dobrine in potem temu rečemo konkurenčen ekonomski sistem. V resnici gre za skrajno nasilje, ki milijone ljudi prikrajša tudi za najosnovnejše dobrine. Ne ubijajo samo puške, ubijajo tudi ekonomski ukrepi – še bolj množično kot orožje.

Krishnamurti in Gandhi sta vsak na svoj način povedala, da smo najprej ljudje. Da ni najprej jaz, najprej moja država, moja vera, kultura, prepričanje itd. Najprej smo ljudje in najprej je človeštvo (Humanity First*). Lahko smo kristjani, muslimani, judje, budisti; Slovenci, Hrvati, Avstrijci; Afričani, Evropejci ali karkoli pač smo. A najprej smo ljudje in kot taki enaki. Zato je v 1. členu Splošne deklaracije človekovih pravic zapisano:

Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.

Videti v drugemu brata je le drugačen izraz za razumevanje človeštva kot ene družine. Ko to zares doumemo, se nam ni treba pred nikomer klanjati in klečeplaziti, prav tako nam ni treba nikogar prezirati in zaničevati. In nobene pravice nimamo ekonomskega sistema organizirati tako, da tekmujemo za skupne dobrine, ki jih je dovolj za vse, premalo pa za brezkončen pohlep nekaterih. Ko bomo v drugemu videli brata, ko bomo človeštvo videli kot eno družino, bomo svoje ekonomske sisteme organizirali tako, da si bomo delili skupne planetarne dobrine za dobro vseh ljudi na Zemlji, na način, da jo ohranimo za prihodnje rodove.

Najprej človek, najprej človeštvo, najprej Zemlja. Potem jaz, moj narod, moja država in tako naprej.



Slika: MailOnline: Is India the most colourful place on Earth? Spectacular images show the Asian country at its most vibrant

*Humanity First (Najprej človeštvo) je tudi ime mednarodne dobrodelne organizacije s sedežem v Londonu.

četrtek, 18. maj 2017

Izgubljeno desetletje in vedeževalka


Od velike finančne krize letos mineva 10 let. Krizo so leta 2007 povzročili predvsem tako imenovani derivativi oziroma izvedeni finančni instrumenti. Derivativi so finančni produkti, ki naj bi špekulatne zaščitili pred tveganji v prihodnosti (so kot nekakšna stava na rast ali padec vrednosti delnic, valut ali drugih finančnih papirjev v prihodnosti), a ker sploh nimajo realne podlage, se obseg trgovanja z njimi naglo povečuje. Kaj je danes drugače, kot pred desetimi leti? Samo to, da so vzroki za krizo zdaj še bistveno večji.

Poglejmo si nekaj številk, ki podkrepijo povedano. V času krize je bil obseg trga derivativov približno 596 bilijonov dolarjev (tu moramo opozoriti na različne zapise števil v ameriškem in evropskem prostoru) oziroma 596.000.000.000.000 dolarjev. Danes naj bi bil trg derivativov po nekaterih ocenah vreden že 1,5 bilijarde oziroma 1.500.000.000.000.000 dolarjev. Torej se je trg derivativov po začetku krize povečal skorajda za trikrat, čeprav se je gospodarska rast v tem času okrepila komajda za nekaj odstotkov.

Trg derivativov je finančna časovna bomba, mati vseh bomb, ki lahko eksplodira kadar koli. Danes smo še bolj ogroženi, kot pred desetimi leti. Politika si že deset let zatiska oči in reševanje krize prepušča finančnikom in bankirjem. Ti so se problema lotili na zelo enostaven način: finančnim ustanovam dajejo skorajda neomejene vsote denarja na račun držav, ki imajo zdaj gromozanske dolgove; države pa so račun izstavile svojim državljanom, tako da zmanjšujejo javne storitve (šolstvo, zdravstvo, javna infrastruktura, pokojnine itd.) ter zaostrujejo delovno in rahljajo korporacijsko zakonodajo. Vendar bankirji in finančniki niso rešili ničesar, dejansko so krizo le še zaostrili.

Kaj iz vsega povedanega lahko sklepamo? Kot že večkrat, lahko ponovno napovemo nov, še hujši finančni zlom, kot je bil tisti iz let 2007-2008. Ne zato, ker imamo preroške sposobnosti. Temveč, ker gre za preprosto vzorčno-posledično povezavo. Če poznamo vzroke, lahko napovemo posledice. Vzroki za finančno krizo niso odpravljeni, temveč so le še bolj grozeči. Zato je nov finančni zlom neizogiben! Vprašanje je le, kdaj bo izbruhnil? Odgovor na to pa lahko poiščete pri - vedeževalki. (Velika verjetnost je, da vam bo bolj natančno napovedala prihodnost, kot doktorji ekonomije.)

Obstoječi ekonomski sistem, ki temelji na finančnem špekuliranju, je obsojen na propad. Pravzaprav je že skorajda mrtev, pri življenju ga ohranjajo le še infuzije iz centralnih bank v obliki tisočih milijard dolarjev, evrov, jenov in drugih valut. Prav tako pa ga pri življenju ohranja trpljenje stotin milijonov ljudi, ki garajo in/ali stradajo, da bi finančni sistem lahko preživel. Ta sistem je ekonomsko, družbeno in okoljsko nevzdržen. Prej, ko bo šel k vragu, bolje bo za človeštvo in planet Zemljo.

Potrebujemo resnično nov ekonomski sistem, ki bo utemeljen na pravični delitvi dobrin in sodelovanju; takšen sistem lahko imenujemo ekonomija delitve. Denarja pač ne moremo jesti, hrano pač. Dobrine so tiste, ki nam v resnici koristijo in te si lahko delimo med seboj.


Slika: Charles Edward Hallé (1846-1914): Vedeževalka


četrtek, 11. maj 2017

Prekletstvo izbire


V začetku leta 2017 je bilo na spletnem velikanu Amazon.com mogoče kupiti 398.040.250 različnih izdelkov. Med temi izdelki jih je bilo največ v kategoriji elektronike (teh je bilo 91,8 milijona), sledijo kategorije: digitalna glasba (67,38 milijona), dom in kuhinja (60,94 milijona), knjige (31,93 milijona), avtomobilski deli in oprema (21,63 milijona), oprema za šport in zunanje aktivnosti (21,27 milijona) in tako naprej. Torej govorimo o več kot 398 milijonov RAZLIČNIH izdelkih, ki jih je preko globalnega trgovca Amazon.com mogoče kupiti na svetovnem spletu.

Seveda to niso vsi potrošniški izdelki, ki jih je mogoče kupiti na svetu, vsekakor pa nam ti podatki veliko povedo o potrošniški družbi, v kateri živimo. Da je mogoče kupiti skorajda 32 milijonov različnih knjig, človek nekako razume, saj se število objavljenih knjig z leti ves čas povečuje, a zakaj pri zdravi pameti potrebujemo skoraj 61 milijonov različnih izdelkov za dom in kuhinjo (v to kategorijo spadajo na primer stenske ure, okvirji za slike, svečke, namizne luči, košare za darila, dekorativni vzglavniki, okraski za otroško sobo, vaze, tapiserije, več kot 7 milijonov različnih pripomočkov za kuhanje in serviranje hrane ter še in še drugih stvari).

Smo zaradi vse te neizmerne izbire srečnejši in svobodnejši? Ne, ravno nasprotno. Pretirana izbira nas paralizira ali celo pahne v depresijo. O tem govori ameriški psiholog dr. Barry Schwartz v svoji knjigi The Paradox of Choice (Paradoks izbire, zakaj več pomeni manj, 2004) in v istoimenskem TED predavanju. Res velja prebrati to knjigo in si ogledati predavanje.

Barry Schwartz pod vprašaj postavi uradno dogmo Zahodnih industrializiranih družb, ki gre takole: če smo zainteresirani za povečanje blaginje svojih državljanov, je treba povečati individualno svobodo. Pot do večje svobode pa je večja izbira. Več ko ima človek izbire, bolj je svoboden, in več ko ima svobode, večja je njegova blaginja.

Možnost, da se človek odloča, izhaja iz njegove svobodne volje, tega edinstvenega daru, ki mu omogoča učenje in razvoj svojih potencialov. Vendar govorimo o nečem drugem: odločanje med neskončno izbiro potrošniških izdelkov in storitev nima nikakršne zveze s človekovo svobodo in blaginjo; prej je to obraten proces, ki človeka oropa svobodne volje in ga dobesedno paralizira. Govorimo o komercializaciji človekove svobodne volje, ki ga naredi nesrečnega, depresivnega in paraliziranega.

Danes smo priča pravi eksploziji izbire, pravi dr. Schwartz, in to v psihološkem smislu na nas deluje uničujoče ter nas dolgoročno lahko vodi v depresijo. Prevelika izbira sproža prevelika pričakovanja, čemur sledi razočaranje in občutek krivde zaradi napak, ki jih pri odločanju neizogibno naredimo – saj vendar vedno obstaja še boljša izbira. Kaj pa, če je za vogalom še boljši partner, če obstajajo še boljše počitnice, še boljši mobilni telefon in paket storitev, še boljši avto, zdravnik, frizer, tečaj tujega jezika, boljša sedežna garnitura, TV sprejemnik, božično darilo itd. Že majhne otroke navajamo na nemogočo izbiro in marsikateri doživi pravi živčni zlom pred prepolnimi policami skorajda enakih igrač, čokoladic, bonbonov ...

Danes se moramo odločati tudi o svojem zdravju (če nismo zadovoljni z uradno medicino, lahko izbiramo med številnimi zdravilci, instant internetnimi recepti itd.), o najboljši vrsti prehrane (mediteranska, številne različice vegetarijanske, veganske, paleolitske, itd.), o izobrazbi, zavarovanju, potovanjih, celo o najboljših partnerjih. Izbira, izbira, izbira! Na nek način lahko razumemo mlade starše, ki zavračajo cepljenje svojih otrok, saj imajo na voljo strahovito ponudbo: zdravniki pravijo, da je cepljenje dobra stvar, a stotine spletnih strokovnjakov jim slika najbolj črne scenarije o posledicah cepljenja. Kako se torej prav odločiti? Nič drugače ni v politiki. Ko gre za izbiro političnega izdelka, se vse bolj odločamo na podlagi zunanje podobe in nastopa, vse manj pa na podlagi političnih programov in izkušenj. Danes imajo politiki zato najete marketinške svetovalce, ki oblikujejo njihovo podobo, ne pa njihove vsebine. Politiki so postali izdelki na trgovskih policah.


Redistribucija bogastva in zmernost

Ali sploh pomislimo, kakšna izbiro pa ima več sto milijonov najrevnejših ljudi na svetu? Njihova izbira je: jesti ali ne jesti. A to sploh ni izbira. Vse izbire smo jim dobesedno ukradli, saj si veš čas prisvajamo njihova bogastva, bodisi neposredno bodisi preko zapletenih finančnih mehanizmov (dolgov, davčnih oaz, finančnih špekulacij itd.). Potem pa sami zbolevamo, ker ne vemo, kako izbrati najboljše med več sto milijoni potrošniških izdelkov in storitev.

Če bi vsaj nekaj tistega, kar nam je omogočeno v naših potrošniško bogatih družbah, prenesli k ljudem, ki imajo premalo možnosti, ne bi le izboljšali njihovih življenj, ampak tudi svoja, pravi dr. Schwartz. Pravičnejša porazdelitev globalnega bogastva bi bila najboljše zdravilo za naše depresivne industrializirane družbe, hkrati pa bi rešili milijone ljudi strašnega trpljenja, ker nimajo možnosti niti za najosnovnejše dobrine – hrano, vodo, primerna bivališča, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Na podlagi povedanega lahko naredimo nekaj preprostih sklepov:

– nehajmo sebe in svoje otroke mučiti z neskončnim izbiranjem med milijoni izdelkov in storitev;

– premislimo, kaj zares potrebujemo, in ugotovimo, ali je nakup res edina opcija, da do tega pridemo;

– ko se odločimo za izdelek ali storitev, bodimo z njim zadovoljni, pa če je še toliko še boljših izbir (razen če je morda pokvarjen);

– zaupajmo strokovnjakom, ki vedo, kaj je najboljši način zdravljenja, prehranjevanja, izobraževanja itd. (čeprav se tudi oni, kot vsi ljudje, kdaj narobe odločijo);

– svojo energijo raje usmerimo v spreminjanje sveta, v katerem bodo vsi ljudje imeli dovolj možnosti za blaginjo in dostojno življenje.

Krajše povedano: s pravičnejšo delitvijo globalnih dobrin in zmernostjo bomo vsi živeli v blaginji in postali srečnejši – kot posamezniki in kot celotna družba.



Slika: The Real Problem Millennials Face: We Have Too Many Choices

petek, 05. maj 2017

The Circle ali total(itar)na vključenost


Mae je odprla zbirno spletno stran podjetja in jo začela pregledovati. Odločila se je, da se bo čez noč prebila skozi celoten zbir informacij iz notranjih in zunanjih virov. Tam so bila obvestila podjetja o dnevnih menijih, vremenu, vsakodnevne modre misli – prejšnji teden so bile Gandijeve, Salkove, Matere Tereze in Steva Jobsa. Objavljena so bila obvestila o obiskih v kampusu: predstavnika agencije za posvojitev hišnih ljubljenčkov, senatorja, kongresnika iz Tennesseeja, direktorja Zdravnikov brez meja. Mae je z obžalovanjem ugotovila, da je zamudila jutranji obisk Nobelovega nagrajenca Muhammada Yunusa. Prebijala se je skozi goro sporočil in iskala tiste, za katere se ji je upravičeno zdelo, da se od nje pričakuje odgovor. Našla je vsaj 50 anket, ki so ocenjevale mnenja zaposlenih o različnih usmeritvah podjetja, o optimalnih rokih za prihodnja skupna srečanja, sestanke interesnih skupin, termine praznovanj in dopustov ... Našla je peticijo za več veganske ponudbe za kosilo in jo podpisala ... Do desetih zvečer se je prebila skozi vsa notranja sporočila in opomnike podjetja in odprla svoj osebni podjetniški račun, samo tisti dan je prejela 118 sporočil ... (The Circle, objavljeno v The Telegraph).

Zgornji odlomek je iz romana The Circle (Dave Eggers, 2013), po katerem je bil posnet istoimenski film (The Circle, 2017), ki se te dni vrti v slovenskih kinematografih pod naslovom V mreži. Čeprav se film oglašuje kot znanstveno fantastični triler, pa to zagotovo ni. Je življenje v družbenih omrežjih res znanstvena fantastika ali je vsakdanja realnost ne samo milijonov, temveč milijard ljudi? Samo Facebook se približuje 2 milijardama aktivnih uporabnikov, Twitter jih ima 645 milijonov, Instagram 300 milijonov, če naštejemo samo najbolj znane (glejte celotni seznam družbenih omrežij).

Zgodba gre takole: Mae (Emma Watson) se zaposli v korporaciji The Circle, ki upravlja istoimensko globalno družbeno omrežje, in se dokaj hitro vključi v super moderno delovno okolje, ki poleg vrhunske tehnologije ponuja vse, kar človek potrebuje v življenju: čudovito okolje, zdravo hrano, vrhunsko zdravstvo, številne tečaje; jogo, meditacijo; teambuilding, šport, vrhunsko zabavo in še in še. Krog (the circle) je tako sklenjen, zaposleni so lahko ves čas notrivključeni, zunanjega sveta sploh ne potrebujejo več.

Korporacija The Circle, katere stavbe so simbolično postavljene v krogu, pa tako kot svoje zaposlene želi omrežiti in vključiti ves svet, ki je mimogrede – the circle. Mae se v hierarhiji podjetja naglo vzpenja. Direktor in soustanovitelj podjetja Eamon Bailey (Tom Hanks) jo seveda opazi in izkoristi za svojo vizijo podjetja – vse naj postane vidno, s čimer bo zagotovljena popolna transparentnost in onemogočena sleherna laž. Mae prva postane totalno vključena, nosi majhno kamero in celotno več stomilijonsko omrežje The Circle ji lahko ves čas sledi ter komentira njene aktivnosti. Kar se kmalu spremeni v družinsko moro in smrt prijatelja Mercerja (Ellar Coltrane), ki hoče živeti na star način – brez sleherne naprave, ki bi ga vključevala v globalna omrežja.

Družbena omrežja – zlata jama komercializacije

Prava družbena omrežja, kot so Facebook, Twitter in Instagram, so, kakor knjižni in filmski The Circle, velike korporacije, ki ponujajo spletne platforme, ki jih z vsebinami (zapisi, slikami, filmčki, glasbo itd.) brezplačno polnijo uporabniki – samo Facebook je dnevno bogatejši za 300 milijonov fotografij. Ta neskončen vir podatkov in informacij pa je zlata jama za komercialno izkoriščanje. Računalniški algoritmi iz aktivnosti uporabnikov prepoznavajo vzorce njihovega obnašanja, ki so skupaj s številnimi osebnimi podatki neizčrpno naravno bogastvo za tržnike, ki lahko oblikujejo ciljno oziroma povsem individualno oglaševanje. Tako podjetjem ni potrebno delati dragih in zamudnih anket, saj jim uporabniki sami ponudijo vse o sebi. Mimogrede, Facebook je samo v prvih treh mesecih 2017 ustvaril 3,06 milijard dolarjev čistega dobička.

Mae se vklopi nazaj

A vrnimo se spet k filmu. Po smrti prijatelja Mercerja se Mae za nekaj dni popolnoma izklopi iz omrežja. Vendar spozna, da s tem ne bo rešila ničesar. Zato se vrne v samo srce omrežja The Circle in pred publiko zaposlenih in celotnim omrežjem uporabnikov omreži direktorja in njegovega glavnega pomočnika. Če naj bo vse vidno, transparentno in brez laži, potem naj to velja tudi za direktorje – vsa njihova korespondenca, vsi njihovi pogovori, vsi sestanki, vsa lobiranja, vse pogodbe; vse postane vidno vsem v omrežju.

To si velja zapomniti: če smo navadni državljani na družbenih omrežjih in na drugih medijih izpostavljeni total(itar)nemu nadzoru in komercialnemu izkoriščanju korporacij in politike, potem je treba tudi njih vključiti in narediti vidne oziroma popolnoma transparentne. Nič več internih, zaupnih in tajnih dokumentov; nič več prikritega lobiranja, nič več tajnih ali za javnost zaprtih sej, nič več skritih telefonskih številk in šifriranih e-majlov, itd. Majhni in večji šefi, direktorji, politiki, bankirji in drugi voditelji naj bodo izpostavljeni totalnemu nadzoru javnosti – kar preko družbenih omrežij. Morda potem ne bo več milijonov v davčnih oazah; številnih konfliktov in vojn, izkoriščanja ljudi, uničevanja okolja, itd.

Družbena omrežja, Internet, mobilni telefoni, kamere so dejstvo; pred njimi se ne moremo skriti, tudi če se želimo. Vendar naj pravila igre veljajo za vse. Če smo običajni ljudje vidni svetu, naj bodo tudi politiki, bankirji, šefi, direktorji, župani. Naj ne bodo vidni samo preko všečnih propagandnih fotografij na Instagramu in kratkih zapisov na Twitterju, javnosti naj bo vidno njihovo celotno delo. Saj vendar živimo v 21. stoletju.

Torej, ničesar ne dosežemo, če se skušamo pred njo skriti, bolje je, da tehnologijo izkoristimo – v politiki, ekonomiji, v izobraževalne, znanstvene in druge namene. Za to pa potrebujemo javno informacijsko infrastrukturo, tako kot javne ceste, komunalna, električna in druga omrežja. Nobenega razloga ni, da ne bi bili Internet in družabna omrežja pod nadzorom javnosti in v lasti države ali celo globalne skupnosti. Kot globalno javno dobro, univerzalno dostopno vsem. Ne za komercialne namene, temveč za večjo povezanost človeštva, za brezplačno delitev znanja in drugih dobrin človeške ustvarjalnosti ter za skupni nadzor nad nosilci politične in ekonomske oblasti.