nedelja, 15. oktober 2017

Kruh ni vsem vsakdanji


Če smo lačni odpremo hladilnik; če je prazen, gremo v trgovine, ki so skorajda ves čas odprte. Gostilne, restavracije, lokali, stojnice s hitro prehrano in odprte kuhinje so nam skorajda vedno dostopne. To se nam zdi samoumevno. O hrani nam skorajda ni treba razmišljati, razen če smo pripadniki katere od številnih modernih prehranskih sekt, ki skorajda z versko gorečnostjo zagovarjajo in živijo določen zdravi prehranski model – veganski, paleolitski, brez ogljikovo hidratni, ekološki, bio in še tisoče drugih. Celo domače živali imajo danes svojo izbrano hrano; zadnjič sem šel mimo pasje pekarne, kjer prodajajo naravne piškote za pse z okusom.

Za naše pse piškoti z okusom, za milijone ljudi pa hrana ni nekaj samoumevnega. Številni Zemljani, premnogi še otroci, ne vedo kaj in kdaj bodo ponovno jedli. Ne ukvarjajo se z žitaricami, glutenom, bio-pridelano hrano, belim sladkorjem in tako naprej. Živijo v neizmernem stresu lakote, ki jo dobro prehranjeni prebivalci razvitih držav ne moremo razumeti. Preprosto ne vemo, kako se počuti mati, ki ji zaradi pomanjkljive prehrane na rokah umira otrok.

Neizmerno sebični smo v želji prehranjevati se s tako imenovanimi super (Super živila, kaj pa okolje in ljudje), eko, bio, organskimi živili. Pogosto ta živila prepotujejo deset tisoče kilometrov do naših krožnikov in povzročajo okoljsko in družbeno degradacijo.

Saj zdravo hrano samo po sebi ni nič narobe, a ozrimo se vsaj za trenutek na 815 milijonov ljudi, ki so po zadnjih podatkih Organizacije ZN za hrano in kmetijstvo (FAO) lačni (Lačen je vsak deveti prebivalec). Je prav, da dopuščamo to neizmerno trpljenje, medtem ko se ves čas ukvarjamo samo s seboj in morda s svojimi bližnjimi ter porabimo ogromno časa in denarja za tako imenovano zdravo prehrano? Morda je najlažje skomigniti z rameni in reči, da ni mogoče storiti nič.

Dejstvo je, da je hrane na svetu dovolj. Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za potrebe vseh ljudi na planetu (World Food Programme) oziroma jo celo presega. Proizvodnja hrane naj bi zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2017 nas na planetu živi približno sedem in pol milijard ljudi. Letno zavržemo eno tretjino vse proizvedene hrane, kar pomeni 1,3 milijarde ton, izhaja iz študije Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo z naslovom Odtis prehranskih odpadkov: vpliv na naravne vire (Food Wastage Footprint: Impacts on Natural Resources).

Kje je potem takem problem? Morda ravno v našem samozadovoljstvu in brezbrižnosti. Zadovoljni smo z našim načinom življenja in brezbrižni do milijonov ljudi, ki nimajo zagotovljene niti najbolj osnovne človekove dobrine – hrane. Prehranska industrija obožuje našo brezbrižnost in hrani naše samozadovoljstvo ter z inovativnimi prehranskimi izdelki (super živila, prehranski dodatki itd.) ustvarja velikanske dobičke. Morda pa vendarle lahko kaj storimo!

Na svetu je kar nekaj organizacij, ki se učinkovito borijo proti lakoti, kot so World Food Programme, Oxfam in druge (6 organizations working to fight famine, Top 5 Humanitarian Aid Organizations). Zmožni smo kupovati on-line izdelke iz celotnega sveta, torej nam ne bi smelo predstavljati problema, da doniramo vsaj majhen znesek tem požrtvovalnim humanitarnim organizacijam. Vendar te organizacije navkljub svojim gromozanskim naporom ne morejo same rešiti problema globalne revščine in lakote. Lahko blažijo posledice, ne morejo pa odpraviti vzrokov za lakoto. To lahko storijo samo države.

Morda je končno napočil čas, da od svojih politikov zahtevamo, naj prenehajo delovati zgolj v interesu tržnih sil in se v okviru globalne skupnosti dogovorijo za pravičnejšo delitev globalnih virov, tako da bi lahko slehernemu Zemljanu omogočili zadovoljevanje vsaj osnovnih potreb, med katerimi je hrana brez dvoma na prvem mestu (več o tem v knjigi Mohammeda Mesbahija Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta).

16. oktobra obeležujemo Svetovni dan hrane, samo dan kasneje, 17. oktobra, pa Svetovni dan boja proti revščini. Prvi naslavlja problem migracij, ki jih je mogoče reševati z investiranjem v prehransko varnost in razvoj podeželja, drugi pa nas z bojem proti revščini usmerja na pot miroljubnih in inkluzivnih družb. Če želimo živeti v miru in blaginji, se moramo soočiti s problemom obsežne globalne revščine in lakote. Ljudje se ne bodo več množično selili, če bodo doma imeli dovolj hrane in drugih osnovnih potrebščin. Blaginja vseh ljudi je edini pravi temelj miru.

Ne ukvarjajmo se torej samo s seboj in svojo prehrano. Če želimo mirno in zdravo prihodnost za vse,  se lotimo reševanja problema revščine in lakote vseh ljudi. Če ne bomo rešili tega problema, je zaman ves naš trud z zdravo prehrano, kajti že zelo kmalu se bomo znašli v svetu nasilja, množičnih migracij in popolne degradacije okolja.

Naj bo kruh naš vsakdanji, a tudi vseh drugih ljudi na planetu Zemlja.

ponedeljek, 09. oktober 2017

Ekonomija in sočutje


Mnogo, premnogo ljudi sem že slišal reči, da imajo sicer zelo razvit socialni čut, da so sočutni, vendar ne morejo nič storiti, če drugi ljudje težko živijo ali če propada okolje. Svet pač je, takšen kot je; še zlasti, ko gre za ekonomijo. Če morajo mladi in malo manj mladi opravljati prekarna dela, če se snažilkam ne plačuje socialnih prispevkov, če so tako številni ljudje brez služb; lačni, prezebli, bolni, obupani… Takšen je pač sistem! In to trdijo celo ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno, ki oblikujejo ekonomsko politiko, vodijo ustanove in imajo takšno ali drugačno možnost odločanja.

Vendar, ali je človek lahko sočuten in hkrati povzroča ali dopušča takšno situacijo? Ne more. Sklicevanje na sistem ne pomaga. Kajti sistem, na katerega se tako radi sklicujemo, ne obstaja ločen od ljudi. Sistem smo mi sami. Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, pravi Mohammed Mesbahi v izjemnem prispevku Božič, sistem in jaz. Zato kriviti sistem za probleme človeštva lahko pomeni samo, da nam manjka resnosti, zrelosti in zavedanja. Ko se ločimo od vseh drugih ljudi in obsojamo družbo ter sistem, se to psihološko ločevanje sčasoma oblikuje v brezbrižnost do ostalega človeštva.

Če torej krivimo sistem (lahko ga poimenujemo kapitalizem, neoliberalizem ali kot kateri drugi izem), v resnici krivimo sebe, saj s svojimi vsakdanjimi odločitvami sooblikujemo ta sistem in smo soodgovorni za vse grozne posledice, ki jih le-ta povzroča (ali dobre, če se trudimo za dobro). Vedno prisotno sklicevanje na pokvarjen sistem ali takšne politike, je zgolj prelaganje odgovornosti na druge. Resda imajo ljudje na najvišjih položajih večje odgovornosti, a to ne pomeni, da so krivi za vse.

Tudi če smo čisto tiho in nedejavni, smo soodgovorni za svet v katerem živimo. Tišina je predvsem izraz naše brzbrižnosti. Velja razmisliti o besedah nekaterih velikih ljudi:

Na koncu naše poti se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev. Martin Luther King

Najslabše je biti brezbrižen oziroma reči ‘nič ne morem storiti, bom že kako.’ Stephane Hessel

Vse, kar je potrebno za zmago zla, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar. Edmund Burke

Ekonomija in sočutje

Zdaj pa poskušajmo odgovoriti na vprašanje, ali je ekonomija oziroma ekonomski sistem, ki ga ustvarjamo, lahko sočuten? Lahko. A seveda samo, če smo sočutni tudi mi sami, ki tvorimo vsakršen sistem – ekonomski, politični, izobraževalni itd. Vendar ni dovolj, da zgolj rečemo, da smo sočutni, da imamo razvit socialni čut in podobno. To svojo držo moramo izražati v svojih vsakdanjih odločitvah in dejanjih, pa čeprav se moramo boriti s prevladujočo miselnostjo in ravnanji večine. Ta boj je lahko zelo boleč in terja mnogo poguma. Veliko lažje je biti tiho in reči, da nič ni mogoče storiti.

Zato lahko, če le želimo, ustvarimo pravično, sočutno in trajnostno družbeno skupnost, ki jo ne moremo ločevati na politični, ekonomski, izobraževalni ali kakršen koli drug sistem. Družba je celota, ki jo vsi sooblikujemo, tudi s tišino in brezbrižnostjo (kar je vsekakor negativen prispevek).

Če se vprašamo, kakšna je sočutna, inkluzivna in družbeno odgovorna ekonomija, je to vsekakor ekonomija delitve, ki vsakomur zagotavlja dostop do dobrin, ki mu omogočajo življenje v dostojanstvu in blaginji.

četrtek, 05. oktober 2017

Učitelj v 21. stoletju


Mednarodni dan učiteljev se vsako leto praznuje 5. oktobra, s čimer se obeležuje obletnico podpisa Priporočil organizacij UNESCO/ILO o statusu učiteljev iz leta 1966 (1966 UNESCO/ILO Recommendation concerning the Status of Teachers). Priporočila so glavni referenčni okvir za obravnavo pravic in odgovornosti učiteljev na svetovni ravni. Tema letošnjega mednarodnega dneva učiteljev je Poučevanje v svobodi, opolnomočenje učiteljev; povezana je z leta 2015 sprejetimi Cilji trajnostnega razvoja, v katerih je opolnomočenje učiteljev prepoznano kot glavna prednostna naloga v vseh izobraževalnih in razvojnih strategijah.

Beseda opolnomočenje (ang. empowerment) pomeni krepitev moči/vloge posameznika, kar je navadno povezano z večjo odgovornostjo za sprejemanje odločitev (SSKJ), v tem primeru učiteljev. Med sedemnajstimi Cilji trajnostnega razvoja, ki jih je leta 2015 sprejela svetovna skupnost, je tudi: Vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo ter spodbujati možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar (4. cilj). Učitelj ima torej v 21. stoletju pomembno nalogo, ne zgolj poučevati svoje predmete, temveč prevzeti odgovornost za vsem dostopno izobraževanje, ki je eden od sedemnajstih stebrov globalne družbe prihodnosti.

Zato učiteljeva vloga ni slepo sledenje kurikulom, poklicnim kompetencam in snovi, ki naj bi jo podajal uka željnim mladim ljudem. Učitelj se mora zavedati, da ima danes na šolo močan vpliv finančno-korporativni sektor, ki skuša šolo ukrojiti po svoji podobi. Nekoč smo govorili o šoli kot ideološkem aparatu države, danes je šola vse bolj ideološki aparat finančno-korporativnega sektorja. Šole naj bi bile učinkovite, podjetniške, čimbolj zasebne, mlade pa naj bi izobraževale predvsem za pridobivanje poklicnih kompetenc. Čeprav je tudi to del izobraževanja, pa še zdaleč ni vse.

Morda pa bi morali v osrčje izobraževanje v 21. stoletju postaviti izgradnjo miru, izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj, kot pravijo v organizaciji UNESCO (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo). Seveda potrebujemo izobražene ljudi za opravljanje različnih poklicev, vendar imamo danes veliko super strokovnjakov, ki so na vseh področjih človeške družbe, zlasti pa v politiki in ekonomiji, vse boljši v uničevanju ljudi in okolja. Je morda to rezultat super učinkovitega modernega (korporativnega) izobraževanja?

Medtem pa teme kot so mir, izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj le redko zaidejo v resne šolske in višješolske kurikule, običajno so namenjene zgolj najmlajšim otrokom. Si predstavljate, da bi s temi temami napolnili polovico učnih ur v srednjih šolah, na primer? Pa morda dodali še resnično poznavanje drugih kultur? Ker izobraževanje preobraža življenja, kot pravijo pri organizaciji UNESCO (Education for the 21st Century), bi na ta način vsekakor spremenili ne samo življenja posameznikov, temveč tudi družbo kot celoto.

Učitelj v 21. stoletju je torej vsekakor pred težavno nalogo. Najprej mora razumeti razmerja moči v sodobni družbi, ki imajo vsekakor velikanski vpliv na polje izobraževanja. Vodilne sile v ozadju so vsekakor finančno-korporativno sile, ki intenzivno preoblikujejo šolsko polje. Po drugi strani pa mora učitelj mlade ljudi izobraževati v skladu s cilji, ki jih je sprejelo človeštvo – živeti v miru, blaginji, v zdravem planetarnem okolju. Zato ni dovolj, da čaka, kdaj bo dobil komando od zgoraj, temveč mora stopiti v prve vrste naprednih sil, ki si prizadevajo za drugačen, boljši svet.

Svoboda in opolnomočenje ne prideta sama od sebe, zanju je potreben pogum in srčnost. Brez njiju je učitelj samo hladen, brezdušen uradnik.

Slika: Taamann Jacob: When teachers back is turned

nedelja, 01. oktober 2017

Ekonomija delitve – od globalnega k lokalnemu


O ekonomiji delitve se danes govori predvsem v povezavi z visokotehnološkimi platformami oziroma, kot o novem ekonomskem modelu, ki s pomočjo najnovejših digitalnih tehnologij omogoča delitev izdelkov in storitev med več uporabniki. Tako si namesto samo individualnega lastništva avtomobila, kolesa, stanovanja, oblačil in tisoče drugih materialnih stvari, le-te na enostaven način lahko delimo z drugimi. Marsičesa nam sploh ni treba imeti več v lasti, če pa že, lahko svojo lastnino delimo z drugimi; na primer svoje stanovanje, ko ga ne potrebujemo (najbolj znana platforma, ki to omogoča, je Airbnb). Podobno je tudi s storitvami; lahko si z drugimi delimo vožnjo z avtomobilom oziroma sedež v avtomobilu (Prevoz.org) ali svoje znanje in spretnost (TaskRabbit), itd.

Nove oblike ekonomije delitve se pojavljajo skorajda vsakodnevno, njihova skupna značilnost pa je, da je postal dostop do izdelkov in storitev (ali s skupnim imenom dobrin) pomembnejši od njihovega lastništva. Skratka, da bi zadovoljevali svoje potrebe (in želje), nam ni potrebno vsega kupiti, temveč tisto, kar potrebujemo, "kupimo" oziroma so-uporabljamo za določen čas; prav tako pa tisto, kar že imamo v lasti, oddamo v so-uporabo, ko tega ne potrebujemo.

V razvitem delu sveta je na primer povprečen avto v uporabi le eno uro dnevno, 23 ur pa "počiva", kar pomeni, da gre za zelo neekonomično rabo izdelka, ki ga spremljajo zelo visoki stroški nakupa, vzdrževanja, parkiranja itd. Podobno je tudi s stanovanjem, ki je na primer v dopustniškem času pogosto prazno. Že samo v primeru teh dveh dobrin nam je lahko jasno, da se delitev "izplača" tako iz ekološkega kot tudi iz ekonomskega vidika.

Pa vendar moramo razmisliti še o družbenemu vidiku ekonomije delitve, ki je morda najpomembnejši in ključen za razumevanje njenega izjemnega potenciala. Načelo medsebojne delitve dobrin, na katerem temelji ekonomija delitve, je namreč staro toliko, kot so stare prve človeške družbene skupnosti. S preučevanjem še zadnjih preživelih "primitivnih" skupnosti lahko dobimo dober vpogled v "zibelko" človeške civilizacije, kjer je imela medsebojna delitev dobrin eno ključnih vlog pri razvoju človeške družbe. V vseh družbenih sistemih in zgodovinskih obdobjih je medsebojna delitev dobrin še naprej ostala "vezivo" družbenih skupnosti.

Ekonomski odnosi v družinah in širših družinskih skupnostih so tudi v sodobnih družbah še vedno, vsaj deloma, osnovani na načelu medsebojne delitve dobrin. Vendar pa to načelo ni "doma" samo v družinah. V manjših krajih in soseskah si ljudje pogosto delijo dobrine (pojem dobrine zajema tako materialne predmete kot tudi storitve oziroma delo); drug drugemu posojajo orodja, pomagajo pri gradnji hiše, skupaj pospravijo pridelek, priskočijo na pomoč sosedom v težavah itd. Delno je takšna delitev ostala spontana, izraz človekovega altruizma, deloma pa je postala organizirana.

Za doslej najbolj organizirano in kompleksno obliko medsebojne delitve dobrin lahko štejemo moderno socialno državo. Univerzalno dostopno šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo; javno dostopna infrastruktura, javne knjižnice itd. – vsi ti sistemi temeljijo na načelu medsebojne delitve dobrin. Država dejansko vodi skupni sklad dobrin, ki zbrana sredstva bolj ali manj pravično deli med vse državljane. Ta sklad se polni z davki in drugimi prispevki, torej denarjem, ki je "menjalni nadomestek" za dobrine.

Vendar so danes vse pridobitve socialne države in z njimi načelo medsebojne delitve dobrin pod hudim udarom ideologije komercializacije, ki v dobrinah (torej tudi v okolju) vidi zgolj posel in nič drugega. Dobrine pa so v resnici sredstvo za zadovoljevanje potreb ljudi – in to vseh ljudi na Zemlji. Zato je prva in najpomembnejša vloga ekonomije delitve, ki izhaja iz načela medsebojne delitve dobrin, vsem Zemljanom zagotoviti trajen dostop do najosnovnejših dobrin, ki jim zagotavljajo preživetje in življenje v blaginji, to pa so: hrana in pitna voda, oblačila in stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Ko bomo vsem ljudem zagotovili nemoteno zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, to pa lahko zagotovimo le z medsebojno delitvijo dobrin med državami, lahko začnemo razmišljati o "modernih" oblikah ekonomije delitve – digitalnih platformah, kjer si bomo delili skorajda kar koli si zamislimo.

Pravično globalno družbo moramo graditi od zgoraj navzdol oziroma od globalnega k lokalnemu. V nasprotnem primeru bo prihodnost človeštva kaj klavrna.

četrtek, 21. september 2017

Globoko sklonjena glava ali slovenski ne-podpis pogodbe o prepovedi jedrskega orožja


20. septembra 2017 se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začelo podpisovanje prve pravno zavezujoče pogodbe na svetu, ki prepoveduje jedrsko orožje. Že prvi dan je pogodbo o prepovedi jedrskega orožja ZN podpisalo 50 držav, med njimi so jo tri že tudi ratificirale (seznam podpisnic). Med temi tremi velja še posebej izpostaviti Sveti sedež, kamor naši politiki zelo radi hodijo, običajno z globoko sklonjeno glavo. A Sveti sedež, s papežem Frančiškom na čelu, je dal tem preračunljivim politikom veliko lekcijo in s podpisom ter ratifikacijo te pogodbe pokazal, da je resnična svetost življenja zavezana miroljubnemu svetu, kjer ni prostora za jedrsko orožje.

Samo dan po začetku podpisovanja te zgodovinske pogodbe, 21. septembra, je mednarodni dan miru; tema letošnjega praznovanja je Skupaj za mir: spoštovanje, varnost in dostojanstvo za vse (Together for Peace: Respect, Safety and Dignity for All.) Mar ne bi bil svet brez jedrskega orožja mnogo bolj varen, kot je današnji svet, kjer je nakopičenega toliko jedrskega orožja, da bi lahko večkrat uničili planet in vsakršno življenje na njem? Podpis mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja pomeni aktivno delovati za svetovni mir in države podpisnice resnično lahko praznujejo letošnji mednarodni dan miru.

Premier Miro Cerar je v New Yorku, v času zasedanja Generalne skupščine OZN in ob začetku podpisovanja pogodbe, izvedel »fantastično« obrazložitev, zakaj Slovenija ne bo podpisala mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja: »Slovenija se je že prej pridružila zahtevam po jedrski razorožitvi – naša vlada to zelo podpira in to podpiram tudi sam. To je nekaj, kar ves čas zagovarjamo in tako bomo tudi nadaljevali.« Vendar je pogodba »v določenih vsebinah preveč radikalna in nerealna,« zato jo Slovenija ne bo podpisala. »Prav tako se moramo zavedati svoje vloge v EU in Natu, v vseh zvezah, kjer moramo ravnati odgovorno in premišljeno.« (Delo, Dnevnik)

Ne moreš biti hkrati proti jedrskemu orožju in proti podpisu pogodbe o prepovedi jedrskega orožja. Pogodba proti jedrskemu orožju ne more biti preveč radikalna; jedrsko orožje je radikalno samo po sebi, saj lahko radikalno konča vse življenje na Zemlji. Premier Cerar se sklicuje na odgovornost in premišljenost, saj smo vendar v EU in Natu; s tem pa (morda nevede) priznava, da sta ti dve »zvezi« dejansko neodgovorni in nepremišljeni, saj zagovarjata obstoj in s tem posredno tudi uporabo jedrskega orožja (če namreč jedrsko orožje obstaja, se slej ko prej najde nekdo, ki ga bo uporabil in poznamo vsaj dva predsednika jedrskih držav, ki imata prav zdaj »roko na sprožilcu«). Premier Cerar pa mimogrede pozablja tudi na »svojo vlogo« v Organizaciji združenih narodov, resnični zvezi vseh svetovnih držav, ki je bila leta 1945 ustanovljena ravno zaradi miru; na pogorišču dveh svetovnih vojn in dveh jedrskih bomb.

Jedrsko orožje je zelo resna stvar. V svetu je trenutno približno 14.900 jedrskih konic (Pluoghshares Fund). V reviji Earth's Future so leta 2014 izračunali, da bi že z uporabo 100 jedrskih konic (na primer v lokalni vojni med Indijo in Pakistanom), popolnoma uničili občutljiv Zemeljski ekosistem in s tem prihodnost človeštva. Tokrat gre res za otroke in za otroke naših otrok in za otroke otrok naših otrok in za….

Premier Cerar, podpišite prosim mednarodno pogodbo o prepovedi jedrskega orožja ali pa preprosto priznajte, da ste na »temni strani zgodovine.« Tam je prostor za zagovornike jedrskega orožja in za tiste, ki se ne znajo odločiti na pravo stran, hkrati pa »pleteničijo« o »odgovornosti in premišljenosti«. Upajmo samo, da bo kdo sploh lahko napisal zgodovino današnjih dni, kajti morda bomo jedrske bombe »odgovorno in premišljeno« poslali nad sovražnika. V primeru jedrske vojne pa napasti sovražnika pomeni napasti samega sebe, saj jedrska radiacija pač ne pozna državnih meja.


Slika: Hirošima, 6. avgust 1945

petek, 15. september 2017

Dobrodelni da, dobrodelnost ne


PRAV JE, DA SMO DOBRODELNI; NI PA PRAV, DA JE DOBRODELNOST (ŽIVLJENJSKO POMEMBEN) DEL DRUŽBENEGA SISTEMA. Morda se zdi komu ta izjava nasprotujoča, vendar jo lahko utemeljimo. Veliko nam pove o svetu, v katerem živimo.

Beseda dobrodelnost je že sama po sebi zgovorna: delati dobro. Ne v smislu, da zgolj dobro opravljamo svoje delo, svojo službo, temveč da delamo za dobro drugih ljudi. V osnovi je dobrodelnost nasprotje sebičnosti, kajti delamo nekaj dobrega za korist drugega ali drugih. V najširšem smislu pa dobrodelnost pomeni delati v korist celotne človeške skupnosti.

Kaj pa je potemtakem narobe z organizirano dobrodelnostjo, ki je danes življenjsko pomemben del družbenega in celo ekonomskega sistema ter jo izvaja tisoče organizacij (društev, nevladnih organizacij, mednarodnih organizacij itd.)? Načeloma nič, če razmišljamo v okviru prejšnjega odstavka.

Če pa naredimo širši razmislek, lahko pridemo do ugotovitve, da so dobrodelne organizacije dobesedno potuha in podpora nepravični družbeni ureditvi, ki jo bolj ali manj nekritično sprejemamo. Na načelni ravni je vsaka država in tudi globalna skupnost zavezana k pravičnosti in blaginji za vse državljane oziroma za vse ljudi na Zemlji.

Pa vendar naša politična in še posebej ekonomska ureditev ne odslikava teh načel, ki so zapisana tako v ustavah držav kot tudi v mednarodnih dokumentih, kakršna je na primer Splošna deklaracija človekovih pravic.

Celo nasprotno, večina svetovnih vlad krši te svoje temeljne zaveze in naloge ter deluje v nasprotju z interesi svojih državljanov in človeštva kot celote. Delujejo predvsem v interesu tržnih sil in komercializacije, o čemer smo podrobneje govorili v prispevku Komercializacija pustoši z orkansko močjo.

Orjaški napori dobrodelnih organizacij, ki si prizadevajo za reševanje lakote in skrajne revščine, ozdravljivih bolezni, pa tudi za reševanje okolja in številnih drugih problemov sodobne družbe, so seveda več kot koristni in pomenijo resnično opravljanje dobrega dela. Pa vendar omogočajo vladam, da še naprej delujejo destruktivno, tako da zmanjšujejo sredstva za šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo; znižujejo okoljske standarde, ustvarjajo pa ugodno okolje za dobičkonosne in škodljive posle korporacij ter vodijo neskončno drage vojne, itd.

Vlade odtegujejo javna sredstva ključnim družbenim dejavnostim (šolstvu, zdravstvu, skrbi za starejše itd.), saj vedo, da bodo dobrodelne organizacije vsaj deloma omilile njihovo destruktivno početje. Kar je v nasprotju z zavezami, ki jim jih narekujejo ustave, zakoni in deklaracije; v nasprotju z zavezami, ki so jih dali svojim volilcem; nenazadnje pa tudi v nasprotju z zdravim razumom in njihovo človečnostjo (kolikor jim jo je še preostalo). Dobrodelne organizacije so tako neke vrste blažilnik nevarne politike vlad.

V okviru dobrodelnih organizacij se zbirajo sredstva, ki jih prispevajo pogosto že prikrajšani ljudje za še bolj prikrajšane ljudi. Tako pomagamo reševati vsaj delček tistega, kar naše vlade uničujejo v imenu tržnih sil. Damo kakšen evro za Afriko, zberemo nekaj oblačil ali hrane za najrevnejše, klošarjem stisnemo kakšen evro in imamo občutek, da smo naredili nekaj resnično dobrega. Saj v resnici smo, a dejansko s tem legaliziramo uničujoče ravnanje svojih politikov, ki smo jih sami izvolili.

In kar je najbolj perverzno, so dobrodelni tudi najbogatejši ljudje na planetu, ki s tem skušajo pokazati svoj lepi obraz v javnosti, čeprav v svojih ali s svojimi podjetji pogosto do kraja izčrpajo in iztrošijo svoje zaposlene, celotne skupnosti in okolje. Tudi politiki, ki te aktivnosti podpirajo in jim podelijo zakonsko legitimnost, se radi prikažejo na dobrodelnih prireditvah in pokažejo svoj javno všečen dobrodelni obraz.

Pravičnost, ne dobrodelnost

Že pred mnogimi leti je Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), britanska pisateljica, filozofinja in feministka, zapisala, da svet potrebuje pravičnost, ne pa dobrodelnosti. Če bi uredili družbo tako, da bi bila pravična do vseh svojih članov, potem dobrodelnosti sploh ne bi potrebovali, vsaj ne v institucionalnem smislu.

Ne mislimo samo pravičnosti v smislu pravičnega sojenja, enakosti pred zakonom, enakopravnosti spolov, pravic istospolnih in tako naprej, danes moramo največji poudarek nameniti ekonomski pravičnosti (ne da bi hkrati zanemarili druge vidike pravičnosti), ki jo najbolje opredeljuje 1. odstavek 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic:

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Naj spomnimo, da ta člen ni nekakšen skupek lepih želja, temveč del globalno sprejetega in zavezujočega dokumenta, ki je v veljavi že od davnega leta 1948. Naloga politikov in ekonomistov ni skrb za dobičkonosne pogodbe korporacij, temveč za izpolnitev tega in tudi drugih členov Splošne deklaracije človekovih pravic. Z uveljavitvijo 25. člena ne bomo več potrebovali nobene dobrodelne organizacije na Zemlji. Morda pa jih lahko ohranimo, saj s svojimi bogatimi izkušnjami lahko svetujejo politikom, kako resnično delati v dobro ljudi, kar danes zna le redko kateri politik.

Če pa govorimo o novi ekonomski paradigmi, je to vsekakor ekonomija delitve. Ekonomija delitve pa ni visoko skomercializirana dejavnost, ki jo simbolizirata podjetji Uber (glejte Uber ubija ekonomijo delitve) in Airbnb, temveč ekonomska ureditev, ki omogoča univerzalni dostop do osnovnih dobrin za slehernega človeka na Zemlji.

Države bi danes na globalni ravni lahko enostavno organizirale mehanizem (preraz)delitve globalnih dobrin, tako da bi silni presežki dobrin v bogatih državah dosegli območja hudega pomanjkanja v številnih delih sveta. To bi bil prvi korak k resnični ekonomiji delitve in h globalni ekonomski pravičnosti ter pot do medsebojnega zaupanja, na katerem edino lahko temelji svetovni mir.

Naj ponovimo: sleherna aktivnost dobrodelnih organizacij je danes spoštovanja vredna in sila dobrega v današnji krivični družbi, vendar pa si moramo prizadevati za globalno družbo, kjer bo pravičnost temeljna norma, še posebej ekonomska pravičnost, ki se izraža preko resnične ekonomije delitve (glejte The true sharing economy: inaugurating an age of the heart).



Navdih za prispevek in priporočljivo branje: Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta



ponedeljek, 11. september 2017

Komercializacija pustoši z orkansko močjo


Videli smo, kako naravne sile lahko opustošijo cele otoke, obale in mesta; v mislih imamo orkane, kakršna sta bila Harvey in Irma, ki sta prizadela Antile, Karibe in dele ZDA. Orkana sta za seboj pustila več deset mrtvih, uničeno naravno okolje ter ogromno materialno škodo na infrastrukturi in objektih, ki se šteje v desetine milijard dolarjev. Vendarle je moč teh naravnih sil zanemarljiva proti uničujočim silam komercializacije, ki v zadnjih desetletjih pustošijo po planetu Zemlja.

Opredelitev komercializacije

Kaj je sploh komercializacija? Beseda komercializacija izhaja iz latinske besede za trgovino oziroma trgovanje, commercium, ta pa iz besede merx, trgovsko blago.

Komercializacija je ideologija, ki trgovino, trg in trgovske odnose razume kot središče in temelj delovanja celotne človeške družbe. V to smer se danes preobražajo ekonomske, politične, pa tudi izobraževalne, zdravstvene, medijske in druge družbene institucije. Hkrati poteka intenziven proces pretvorbe naravnih in družbenih virov, človekovih dejavnosti, medsebojnih odnosov in celo ljudi v tržno blago.

Trgi, trgovanje in trgovina sami po sebi niso nekaj slabega, poznamo jih že mnogo stoletij, vendar so vedno imeli svoje mesto v družbi, v okviru pomembnega družbenega področja, ki ga imenujemo ekonomija (poleg trgovine jo tvorijo še pridelava in proizvodnja dobrin, denarni sistem, nadzorne in izobraževalne ekonomske institucije, pa tudi tako imenovana domačijska oziroma nevidna ekonomija, ki se odvija v gospodinjstvih, v lokalni ekonomiji, društvih itd.).

S procesom komercializacije, ki se odvija že nekaj desetletij, še posebej intenzivno pa v zadnjih letih, trgi, trgovanje in tržni odnosi prevzemajo vodilno mesto v družbi. Glavni motiv trgovcev je že od nekdaj dobiček, ta pa za seboj potegne številne najslabše človekove lastnosti kot so pohlep, sebičnost in neusmiljeno tekmovalnost. Zato je politična, ekonomska in tudi verska oblast trgovino v preteklosti vedno držala pod nadzorom. Trgovina je strateško pomembna dejavnost za blaginjo celotne družbe, zato je oblast vedno skrbela, da je bila primerno regulirana in podrejena interesom celotne družbe.

Danes pa pod vplivom ideologije komercializacije trgi in njegove nosilne institucije (korporacije, banke, mednarodne finančne ustanove) postajajo vodilne družbene sile, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo kar tržne sile. Pod njihovim vplivom sleherna dobrina in sleherna človekova dejavnost postaja tržno blago, s tem pa izpostavljena vsem slabostim trgovanja – pohlepu (za dobičkom), sebičnosti, špekuliranju, goljufijam itd.

Tako danes pod vplivom komercializacije otroke že zelo zgodaj pripravljamo na neusmiljeno tržno tekmo, spodbujamo jih v tržno uspešne poklice, jih opremljamo s podjetniškimi kompetencami in z vsemi možnimi znanji in spretnostmi, ki jih bodo potrebovali za neusmiljeno tržno tekmo, ki ji rečemo sodobno življenje. S tem pa ustvarjamo sebične in tekmovalne posameznike, ki komajda zmorejo sodelovanja, sočutja, igrivosti in radosti, ki so prirojene lastnosti otrok.

Tako danes pod vplivom komercializacije v zdravstvu merimo dobičke in izgube, vse več zdravstvenih storitev in zdravil pa je potrebno bodisi plačati bodisi doplačati. V ZDA pa je zdravstvo itak en samo velik posel, a tudi pri nas se vse bolj približujemo temu idealu tržnih sil.

Tudi naravni viri so danes povsem podrejeni logiki dobička. Zadnji tak primer je bodoča lakirnice korporacije Magna, ki bo stala na kakovostnih kmetijskih površinah. In tu pridemo še do vloge politike, ki histerično utira pot tržnim silam, ne glede na posledice za ljudi in okolje. Vsaj na papirju (na katerem so zapisani zakoni) naj bi politika zastopala interese državljanov in zdravega okolja. V svetu lahko najdemo še tisoče in tisoče podobnih primerov, tako da je politika zares zgolj le še dekla tržnih sil.

Komercializacija dobesedno uničuje življenja stotin milijonov ljudi, ki so poraženci v neusmiljeni globalni tržni tekmi. A tržne tekme ne moremo primerjati s športnimi tekmovanji, kjer poraženec še vedno ostane v igri, v resničnem življenju pa so poraženci v okrutni tekmi za dobrine pahnjeni v revščino, prisiljeni v migracije ali celo obsojeni na stradanje in smrt.

Veliki poraženec komercializacije je tudi naše okolje in s tem seveda tudi mi sami, kajti v nori globalni tekmi za dobičke so občutljivi naravni okoljski sistemi že skorajda nepovratno poškodovani. Zato malodane z gotovostjo lahko trdimo, da orkana Irma in Harvey nista samo simbolna podoba komercializacije, temveč sta vsaj deloma tudi njeni posledici. Globalno segrevanje okolja, ki je rezultat neprestanega hlastanja za dobički, se namreč izraža tudi v vedno bolj intenzivnih naravnih katastrofah.

Še naprej bi lahko naštevali, a bistvenega pomena je, da razumemo, kako nevarna je komercializacija, ki prodira v vse pore človeške družbe in okolja širom planeta. Posledice delovanja komercializacije, ki jo vodijo tržne sile, so zato močno podobne posledicam orkanov, le da na mnogo širšem področju.

Ameriški predsednik Trump pa predstavlja še naslednjo, višjo stopnjo komercializacije, ko tržne sile že neposredno vodijo politiko in ko komercializacija postaja politični program celotnih držav. Posledice takšne politike si komajda lahko zamislimo; morda jih lahko celo primerjamo z uničenjem jedrskih bomb.

Medsebojna delitev dobrin – protistrup komercializacije

Komercializacijo, ki pustoši po planetu Zemlja, lahko ukrotimo samo na en način, z medsebojno delitvijo dobrin. Medsebojna delitev dobrin je vedno povezana s sodelovanjem in z vzajemnim zaupanjem, njen cilj pa je pravičnejša porazdelitev globalnih virov med vse prebivalce sveta. Dejansko ne potrebujemo še več dobrin oziroma še več gospodarske rasti, ki prinaša še več dobička. Z obstoječim obsegom dobrin in proizvodnje danes lahko zadovoljimo osnovne potrebe vseh ljudi na planetu. S tem pa tako rekoč hipoma lahko odpravimo temeljne vzroke za večino največjih globalnih problemov – globoko družbeno neenakost, okoljsko krizo, obsežno revščino in lakoto, terorizem in vojaške konflikte ter še marsikaj.

Odločitev za medsebojno delitev dobrin je odločitev za življenje in za prihodnost, odločitev za komercializacijo pa nas vodi v propad oziroma v razpad družbenih in okoljskih sistemov.

ponedeljek, 04. september 2017

Če ste srečni vi, sem srečen tudi jaz


Preveč pogosto razmišljamo o sebi kot o posameznikih, ločenih drug od drugega, dejansko pa smo povezani in to kar počnemo, vpliva na ves svet. (Nadškof Desmond Tutu)

Desmond Tutu, ugledni južnoafriški borec za človekove pravice, upokojeni anglikanski nadškof in prejemnik Nobelove nagrade za mir, je v zgornjem navedku razložil pomen afriške besede ubuntu, ki predstavlja samo bistvo tega, kar pomeni biti človek. V jeziku Nguni Bantu ubuntu pomeni človeštvo, v globljem smislu pa prepričanje v univerzalne vezi medsebojne delitve, ki povezujejo celotno človeštvo. Ubuntu se opredeljuje tudi z besedami: Jaz sem; ker ste vi.

V južnoafriških skupnostih pojasnjujejo, da je ubuntu originalni afriški koncept, ki dejansko pomeni dajati in medsebojno deliti dobrine, biti del skupnosti. To pomeni, da če imam deset jabolk, pojem eno, ostalih devet pa delim z drugimi ljudmi.

Na festivalu miru, v Florianopolisu v Južni Braziliji, je novinarka in filozofinja Lia Diskin povedala čudovito zgodbo o afriškem plemenu, ki jo je poimenovala Ubuntu. Zgodba gre takole:

Antropolog je po koncu preučevanja navad in običajev nekega afriškega plemena, čakal na prevoz domov. Kot vedno so ga obkrožali otroci in da bi mu čas hitreje minil, se je spomnil igre. V mestu je nakupil kup sladkarij in jih dal v lično pleteno košaro. Postavil jo je pod osamljeno drevo in sklical otroke. Na določeni oddaljenosti od drevesa je zarisal črto in otrokom pojasnil, naj gredo za črto in počakajo na njegov znak. Ko bo zaklical: »Zdaj!« naj, stečejo in tisti, ki bo prvi prišel do košare, bo dobil vse sladkarije.

Ko jim je dal znak, so se otroci nepričakovano prijeli za roke in skupaj pohiteli do košare, kjer so si razdelili sladkarije in jih z užitkom pojedli. Antropolog je bil zelo presenečen. Vprašal jih je, zakaj so šli do košare skupaj, saj bi zmagovalec lahko dobil vse slaščice, ki so bile v njej. Ena od deklic mu je preprosto odgovorila: »Kako je lahko eden izmed nas srečen, če so vsi ostali nesrečni«. Šele takrat je znanstvenik, po mesecih preučevanja, zares doumel resnično naravo plemena.


Lahko se vprašamo: smo res lahko srečni, če je okoli nas toliko nesrečnih ljudi; če je več milijard ljudi lačnih, revnih, razseljenih, brezposelnih, po nepotrebnem bolnih, itd.? Morda pa zato srečo (neuspešno) iščemo samo še v potrošniških dobrinah ali celo drogah vseh vrst, kajti globoko v sebi v tem nesrečnem svetu zares ne moremo biti srečni.

Pripadnik masajskega ljudstva v Tanzaniji svoje goste vpraša: Ste srečni? Na njihov pritrdilni odgovor jim odvrne: Če ste srečni vi, sem srečen tudi jaz. Če so drugi ljudje nesrečni, sem nesrečen tudi jaz.

Desmond Tutu pravi, da ubuntu predstavlja bistvo tega, kar pomeni biti človek, del darila, ki ga Afrika daje svetu. Vključuje gostoljubnost, skrb za druge, pripravljenost prehoditi še dodatni kilometer zaradi drugega. Verjamemo, da je človek lahko človek samo preko drugih ljudi, da je moja človečnost izpolnjena in neločljivo povezana z vašo človečnostjo.

V naši civilizirani zahodni kulturi pa je nasprotno vse podrejeno lastnemu uspehu, lastni sreči; sebično hlastamo za dobrinami, za bogastvom. To počnemo kot posamezniki, kot narodi in države. Pomemben sem jaz, pomembni smo mi (kot ločena skupina ali skupnost); ne glede na posledice za druge ljudi in za okolje. Naše otroke učimo tekmovalnosti in sebičnosti; v zgornji zgodbi bi skorajda zagotovo brezkompromisno stekli h košari s slaščicami in samo eden bi sebično užival v svoji zmagi. Ne zato, ker se takšni rodijo, temveč, ker smo jih tega naučili; ne samo tekmovalnosti, temveč tudi sovraštva do drugih.

Še en afriški velikan, Nelson Mandela, je o tem dejal: Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije. Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje.

Lahko se torej naučimo ljubiti druge; vendar ljubiti drugega ne pomeni samo izkazovanja sentimentalnih čustev. Izkazovati ljubezen do drugega pomeni aktivno delovati za dobro drugega oziroma v najširšem smislu za dobro celotnega človeštva. To pa lahko počnemo na različne načine: izboljšujemo njihov življenjski standard, še zlasti najrevnejših; ljudem omogočimo spodobno zaposlitev, poskrbimo za njihovo dostojanstvo z zaščito človekovih pravic, poskrbimo za okolje, si aktivno prizadevamo za mir, itd. To je pravi izraz ljubezni do drugega.

Leta 2013 je ameriški predsednik Barack Obama ob spomeniku Nelsonu Mandeli spregovoril: V Južni Afriki je beseda – ubuntu – beseda, ki najbolje povzema Mandelovo največje darilo: njegovo prepoznanje, da smo vsi povezani na načine, ki so očem nevidni; da je človeštvo eno; da se uresničimo tako, da si delimo z drugimi in poskrbimo za tiste okoli sebe.

Ubuntu se posrečeno imenuje tudi odprtokodni operacijski sistem, ki ga razvijajo prostovoljci iz vsega sveta in je brezplačno na voljo uporabnikom po vsem svetu; med drugim skupnost Ubuntu ponuja tudi zelo popularen program Linux. A ne samo v računalništvu, koncept ubuntu bi lahko vključili v naše izobraževanje, prav tako tudi v politiko in ekonomijo. Kar bi vsekakor pripomoglo k bolj vključujoči družbi, ki bi ljudem zagotavljala zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, dostojanstvo in nenazadnje srečo.

Povzemimo torej jedro koncepta ubuntu in si prizadevajmo za njegovo uveljavitev:

- Človeštvo je eno, neločljivo povezano.

- Človek je človek zaradi drugih ljudi. Zato je ključnega pomena skrb za druge, sodelovanje in prizadevanje za dobro celotne človeške skupnosti in tudi okolja.

- Enost oziroma povezanost človeštva se na materialni (ekonomski) ravni najpopolneje izraža z medsebojno delitvijo dobrin.

Ubuntu je afriško darilo svetu. Sprejmimo ga.



Slika: Masaji

nedelja, 27. avgust 2017

Bog pomagaj!


Če prebiramo mainstream medije in poslušamo mainstream politike, smo skorajda lahko gotovi, da je huda ekonomska kriza, ki jo je v letih 2007-2008 sprožil finančni sektor, rešena. Gospodarska rast se je vrnila, zmanjšala se je brezposelnost; politiki si hitijo pripenjati medalje; ekonomski inštituti, bonitetne hiše in mednarodne finančne institucije pa za prihodnja leta napovedujejo nadaljnje rasti gospodarstva. Pa je ekonomska slika res tako lepa? Poglejmo si nekaj dejstev, ki na tej sliki puščajo grde madeže.

Danes vemo, da so bili dolgovi ameriških gospodinjstev eden glavnih sprožilcev finančne krize 2008. Nedavno so ti dolgovi presegli tiste iz začetka krize; v tretjem četrtletju 2008 so dosegli svoj vrh pri 12,68 bilijona dolarjev, v drugem četrtletju 2017 pa so dolgovi ameriških gospodinjstev dosegli nov rekord, 12,84 bilijona dolarjev (US Household Debt at Record Levels Not Seen Since 2008 Crisis). Tudi kitajski gospodarski motor vse bolj sloni na dolgovih. Mednarodni denarni sklad opozarja na nevarno rast kitajskih dolgov (IMF warns China over 'dangerous' growth in debt). Drugih držav, na primer Grčije, niti omenjati ni treba, a očitno je, zdajšnje okrevanje gospodarstva temelji predvsem na visokem zadolževanju držav oziroma visokih finančnih injekcijah centralnih bank.

Navkljub zdajšnji gospodarski rasti in nižji stopnji nezaposlenosti, vsaj v razvitem delu sveta, pa je inflacija še vedno zelo nizka, kar močno skrbi centralne bankirje (Low world inflation dogs central bankers, even as economies grow). Čeprav so centralne banke v finančni sistem po krizi 2008 v finančni sistem vložile ogromne vsote denarja, pa to ni povzročilo rasti cen oziroma inflacije, kot zahteva ekonomska teorija. Bankirji želijo približno 2 % stopnjo inflacije, ki podpira vsaj 3 % gospodarsko rast, kar se šteje za zdravo rast oziroma dovolj visoko za rast dobičkov, ki poganjajo kapitalistični ekonomski sistem.

Celo borzni špekulanti, kot je kralj obveznic Bill Gross, svarijo, da so tržna tveganja zdaj celo večja, kot pred krizo 2008 (Bill Gross Says Market Risk Is Highest Since Pre-2008 Crisis). Drugi mož ameriške centralne banke (FED) Stanley Fischer pa opozarja pred vrnitvijo na predkrizni status quo: Od leta 1930 je bilo potrebnih skorajda 80 let, da smo ponovno doživeli tako obsežno krizo. Zdaj pa se po desetih letih vsi želijo vrniti na status quo pred veliko finančno krizo. Ugotavljam, da je to skrajno nevarno in kratkovidno. (FISCHER: Trump's push to deregulate Wall Street 'may be taking us in a direction that is very dangerous')

Velja si prebrati tudi prispevek uglednega slovenskega ekonomista dr. Bogomirja Kovača Temni oblaki (Mladina 34, 25. 8. 2017, str. 29), v katerem pravi, da velika recesija 2008-2012 ni prinesla pravih sprememb, zato grozi, da bomo leta 2018 doživeli nov velik finančni lom. Dr. Kovač tudi pojasni vzroke, zakaj ne pride do sprememb oziroma zakaj mnogi želijo nazaj na predkrizni status quo:

V ozadju je ideologija tržnega fundamentalizma, nevmešavanja države, kjer ciklična nihanja veljajo za imaginarne zunanje šoke. Poganjajo jo seveda strogo politični interesi, za njimi stoji fantastičen ustroj prerazdelitve bogastva. Vse to že desetletja nekomu koristi, manjšini bogatih na račun revnih. Ekonomisti so ponudili pokritje tega.

Dr. Kovač nam kot ekonomist jasno pove, da je današnji ekonomski sistem narejen za prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim. Politični razred je temu povsem podrejen in ima pri tem tudi svoje interese (veliko moč in malo večje drobtinice iz bogataških miz), naloga ekonomistov pa je, da vsemu temu nadenejo znanstveno pokritje. Na koncu svojega članka Temni oblaki dr. Kovač zapiše, da je do leta 2018, ko nam grozi nov veliki finančni lom, še nekaj mesecev, premalo za rešitev, preveč za odrešitev. Bog pomagaj!

Ne moremo torej pričakovati, da bodo politiki sami od sebe začeli spreminjati obstoječi ekonomski sistem, ki je ustrojen po meri bogatih ljudi, saj imajo tudi sami od tega številne koristi. Niti ne moremo pričakovati, da nam bodo pomagali ekonomisti, ki vlagajo velikanske napore, da bogatašem in politikom priskrbijo znanstveno pokritje za njihovo destruktivno početje.

Pomaga nam torej le še bog, ali pa je morda vendarle nastopil čas, da stopimo skupaj in na množičnih, mirnih in dolgotrajnih demonstracij od svojih političnih voditeljev zahtevamo uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki slehernemu Zemljanu jamči zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. To pa lahko dosežemo samo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin, ki morata postati temeljni načeli političnega in ekonomskega sistema naših družbenih skupnosti in celotne globalne človeške skupnosti. (Glejte: Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta)

Morda pa vendar velja stari rek: pomagajmo si sami in bog nam bo pomagal!


Slika: Michelangelo: The Creation of Adam



ponedeljek, 21. avgust 2017

Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta


Prišel je čas, ko moramo v milijonskem številu demonstrirati, ne proti temu ali onemu, temveč na temelju volje do dobrega in sočutja, ki opredeljujeta, kdo v resnici smo. Kajti v slehernem človeškem srcu je vgrajena ljubezen in modrost celotnega človeštva. - Mohammed Mesbahi

S temi besedami se začne v slovenščino prevedena knjiga Mohammeda Mesbahija Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta (Heralding Article 25: A people´s strategy for world transformation). Pravzaprav gre za elektronsko knjigo, ki je brezplačno dostopna na spletni strani nevladne organizacije Share The World´s Resources (Medsebojna delitev svetovnih virov), s sedežem v Londonu.

Že iz naslova je razvidno, da je osrednja tema knjige 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi:

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Mesbahi pravi, da uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic za vsakega moškega, žensko in otroka na svetu pomeni enega največjih upov sodobnega človeštva, kajti ta preprosta določila so ključ za reševanje številnih trdovratnih problemov človeštva. Morda se nam zdi rešitev skrajno preprosta, vendar je revščina številnih Zemljanov posreden ali neposreden vzrok za številne druge probleme, ki jih bolj ali manj neuspešno rešujemo. Okoljska in ekonomska kriza, množične migracije, družbeni in vojaški konflikti ter terorizem so tesno povezani oziroma izhajajo iz obsežne revščine v svetu (danes je v svetu več kot 4 milijarde zelo revnih ljudi, od tega jih približno 800 milijonov trpi zaradi podhranjenosti).

Zato mora 25. člen nujno postati temeljni zakon in vodilno načelo v sleherni državi, poudarja Mesbahi, vendar so ena največjih ovir za uveljavitev 25. člena za vse ljudi napačne prioritete naših vlad ter škodljive in neusmiljene v dobičke usmerjene poslovne aktivnosti. Namesto, da bi se naši voditelji ukvarjali z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi, k čemur jih že dolgo zavezuje 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, pa z velikimi korporacijami podpisujejo neštete pogodbe in namenjajo gospodarski rasti bistveno prednost pred ljudmi.

Ti procesi komercializacije uničujejo družbene skupnosti in naše skupno okolje. Gospodarska rast in dobički so še vedno v središču sleherne poslovne aktivnosti in vladne politike. Zato bo izvajanje 25. člena učinkovalo kot protistrup vse močnejšemu prijemu komercializacije, namernemu ropanju in uničevanju Zemlje, ki ga izvajajo multinacionalne korporacije, in norosti zunanjih politik, ki temeljijo na agresiji in politiki moči.

25. člena seveda ni mogoče uresničiti z današnjimi uničujočimi poslovnimi praksami in z agresivno politiko držav do lastnih in drugih državljanov, temveč samo v okviru načel sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. To sta temeljni načeli, ki morata postati podlaga tako zakonom, kot tudi političnim kot ekonomskim odločitvam v sleherni državi sveta. Vendar ne moremo pričakovati, da se bodo politiki in direktorji korporacij sami od sebe odločili za delovanje po teh načelih. Katera sila potemtakem lahko sproži nujno potrebne spremembe?

Mesbahi pravi, da spremembe niso mogoče brez ključnega in manjkajočega protagonista na svetovni ravni – dobronamernega in vseobsegajočega vpliva izobraženega javnega mnenja v imenu nezadovoljenih potreb revne svetovne večine. Zato predlaga, da se zberemo na množičnih in miroljubnih demonstracijah in od svojih vlad zahtevamo uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic:

Zdaj je čas za velike demonstracije, ki bodo brez prekinitve potekale po vsem svetu, v podporo že dolgo dogovorjenim pravicam iz 25. člena – pravicam vseh ljudi do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti – vse dokler vlade ne bodo spremenile svojih napačnih prioritet in v svetovnih zadevah končno začele izvajati načela medsebojne delitve dobrin.

Naj torej na kratko povzamemo: Z izvajanjem 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki slehernemu Zemljanu jamči zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, lahko rešimo največje probleme človeštva. V praksi to pomeni, da bi morali v središče našega delovanja, še posebej v politiki in ekonomiji, postaviti načeli sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki predstavljata protistrup uničujočim procesom komercializacije. Da pa bi naše vlade spodbudili k spremembi napačnih prioritet in k uresničevanju 25. člena, potrebujemo množične, miroljubne in dolgotrajne demonstracije.


Knjiga Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta je dostopna na spletnih strani nevladne organizacije Share The World´s Resources:

- pdf format

- issuu (e-knjiga)


Slika: naslovnica knjige

sreda, 16. avgust 2017

Dobri in slabi


Neonacisti: slabi
Antinacisti: dobri
To sem se naučil kot otrok.
Bilo je več kot očitno.

Sajid Javid, britanski politik, 16. avgust 2017

Načeloma življenje ni črno-belo, prav tako tudi ljudje nismo samo dobri in samo slabi, pa vendar tega ne moremo posplošiti in uporabiti kadarkoli se nam zazdi. Vsekakor ne, ko gre za nacizem ali njegovo sodobno različico: neonacizem. Nacizem je slab, nacizem je zlo – ne obstaja druga možnost. Besede Sajida Javida je dopolnila izraelska političarka Cipi Livni, ki je dejala: Pri nacizmu, antisemitizmu in rasizmu nikoli ni dveh enakih strani – samo ena je zla. Pika. (World to Trump: Stand up against racism, neo-Nazis; tudi drugi neoznačeni citati, vključno z uvodnim, so iz te spletne strani)

Ostri odzivi politikov, aktivistov, nevladnih organizacij in običajnih ljudi so bili namenjeni ameriškemu predsedniku Trumpu, ki se je povsem neprimerno odzval na nasilje neo-nacistov, rasistov in supermacistov v ameriški zvezni državi Virginiji, 12. avgusta 2017, ki se je končalo z eno smrtno žrtvijo in številnimi ranjenimi. (Virginia governor to white nationalists: 'Go home ... shame on you'; Trumpovo enačenje strani v Charlottesvillu sprožilo obsodbe)

Spet pa lahko ugotovimo, da vrh slovenske politike molči. Na spletni strani predsednika vlade in predsednika države zeva zgovorna tišina. A molk je glasen. Ne gre za ameriško notranjo zadevo. Nacizem, rasizem, antisemitizem nikoli niso samo notranja stvar ene države. Generalni sekretar OZN Antonio Guterres je jasno povedal: Rasizem, ksenofobija, antisemitizem in islamofobija zastrupljajo naše družbe, moramo se boriti proti njim. Vsakič. Povsod.

Nacizem, rasizem, ksenofobija, antisemitizem, islamofobija in druge ideologije izključevanja, ločevanja ter sovraštva do drugih narodov, skupin ali posameznikov so vedno slabe in zle. Zlo je lahko prepoznati, kajti zgoraj omenjene ideologije vedno delujejo po enakih načelih: najprej ljudi ločijo oziroma izključijo (na primer na podlagi vere, narodnosti, usmerjenosti, spola, politične pripadnosti ali česar koli drugega), naprtijo jim določeno krivdo ali krivde (na primer za izgubo delovnih mest, za več kriminala, za uničevanje kulture, itd.), sledi sistematično širjenje sovraštva (v medijih, govorih, filmih itd.), nazadnje pa fizično nasilje do teh ljudi, ki se lahko izteče v vojne.

Ni naključje, da je tvit bivšega ameriškega predsednika Baracka Obame, ki se je odzval na dogodke v Virginiji, postal najpopularnejši v zgodovini, ko je citiral pokojnega južnoafriškega borca proti apartheidu in kasnejšega predsednika Nelsona Mendelo: Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije.... Kar pomeni, da se človek ne rodi s sovraštvom do drugega, temveč se ga nauči. Ljudje se rodimo enaki, ljudje smo enaki, človeštvo je eno. Vse, kar deluje ločevalno, izključevalno in sovražno je zato zlo. Pika.

Zato ne smemo biti tiho, še zlasti pa ne smejo biti tiho politiki na najvišjih položajih. Smo PROTI nacizmu, rasizmu, ksenofobiji, antisemitizmu, islamofobiji. Ne moremo se postaviti nekam vmes, ne moremo se izgovarjati na razmere, okoliščine, zgodovino, itd. Zlo je potrebno obsoditi. Vedno in povsod. V ZDA ali v Sloveniji.

Barack Obama je v svojih naslednjih dveh tvitih dokončal Mandelovo misel: …Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje. Obsodimo torej zlo in se naučimo ljubiti. Ljubezen je nasprotje ločevanja, izključevanja in sovraštva; ljubezen nas povezuje. Ljubezen je sočutje, razumevanje in spoštovanje do drugih, ki se mora izraziti v naših besedah in dejanjih.


Slika: Nelson Mandela

četrtek, 10. avgust 2017

"Ogenj in gnev"


V dneh, ko mineva 72 let od jedrskega bombardiranja dveh japonskih mest (Hirošima, 6., in Nagasaki, 9. avgusta 1945), smo na sami meji nove jedrske vojne. Čeprav se jedrska kriza odvija v času kislih kumaric, pa je grožnja skrajno resna. O današnjem svetu veliko pove dejstvo, da je takšno vojno, kot odziv na časopisne članke ameriških medijev, napovedal ameriški predsednik Trump kar iz svojega igrišča za golf v New Jerseyu: ZDA bodo odgovorile "z ognjem in gnevom, in odkrito rečeno močjo, kakršne svet doslej še ni videl". (Trump grozi z ognjem in gnevom, Delo, 9. 8. 2017)

Jedrska vojna je postala nekaj lahkotnega, kot igra. Udariš žogico, napoveš jedrsko vojno, spet udariš žogico (za golf). Severna Koreja tega seveda ne vidi kot igro in takoj napove nove korake – bombardiranje ameriškega vojaškega oporišča na otoku Guam (Severna Koreja načrt o napadu na Guam obljublja do sredine avgusta, Delo, 10. 8. 2017). In temu bodo seveda sledile nove težke besede. V politiki pa so besede najmočnejše orožje in te besede imajo moč sprožiti orožja vseh vrst – tudi jedrskega. Zato ni vseeno kdo in kako jih uporablja.

V nevladni organizaciji MoveOn.org so v peticiji Stop the insanity. Don't provoke war with North Korea (Ustavite norost. Ne sprovocirajte vojne s Severno Korejo.) zapisali:

Donald Trump z vsakim za vojnohujskaškim komentarjem, tvitom in grožnjo vse bolj povečuje našo ogroženost. Njegova retorika, ki Severni Koreji grozi z "ognjem in gnevom", še poslabšuje nevarno situacijo, ki ogroža ljudi iz otoka Guam in tudi vse druge ljudi po svetu. Čeprav je jedrska Severna Koreja resničen problem, pa je mora biti na prvem mestu diplomacija, ne pa hitenje v potencialno jedrsko vojno z uničujočimi posledicami.

Ne gre drugače kot z diplomacijo. Edina druga alternativa je vojna in ta bi bila skorajda zagotovo jedrska. Smo mar pozabili, kaj to pomeni? Smo pozabili na Hirošimo, Nagasaki ali Černobil, ne glede na to, da černobilska katastrofa ni bila posledica vojne? Morda bi se morali tega spomniti (Glejte: Černobil, kronika naše prihodnosti?, Grda, umazana, zla, Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu).

Čeprav je Slovenija majhna država, pa bi pričakovali vsaj zelo diplomatski poziv ZDA naj umirijo žogico (ne za golf) oziroma vojno retoriko. A kaj ko so dopusti in ko imamo neskončno trajajočo predsedniško kampanjo? Tako je zadnji zapis (10. 8. 2017) na strani predsednika vlade z dne 2. 8. 2017, predsednika države pa s 7. 8. 2017, ko je predsednik Pahor obiskal tabornike (na spletni strani pa tudi izvemo, kdaj bo dan odprtih vrat Urada predsednika RS). Si bo tudi jedrska vojna vzela dopust ali počakala na izvolitev novega slovenskega predsednika?

Kot posamezniki res ne moremo storiti velikov veliki politični igri, ki se lahko izteče v katastrofo za vse. A karkoli lahko naredimo, moramo narediti. Pisati, podpisovati peticije, protestirati, opozarjati politike, karkoli. Drugače gredo stvari po svoji (neovirani) poti – v neizbežno katastrofo!


ponedeljek, 07. avgust 2017

Zadnji od prvih


Ker zagotovo vemo, da nas bo vsak nov dan preskrbel s hrano, nam jo ni treba shranjevati za jutri, vse pa, kar nam je danes na voljo, si delimo z vsemi drugimi. Da pa bi zagotovili, da bi imeli dovolj za jutri, živimo nomadsko življenje, ki zemlji omogoča, da si opore od naših sledi. Ko se vrnemo, najdemo našo zemljo zdravo in ponovno imamo vsega v obilju. (pripadniki ljudstva Hadze)

Hadze oziroma Hadzabe so domorodna afriška etnična skupina, ki na območju severne Tanzanije živi že tisočletja. Danes jih je le še nekaj nad 1.000, med njimi pa jih 300 do 400 še živi na starodaven lovsko-nabiralniški način (Hadza people, Wikipedia). V dokumentarnem filmu so posrečeno imenovani zadnji od prvih – The Hadza: Last of the First). Predstavljajo nam torej (še zadnji) stik s prvotnimi človeškimi skupnostmi in z njihovim odnosom do okolja.

Res se imamo kaj naučiti od njih. Hadze ne kopičijo dobrin, ker vedo, da so jim vedno na voljo. Kar pa imajo danes, so vedno pripravljeni deliti z drugimi. Vedno poskrbijo, da si okolje zaradi njihovih posegov lahko opomore. Živimo v harmoniji z našim okoljem, ker živimo in smo neposredno odvisni od zemlje. Skrbimo zanjo in ona skrbi za nas, pravijo Hadze. Ničesar ne zavržemo in celo hijene se bodo odplazile, z repom med nogami, da bi zvezdam izkričale svoje razočaranje.

Kaj pa mi? Mi smo mojstri kopičenja dobrin in posledično odpadkov. Naše sledi – sledi naše potrošniške civilizacije – ležijo povsod. Pred nedavnim so na odmaknjenem in nenaseljenem otoku Henderson sredi Tihega oceana našli kar 38 milijonov kosov plastičnih odpadkov (theguardian). In potem pravimo, da smo mi civilizirani, Hadze pa divjaki.

Diskriminirani smo, ker smo lovci-nabiralci. Ljudje, ki ne razumejo naše ekonomije in kulture, nas obravnavajo, kot da smo zaostali ali primitivni. Morda pa smo mi divjaki, saj tako drugim ljudem kot okolju povzročamo neozdravljive rane. Celo v odnosu do žensk so primitivni Hadze pogosto pred nami: Za razliko od mnogih afriških plemen, kjer so ženske podrejene moškim, naše ženske ponosno stojijo ob moških, saj dobro vedo, da zgolj njihovo nabiralništvo zadošča za vse naše potrebe.

A sploh ne gre samo za afriška plemena, samo spomnite se, kakšen odnos do žensk ima Donald Trump, trenutni poglavar velikega ameriškega plemena. Ali ugledni pravnik malega slovenskega plemena in bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič, ki je dejal: V vsej zgodovini človeške »rase« ni bilo »ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice« (Mladina). In sploh nista edina primerka visoke civilizacije 21. stoletja.

Tudi pri prehrani Hadze razmišljajo zelo napredno: Mi Hadze imamo nadvse radi meso, maščobe in med, vendar so to le dodatki k naši pretežno rastlinsko usmerjeni prehrani. Danes vemo, da pretirano uživanje mesa znatno pripomore k uničevanju okolja in segrevanju planetarnega podnebja (Glejte: Less Meat Less Heat, Eat less meat to avoid dangerous global warming, scientists say…). Poleg tega, da vedo, da si ne smejo privoščiti preveč dobrega, Hadze ničesar ne zavržejo. Mi pa obdržimo samo najlepše kose hrane, kupimo samo najlepše sadje in zelenjavo, ostalo pa – v smeti.

Seveda se nam ni potrebno vrniti k nomadskemu načinu življenju. Pa vendarle se od prvotnih ljudstev, kot so Hadze, lahko veliko naučimo. Najprej harmonije z naravo, ki nam skrbnost in zmernost vedno vrača z obiljem. Ni nam treba kopičiti dobrin, saj imamo vsega dovolj, še posebej, če si dobrine delimo. Če danes bolj uspešni delimo z manj uspešnimi, si lahko tudi v hudih časih obetamo dovoljšen del skupnega obilja, ki nam ga vselej ponuja Zemlja.

Ni nam treba imeti vedno več dobrin (v obliki stalne gospodarske rasti), kar uničuje naravo in povzroča pomanjkanje med številnimi ljudmi, vselej pa imamo vsi dovolj, če zaupanje med ljudmi gradimo z medsebojno delitvijo dobrin. Morda pa je to sporočilo Hadz, zadnjih od prvih ljudstev.


Fotografija: Hadze na lovu (foto: avtor zapisa)





torek, 11. julij 2017

Druge zgodbe


V prispevku Nevarnost edine zgodbe smo dejali, da naš pogled na svet ne sme temeljiti samo na enostranskih oziroma edinih zgodbah. Da bi si ustvarili bolj resnično podobo sveta, v katerem živimo, moramo zato povedati še druge zgodbe. In številne med njimi so zares vznemirljive. Povejmo nekatere, morda po krivici zapostavljene zgodbe, morda pa za marsikoga tudi moteče, saj spodkopavajo nekatere izmed najbolj temeljnih resnic oziroma dogem sodobne družbe.

Zgodba 1: Medsebojna delitev dobrin

Čeprav je skorajda vsakomur jasno, da današnji ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, pohlepu in sebičnosti, povzroča okoljsko in družbeno uničenje, se ga še naprej krčevito oklepamo. Kot da ni druge alternative! Današnjo okoljsko, politično in družbeno zmedo lahko rešimo na enostaven način – z medsebojno delitvijo dobrin. V svetu, kjer živi že več kot sedem in pol milijard ljudi, si drugačne ekonomske zgodbe niti ne moremo zamisliti. Ekonomska tekma vseh z vsemi, čemur ekonomisti olepševalno rečejo konkurenčnost in ki poganja gospodarsko rast, je dobesedno pot v pogubo človeštva. Več o tem: Medsebojna delitev dobrin, Svet za vse

Zgodba 2: Maitreja

Pred natanko štiridesetimi leti, julija 1977, je v moderni svet vstopil Maitreja. Da bi razumeli, kdo je Maitreja, je treba nekatere zgodbe povedati povsem na novo, nekaterim pa dati nov pomen. Maitreja prihaja kot učitelj človeštva. Pripada skupini ljudi, ki so v dolgi evoluciji človeštva, preko številnih inkarnacij (z vidika človeštva) dosegli popolnost in zato ne potrebujejo nadaljnjih izkušenj v veliki šoli življenja na Zemlji (to pa je tudi cilj slehernega izmed nas). Ti ljudje, tako imenovani mojstri modrosti, ki jih vodi Maitreja, iz ozadja ves čas pomagajo človeštvu, zdaj pa – zaradi razvojne stopnje človeštva in kritične svetovne situacije – ponovno vstopajo na odprto sceno sodobnega sveta. Več o tem: Share Slovenija

Zgodba 3: Poplava nenavadnih pojavov

Skorajda nemogoče je popisati številne nenavadne pojave, ki se vsakodnevno pojavljajo po vsem svetu. Glavni mediji jih ves čas ignorirajo, če pa že pišejo o njih, jih dajo v nič ali se jim posmehujejo. Če bi o njih zgolj poročali, bi se morda marsikdo vprašal o resnici današnjega sveta. Poglejmo si nekatere od teh pojavov.

Liki v žitu so nenavadni pojavi v žitu, ki nastanejo dobesedno čez noč. Prikazujejo različne vzorce pravilnih oblik; žito v likih pa ni polomljeno, temveč upognjeno. Več o tem: Liki v žitu, Crop Circle Connector

Svetlobni krogi so neobičajni odsevi sončne svetlobe na stavbah. Namesto običajnega svetlobnega odseva na sosednjih stavbah, so vzorci drugačnih oblik, običajno okroglih z nenavadno obliko križa v sredini. Več o tem: Svetlobni krogi

Neznani leteči predmeti (NLP) že dolgo burijo domišljijo človeštva. Čeprav jih še zlasti hollywoodska filmska produkcija demonizira in povezuje z nekakšnimi invazijami na Zemljo, pa dejstva kažejo drugače. Na spletu in v obrobnih medijih je veliko posnetih pričevanj o pojavu NLP; čeprav gre morda tudi za ponaredke, pa je skorajda nemogoče, da v teh objavah ne bi bilo vsaj zrno resnice. Več o tem: Latest UFO Sightings, Latest UFO Sightings - Facebook, UFO Evidence, UFO Sightings Daily, Zvezda, UFO mainstream media coverage. Eden največkrat posnetih prizorov je nenavadni posnetek neznanega predmeta nad Jeruzalemom leta 2011: Jerusalem UFO Close Up, Jerusalem UFO 2011.

Povedali smo samo nekaj zgodb, ki so že dlje časa prisotne, a jih večinski mediji praktično ignorirajo. Zato so te zgodbe obsojene na obrobje javne pozornosti. Škoda, kajti te zgodbe lahko v marsičem spremenijo naš pogled na svet, ki je (še vedno) ujet v stoletja stare dogme in ideologije. Morda je končno napočil čas, da jih spremenimo.


Slika: Share Slovenija

četrtek, 06. julij 2017

Nevarnost edine zgodbe


Kaj vemo o Afriki? Da je revna, da v njej divjajo okrutne vojne. Povezujemo jo z malarijo, ebolo, virusom HIV. V Afriki je veliko terorizma, tisoči Afričanov dnevno bežijo v Evropo. Marsikdo najprej pomisli na lačne otroke in Afriko pozna samo po občasnih dobrodelnih akcijah. Morda se kdo spomni Nelsona Mandele, potem pa je znanje povprečnega Evropejca o Afriki bolj ali manj izčrpano. To je naša zgodba o Afriki. Edina zgodba.

Chimamanda Ngozi Adichie je uspešna nigerijska pisateljica, pesnica, učiteljica in tudi predavateljica. V svojem izjemnem predavanju Nevarnost edine zgodbe (The danger of a single story, TED) pravi: Edina zgodba ustvarja stereotipe. Težava s stereotipni ni to, da niso resnični, temveč, da so nepopolni. Povzročijo, da ena sama zgodba postane edina zgodba. Danes se hitro zadovoljimo z edino zgodbo – o Afriki, Siriji, terorizmu, revnih; o hrani, cepljenju; o Romih, beguncih, klošarjih, gejih itd. Običajno nam jo servirajo mediji; Facebook, Twitter. Ne potrudimo se poiskati še drugih zgodb, da bi se vsaj približali resničnejši podobi sveta v katerem živimo.

Chimamanda izhaja iz običajne nigerijske družine srednjega razreda, njen oče je profesor, mama pa uradnica. Spominja se, da so imeli hišnega pomočnika Fideja, ki je prihajal iz zelo revne družine. Ko so ga nekoč obiskali, je bila še kot deklica presenečena, da je Fidejev brat izdelal izjemno lepo košaro. Osupnilo me je, je dejala. Nikoli si ne bi mislila, da kdorkoli v tej družini lahko nekaj naredi. Vse, kar sem slišala o njih, je bilo to, kako so revni, tako je zame bilo nemogoče, da bi jih videla kakorkoli drugače kot revne. Njihova revščina je bila moja edina zgodba o njih.

Ko je šla pri devetnajstih letih študirati v ZDA, je v marsičem presenetila svojo sostanovalko, saj se ni vklopila v njeno edino zgodbo: Moja ameriška sostanovalka je bila šokirana nad mano. Vprašala me je, kje sem se naučila tako dobro govoriti angleščino. In bila je zmedena, ko sem rekla, da je v Nigeriji angleščina uradni jezik. Vprašala me je, če lahko posluša, kar je imenovala mojo "plemensko glasbo," in je bila potem zelo razočarana, ko sem zavrtela kaseto Mariah Carey. Domnevala je, da ne znam uporabljati pečice. Kar me je presunilo, je bilo to: smilila sem se ji, še preden me je videla. Njen pogled name, kot Afričanke, je bilo na nek način pokroviteljsko, dobromisleče pomilovanje. Moja sostanovalka je poznala samo eno zgodbo o Afriki. Eno zgodbo o katastrofi. V tej edini zgodbi ni bilo možnosti, da so ji Afričani podobni v kakršnemkoli smislu. Ni bilo možnosti za bolj kompleksna čustva od pomilovanja. Ni bilo možnosti povezati se z njimi kot soljudmi.

Chimamanda pravi, da je v Afriki res veliko problemov, katastrof. Vendar obstajajo tudi druge, lepše zgodbe, in pomembno je, da se govori tudi o njih: Vedno sem čutila, da je nemogoče se popolnoma povezati s krajem ali človekom, če se ne povežem z vsemi zgodbami tega kraja in tega človeka. Posledica edine zgodbe je, da ljudem ukrade dostojanstvo. Naše dojemanje enakosti človeštva je tako oteženo. Poudari, kako smo si različni, namesto tega, kako smo si podobni.

Chimananda v nadaljevanju edino zgodbo povezuje z močjo: Nemogoče je govoriti o edini zgodbi, če ne govorimo o moči. V jeziku igbo obstaja beseda, na katero vedno pomislim, ko razmišljam o strukturi moči v svetu; to je "nkali." Je samostalnik, ki v površnem prevodu pomeni "biti večji od drugega." Tako kot sta naš ekonomski in politični svet, tako so tudi zgodbe definirane po načelu nkalija: kako so povedane, kdo jih je povedal, kdaj so povedane, koliko zgodb je povedanih, je odvisno od moči.

Na koncu svojega izjemnega predavanja, ki si ga je ogledalo že preko 12 milijonov ljudi (možno si ga je ogledati tudi s slovenskimi podnapisi) Chimananda pravi: Zgodbe so pomembne. Pomembno je imeti veliko zgodb. Zgodbe so uporabljene za razvrednotenje in zavajanje. Ampak zgodbe se uporabljajo tudi za krepitev in očlovečenje. Zgodbe lahko zlomijo človeško dostojanstvo, lahko pa ga tudi popravijo. Ameriška pisateljica Alice Walker je o tem pisala o svojih sorodnikih z juga, ki so se preselili na sever. Predstavila jim je knjigo o življenju na jugu, ki so ga pustili za sabo. "Sedeli so okoli, sami brali knjigo, poslušali mene, kako sem jim jo brala; in povrnil se je neke vrste raj." Rada bi končala s to mislijo: Ko zavrnemo edino zgodbo, ko spoznamo, da ni nikoli ene same zgodbe kateregakoli kraja, s tem pridobimo neke vrste raj.

Ne sprejmimo ene in edine zgodbe, še zlasti, če nam jo pove nekdo s pozicije moči. Zgodbe o ljudeh, skupinah, narodih, državah, kontinentih ne morejo biti ene same zgodbe; še posebej, če so namenjene zavajanju, razvrednotenju, sovraštvu. Potrudimo se, poiščimo in povejmo še druge zgodbe, ki ljudem, skupinam in narodom vračajo spoštovanje in dostojanstvo. To zahteva sicer več napora, a le tako bomo ustvarili drugačen, boljši svet.

Prav tako ne smemo pristati na edino zgodbo v politiki in ekonomiji. Politiki in ekonomisti nas pogosto prepričujejo, da je edino njihova zgodba (oziroma ideologija) prava. Tudi profesorji in učitelji imajo radi edine zgodbe in od študentov ter učencev pričakujejo edine odgovore. In tako naprej.

Povejmo še druge zgodbe.


Slika: Slowking: Chimamanda Ngozi Adichie, 2013, Wikipedia



nedelja, 02. julij 2017

Neenakost in ekonomija delitve


Da je neenakost eden ključnih problemov današnjega sveta, danes priznavajo celo organizacije in povezave, ki so desetletja zagovarjale ekonomski sistem, ki je vzrok za zdajšnjo dramatično neenakost. Svetovni gospodarski forum – nekakšna elita globalizacije – ki združuje bankirje, direktorje korporacij, tehnokrate, politike in novinarje, je v letošnjem poročilu o globalnih tveganjih (The Global Risks Report 2017), na prvo mesto postavil naraščajoče dohodkovne in premoženjske razlike oziroma vse večjo globalno neenakost.

Tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki povezuje najbogatejše svetovne države, priznava, da neenakost ni dobra za nikogar. Generalni sekretar organizacije pravi:

Dosegli smo prelomno točko. Neenakosti ne smemo več obravnavati kot nekaj obrobnega. V središče razprave moramo postaviti vprašanje, kako porazdeliti koristi gospodarske rasti. Naše poročilo "Skupaj v istem čolnu, zakaj manj neenakosti koristi vsem" in naše delo na vključujoči rasti (inclusive growth) jasno kaže, da ne sme biti kompromisa med rastjo in enakostjo. Nasprotno, odpiranje priložnosti lahko spodbudi večjo ekonomsko uspešnost in izboljša življenjski standard po vsem svetu!

Organizacije, ki so ves čas spodbujale ekonomsko konkurenčnost (tekmovalnost) in gospodarsko rast, zdaj končno spoznavajo, da to ni prava pot, da gre pravzaprav za zelo nevarno smer, v katero se giblje človeštvo. Vsekakor je dobro, da so to (končno) ugotovili, vprašanje pa je, če so rešitve, ki jih predlagajo, dobre. Vključujoča rast sicer zveni lepo:

Vključujoča rast je gospodarska rast, ki ustvarja priložnosti za vse segmente prebivalstva in distribuira koristi povečane blaginje, tako v denarnem kot nedenarnem smislu, pravično v celotni družbi.

V resnici pa v OECD niso ponudili ničesar novega, na prvo mesto (ekonomske) politike še vedno postavljajo gospodarsko rast. Nadaljnja gospodarska rast pa pomeni nadaljnje uničevanje okolja. Poglejmo si nekaj številk. Če gospodarstvo raste po stopnji 3,5 % (takšno rast zagovarjajo ekonomisti, saj omogoča dovolj velike dobičke in točno takšno stopnjo globalne gospodarske rasti za leto 2017 napoveduje Mednarodni denarni sklad), se njegov obseg v 20 letih podvoji ali kar petkrat v enem stoletju.

Vsakih 20 let se torej podvoji število izdelkov – avtomobilov, letal, oblačil, izdelkov za dom itd.; podvoji se poraba energije in izkoriščanje naravnih virov, podvoji se količina odpadkov itd. Mogoče se vse ne povečuje po enakih stopnjah, a v celoti gledano se obseg globalne ekonomije podvoji približno na vsakih 20 let. In takšne gospodarske rasti Zemlja ne more več dolgo zdržati.

Resnično pomembno je, da razumemo nekaj: NE POTREBUJEMO ŠE VEČ GOSPODARSKE RASTI! Obseg proizvodnje dobrin v svetu ŽE ZDAJ povsem zadošča za zadovoljevanje osnovnih potreb VSEH ljudi na planetu. Poglejmo samo hrano, kot najbolj osnovno človekovo dobrino. Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za prehrano 10 milijard ljudi; v letu 2017 pa nas na planetu živi dobrih 7,5 milijard. Pa vendar danes za lakoto trpi približno 842 milijonov ljudi. Ne potrebujemo torej še več hrane, temveč njeno pravičnejšo delitev.

Ekonomija delitve - ekonomski sistem prihodnosti

V resnici moramo narediti ključen obrat: ekonomski sistem ne sme več temeljiti na gospodarski rasti in dobičkih, v središče ekonomskega sistema moramo postaviti človeka, njegove (materialne) potrebe in dobrine, ki mu omogočajo zadovoljevanje teh potreb. Za to potrebujemo zgolj določen obseg dobrin ter bistveno drugačen proces njihove delitve (distribucije) in uporabe. Zato takšen ekonomski sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Ekonomija delitve je sistem, ki slehernemu Zemljanu zagotavlja dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (hrana, primerno bivališče, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje), pa tudi širših potreb, ki so povezana s kakovostnim bivanjem v mirnem in zdravem okolju. To je mogoče storiti na različne načine: v okviru globalne delitve ključnih dobrin; z univerzalno pravico do zdravstvenega varstva in izobraževanja; z univerzalnim temeljnim dohodkom, s souporabo ter izmenjavo dobrin in tako naprej. Ni potrebno kupiti vsega, kar potrebujemo, mnogo stvari si lahko preprosto delimo med seboj.

Ekonomija delitve je resnično vključujoča ekonomija. Vključujoča ekonomija ni nič drugega kot ekonomija, ki slehernemu Zemljanu zagotavlja dostop do dobrin, ki mu omogočajo življenje v blaginji. Ekonomija delitve ne izključuje nikogar, kajti vsakdo ima pravico do dostojnega, človeka vrednega življenja. In vsakdo v nekem obdobju svojega življenja opravlja delo v korist celotne skupnosti, kar vključuje tudi delo v gospodinjstvu, vzgojo otrok, skrb za starejše in bolne, skrb za živali in okolje itd. Zato ima vsakdo pravico do dostopa do osnovnih dobrin, tudi takrat, ko zaradi kakršnega koli vzroka ni zmožen opravljati družbeno koristnega dela.

Ekonomija delitve ne bo popolnoma odpravila neenakosti, omogočila pa bo, da bo sleherni Zemljan živel človeka vredno življenje, da ne bo trpel pomanjkanja in bo tako imel osnovo za razvijanje svojih potencialov. Na teh temeljih lahko zgradimo planet blaginje, miru, zdravja in resničnega razvoja.



Slika: Obscene Inequality – Eight men’s wealth equals half the world

ponedeljek, 26. junij 2017

Zamrznimo meje


V kratkem bo razglašena sodba arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško. V nobenem primeru to ne bo nekaj dobrega. Kakršna koli bo sodba, bo voda na mlin eni ali drugi strani. Morda bi bilo najbolje, da problem meje za nedoločen čas zamrznemo. Zdajšnja generacija politikov preprosto ni dovolj zrela, da bi ta problem rešila. Morda bodo prihodnje generacije ta problem rešile na zelo enostaven način. Kajti meje niso samo stvar konfliktov, temveč tudi zgodba o velikodušnosti in daru.

Ne dolgo tega so na primer Norvežani povsem resno razmišljali, da bi svoji sosedi Finski ob njeni 100-letnici samostojnosti podarili – goro. Kampanjo je sprožil upokojeni norveški geofizik Björn Geirr Harsson, ki je predlagal, da bi Fincem podarili najvišji vrh v gorovju Halti, s čimer bi se meja med državama premaknila za samo 31 metrov v dobro Finske. Ta vrh pa bi s svojimi 1365 metri postal najvišja točka Finske.

Po vsem svetu so države, ki si prizadevajo ali se vojskujejo za širitev svoje države, v tem primeru pa je Norveška pripravljena dati majhen del svojega ozemlja, ne da bi kdor koli za to kaj zahteval, je dejal Geirr Harsson. To je norveško darilo Fincem, zato ne pričakujemo ničesar v zameno; samo želimo jim dati nekaj lepega, zdaj, ko praznujejo 100-letnico neodvisnosti, je še dodal. (The Independent)

Čeprav norveška vlada zaenkrat še ni pristala na takšno obliko velikodušnega darila prijateljski državi, pa zgodbe s tem še ni konec. Velja si ogledati kratek filmček s pomenljivimi naslovom Bitka za rojstnodnevno goro (Battle for Birthday Mountain). Medtem, ko države bodisi gradijo zidove in ograje na svojih mejah bodisi se zanje neusmiljeno vojskujejo, so Norvežani naredili nekaj skoraj nepredstavljivega – del svojega ozemlja bi radi podarili dobesedno iz srca.

Ko govorimo o mejah, pa bi bilo dobro prebrati tudi delo italijanskega političnega ekonomista Alberta Alesine z naslovom Velikost držav: je sploh pomembna? (Alesina, Alberto. 2003. The size of countries: Does it matter? Journal of the European Economic Association 1, no. 2-3: 301-316.) Alesina pravi, da je v ekonomsko povezanem svetu trg države večji, morda veliko večji od njene politične velikosti. V skrajnem primeru, ko so meje popolnoma nepomembne za ekonomske interakcije, je velikost trga vsake države celoten svet. Prav tako poudarja, da majhne države za svoj uspeh potrebujejo mednarodno trgovino, da pa bi lahko trgovale potrebujejo mir.

Morda nam manjka še nekaj desetletij, da bomo zmožni iz čiste velikodušnosti podariti ali dobiti v dar del ozemlja in tako ustvariti trajne pogoje za mir, ki nam bo omogočil blaginjo. V današnjem povezanem svetu košček zemlje ali morja dejansko nima nobenega pravega pomena. Zemlja je nenazadnje brezmejna. Ko bomo to razumeli in ko bodo to razumeli naši politiki, bomo z lahkoto reševali mejne probleme. Do takrat pa te probleme preprosto zamrznimo.


Glejte tudi: Morda bi bilo res najbolje, če bi nerešljive probleme s Hrvaško zamrznili za 99 let