petek, 16. september 2016

14 centov - simbol človeške neumnosti


Je mogoče izmeriti človeško neumnost? Je, zelo enostavno. Pred časom smo sicer zapisali, da je Neumnost vredna 125 milijonov evrov. A zdaj bomo popravili to trditev: človeška neumnost je vredna samo 14 centov. Zakaj? Ker Evropska unija namenja 14 centov pridelovalcem mleka za vsak uničen liter mleka, oziroma skupaj 150 milijonov evrov. Genijalno! Otroci v revnih državah zaradi lakote in pomanjkanja hranljivih snovi umirajo v milijonih (3,1 milijona otrok mlajših od 5 let, vsako leto), Evropa pa uničuje svoje mleko.

Normalen človek bi se sicer moral vprašati: zakaj EU preprosto ne bi odkupila odvečnega mleka in ga poslala tja, kjer ga zares potrebujejo? Odgovor je seveda jasen: ker jim dobesedno “dol visi” za ljudi; edino kar želijo je “stabilizacijo razmer” na mlečnih trgih in ohranitev dobičkov velikih korporacij. A mlečno krizo je povzročila kar EU sama, saj je lansko leto, po 30 letih, ukinila mlečne kvote. Pričakovali so večje dobičke, povzročili pa so, da je Evropa dobesedno “preplavljena z mlekom”.

Zdaj pa bodo problem “reševali” s plačanim uničevanjem mleka. Ima takšna Evropa sploh kakšno prihodnost? Za 150 milijonov evrov bo uničeno več kot milijardo litrov mleka, še nadaljnih 350 milijonov evrov pa bodo evropske države za “pomoč” pridelovalcem mleka prejele neposredno.

Koliko ljudem bi lahko pomagali s 500 milijoni evrov? Organizacija World Vision je na primer pred časom ocenila, da bi s 500 milijoni dolarjev (kar je manj kot 500 milijonov evrov) lahko pomagali kar 10 milijonom otrokom, ki živijo v skrajni revščini.

A vse to je popoln “dobiž”, saj govorimo o vsega 0,5 milijarde evrov oziroma dolarjev, če hkrati vemo, da so centralne banke najbogatejših držav od začetka finančne krize, ki se je začela 2008, v globalni finančni sistem “zlile” neverjetnih 9 bilijonov dolarjev oziroma 9.000 milijard dolarjev (ali dobrih 8.000 milijard evrov). In s tem pripravile teren za novo finančno krizo nepredstavljivih razsežnosti (Pred novim finančnim zlomom).

“Medtem pa mi – manjšina, ki ima zagotovljene pravice iz 25. člena – nadaljujemo s pretirano potrošnjo ter mečemo stran hrano in druge ključne dobrine, namesto da bi od naših vlad zahtevali redistribucijo naših državnih presežnih virov tja, kjer jih najbolj potrebujejo.” In namesto, da se velik del dneva ukvarjamo z zdravo hrano zase in za svoje bližnje, bi morali svoj čas raje nameniti “za velike demonstracije, ki bodo brez prekinitve potekale po vsem svetu, v podporo že dolgo dogovorjenim pravicam iz 25. člena – pravicam vseh ljudi do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti – vse dokler vlade ne bodo spremenile svojih napačnih prioritet in v svetovnih zadevah končno začele izvajati načela medsebojne delitve dobrin.” (Razglasitev 25. člena: strategija za preoblikovanje sveta)


Slika: EUobserver

torek, 13. september 2016

Razglasitev 25. člena: strategija za preoblikovanje sveta


Na spletni strani STWR (Share the World’s Resources oziroma Medsebojna delitev globalnih virov) je objavljen prevod članka Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation (Razglasitev 25. člena: strategija za preoblikovanje sveta), ki ga je napisal ustanovitelj te nevladne organizacije Mohamed Mesbahi. Šele čas bo pokazal za kako pomembno delo gre, saj se besedilo na nekonvencionalen način loteva dveh ključnih problemov današnjega sveta: revščine in lakote na eni strani ter okoljske krize na drugi; gre za dva povezana problema, ki jih je možno rešiti le skupaj. Rdeča nit pa je 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, katerega uresničitev Mohamed Mesbahi vidi kot “enega največjih upov sodobnega človeštva”.

Osvežimo si najprej vsebino 25. člena: »Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.« (1. odstavek 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic)

V uvodu tega obsežnega članka, ki je izšel tudi v knjižni obliki, g. Mesbahi pravi, da “po tako številnih letih politične neaktivnosti lahko revščino v svetu obilja izkorenini samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi na množičnih in nenehnih protestih v vseh državah sveta. Pojdimo torej po poti najmanjšega odpora in skupaj razglasimo že dolgo dogovorjene človekove pravice iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic – do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti za vse ljudi – z vedenjem, da je to najzanesljivejši način, kako prisiliti naše vlade k redistribuciji virov in k prestrukturiranju globalne ekonomije.”

Prednostne naloge naših vlad niso blaginja ljudi ali zdravje okolja, temveč gospodarska rast in dobički korporacij. In “četudi posamezna vlada ali posamezni politik poskušata služiti skupnemu dobremu vseh ljudi in celotne države, ne mine veliko časa, ko ju bodo mogočne korporativne lobistične skupine in finančni interesi potisnili v popolnoma nasprotno smer. V tem procesu poskuša dobro misleč politik spremeniti svet, nedvomno pa svet kmalu spremeni njega – s pomočjo grobe moči zlega sistema, ki temelji na starih oblikah dobička, privilegijev in tekmovalnih sebičnih interesov.”

Danes se na vse pretege borimo proti terorizmu, če pa bi “25. člen v vseh svetovnih regijah začeli izvajati že pred mnogo leti, se morda nekatere teroristične skupine, kakršni sta Al Kaida in ISIS, sploh ne bi pojavile. Če bi vsaka družina v revnih državah že pred mnogo leti dobila materialno osnovo za zaupanje in varnost v družbi, med mladimi verjetno ne bi bilo nikakršne dovzetnosti za nasilne religiozne ideologije in ne bi imeli nikakršnega razloga, da bi se borili proti vladi in si prizadevali za strmoglavljanje njene administracije (ki ne bi bila več popolnoma skorumpirana).” Zares učinkovit boj proti terorizmu je tesno povezan z zares učinkovitim bojem proti globalni revščini.

Prav tako ne bomo rešili okoljskih problemov, če se hkrati ne lotimo tudi problema revščine in pomanjkanja. Mnogo dobronamernih ljudi se “ne zaveda, da današnje globalne okoljske krize ni mogoče rešiti, ne da bi se hkrati ukvarjali s krizo zelo razširjene lakote in revščine. Poskusimo torej prepoznati, zakaj se nima smisla boriti za pravice matere Zemlje, če hkrati prezremo temeljne pravice velikega dela obubožanega človeštva.”

“Že samo z moralnega vidika”, pravi Mohamed Mesbahi, “je obžalovanja vredno verjeti, da lahko rešujemo okoljske probleme, ne da bi hkrati reševali globalno revščino, kajti nobenega razloga ni, zakaj ne bi mogli odpraviti lakote hkrati z drugimi aktivnostmi za reševanje sveta. Priče smo številnim množičnim mobilizacijam za ustavitev podnebnih sprememb in za preprečitev uničenja okolja, toda kolikokrat smo že videli koordinirano vsesvetovno akcijo, s katero bi pozvali h končanju življenjsko ogrožajočih razmer lakote in revščine? Pa vendar, če smo se bili zmožni organizirati na globalni ravni, da bi poskusili ustaviti ilegalno vojno, in če smo se bili zmožni organizirati za dvig zavesti o neizogibni ekološki katastrofi, ki jo mnogi svetovni voditelji več kot očitno ignorirajo, potem bi zagotovo lahko organizirali tudi množične mednarodne proteste, ki bi nas združili z razlogom izvajanja 25. člena – motivirani pa bi bili z mislijo: ‘Kaj pa drugi ljudje?’«

Na povezane probleme g. Mesbahi gleda z resnično širšega, ezoteričnega, vidika: “Človek je Življenje in vsak atom v vesolju je neločljivo povezan z vsemi drugimi, se glasi temeljna predpostavka ezoterične filozofije, in ko enkrat sprejmemo ter razumemo veljavnost teh temeljnih spoznanj, ima to globoke posledice za družbeno ureditev in za medčloveške odnose. Do takrat pa smo vsi tako ali drugače krivi za nadaljevanje tako družbene kot okoljske krize in zares združeni smo samo v smislu svoje ignorance in brezbrižnosti do teh dveh medsebojno povezanih problemov. Prav tako kot je nadnacionalna korporacija brezbrižna do uničenja, ki ga zagreši nad naravo, smo tudi mi kolektivno brezbrižni do milijonov ljudi, ki jim grozi smrt zaradi lakote, konfliktov in vzrokov, ki so povezani z revščino. Če velike korporacije prezirajo naravo zaradi dobička, potem mi dejansko preziramo svoje najrevnejše brate in sestre, zato ker si prizadevamo zgolj za svojo lastno udobje in srečo. Zato smo si vsi enaki v smislu egocentrizma, slepote, arogance, ignorance in brezbrižnosti.”

Mohamed Mesbahi nas nagovarja z vznemirljivim razmislekom: “Če si lahko zamislimo, da se Kristus danes dejansko vrne in to razglasi na naših televizijskih zaslonih, bi bilo zanimivo razmisliti, kakšen bi bil njegov božanski nasvet vladam in celotnemu človeštvu. Bi spregovoril s kompleksnim akademskim besednjakom o uničevalnem kapitalizmu in o ustvarjanju socialistične alternative ali pa bi nagovoril naša srca, da razmislimo o drugih in da nemudoma rešimo milijone sestradanih ljudi? Bi nam svetoval, da si dobrine delimo samo s svojimi sosedi in v svoji skupnosti, ali pa bi nam svetoval, naj si delimo svetovne vire na podlagi pravičnosti, sočutja in pravilnih človeških odnosov? Njegov nasvet bi bil verjetno zelo enostaven in preprost, navkljub Njegovemu obsežnemu poznavanju problemov človeštva in Njegovemu izjemnemu razumevanju, da bi bilo izvajanje 25. člena protistrup za razcepljen svet, ki je popolnoma pod vplivom sil komercializacije. Koliko ljudi pa bi sledilo Njegovemu nasvetu?”

Na koncu tega obsežnega članka pa nas nagovori naj stopimo iz svojega omejenega sveta, se združimo in s skupnimi močmi sprožimo resnične spremembe: “Edini mirni način za preusmeritev negotovih svetovnih razmer je tako preprost, da ga je treba ponoviti še enkrat: z angažiranjem atributov srca v množičnih svetovnih protestih, brez ideoloških in sebičnih misli, saj je človeško srce, ko je aktivirano, neskončno modro in ni zmožno biti »proti«. Del mladih se je že uglasil na te nove energije, ki se širijo po svetu, in vedo, da je prišel čas za odmik od stare zavesti, ki pravi: »to je moje, ne tvoje«, »ti si črn, jaz sem bel«, »to ni v interesu naše države« ali »vsak dan mora biti enak drugemu«. Ta hitro razvijajoča in združujoča zavest nam daje veliko razlogov za upanje za prihodnost, čeprav nasilna progresivna stališča številnih mladostnih aktivistov predstavljajo dodatno nevarnost za družbo, če jih tisti, ki predstavljajo našo dolgo neslavno preteklost, ne priznajo in jim ne prisluhnejo z veliko pozornostjo. Dan obračuna je blizu, kako se bomo torej odločili, da vstopimo v ta novi in boljši svet? Bomo uporabili socializem? Bomo uporabili anarhijo? Bomo uporabili vero? Ali pa se bomo mirno združili v velikem številu, dokler se naše vlade ne zavežejo, da bodo delile svetovne vire? Ene same demonstracije ne bodo dovolj. Na tisoče pohodov v različnih dneh bo imelo verjetno razmeroma majhen doseg. Toda na milijone in milijone protestnikov hkrati po vsem svetu, ki bodo dosledno zahtevali izvajanje 25. člena in bodo vztrajali dan za dnem, brez prekinitve? To bi moralo zadostovati.”


Slika: STWR

sobota, 03. september 2016

Pred novim finančnim zlomom


Čeprav v svetu globalnih financ stvari izgledajo “krasno” in predvsem ameriški borzni indeksi kar “pokajo od zdravja”, pa vendarle počasi tonemo v novo globalno finančno krizo. Velik del sveta je sicer že globoko v krizi, a kaj ko je danes edino merilo družbenega razvoja in blaginje prebivalstva gospodarska rast, še bolj pa višina oziroma rast borznih indeksov.

Politiki se danes ne ozirajo na razmere v katerih živijo njihovi državljani, kaj šele ljudje v najrevnejših državah sveta, v resnici jih ne zanima niti stanje v okolju, kajti svojo politiko oblikujejo izključno na podlagi “všečnosti” globalnim finančnim trgom in njihovemu temeljnemu orodju - borzam vrednostnih papirjev in ključnih dobrin (nafta, žito, soja…), kjer se dejansko prerazporeja globalno bogastvo, od revnih k bogatim seveda.

Ekonomska politika večine svetovnih držav je zato danes skorajda povsem enaka: varčevanje, ko gre za ljudi in okolje, in velikodušnost, ko gre za korporacije ter finančne ustanove. Tako smo pred kratkim izvedeli, da je korporacija Apple v letu 2014 plačevala zgolj 0,005 odstotka davka. Koliko ste ga vi? 30, 40, 50 odstotkov?

In ne smemo pozabiti, da Evropska centralna banka finančnim trgom vsak mesec še vedno “podari” 80 milijard eurov, temu pa strokovno rečejo kvantitativno sproščanje. Verjetno so pri tem “sproščeni” samo bankirji, ki s tem denarjem napihujejo borzne balone, ki bodo kmalu glasno počili. Medtem pa so se številne države znašle v hudih stiskah, saj ne zmorejo slediti finančnim špekulacijam in valutnim manipulacijam vsemogočnih finančnih trgov.

Kar nekaj držav je, ki so praktično na robu ali že čez rob bankrota oziroma zloma. Grčija že dolgo ni več nova zgodba, prav tako ne Portoriko, v hudi finančni krizi pa se je zdaj znašla Italija, saj ima njen bančni sektor kar 360 milijard evrov slabih posojil in lahko sproži finančno krizo evra, kar ima lahko globalni domino efekt. V hudih finančnih težavah se je znašla tudi Mongolija, ki se je pretirano naslanjala na Kitajsko, le-ta pa vse bolj zgublja svoj status “motorja globalnega gospodarstva”.

Poseben primer je Venezuela, ki je praktično že bankrotirala. Finančni zlom povzroča gospodarski in družbeni kaos, ljudem primanjkuje tudi najosnovnejših dobrin. Uvoz kruha se je na primer zmanjšal za kar 94 odstotkov, mesa za 63 odstotkov in tako naprej. Ljudje so lačni, ker država nima denarja. Kje je vsaj malo solidarnosti, sočutja, razumevanja?

Kako popolnoma brezdušni so politiki, ki delujejo v primežu globalnih finančnih trgov, smo lahko videli le nekaj dni po katastrofalnem potresu v Italiji. Niti vse žrtve potresa še niso bile pokopane, ko je Evropska unija Italijo že opozorila, “da pri obnovi območij ne more računati na omilitev pakta stabilnosti in torej povečati proračunskega primanjkljaja”. Ali z drugimi besedami: ljudje lahko pozimi spijo v šotorih, a zaradi finančnih zavez jim država ne sme pomagati pri obnovi porušenih domov. Pika. Ljudje lahko zmrzujejo, stradajo, umirajo, a bankam bo Evropa še naprej podarjala veličastne milijarde evrov. In bankirji lahko spijo sproščeno.

Vendar bo ta katastrofalna ekonomska (ne)politika na koncu udarila tudi razvite države, saj je borzni zlom neizogiben. Ogromne količine denarja, ki so se po krizi 2007 začele stekati v finančni sektor so povzročilo velikansko rast državnih dolgov in velikansko napihovanje borznih indeksov. Skupni globalni dolgovi naj bi znašali že neverjetnih 223 bilijonov dolarjev ali 223.000 milijard dolarjev. Kakšen smisel ima sploh ta dolg? Kdo ga bo sploh odplačeval? In komu?

Hkrati pa je samo obvezniški finančni trg vreden kar 100 bilijonov dolarjev. Če se zlomi, bo zares hudo. A sploh nismo omenili trgov izvedenih finančnih instrumentov, trga običajnih delnic itd. Kombinacija je več kot nevarna. Ko bo globalni borzni zlom ponovno zatresel finančni svet, bodo države zaradi visoke zadolženosti povsem brez moči, da bi ta “vampirski sistem” ponovno oživile.

Takrat se bomo morda streznili in končno dojeli, da lahko živimo tudi drugače. Dojeli bomo, da so borzne vrednosti zgolj virtualno “bogastvo”, ki v resnici ni vredno počenega groša. Zares vredne so le dobrine, ki nam omogočajo življenje in blaginjo. In te dobrine si lahko delimo med seboj, prav nikomur ni treba trpeti zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin. Ne potrebujemo nobene “pomoči” finančnih trgov in različnih špekulativnih borz, kjer ni niti za trohnico sočutja in razumevanja.

Dobrodošli v drugačnem svetu. Že kmalu.



Slika: Tlaxcala