sobota, 30. julij 2016

Naš uničevalni način življenja


“Napadi v Parizu so bili napad na našo svobodo, evropske vrednote, naš način življenja; bili so napad na vse nas.” (Martin Schulz, predsednik Evropskega parlamenta, november 2015)

“Ti teroristi skušajo spodkopati demokratične vrednote, ki so temelj našega zavezništva in našega načina življenja, vendar pa jim nikoli ne bo uspelo.” (Hillary Clinton, kandidatka za ameriško predsednico, marec 2016)

“Teroristični napadi so napadi na demokracijo, naše vrednote in naš način življenja.” (Patricija Šulin, evropska poslanka, julij 2016)

Teroristični napadi so, tako kot sleherna vojaška intervencija, ki je prav tako dejanje skrajnega nasilja oziroma terorja, nekaj nedopustnega. Zato je prav, da ta ravnanja obsojamo. Vendar, ali je to dovolj? Morda pa bi bilo dobro, da ne ostanemo samo pri obsojanju, temveč da razmislimo o globljih vzrokih za ta dejanja?

Naš način življenja

Pustimo ob strani vrednote, ki naj bi bile napadene, kajti te se vedno izražajo v vsakdanjih aktivnostih posameznikov, podjetij; politikov, ekonomistov in drugih ter institucij preko katerih delujejo. Skupaj pa vse te aktivnosti tvorijo naš način življenja, ki je torej rezultat naših vrednot. Pri tem pa bi si morali zastaviti pomembno vprašanje: je s tem načinom življenja res vse v redu? Politiki na to vprašanje nočejo odgovoriti. Ostajajo samo na površini in pravijo, da teroristom “ne bo nikoli uspelo”, da bomo za vsako ceno ohranili “naš način življenja”.

Kakšen je naš način življenja? Morda odgovor lahko najdemo tule: “12 odstotkov svetovnega prebivalstva, ki živi v Severni Ameriki in zahodni Evropi, je odgovornih za 60 odstotkov vse svetovne zasebne potrošnje, medtem ko je ena tretjina, ki živi v južni Aziji in Podsaharski Afriki, potroši le 3,2 odstotka.” (Worldwatch Institute)

Posledica te neenakomerne potrošnje pa se odraža v ekološkem odtisu, ki ga izračunava Global Footprint Network in se meri v standardizirani enoti globalnem hektaru na prebivalca (gha/osebo). Okoljski odtis je kazalnik trajnostnega razvoja s katerim je mogoče oceniti vpliv posameznika, države ali celotnega človeštva na planet. Trenutno je 1,7 gha/osebo tista meja, ki odraža okoljsko vzdržnost ali z drugimi besedami: vse države, ki presegajo to mejo, potrošijo več virov, kot dopušča planetarno okolje.

Pogled na lestvico držav (Ecological Footprint per capita) kaže, da to mejo bistveno presegajo predvsem države, ki največ potrošijo. Slovenski ekološki odtis je na primer 5,8, kar pomeni, da s porabo virov in odpadki za tri in pol krat presegamo zmožnost samobnove in absorbcijske zmožnosti planeta; Američani za več kot petkrat, Belgijci za skoraj štiri in pol krat in tako naprej.

Torej naš način življenja (ki ga imenujemo demokratični, svobodni, evropski in še kakšen) temelji na zažiranju globalnih virov v obsegu, ki povzroča uničevanje Zemljinega ekološkega ravnovesja. Je to “naš način življenja”, ki ga moramo za vsako ceno braniti? Ne pomaga sklicevanje na vse mogoče kulturne in civilizacijske vrednote, kajti naša dejanja so izraz naših vrednot, ki so očitno - pa naj še tako trdimo nasprotno - pohlep, požrešnost, sebičnost in tako naprej.

In te naše “vrednote” povzročajo hudo revščino in lakoto v številnih delih sveta, saj preko legalnih ekonomskih mehanizmov krademo vire najrevnejšim ljudem in državam po svetu. Namesto, da se politiki ob vsakem terorističnem napadu zaklinjajo k ohranitvi našega načina življenja, bi bilo veliko bolje, če bi ga začeli spreminjati. Kajti ta način je destruktiven za večino človeštva in za planet kot celoto.

Globalne vire moramo pravičneje deliti in omogočiti vsem ljudem, da lahko zadovoljujejo vsaj svoje osnovne potrebe. Noben večji problem ne bi bilo ustvariti globalnega mehanizma medsebojne delitve, v okviru katerega bi se presežne državne dobrine držav stekale tja, kjer so zares potrebne (glej: Svet za vse). Prav tako se moramo naučiti vsaj nekoliko zmernejšega načina življenja. Le tako bomo postopno odpravili temeljne vzroke za globalne konflikte, ki se v obliki terorizma vse bolj selijo tudi v Evropo.

Naš način življenja ni nekaj, kar bi morali za vsako ceno braniti, saj povzroča pomanjkanje v velikem delu sveta in planetarno ekološko katastrofo. Naš način življenja je posredni ali neposredni vzrok za terorizem, saj spravlja v bedo in obup milijone ljudi po svetu in tudi v sami Evropi. Samo z resničnim mednarodnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin lahko obrnemo te uničujoče trende - v smer blaginje za vse ljudi, trajnega miru in planetarnega okoljskega ravnovesja. Pozna kdo še kakšno drugo pot?


Slika: National Catholic Reporter

torek, 26. julij 2016

O nacionalni varnosti


“Grozovita zločinska dejanja in teroristični napadi v Evropi po ocenah premierja Mira Cerarja kažejo, da smo soočeni s povsem drugačnimi varnostnimi razmerami kot v preteklosti. Položaj okoli nas in v svetu ocenjuje za zelo dramatičen. Naloga vlade je, da ostaja budna, pravi Cerar, ki je zato za sredo sklical sejo sveta za nacionalno varnost.” (Delo, 26, 7. 2016)

S premierjem Cerarjem se več kot strinjamo. Položaj okoli nas in v svetu je res zelo dramatičen. Vendar, zakaj sklicevati svet za nacionalno varnost ravno zdaj, proti koncu julija 2016? Kaj je zdaj veliko bolj dramatičnega kot mesece in leta poprej? Res je, v Evropi se je zgodilo več terorističnih napadov, ozrimo pa se na primer v preteklo leto, 2015, in poglejmo na stvari z nekoliko širšega vidika.

Tega leta je bilo samo v Iraku 2.743 terorističnih incidentov v katerih je umrlo 8.831 ljudi, ranjenih pa jih je bilo 13.332, v Afganistanu 1.962 incidentov s 6.208 mrtvimi in 6.958 ranjenimi, v Pakistanu 1.253 incidentov s 1.606 mrtvimi in 1.847 ranjenimi itd. (Number of terrorist incidents by country). Okoli nas in v svetu je bilo torej lani veliko grozovitih zločinskih dejanj in terorističnih napadov. Je bil takrat sklican svet za nacionalno varnost? Seveda ne, kajti za nas je očitno Evropa svet.

Zaradi posledic skrajne revščine in nedostopnih javnih storitev vsako leto umre 15 milijonov ljudi oziroma 40.000 dnevno (Share The World's Resources), od tega 22.000 otrok (The Hunger Project); med temi 3,1 milijona v starosti do pet let (United Nations; Sustainable Development, Goal 2). 1,7 milijarde ljudi nima dostopa do čiste pitne vode; 2,3 milijarde jih trpi zaradi bolezni, povezanih z neprimerno vodo (The Hunger Project). V letu 2014 je zaradi konfliktov svoje domove vsak dan zapustilo 42.000 ljudi (United Nations, Sustainable Development, Goal 1). Je bil zaradi vsega tega že kdaj sklican svet za nacionalno varnost?

A kaj ima zgoraj omenjeno sploh z nacionalno varnostjo? VSE! Pojem nacionalna varnost je danes povsem preživet; gre za izrazito ozko in sebično gledanje. Revščina, lakota, terorizem in vojne, podnebne spremembe so globalni problemi. Ne moremo se skriti za svoje meje in ograje ter reči, da gre za nacionalno varnost. Če je kaj zares grožnja nacionalni varnosti, je to strahovita globalna neenakost, ki jo kot članica EU pomagamo soustvarjati tudi sami.

Ravno zdaj prihajajo na dan dokumenti, kako se s pomočjo davčnih oaz izčrpava že tako revne Afričane (Davčne oaze Afriko oropajo za več milijard dolarjev), ki jim pogosto ne preostane drugega, kot da se odpravijo na tvegano pot čez Sredozemlje, kjer je samo leta 2015 utonilo 3.700 beguncev. Temu lahko dodamo še politiko visokih dolgov, ki jo vodijo finančne institucije pod okriljem ZDA, EU in drugih močnih držav; pa različne umazane aktivnosti naftnih, rudarskih in drugih korporacij iz teh držav itd. In na koncu pridemo do ugotovitve, da je vprašanje nacionalne varnosti v prvi vrsti ekonomsko vprašanje.

Bodo torej na sestanku sveta za nacionalno varnost govorili o izdatni pomoči najrevnejšim državam sveta ali celo o globalni medsebojni delitvi dobrin, s katero bi zagotovili ekonomsko pravičnost in rešili ključne probleme sveta? Seveda ne, pa bi morali, kajti le to bi nam lahko zagotovilo pravo in dolgoročno varnost. Tako pa bodo verjetno razpravljali o novih ograjah, novem orožju, novih oblikah nadzora ali morda celo pod vprašaj postavili bližnji obisk ruskega predsednika v Sloveniji (30. julija 2016). Kdo ve?



Slika: West Africa Wire

sobota, 9. julij 2016

Človeško življenje


Pojem “pasje življenje” pomeni “težko, bedno življenje”. Življenje psov v preteklosti ni bilo ravno nekaj lepega, zato zdaj tudi za človeka rečemo, da ima pasje življenje; podobno tudi pasja vročina pomeni, da je vročina zelo huda in jo težko prenašamo itd. Zdaj pa to očitno ne velja več: živeti pasje življenje je lahko tudi nekaj zelo udobnega - Če pes želi obisk opere ali aromaterapijo, bo to v nekaterih hotelih tudi dobil. Psi zdaj lahko “izbirajo med vaflji iz krompirja s klobaso ali zrezkom v omaki s pirejem” ali si privoščijo “pedikuro in lakiranje krempljev, aromaterapijo, razgibavanje na tekočem traku”. Samo Američani so “lani za svoje štirinožne prijatelje, kot so psi in mački, zapravili več kot 60 milijard dolarjev”.

V istem letu (2015) je v svetu po nepotrebnem umrlo 5,9 milijona otrok v starosti do 5 let; umrli so zaradi vzrokov, ki jih je mogoče enostavno odpraviti. Prof. Jeffrey D. Sachs v članku Financing Health and Education for All (Financiranje zdravja in izobraževanja za vse) pravi, da bi na globalni ravni letno potrebovali dodatnih 25 milijard dolarjev, da bi rešili te otroke. To je torej veliko manj, kot samo Američani zapravijo za svoje štirinožne ljubljenčke.

Torej moramo spremeniti naš besednjak: “težko, bedno življenje” ni več “pasje življenje” temveč “človeško življenje”. Si lahko zamislite, da se v nekem mestu “v bentleyju, mercedesu ali lamborghiniju” mimo revne soseske pelje razvajeni pes, kjer prav takrat zaradi hude revščine v materinih rokah umira dojenček. In to sploh ni nemogoče, to je realnost današnjega sveta.

Prof. Sachs pravi, da bi še nadaljnih 25 milijard dolarjev zadoščalo, da bi vsi otroci lahko obiskovali osnovno in tudi srednjo šolo. Na globalni ravni torej potrebujemo “zgolj” 50 milijard dolarjev, da bi imeli vsi otroci na planetu Zemlja dostop do osovnega zdravstvenega varstva in izobraževanja (vključno s srednješolsko izobrazbo). Kar je še vedno manj od prej omenjenih 60 milijard za ameriške pse in mačke (a ne gre samo za ameriške, tudi pri nas imamo lusuzne pasje hotele ter izdelke in storitve za nego "hišnih ljubljenčkov"). Tako pa vsak dan umre več kot 16.000 otrok, mlajših od 5 let, in to povsem po nepotrebnem. Psi pa medtem poslušajo opero!!! Je to nekaj, čemur lahko rečemo normalnost ali moralnost?

Postavimo si vendar prioritete. Na prvem mestu morajo biti človeška bitja, še zlasti otroci. Nihče pa ne pravi, da bi morali z živalmi ravnati slabo, vendar pa predsedniški apartmaji, mercedesi, pedikura in igračke vseh vrst…, medtem ko v strahotnih razmerah umirajo majhni otroci. Če ste za branje tega članka porabili slabih 5 minut, je medtem zaradi naše brezbrižnosti in samozadovoljstva umrlo 50 otrok, mlajših od 5 let. Človeško življenje, pač.



Slika: 400 million children living in extreme poverty: WB report

sreda, 6. julij 2016

Na koncu, na začetku


Zdi se, kot da smo na koncu časov. Dramatične podnebne spremembe, obsežna revščina, dolgotrajna gospodarska in finančna kriza, terorizem in vojni konflikti so le najbolj izpostavljeni problemi današnjega časa, ki mnoge navdajajo s strahom in z negotovim pogledom na prihodnost. Lahko pa na vse to pogledamo tudi drugače: morda pa smo na začetku nečesa novega, boljšega.

A še prej si moramo odgovoriti na vprašanje, kdo je za današnje slabo stanje v družbi kriv? Nekateri bodo takoj okrivili politični ali ekonomski sistem, leve ali desne politične vlade, ali pa nekaj skorumpiranih in bogatih posameznikov.

“Razočarani nad politiki in vznemirjeni zaradi problemov v družbi smo dobili vtis, da obstaja nekakšen pokvarjen sistem. Brez obotavljanja ga kritiziramo in krivimo. V resnici pa ne obstaja nič takšnega, kot je »sistem«, temveč samo vi in jaz v svojem omejenem in samozadovoljnem življenju, v katerem sleherni dan ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu,” pravi Mohammed Mesbahi v prispevku Božič, sistem in jaz.

Sistem smo v resnici vsi ljudje ali še bolj natančno: sistem je pravzaprav vsota vseh naših dejanj, ravnanj ter razmišljanj in čustvovanj, ki se izražajo v naših medsebojnih odnosih. Zato tudi ne moremo reči, da so Bill Gates, Barack Obama, Miro Cerar in drugi vplivni ter bogati ljudje krivi za vse tegobe tega sveta. Seveda so tudi oni (so)krivi in to bolj kot večina drugih, a vendar nas to ne odvezuje naše (so)krivde pri (so)ustvarjanju sveta, v katerem živimo.

Ne moremo se jeziti na politike, ki ne naredijo dovolj glede podnebnih sprememb, če pa se hkrati za “vsako figo” vsedemo v svoj avto ali odpotujemo na turistično potovanje v oddaljeno deželo. Ne moremo se jeziti na potratne Američane, če pa tudi sami v trgovskih centrih kupujemo povsem nepotrebne stvari, na primer za božič in druge praznike, ki so postali predvsem prazniki potrošništva.

Jezimo se na teroriste, a smo pogosto sovražni do drugih in drugačnih ter celo v odnosu do svojih bližnjih. Jezimo se zaradi obsežne svetovne revščine, a smo komajda pripravljeni prispevati kakšen evro organizacijam, ki se resnično borijo z globalno revščino.

Okoli nas je nešteto znamenj in pričevanj o velikih spremembah v svetu, a samo zamahnemo z roko in nismo pripravljeni niti razmisliti, če so morda nekatere stvari vendarle drugačne, kot smo prepričani, da so (kar smo že opisali v nekaterih prejšnjih prispevkih: Temna materija in druge nenavadnosti, Kdo je Maitreja itd.).

Ko v resnici razumemo, da smo tudi mi del tistega, čemur pravimo sistem, potem moramo aktivno delovati za njegovo preobrazbo. Ni dovolj, da smo proti sistemu, saj smo potemtakem tudi sami proti sebi. Edino kar lahko naredimo je, da ga spreminjamo, kolikor je to v naših močeh: v vsakdanjih ravnanjih in aktivnostih; bodisi na družinski, lokalni, državni ali v najširšem smislu na globalni ravni.

V resnici današnja zmešnjava, ki vlada v svetu, napoveduje konec nekih časov in institucij, ki jih pomembno sooblikujejo ter začetek nečesa novega, nečesa, kar temelji na resničnem sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Sveta, v katerem nas danes živi že preko 7,4 milijarde ljudi in katerega naravni viri so že precej izčrpani ter okolje preobremenjeno, si ne moremo predstavljati v tekmovanju vseh proti vsem in sebičnosti, na čemer temelji naše zdajšnje ravnanje in ravnanje naših držav.

Živimo na pragu novega, a ne smemo stati križem rok in čakati, da se novo pojavi samo od sebe. Pri tem imamo mnogo pomoči in opore, pa naj se zdi to še tako fantastično ali utopično. Potrebujemo odprt razum in pogum ter zaupanje, da v resnici lahko spremenimo svet na boljše; svet, v katerem bo vsakdo lahko živel v blaginji in dostojanstvu človeškega bitja.



Slika: AchhiKhabre