torek, 31. maj 2016

Kam je šla kriza?


Še v začetku letošnjega leta se je zdelo, da smo na pragu nove finančne krize; borzni indeksi so naglo drseli navzdol, nafta se je hitro cenila; politike se je začela polaščati panika. Zdaj, nekaj mesecev kasneje, se zdi, kot da je v vse v najlepšem redu. Je res? Je kriza rešena? Resnica je bistveno drugačna. Kriza je še vedno aktualna, le “potuhnila” se je. Zakaj smo v to tako prepričani.

Čeprav je raznih napovedovalcev krize ves čas veliko, pa svarila o novi krizi globalnih razsežnosti tokrat prihajajo celo iz samega vrha svetovne politike. Pred kratkim je japonski premier Šinzo Abe na srečanju skupine najbogatejših držav G7 posvaril svoje kolege (Global Financial Crisis Coming – Japan Warns of “Lehman-Scale” Crisis At G7) pred krizo, primerljivo s tisto iz leta 2008, ki jo je sprožil propad banke Lehman Brothers.

Kaj skrbi japonskega premierja? Od leta 2014 so cene globalnih dobrin padle za 55 odstotkov, prav toliko kot med globalno finančno krizo, ki se je začela 2008, kar “je svarilo pred ponovitvijo krize v obsegu, ki jo sprožil propad banke Lehman Brothers”.

Hkrati pa se je močno povečal globalni obseg dolgov (skupni dolgovi gospodinjstev, podjetij, držav in finančnih institucij), ki so med leti 2007 in 2014 narasli za neverjetnih 57 bilijonov (57.000 milijard) dolarjev. Skupni globalni dolgovi so tako v drugem četrtletju 2014 dosegli nikoli vračljivih 199 bilijonov oziroma 199.000 milijard dolarjev in se še povečujejo.

Vendar je navkljub obsežnemu zadolževanju okrevanje globalne ekonomije le minimalno, tudi v najrazvitejših državah sveta. Reševanje finančnega sistema, ki je leta 2008 praktično že propadel, torej ne prinaša vidnih ekonomskih rezultatov. Države so zdaj zaradi visokih dolgov, ki so jih “pridelale” s polnjenjem bančnih lukenj, veliko ranljivejše v primeru nove krize, ki lahko izbruhne kadar koli.

Pravkar v totalni kaos drsi Venezuela, kjer zdaj primanjkuje celo kruha, sladkorja in toaletnega papirja. (Venezuela is running out of everything: Bread, sugar, toilet paper…) A to ni edina država, ki se pogreza v hudo krizo, tu so še Portoriko, Grčija in številne druge države, celo Saudska Arabija, ki se je prej dobesedno “kopala” v denarju, se mora zdaj zadolževati (Saudi Arabia plans $15 billion bond sale to raise cash).

Večina najpomembnejših svetovnih centralnih bank je ključne obrestne mere postavila v bližino 0 odstotkov (nad ali pod), kar pomeni, da nimajo več manevrskega prostora za nove reševalne ukrepe, ki so jih lahko izvajale po letu 2008. V obdobju po krizi so se prav tako povečale razlike med revnimi in bogatimi, kar sproža številne družbene konflikte.

V teh osmih letih krize je finančna in ekonomska situacija v resnici še slabša kot pred njo, v vsem tem času niso bili sprejeti nobeni resni politični oziroma zakonodajni ukrepi, ki bi se ukvarjali s sistemskimi vzroki za krizo. Večina velikih bank, finančnih skladov in drugih finančnih ustanov, ki so krizo povzročili, še vedno nemoteno deluje: še vedno špekulirajo, manipulirajo s trgi in si izplačujejo enormne nagrade.

Politiki tiščijo glave v pesek in upajo, da bo kriza šla mimo. Ko bo “počilo”, bodo sklicevali urgentne vikend sestanke in se “čudili”, kako je lahko ponovno prišlo do krize. A v resnici so s svojo politično nedejavnostjo soustvarjalci krize, ki se tako ali drugače nezadržno bliža. Seveda je težko reči, kdaj in kaj bo novo krizo sprožilo, a procesov skorajda ni več mogoče zaustaviti.

Razumeti moramo nekaj: zdajšnji ekonomski sistem, ki ga je človeštvo izgrajevalo v zadnjih stoletjih, preprosto ne deluje več. Stalna gospodarska rast, sebičnost, tekmovalnost in pohlep niso temelji, na katerih bi lahko gradili uspešno družbo 21. stoletja.

Potrebujemo nove družbeno-ekonomske temelje, na katerih bodo “stale” ekonomske institucije in na katerih bodo utemeljeni prihodnji medsebojni odnosi med državami: solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. A očitno moramo za to spoznanje še enkrat čez pekel globalne finančno-ekonomsko-družbene krize, ki jo še zaostruje ekološka kriza.


Slika: Euromoney

ponedeljek, 30. maj 2016

Samozadovoljstvo, brezbrižnost in neaktivnost


Danes velja splošno prepričanje, da problemi človeštva izhajajo predvsem iz pohlepa, sebičnosti in pokvarjenosti nekaterih posameznikov, predvsem najbogatejših Zemljanov, pa tudi politikov in drugih pripadnikov družbenih elit. Če ne bi bilo njih, bi nam bilo lepše. Pa je to res? Bi bil svet brez njih res lepši? Kaj pa mi sami?

Naše samozadovoljstvo

Vemo, da vsak dan zaradi posledic skrajne revščine umre 40.000 ljudi. Umiranje zaradi pomanjkanja hrane in drugih osnovnih dobrin je počasno in mučno. In med njimi je veliko majhnih otrok. Vemo za te številke, a se ne zganemo. Zadovoljni smo s svojim malim življenjem: s hišo, vikendom, avtomobilom ali avtomobili, počitnicami. Da ta hip nekje na planetu umirajo tisoči, ker jim manjka samo nekaj malega hrane, nas ne gane. To je samozadovoljstvo.

Vemo, da je 800 milijonov ljudi kronično lačnih. Kar je gromozanska številka, toliko je vseh prebivalcev EU in ZDA skupaj. Vemo, da je hrane v svetu dovolj za vse ljudi. Zanima nas le, če je naša hrana zdrava, če ni gensko spremenjena, če je skladna z najnovejšimi znanstvenimi raziskavami o zdravem življenju, če v njej ni holesterola itd. Lakota naših so-Zemljanov ni na našem “jedilniku”. To je samozadovoljstvo.

Vemo, da v Sredozemlju dnevno utone tudi več sto beguncev, ki bežijo iz območij kaosa in smrti in si želijo samo malo človeškega dostojanstva in miru. Umirajo v globinah Sredozemlja, ker smo jim zaprli vse druge poti. Še vedno hodimo na počitnice in se kopamo v istem morju, kjer umira stotine ljudi. To je samozadovoljstvo.

Vemo, da so nekateri naši sosedje lačni, obubožani in da tiho trpijo. A gremo mimo njih, niti pogledamo jih ne, saj so si vendar sami krivi za to. So res? Ni krivo naše samozadovoljstvo?

Vemo, da vsaka vožnja z avtomobilom pomeni še več toplogrednih plinov v ozračju in še več hudih neurij ali suš ter drugih nevšečnosti zaradi podnebnih sprememb. A vseeno kupujemo velike avtomobile, občudujemo avtomobilistične dirke in se vozimo tudi kadar to zares ni potrebno. To je samozadovoljstvo.

Naša brežbrižnost

Samozadovoljstvo poraja brezbrižnost in brezbrižnost poraja neaktivnost. Reševanje svetovnih problemov prepuščamo politikom, ki pa niso prav nič drugačni od nas - tudi oni so samozadovoljni. Tudi oni čakajo, da bo nekdo rešil problem lakote, revščine, konfliktov in podnebnih sprememb. Ni se jim treba truditi, ker ne čutijo pritiska svojih državljanov. Zadovoljni so s sabo, s svojo “politično veličino”.

Redki posamezniki in organizacije, ki se v resnici trudijo spremeniti svet, ne morejo opraviti vsega dela. Če bi imeli podporo množic, bi jim šlo lažje, tako pa le gasijo vse bolj obsežen požar svetovnih problemov. Dobrodelnost posameznikov je včasih celo škodljiva, saj pomaga ohranjati status quo, ki v resnici pomeni nazadovanje. Politiki in večina prebivalstva prelagajo breme skupne odgovornosti za blaginjo sveta na ramena posameznikov in posameznih organizacij, ki pregorevajo od dela. To je naše samozadovoljstvo, to je naša brezbrižnost in to je naša neaktivnost.

Naša resnična moč

V resnici pa imamo veliko moč, da spremenimo svet. Politikov in pripadnikov elit ni niti za en odstotek vseh Zemljanov. Strah jih je, ko se na ulice zgrne tisoče ljudi; panika jih grabi, ko jih je tam deset tisoče; ko jih je sto tisoče bodo uslišali ljudske zahteve ali pa bodo odšli “v zgodovino”. Naše zahteve pa ne smejo biti sebične, ne smemo si prizadevati le za lastno blaginjo, temveč za blaginjo vseh ljudi, ki z nami delijo ta čudoviti planet obilja.

Ne bodimo samozadovoljni, ne bodimo brezbrižni. Zahtevajmo svet za ljudi. Za vse ljudi.



Slika: The Full Effect Company

nedelja, 22. maj 2016

25. člen proti komercializaciji


Prostotrgovinski sporazumi, med katerimi je v zadnjem času še posebej veliko prahu dvignil TTIP oziroma evropsko-ameriški trgovinski in naložbeni sporazum (Transatlantic Trade and Investment Partnership), so le vrh ledene gore pospešenega procesa komercializacije družbe. Četudi TTIP ne bo sprejet, to še ne pomeni, da je civilna družba zmagala, kajti sile komercializacije ne odnehajo tako zlahka - svoje namere iz TTIP bodo skušale uresničiti po drugih poteh; v drugih sporazumih ali z drugimi aktivnostmi.


Kaj je komercializacija

Najpreprosteje povedano, je komercializacija proces preoblikovanja naravnih virov in javnih storitev v trgovske izdelke in storitve (ang. beseda commerce pomeni trgovino, trgovanje). Do neke mere so ti procesi stari toliko kot človeška civilizacija, kajti trgovala so že zgodnja ljudstva, v zadnjih desetletjih pa je proces komercializacije povsem ušel izpod nadzora.

Trgovina (in z njo povezan finančni oziroma denarni sistem) je bila dolga stoletja del širšega ekonomskega področja in je imela v družbi vedno svoje mesto. Danes pa so trgovske in finančne ustanove (velike korporacije, banke, zavarovalnice itd.) prevzele vodilno družbeno vlogo in si podredile celoten ekonomski sistem in celo politiko, s tem pa družbo kot celoto. Še več, sile komercializacije, ki obvladujejo globalni korporativno-finančni sistem, so “vstopile” v naše misli in naše medsebojne odnose.

Tako je danes komercializacija (slovensko bi temu lahko rekli trgovinizacija) postala ideologija, ki vse naravne vire, javne storitve, naše medsebojne odnose in družbo kot celoto “postavlja” na nove temelje - trgovske. Tako voda, hrana, zdravstveno varstvo, izobraževanje in socialno varstvo postopno postajajo vse bolj samo še trgovsko blago. Kar ima katastrofalne posledice.

Ko dobrina postane trgovsko blago, postane dostopna samo tistim, ki imajo dovolj denarja. Ko gre za osnovne dobrine, postane komercializacija v skrajni obliki vprašanje življenja in smrti. 40.000 ljudi, kolikor jih dnevno umre zaradi različnih vzrokov, ki so povezani s skrajno revščino, ni tako strahotno prikrajšanih, ker v svetu ne bi bilo dovolj dobrin, temveč ker nimajo denarja, da bi si kupili vodo, hrano, zdravstvene storitve in druge osnovne dobrine. Zato umirajo, četudi je v njihovi neposredni bližini ogromen trgovski center in najmodernejša zdravstvena ustanova. Je to sploh človeško? Da to dopuščamo!

Trgovski oziroma v širšem smislu komercialni odnosi ne poznajo solidarnosti, sočutja, prijaznosti, dostojanstva, ljubezni do drugih. Trgovski odnosi so povezani s tekmovanjem, sebičnostjo, pohlepom, dobičkom, zaslužkarstvom. Ne trdimo, da je trgovina nepotrebna in pokvarjena sama po sebi, vendar družba kot celota ne more delovati kot velikanska trgovina, kjer so izdelki in storitve na voljo le tistim, ki imajo denar; drugi pa lahko tudi umrejo ali životarijo v človeka povsem nevrednih razmerah.

Komercialna miselnost danes zastruplja vse, celo majhne otroke, ki jih učimo, da je tekmovalnost nekaj dobrega in da je cilj človeškega življenja, da postanemo “uspešni”, “slavni”, “bogati”, pa četudi na račun drugih. Komercializacija tako pospešeno izriva človeške vrednote kot so solidarnost, sočutje, prijaznost, dostojanstvo, ljubezen do drugih.

Zato Maitreja pravi, da je komercializacija za človeštvo nevarnejša od atomske bombe. V nas uničuje tisto, kar je človeškega in spodbuja najbolj nizkotna dejanja. Samo ozrimo se okoli sebe, pa bomo videli kaos in destrukcijo - v naravi in družbi. Ne samo atomska bomba, tudi komercializacija lahko uniči človeštvo, samo bolj počasi.


Boj proti komercializaciji

Pobuda za vpis pravice do vode v ustavo je primer boja proti komercializaciji, vendar gre samo za boj za posamično pravico v eni državi. Razmišljati moramo mnogo širše, kajti komercializacija je globalni pojav; če ji odsekamo eno glavo, ji bodo zrasle tri nove. Za uspešen boj proti komercializaciji je potrebno usklajeno prizadevanje za zagotovitev pravice slehernega Zemljana do osnovnih dobrin, ki mu zagotavljajo preživetje in blaginjo.

Ta pravica je že zapisana v “ustavi človeštva” oziroma Splošni deklaraciji človekovih pravic in sicer v njenem 25. členu (prvi del), kjer je zapisano:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Največ kar lahko storimo je, da si prizadevamo za uresničitev 25. člena za vse ljudi na planetu. To bi moral biti temeljni program sleherne vlade, s široko podporo globalne civilne družbe. 25. člen bi moral biti nadrejen slehernemu trgovinskemu sporazumu in integralni del vsake državne ustave.


Medsebojna delitev dobrin kot protistrup komercializaciji in pot do uveljavitve 25. člena

Če si zares želimo, da bi vsi Zemljani živeli v blaginji oziroma, da nihče ne bi trpel pomanjkanja osnovnih dobrin in zaradi tega celo umrl, potem moramo poskrbeti za pravičnejšo porazdelitev globalnih virov. V ta namen bi lahko na globalni ravni vzpostavili mehanizem delitve presežnih dobrin, ki jih ima večina svetovnih držav in te ključne dobrine bi se namenjale na območja pomanjkanja.

Tako bi v kratkem času rešili obsežno lakoto in revščino ter povrnili zaupanje med številnimi državami, med katerimi danes potekajo vse bolj nevarni konflikti. Le tako lahko računamo na mir in možnost, da se zares učinkovito lotimo še drugih velikih globalnih problemov: segrevanja ozračja, onesnaženja zemlje in vode itd.

Medsebojna delitev dobrin je izraz naših pravih človeških lastnosti, ki smo jih že omenili: solidarnosti, sočutja, prijaznosti, dostojanstva, ljubezni do drugega. In te človeške lastnosti moramo izraziti na področju ekonomije. Zato je medsebojna delitev protistrup destruktivnim silam komercializacije in pot do uresničitve 25. člena.

Uresničitev pravic iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic za vse ljudi na planetu mora postati temelji cilj naše skupne prihodnosti. Medsebojna delitev dobrin pa je pot do uresničitve teh pravic.



Priporočljivo branje: Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation

Slika: Radio Free Brighton

nedelja, 15. maj 2016

Od-rastimo že enkrat


“Otroci in mladostniki rastejo (grow). Odrasli odrastejo (mature). Čas je, da spremenimo okvir razprave in prepoznamo, da smo potisnili gospodarsko rast in porabo dobrin preko zmožnosti planetarnega okolja. Zdaj moramo preusmeriti naše ekonomske prioritete od rasti (growth) k zrelosti (maturity) - zadovoljevati potrebe vseh ljudi v okviru zmožnosti, ki nam jih zagotavlja Zemlja.”

David Korten v članku Why the Economy Should Stop Growing—And Just Grow Up (Zakaj mora ekonomija prenehati rasti - in končno odrasti; zgornji odlomek je prav tako iz tega članka) pravi, da je vprašanje “kako doseči gospodarsko rast” zastarelo, kajti “lokalne iniciative po vsem svetu si namesto tega prizadevajo za zrelost s tem, da ponovno vzpostavljajo skrb za druge, lokalne skupnosti in ekonomijo.”

V slovenskem jeziku že sama beseda odrasti (odrasli, odraslost) pomeni, da na določeni stopnji razvoja prenehamo z rastjo (ang. growth) oziroma se “poslovimo” od rasti. Dosežemo stopnjo zrelosti (ang. maturity; pri nas govorimo o maturi, ki predstavlja nekakšen “zrelostni izpit”, vstop v odraslost). Odrasti oziroma od-rast pa je tudi izraz za novo pojmovanje ekonomije, ki je dosegla stopnjo zrelosti, odraslosti (ang. de-growth) in nič več ne temelji na neprestani gospodarski rasti.

Francoz Vincent Liegey je eden od avtorjev projekta od-rasti, ki je popisan v knjigi A Degrowth Project: Manifesto for an Unconditional Autonomy Allowance (knjiga je izšla tudi v slovenščini z naslovom Projekt Od-rasti: Manifest za brezpogojno podporo za neodvisnost).

Vincent Liegey pravi, da “potrebujemo nove vrednote, s katerimi bi lahko začeli snovati novo družbo. Od tod od-rast kot alternativa rasti. Od-rast ni ideologija, temveč platforma, ki nam omogoča, da preverimo svoja prepričanja in ujetost v ideologije. Seveda pa od-rast ni vračanje v preteklost, kajti novo družbo je treba graditi tudi na pozitivnih učinkih dosedanjega razvoja in pri tem morda ponovno razmisliti o nekaterih vrednotah, ki jih je uničila ideologija neomejene gospodarske rasti.” (Projekt od-rasti, Mladina)

Neomejena gospodarska rast je ideologija, samo prisluhniti je treba ekonomistom, politikom in političnim kandidatom, ki, kot pravi David Korten, ves čas ponavljajo: “Povečati moramo gospodarsko rast, da bo več ljudi imelo službo in bodo tako imeli denar za rast potrošnje, kar pomeni še dodatno rast števila delovnih mest…” Rast. Rast. Rast.

Vendar že zdaj bistveno presegamo planetarne zmožnosti potrošnje naravnih virov, porabimo jih za 1,6 Zemlje. Torej krademo našim zanamcem in še kar naprej (v neskončnost?) bi radi povečevali gospodarsko rast. To je otročje, nezrelo, ne-umno. Bomo končno postali zreli, odrasli in se ravnali po konceptu od-rasti, kar pomeni, da se lahko razvijamo, ne da bi povečevali obseg izkoriščanja naravnih virov in posledičnega obremenjevanja okolja.

Poleg tega pa je zdaj že skorajda vsakomur jasno, razen ideološko zaslepljenim politikom in ekonomistom, da več gospodarske rasti ne prinaša več služb, temveč kvečjemu še večje razlike v bogastvu, ki so temeljni “motor” družbenih konfliktov. V resnici gospodarska rast povečuje revščino in izkoriščanje ljudi ter uničuje okolje.

Kot v uvodu pravi David Korten, moramo zdaj preusmeriti naše ekonomske prioritete tako, da bomo vsem ljudem omogočili zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, ne da bi presegli Zemljine zmožnosti zagotavljanja okoljskega ravnovesja.

Že zdaj imamo dovolj dobrin, že zdaj imamo dovolj bogastva, da slehernemu Zemljanu zagotovimo zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb (hrana in voda, oblačila in stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje). Zdajšnji ekonomski vzorci neprestane gospodarske rasti tega ne zagotavljajo, hkrati pa uničujejo naše skupno planetarno okolje. Potrebujemo pravičnejšo porazdelitev planetarnih dobrin, potrebujemo medsebojno delitev dobrin. To je matura, ki jo moramo opraviti. To je zrelostni izpit - pot v odraslo dobo človeštva.


Slika: Entitle blog

ponedeljek, 09. maj 2016

Potreba brata - merilo našega delovanja


“Problemi človeštva so resni vendar rešljivi. Rešitev imate na dosegu roke. Naj bo potreba vašega brata merilo vašega delovanja in rešite probleme sveta. Druge poti ni.” (Maitreja)

Kaj pomeni, da je potreba brata merilo našega delovanja? Najprej; kdo je moj brat? Ne zgolj ideja, biološko in antropološko dejstvo je, da smo vsi ljudje pripadniki ene družine - človeštva in zatorej drug drugemu bratje. To seveda ne pomeni, da so ženske izvzete, kajti govorimo o ideji bratstva (ang. brotherhood) oziroma enosti človeštva.

V Splošni deklaraciji človekovih pravic smo to resnico že leta 1948 zapisali v 1. členu:

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.”

Vendar ne ravnamo drug z drugim kakor bratje (in sestre). Ni nam mar za potrebe drugih, čeprav je od zadovoljevanja teh potreb odvisna kvaliteta njihovega življenja ali celo življenje samo. Dopuščamo, da milijone naših bratov in sester neizmerno trpi ali celo umirajo pred našimi očmi. Tudi najmanjši otroci. Nočemo videti tega.

Zakaj vsi ti ljudje po nepotrebnem trpijo in umirajo? Ker si manjši del človeštva prilašča večji del svetovnih dobrin - hrano, vodo, energetske vire, zemljo in druge dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb.

In temu potem rečemo tržni, konkurenčni, svobodni ali kakršnikoli pač ekonomski sistem. V resnici gre za čisto preprost sistem ropanja, ki temelji na naši sebičnosti, pohlepu in samozadovoljstvu. In vse to smo celo zapisali v zakone in učbenike; morda res z drugimi besedami, a to ne spremeni resnice.

Če bi svoje delovanje in celoten politično-ekonomski sistem želeli usmeriti tako, da bi bila prioriteta zadovoljevanje potreb vseh naših bratov oziroma vseh Zemljanov, potem bi morali začeti delovati v skladu z načelom medsebojne delitve dobrin.

To pomeni, da bi uvedli raznolike ekonomske oblike, katerih cilj bi bil trajno zadovoljevanje vseh osnovnih potreb vseh Zemljanov. Zato medsebojna delitev dobrin ne sme postati nespremenljiv in uniformiran ekonomski sistem, temveč mora zajemati raznolike ekonomske oblike na različnih ravneh človeške družbe.

Na globalni ravni bi lahko v okviru Združenih narodov (edine organizacije, ki zastopa interese celotnega človeštva) ustanovili novo agencijo, ki bi koordinirala delitev globalnih dobrin, kajti vsaka država ima presežke in primanjkljaje določenih dobrin.

Države pa so tiste, ki poznajo presežke svojih dobrin, potrebe svojih ljudi in tako lahko uspešno delujejo na globalni ravni (v sistemu zgoraj omenjene globalne delitve dobrin), kot tudi organizirajo sisteme delitve znotraj države (kar vsaj do neke mere že poteka v okviru tako imenovane socialne države).

Na lokalni ravni pa že danes deluje cela vrsta učinkovitih oblik medsebojne delitve, ki vključujejo nevladne organizacije, podjetja, lokalne skupnosti in posameznike (na primer delitev koles in avtomobilov, knjižnice stvari, medsebojne izmenjave različnih izdelkov, storitev in pridelkov).

“Potreba našega brata” je pravzaprav že zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Čeprav morda komu zveni idealistično in neizvedljivo, nam je medsebojna delitev dobrin na dosegu roke. Ovire na poti do blaginje in miru za vse Zemljane, ki ju lahko dosežemo edino z medsebojno delitvijo dobrin, so naša brezbrižnost, samozadovoljstvo in posledično naša neaktivnost.

Naj postane potreba našega brata merilo našega delovanja. Osnovne potrebe vseh ljudi lahko zadovoljimo, če delujemo v skladu z načelom medsebojne delitve dobrin. Samo tako lahko rešimo največje probleme sveta.


Slika: Humanity Initiative

sreda, 04. maj 2016

Ekonomska politika družine narodov


Ekonomske zadeve pogosto prepuščamo strokovnjakom, ki govorijo v jeziku, ki ga razumejo le “posvečeni”. Poslušate kdaj profesorje ekonomije, finančne ministre ali bankirje? Jih razumete? Če jih ne razumete, ni z vami nič narobe, kajti njihovo ekonomsko besedičenje je zgolj “loščenje” umazanih dejanj, ki jih skušajo opravičiti in jim nadeti podobo strokovnosti in znanstvenosti.

Zakaj so na svetu tako številni lačni, skrajno revni in brezposelni? Ker gredo velikanska finančna sredstva za oboroževanje, za nepotrebne potrošniške izdelke in storitve ali kar neposredno v žepe bogatih. To je preprosto dejstvo, čeprav bi vam ekonomski strokovnjaki na dolgo in široko razlagali o tržnih, fiskalnih in monetarnih zakonitostih. Kar je čista neumnost.

V resnici smo prav vsi ljudje ekonomisti, saj se moramo dnevno ukvarjati s povsem konkretnimi ekonomskimi zadevami: kako preživeti, kako pridobiti sredstva za življenje, kako nahraniti družino in tako naprej. In nikoli se ne ravnamo po nekih tržnih zakonitostih, niti se drug z drugim ne “igramo” konkurenčnosti.

Dobrine, ki so nam na voljo, bomo vedno delili z drugimi družinskimi člani - to je povsem samoumevno. S svojimi starši, otroki, brati, sestrami ne tekmujemo “na življenje in smrt”, kakor na širši ravni med seboj tekmujejo države. Bomo z enoletnim otrokom, bolnikom ali starim človekom tekmovali za dobrine? Še na misel nam ne pride.

Medsebojna delitev dobrin je ekonomska politika sleherne družine. Zakaj takšna ne more postati ekonomska politika družine narodov oziroma globalne človeške skupnosti? Nobene ovire ni za to. Ne obstajajo neke tržne zakonitosti, po katerih bi se morali ravnati, razen v glavah ekonomskih strokovnjakov.

Obstajajo pa moralne in etične norme, ki pravijo, da ni prav, da sočloveku povzročimo zlo. Čeprav to vsak dan počnemo milijonom Zemljanov, ki stradajo in umirajo, ker z njimi nočemo deliti obilnih darov našega skupnega planeta. In pravimo, da tako pač je, da je tako urejen svet. V resnici pa smo ga sami ustvarili takšnega in kot takšen ni rezultat nekih ekonomskih zakonitosti.

Medsebojna delitev dobrin je ekonomska zakonitost, ki izhaja iz človekove prave narave, ki temelji na sočutju in ljubezni do drugega. Medsebojna delitev dobrin je zato prava ekonomska politika globalne družine narodov - človeštva kot celote.



Slika: A Better Vision for Humanity