ponedeljek, 25. april 2016

Grda, umazana, zla


Natanko pred tridesetimi leti, 26. aprila 1986, se je zgodila največja jedrska nesreča v zgodovini, ko je v Černobilu, v takratni Sovjetski zvezi, eksplodiral jedrski reaktor. Ta obletnica nam mora biti v opomin in v razmislek o nadaljnji usodi jedrske energije, tako v energetske namene kot tudi vojaške.

Strokovnjaki, tudi slovenski, nam ves čas zagotavljajo, da je jedrska energija varna in da celo predstavlja alternativo fosilnim gorivom. Morda jedrske elektrarne res ne pošiljajo v zrak ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, vendar vseeno predstavljajo velikansko grožnjo današnjim in brezštevilnim prihodnjim generacijam.

A najprej razmislimo o Černobilu. Zaradi eksplozije četrtega bloka jedrske elektrarne je v okolje ušlo dvestokrat več radioaktivnih snovi, kot pri eksploziji atomskih bomb nad Hirošimo in Nagasakijem ob koncu 2. svetovne vojne (Posledice černobilske katastrofe so tudi v Sloveniji še žive, Dnevnik, 21. 4. 2016).

A kaj je to pomenilo za okoliške prebivalce, ki so najbolj trpeli in še vedno trpijo? Kdor vsaj približno želi razumeti kakšne so dejanske posledice jedrske kataklizme za ljudi, si mora prebrati pretresljivo knjigo beloruske Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, kronika prihodnosti. Še zlasti državljani Slovenije, ki živimo s “svojo” jedrsko elektrarno.

V svetu je še vedno 438 delujočih jedrskih reaktorjev, ki so vse starejši; 25 najstarejših jedrskih reaktorjev v Evropi je starejših od 35 let. Čeprav so bile jedrske elektrarne zgrajene za 30 do 40 let, je najstarejši evropski reaktor star 44 let, v ZDA pa jim podaljšujejo licenco do 60 let delovanja. S starostjo se tveganje nesreč samo še povečuje (Černobil, kronika naše prihodnosti?). Jedrska elektrarna Krško je trenutno stara 35 let (Wikipedija).

Jedrske nesreče so bolj pogoste, kot si mislimo. Nesreči v Černobilu in Fukušimi (2011) sta samo vrh ledene gore; med leti 1952 in 2009 se je pripetilo kar 99 večjih jedrskih nesreč, ki so povzročile bodisi izgubo človeških življenj bodisi materialno škodo, od tega se jih je 57 zgodilo po Černobilu (Wikipedia). Za jedrsko nesrečo v Fukušimi je “kriv” cunami, jedrska elektrarna Krško stoji na potresno zelo ogroženemu področju (glej ARSO), pa še stara je.

Kaj bi ostalo od Slovenije kot države in naroda, če bi šla jedrska elektrarna Krško “v zrak”, kajti še 30 let po černobilski nesreči “območje, veliko za pol Slovenije, zaradi močnega radioaktivnega sevanja še naprej ostaja neprimerno za kakršno koli gospodarsko dejavnost, okoli pet milijonov Ukrajincev, Rusov in Belorusov pa živi na območjih, ki tudi uradno še vedno veljajo za čezmerno onesnažena, ugotavlja Greenpeace. Onesnažene so tamkajšnje hrana, pijača in druge naravne dobrine.” (Posledice černobilske katastrofe so tudi v Sloveniji še žive, Dnevnik, 21. 4. 2016).

Mar res potrebujemo jedrsko elektrarno, v času, ko imamo na voljo veliko bolj čiste vire energije? Sosedje Avstrijci so se jedrski energiji že pred leti odpovedali. Ljudje, ki imajo od jedrske elektrarne koristi, služijo na račun prihodnjih rodov, ki bodo plačevali za njihovo požrtnost. Jedrski odpadki bodo še tisoče let opomin človeški neumnosti in večna grožnja človeštvu. Mar sploh vemo, kaj vse povzroča jedrsko onesnaženje, ki ga poznamo šele nekaj desetletij?

Dr. Rosalie Bertell je v svoji znameniti knjigi No Immediate Danger, Prognosis for a Radioactive Earth (Ne takojšnja nevarnost, napoved za radiaktivno Zemljo) že leta 2000 opisala številne nevarnosti uporabe jedrske energije:

“V vseh jedrskih reakcijah nekatere radioaktivne snovi - in sicer kemično inertne ali tako imenovani `žlahtni plini", drugi plini, radioaktivni ogljik, voda, jod, majhni delci plutonija in drugi transuranski elementi (elementi z višjim atomskim številom kot ga ima uran) - takoj pridejo v zrak, vodo in tla biosfere.” (Glej tudi: Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu).

Potem je tu še jedrsko orožje, v svetu je danes še vedno 15.375 kosov jedrskega orožja (World Nuclear Weapon Stockpile). Čemu? Za uničenje koga? Sovražnika? Kdo pa je sploh sovražnik? To orožje je v bistvu orožje za samomor človeštva in planeta kot celote.

Vsekakor bi se morali zamisliti nad besedami pokojnega ameriškega admirala Hymana Rickoverja (1900 – 1986), očeta ameriške jedrske mornarice (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation), ki je že pred več kot tremi desetletji dejal:

"Govorim o človeštvu. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo je, da organiziramo mednarodno srečanje, na katerem se moramo najprej dogovoriti za prepoved jedrskega orožja. Potem pa še za opustitev jedrskih reaktorjev."

"Zgodovina nas uči, da vsaka država v vojni uporabi vsa orožja, ki so ji na razpolago. To lekcijo vedno znova ponavljamo."

"Zatorej moramo pričakovati, da če bo izbruhnila naslednja velika vojna, bomo v taki ali drugačni obliki uporabili jedrsko energijo. Verjetno bomo uničili sami sebe. Obsežno onesnaženje pa nas uničuje počasi."


Seveda majhna Slovenija ne more rešiti problema jedrskega oboroževanja, lahko pa poskrbi za zaprtje svoje potencialne “atomske bombe” - jedrske elektrarne Krško. Trideset let po jedrski katastrofi v Černobilu je za to več kot primeren trenutek. Jedrska energija, kakršno poznamo danes je:

GRDA, UMAZANA, ZLA.



Slika: atomska bomba nad Nagasakijem, 1945

sobota, 16. april 2016

Organizirana blaznost


“Kriza se širi na vse strani, povsod še naprej vlada organizirana blaznost, neznanska stiska in neodgovorni izdatki za vedno novo splošno oboroževanje.”

Besede zvenijo še kako aktualno, a zapisane so bile pred tridesetimi leti, leta 1986 jih je zapisal pokojni nemški kancler in izjemen državnik Willy Brandt v svoji knjigi Organizirana blaznost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1986; vse v navednicah in v ležeči pisavi je iz predgovora k omenjeni knjigi). Smo se v zadnjih tridesetih letih sploh kam premaknili. Še vedno imamo na eni strani neznansko stisko stotin milijonov Zemljanov, na drugi strani pa brez konca in kraja vlagamo neznanska sredstva v oboroževanje in vojne. In kljub vsem milijardam živimo v vse bolj ne-varnem okolju.

Kaj pa je to drugega kot blaznost, ki je organizirana na ravni držav in mednarodne skupnosti. Trenutno je v svetu kronično lačnih približno 795 milijona ljudi. Kako neznanska je stiska teh ljudi, si jo sploh znamo predstavljati? Verjetno ne, saj drugače leta 2015 za svetovne vojaške izdatke ne bi namenili neverjetnih 1676 milijard dolarjev.

“Vedno znova bi morali opozarjati, da moremo in moramo tudi preko ideoloških meja skupaj iskati rešitve temeljnih problemov, ki se nam vsem zastavljajo na enak način.” Mar je res pomembno naše ideološko prepričanje ali pripadnost nekemu “izmu”? Se bomo ves čas borili za “svojo” ideologijo: kapitalizem proti socializmu, katolicizem proti islamizmu, neoliberalizem proti komunizmu in tako naprej. Medtem ko dokazujemo svoj prav, pa milijoni trpijo, tisoči umirajo, okolje nezadržno propada.

Vsak “izem” v sebi nosi nasprotje, ki povzroča družbeni razdor, iz katerega izhajajo spori, sovraštvo in konflikti. Stoletja nas zaznamujejo boji med verskimi, političnimi in ekonomskimi izmi. En “izem” nadomestimo z drugim, a vsak nosi v sebi seme novih konfliktov. Brez konca in kraja. Današnji politični voditelji na podlagi “izmov” ustvarjajo svoje privržence, namesto da bi skupnost vodili v dobro vseh njenih pripadnikov, pa tudi širše skupnosti.

“Predvsem pa lahko vsakdo opazi, da nacionalne meje in razlike ne morejo niti zajeziti nevarnosti, ki prestopajo vse meje, niti ne smejo biti ovira, kadar gre za omejevanje in premagovanje groženj.” Zapremo meje in mislimo, da smo rešili probleme. Smo jih res? Nobena meja v zgodovini, naj je izgledala še tako trdna, ni zadržala ljudi, kaj šele onesnaževanja okolja in drugih tveganj. Sploh pa nas nobena meja ne more zaščititi pred jedrskim tveganjem, globalnim segrevanjem ozračja in drugimi nevarnostmi (o tem piše tudi Marcel Štefančič v članku v Mladini z naslovom Družba tveganja).

“Nekateri še vedno niso sposobni dojeti, da pomeni lakota nevarnost za vse nas. Mnogi nikakor ne zmorejo opaziti neposredne povezave med lakoto in oboroževanjem.” Živimo v okolju, ki ni neskončno, uporabljamo vire, ki niso neizčrpni. Če jih porabimo za oborožitev, jih bo zmanjkalo za hrano in druge dobrine. Ne moremo imeti vsega. A se lahko odločimo! Lahko izberemo hrano in druge dobrine ter jih delimo z vsemi ljudmi. Tako pa na njih raje mečemo bombe in pričakujemo, da bodo ostali doma. Pač ne bodo. In nobena ograja jih ne bo ustavila.

Razvoj in mir bosta potem priznana kot prava pot v prihodnost, ki nam jo stalna oboroževalna tekma in pretirano poudarjena varnost, zagotovljena le s pomočjo orožja, zdaj vse preveč zamegljujeta.” Obsedenost z varnostjo zamegljuje prave probleme sveta. Varnosti ne bomo dosegli z oboroževanjem in vojnami, to je možno le s sodelovanjem, kajti “celo v biologiji počasi spoznavajo, da nikakor ni nujno, da bi preživel močnejši, ampak da ima več možnosti tisti, ki je pripravljen in sposoben sodelovati.”

Veliko bolj varni bomo, če bomo vlagali v resničen razvoj celotnega človeštva. Ljudje, ki živijo v miru in blaginji, nimajo potrebe da bi se selili in nimajo vzroka za brezupna dejanja terorizma. Razvoj in mir sta mnogo učinkovitejša od neštetih milijard, ki jih vsako leto namenimo za svojo “varnost”. Več orožja ne pomeni več miru, temveč še več nasilja, vojn, revščine, ki porajajo terorizem.

“Človeštvo na marsikaterem področju vedno hitreje napreduje. Probleme, za katere smo mislili, da so nerešljivi, smo razvozlali. Le na področju mednarodnih političnih odnosov bi lahko rekli, da nazadujemo. Mislim pa, če bi države porabile nekoliko več energije in tudi nadarjenosti, bi hitreje napredovali - k obvladovanju lakote in nerazvitosti, zmanjševanju oboroževanja in vojaških izdatkov, pri ustvarjanju sveta, v katerem bi vladalo več miru, več pravice in več solidarnosti.”

Trideset let od izida knjige Willya Brandta Organizirana blaznost, moramo vendarle narediti korak naprej. V miru, blaginji in varnosti bomo zaživeli samo s sodelovanjem, solidarnostjo in medsebojno delitvijo dobrin. Sodelovanje in medsebojna delitev pomenita organizirano blaginjo in mir.


Slika: War and peace (The Dementia Society)

nedelja, 10. april 2016

Maitrejeve prioritete


“Da bi človeštvu pomagal pri preobrazbi sveta, je Maitreja svetovni učitelj izoblikoval določene prioritete. Te prioritete pokrivajo osnovne potrebe vsakega moškega, ženske in otroka: zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru.” (Share International)

Zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi

Nič bolj pomembnega, plemenitega in duhovnega ni, kot slehernemu Zemljanu omogočiti, da lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Imeti na voljo dovolj kakovostne hrane (in vode seveda), živeti v primernem prebivališču (z ustreznimi sanitarijami), imeti dostop do zdravstvene oskrbe in šolanja so temeljne pravice slehernega Zemljana, ki so nenazadnje zapisane v Splošni deklaraciji človekovih pravic, zlasti v njenem 25. in 26. členu.

To bi morala biti temeljna prioriteta oziroma prednostna naloga sleherne svetovne vlade in drugih organizacij, ki delujejo bodisi na državni bodisi na globalni ravni, pa tudi nevladnih organizacij in vseh posameznikov dobre volje. Ne gre samo za pravice, temveč za našo človečnost, za naše bistvo, kar smo kot človeška bitja. Ne smemo dopustiti, da naši družinski člani - kajti vsi ljudje smo velika družina - umirajo med nami, po nepotrebnem.

In vendar je danes v svetu še vedno 800 milijonov ljudi kronično lačnih. Številka je resnično nevredna človeštva v 21. stoletju, ki “rokuje” z izjemnimi tehnologijami in ustvarja veličastne arhitekturne, kulturne in umetniške dosežke. A ne samo lakota, stotine milijonov ljudi živi v skrajni revščini, nimajo zagotovljene neoporečne vode, ne morejo obiskovati zdravnika in šole - ker so preveč revni.

Obnovitev okolja

Na tem področju se človeštvo vendarle prebuja. Zavedanje, da z uničenjem okolja uničimo tudi sami sebe, je vse bolj prisotno v zavesti ljudi. Tudi na globalni ravni so zdaj storjeni pomembni koraki za ohranitev našega skupnega okolja. V Parizu so se konec lanskega leta (2015) voditelji vseh svetovnih držav in vlad zavezali k skupnemu boju proti globalnemu segrevanju podnebja. To je izjemen in zelo pomemben korak človeštva. (Glej tudi: Eno človeštvo, ne ena “resnica”)

A poleg segrevanja globalnega okolja, so še druga področja, ki morajo priti na “dnevni red” javnosti, držav in globalnih organizacij; na primer nevarnost jedrske energije (Černobil, kronika naše prihodnosti?), onesnaženje oceanov in zemlje, itd.

Vzpostavitev miru

V času, ko ima človeštvo na voljo orožja (predvsem mislimo na jedrsko, biološko in kemično), ki lahko ne samo uničijo sovražnika, temveč sleherno življenje na Zemlji, je vzpostavitev miru ena od temeljnih globalnih prioritet. Danes še vedno vse preveč zlahka jemljemo vojaške konflikte.

Ne zavedamo se vzročno-posledičnih povezav. En sam vojaški konflikt ima lahko povsem nepredvidljive posledice za državo, regijo in celoten svet. Primer je iraška vojna, ki se je začela leta 2003. Njene posledice še vedno čutimo po vsem svetu.

Središče prizadevanj za mir bi se moralo preseliti v Organizacijo združenih narodov, ki je bila ustanovljena prav z namenom ohranitve svetovnega miru, da človeštvo ne bi več ponovilo napak dveh svetovnih vojn. Vendar pri tem ne sme biti ključni organ Varnostni svet, z vprašanjem miru bi se morala ukvarjati predvsem Generalna skupščina Združenih narodov, v kateri so enakopravno zastopane vse svetovne države.

Pravična delitev svetovne hrane in virov

In “te cilje lahko dosežemo s pravičnejšo delitvijo svetovne hrane in virov.” Z medsebojno delitvijo dobrin lahko zadovoljimo potrebe vseh ljudi na planetu, obnovimo naše skupno okolje in vzpostavimo globalni mir. Zato Maitreja pravi: "Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti."



Slika: Bluegrass Greensource

petek, 08. april 2016

Begunska kriza in medsebojna delitev dobrin


Čeprav je tako imenovana balkanska begunska pot zaprta in v Slovenijo ter severnejše evropske države novih beguncev skorajda ni več, pa to ne pomeni da je problem kar izginil. Ne samo, da ni izginil, z vzroki za begunsko krizo se ta hip ne ukvarja prav nihče. Gre za izrazito kratkoročno politiko, ki morda rešuje stolčke nekaterih politikov, prinaša pa zelo slabe obete za prihodnost. Torej, ne samo da se pomanjkljivo ali slabo ukvarjamo s trenutno begunsko problematiko, z vzroki zanjo se sploh ne ukvarjamo!

Morda je ravno ta trenutek, ko so se skrajneži, ki begunsko krizo izkoriščajo za netenje sovraštva in krepitev moči, nekoliko unesli, čas za resen premislek in čimprejšen začetek resničnega reševanja krize, ki lahko sproži begunske tokove velikanskih razsežnosti. A zdi se, da so politiki s trenutnimi razmerami zadovoljni in se raje ukvarjajo z “vsakdanjimi problemi”.

Kateri sploh so glavni vzroki za begunsko krizo? Pravi in najbolj temeljni vzrok te krize je strahovita globalna neenakost, ki je ekonomsko opustošila obsežna območja planeta. Neusmiljen globalni boj za vire in komercializacija družbe sprožata številne konflikte in vojne. Ne gre samo za begunce iz Sirije, daleč številčnejši so ekonomski begunci, ki jim Evropa sicer pravi ekonomski migranti, a izraz je pogosto zavajujoč. V resnici gre za ljudi, ki živijo v opustošenih regijah, ki so jih izčrpale zahodne korporacije ali politika nemogočih dolgov, davčnih oaz in finančnih špekulacij, ki prav tako izvirajo predvsem iz bogatih zahodnih držav.

Ali zapustiš dom, ker so ti ga uničile bombe ali zato, ker ti ga je uničila ekonomska politika neenakosti? Mar ni vseeno? Skrajneži imajo prav: lahko pride še veliko beguncev, še zlasti ekonomskih. Nikoli ne bo mogoče neprodušno zapreti vseh meja. Vendar takšen scenarij lahko preprečimo, a le če bomo primerno ukrepali in to čimprej; najbolje takoj.

Z obsežno ekonomsko pomočjo - novim globalnim Marshallovim načrtom, dolgoročno pa z globalnim sistemom medsebojne delitve dobrin lahko dosežemo, da bodo ljudje ostali doma ter živeli v miru in blaginji. In tudi mi sami. Ne potrebujemo selitve narodov, temveč blaginjo in mirno sobivanje vseh ljudstev na planetu Zemlja.


Slika: Earth in Transition

petek, 01. april 2016

Eno človeštvo, ne ena “resnica”


Slovenija je majhna država. Dva milijona ljudi. Precej smo sprti med sabo: večinoma po političnem prepričanju in odnosu do različnih skupin. Na celotnem planetu nas je danes (aprila 2016) približno 7,4 milijarde. Koliko različnih prepričanj je šele med vsemi Zemljani: političnih, verskih, ekonomskih, svetovnonazorskih, ideoloških in drugih. Vzrokov za spore in konflikte imamo torej več kot dovolj; za nadaljnja desetletja, stoletja in tisočletja. Vprašajmo se raje: je možno, da navkljub vsem medsebojnim razlikam nekega dne vendarle zaživimo kot ena človeška družina, v miru in blaginji?

Skupni cilj: ohranitev globalnega okolja

Naše okolje, še posebej vprašanje globalnega segrevanja, je dokaz, da lahko živimo skupaj, drug poleg drugega, si prizadevamo za skupne cilje in to ne glede na medsebojne razlike.

Vprašanje globalnega segrevanja je v zadnjih letih povezalo milijone Zemljanov zelo različnih političnih, verskih, ekonomskih in drugih prepričanj. Globalni protesti, globalna gibanja, globalne peticije in druge aktivnosti so združile velik del človeštva v skupnih prizadevanjih in politika se je morala odzvati. Na podnebni konferenci, ki je konec lanskega leta (2015) potekala v Parizu, se je večina svetovnih držav (195) zavezala k reševanju globalnega podnebja.

Čeprav podnebni sporazum ni idealen, pa vendarle predstavlja zgodovinski korak naprej. Pariški podnebni sporazum izjemen uspeh človeštva; nihče se pri tem ni ukvarjal s pripadnostjo religiji, politično usmeritvijo, barvo kože, spolom ali s katero koli “drugačnostjo”, temveč s skupnim ciljem - ohraniti naše podnebje in s tem našo skupno prihodnost.

“Rezultat pariškega dogovora nima zmagovalcev ali poražencev. Zmagala je podnebna pravica in zdaj vsi skupaj delamo za bolj zeleno prihodnost,” je ob tem dejal indijski premier Narendra Modi. Kako prav ima, ni zmagovalcev in ne poražencev. Nasprotno pa si ideološki in drugi nasprotniki vedno želijo dokončne zmage zase in dokončnega poraza za nasprotnika. Zgodovina je zgrajena na tem. Pa vendar: če v “podnebnem boju” ni poražencev, potem smo zmagovalci vsi!

Skupni cilj: globalna blaginja

Nas lahko povežejo še drugi cilji, med katerimi še posebej izstopa blaginja vseh Zemljanov. In za razliko od nedavno sprejetega podnebnega sporazuma, imamo temeljne dokumente za prizadevanja v tej smeri že postavljene - na primer v Splošni deklaraciji človekovih pravic, kjer je v 25. členu zapisano:

“1. Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.
2. Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.”


In vse države so se že podpisale pod ta izjemen dokument iz leta 1948. Združimo torej moči, prav tako kot smo jih za podnebje, in rešimo stotine milijonov ljudi neizmernega trpljenja zaradi lakote, ozdravljivih bolezni in skrajne revščine.

Skupni cilj: globalni mir

In če si prizadevamo za prejšnji cilj, za globalno blaginjo, smo tudi že na poti do naslednjega - globalnega miru. Mar se nismo že davnega leta 1945, ob koncu strašne 2. svetovne vojne, zavezali temu cilju - v Ustanovni listini Združenih narodov? In zapisali:

“MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode

IN V TA NAMEN živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, s sprejetjem ustreznih načel in načinov ravnanja zagotoviti, da se oborožena sila ne uporablja, razen kadar je to v skupnem interesu, uporabiti mednarodne mehanizme za spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka vseh ljudstev.”

Skupni cilj: eno človeštvo

Veliko svoje energije še vedno namenjamo boju za zmago našega prepričanja ali naše ideologije ali naše “resnice”. Boj levice in desnice, kapitalizma in socializma, krščanstva in islama, “rusov in američanov”, rdečih in črnih,…; brez konca in kraja bi lahko naštevali. Bredemo iz spora v spor, zapletamo se iz konflikta v konflikt, tonemo iz vojne v vojno; kar pa ne bo šlo v nedogled, saj so tudi naša orožja vse strašnejša.

Prizadevanja za ohranitev našega podnebja dokazujejo, da zmoremo iti tudi po drugačni poti; da smo nenazadnje eno človeštvo, ki ga povezujejo skupni cilji - ohranitev planetarnega okolja, blaginja vseh ljudi in globalni mir. To so naši skupni temelji. V to vlagajmo svojo energijo.

Čas tistih, ki svojo moč gradijo na razkolu in razdoru med ljudmi ter netijo spore med njimi, se nezadržno izteka. Nastopil je čas za ljudi, ki si prizadevajo za skupne cilje človeštva. Ne borijo se več za eno “resnico”, temveč za eno človeštvo.


Slika: One Human Family