ponedeljek, 22. februar 2016

O ljubezni do drugega


Bolj ko zapiramo svoje meje, bolj se zapirajo naša srca oziroma: bolj, ko se zapirajo naša srca, bolj zapiramo svoje meje. Želimo se obraniti pred svetom revščine in trpljenja. Kot da je mogoče ohraniti naš mali, “neokrnjeni raj” in živeti srečno, samozadovoljno življenje. A svet tam zunaj je tudi naš svet. Od zunaj prihajajo dobrine; od zunaj prihaja zrak, ki ga dihamo. Zunaj so ljudje, kot smo mi.

“Tudi Afričani imajo o nas stereotipe in strah, v tem smo si zelo podobni. Podobni smo si tudi v drugem. Vsi ščitimo svoje otroke, vsi radi pojemo kaj dobrega, vsi se zaljubimo in vsi se postaramo. Vsi smo enako narejeni. Strah pride iz nevednosti.”

To so besede doktorice Lize Debevec, ki zelo dobro pozna Afriko, saj tam preživi veliko časa (Liza Debevec, doktorica socialne antropologije: Živa sem, mrtvi se ne tresejo). Strah nas je, ker ne poznamo oziroma nočemo spoznati drugih ljudi in drugih kultur. Nič nimamo proti dobrinam, ki k nam prihajajo iz vsega sveta, nočemo pa videti, kaj se tam v resnici dogaja. Zato tudi postavljamo ograje in zato tako številni protestirajo proti sprejemu beguncev.

V resnici moramo narediti nekaj povsem drugega. Najprej moramo seveda pomagati pomoči potrebnim, a to je zgolj kratkoročna rešitev. Pri tem se lahko zgledujemo po Portugalski, ki je navkljub visoki brezposelnosti in težki gospodarski situaciji pripravljena sprejeti dodatnih 5800 beguncev in jih tudi zaposliti (V duhu solidarnosti: Portugalska bo sprejela še 5800 beguncev).

Na dolgi rok pa moramo storiti nekaj mnogo “večjega”: preobraziti moramo naše ekonomske sisteme - na lokalni, državni in globalni ravni, da bomo (končno) izpolnili tisto, kar je že od leta 1948 zapisano v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

To je dobesedno “ustava” ali “sveto pismo” nove ekonomije. In pot do uresničitve 25. člena je medsebojna delitev dobrin. To je pot odprtega srca oziroma, kot je nekoč dejal Jezus: resnične ljubezni do drugega.


Priporočljivo branje: Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation

Slika: Christian Aid Mission: Refugee Crisis is Opportunity to Share Christ’s Love

petek, 12. februar 2016

Velika poteza človeštva


Kdor si želi vsaj približno razumeti današnji finančni sistem, si mora vsekakor ogledati izjemni film Velika poteza (The Big Short), ki je bil posnet po istoimenski knjižni uspešnici Michaella Lewisa. Film razkriva ozadje finančne krize iz leta 2008, ki še zdaleč ni končana. Še več: ukrepi za reševanje bank niso spremenili globalnega finančnega sistema, temveč so ga ohranili takšnega, kot je bil pred krizo.

Pred letom 2008 so prihajajočo nepremičninsko krizo opazili povsem obrobni wallstretski borzni igralci in bančniki. A bolj kot osnovna zgodba o tem, kako so posamezniki prepoznali bodočo krizo in iz nje potegnili dobiček, nam film na izjemno didaktičen način prikaže neverjetno zapleteno delovanje finančnega sistema. Temu, kar danes rečemo finančni sistem, je dejansko špekulativni finančni kazino, kjer je edino pomembno zaslužiti, ne glede na ceno, ne glede na posledice, ne glede na žrtve.

Film je prišel v kinematografe ob več kot primernem trenutku. Pred našimi očmi se že od začetka letošnjega leta (2016) odvija nov borzni zlom kolosalnih razsežnosti. Posledice tega zloma bodo drugačne kot leta 2008, kajti centralne banke in politične elite nimajo več pravih orožij za spopad s prihajajočo krizo. Centralne banke so ključne obrestne mere znižale praktično na nič, države pa so tako zadolžene, da preprosto ne bodo mogle vzeti od nikoder, da bi ponovno dale bankam. Prebivalstvo pa nadaljnjega zategovanja pasov preprosto ne bo več vzdržalo.

Michaell Lewis je leta 2014 izdal še eno izjemno knjigo - Flash Boys (“Hitri kot blisk”). Knjiga razkriva še eno umazano skrivnost finančnih trgov: večina borznega trgovanja se danes ne odvija več na borznem parketu, kot nam radi pokažejo mediji, temveč znotraj tako imenovanih črnih škatel (black boxes) - “močno zastraženih zgradb v New Jerseyu in Chicagu. Kaj se dogaja znotraj teh zgradb, je težko reči,” pravi Lewis (str. 3).

Dejstvo je, da se danes največji del borznega prometa odvija s pomočjo računalniških programov in izjemno hitrih skrivnih povezav, ki delujejo hitreje od običajnih spletnih povezav. Danes je govora o “visoko-frekvenčnem trgovanju” (“high-frequency trading”, str. 263), ki se meri v milisekundah. Torej finančniki ne samo, da po letu 2008 niso spremenili pravil igre, temveč so pripravili teren za še hujšo krizo, ki se kuha na globalnih borzah.

Največji borzni trgovci trgujejo preko posebnega, javnosti nedostopnega kabla, kjer signal potuje v obliki mikrovalovanja. Ta skrivni, zasebno financirani kabel (vreden 300 milijonov dolarjev) povezuje dve glavni borzi (v New Yorku in Chicagu, med katerima je razdalja približno 1200 km). Signal po tem kablu potuje 8 milisekund (1 milisekunda je tisočinka sekunde), kar je 4,5 milisekunde hitreje kot potuje signal po običajnem optičnem kablu (str. 267).

In ta prednost je dovolj, da v današnji dobi hitrih računalnikov pridobite prednost in z visoko-frekvenčnim špekuliranjem zaslužite milijarde. V času, ko trepnete z očmi, računalnik lahko že (večkrat) kupi in proda določen vrednostni papir. Razlika v vrednosti pa prinese velikanske dobičke.

Eksplozivna mešanica hitrega špekuliranja in ogromnih količin poceni denarja, ki ga v finančni sistem “mečejo” centralne banke, lahko povzroči kolaps svetovnega finančnega sistema. Ne verjemite medijem, ki zdaj krivijo Kitajsko ali poceni nafto, kajti to sta posledici, ne vzroka.

Za prihajajočo krizo so v največji meri odgovorne predvsem evropska, ameriška in japonska centralna banka (ki omogočajo veliko poceni denarja); največje svetovne komercialne banke in skladi (ki v velikanskem obsegu špekulirajo na podlagi poceni denarja) ter politiki, ki vse to dopuščajo.

Ko bodo vsi skupaj “uspeli” uničiti globalni finančni sistem, bomo končno pomislili, da denarja ni mogoče jesti in da je edino prav, da si globalne dobrine medsebojno delimo. Ne potrebujemo špekulativnih borz, potrebujemo pa hrano, oblačila, stanovanje, izobraževanje in zdravstveno varstvo.

Medsebojna delitev dobrin bo resnično velika poteza človeštva.


Slika: Nerdgeist

torek, 02. februar 2016

Marshallov načrt za 21. stoletje


“Gospodje, moram vam povedati, da je situacija v svetu zelo resna. To bi moralo biti jasno vsem inteligentnim ljudem. Težava je v tem, da je problem tako zelo kompleksen in da so številna dejstva, ki so bila predstavljena javnosti prek tiska in radia za povprečnega človeka preveč zahtevna, da bi lahko jasno ocenil situacijo. Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi ter reakcije njihovih vlad v povezavi z našimi prizadevanji za promocijo miru v svetu.”

To so besede ameriškega državnega sekretarja, generala Georgea Marshalla, ki jih je izrekel v svojem znamenitem govoru na Harvardski univerzi, 5. junija 1947. Po drugi svetovni vojni so ZDA pod njegovim vodstvom, za kar je kasneje prejel Nobelovo nagrado za mir (1953), izvedle izjemno človekoljubno dejanje: celotni evropski regiji so pomagale s 13 milijardami ameriških dolarjev (v današnji vrednosti je to približno 130 milijard dolarjev oziroma 120 milijard evrov) predvsem v hrani, opremi in drugih izdelkih potrebnih za okrevanje od vojne porušene in izčrpane Evrope.

Ne glede na to, da so Američani morda imeli politično in ekonomsko računico, je bilo to dejanje brez primerjave v zgodovini - nikoli dotlej in nikoli kasneje ni nobena država tako velikodušno pomagala drugim državam v hudi stiski. Brez pomoči, ki so jo poimenovali kar Marshallov načrt, bi se Evropa verjetno še desetletja po 2. svetovni vojni borila z revščino, konflikti, brezposelnostjo in z milijoni beguncev.

Tako pa se je gospodarsko in socialno skorajda popolnoma uničena Evropa v vsega nekaj letih opomogla in se pričela hitro razvijati. George Marshall je v prej omenjenem govoru na Harvardu, s katerim je oznanil začetek obsežne pomoči Evropi, poudaril velik pomen ekonomskega zdravja za politično stabilnost in mir v svetu:

“Logično je, da morajo ZDA storiti vse, da bi pripomogle k vrnitvi v normalno ekonomsko zdravje sveta, brez katerega ne more biti niti politične stabilnosti niti miru. Naša politika ni usmerjena proti nobeni državi ali doktrini, ampak proti lakoti, revščini, obupu in kaosu. Njen namen mora biti usmerjen v oživitev ekonomije v svetu na način, ki bo vzpostavil takšne politične in ekonomske pogoje, ki bodo omogočili obstoj svobodnih institucij.”

Leta 1980 je Jean-Jacques Servan-Schreiber v knjigi Svetovni izziv (Globus Zagreb, 1981) zapisal, da to, kar so bile ZDA konec 2. svetovne vojne za razrušeni industrijski svet (predvsem Evropo in Japonsko), bi moral biti danes celotni razviti svet za države v razvoju. A vse do zdaj so ti pozivi naleteli na gluha ušesa. Pred nekaj dnevi pa je “nemški finančni minister Wolfgang Schäuble za spopad s sedanjo veliko begunsko krizo predlagal nov Marshallov načrt, denar pa naj tokrat ne bi pritekal v evropske države, ampak k sirskim sosedam v zameno za prevzem večine beguncev.” (Delo: Novi Marshallov načrt za Bližnji vzhod?)

A to je mnogo premalo. To je zgolj sebično dejanje najmočnejše evropske države, ki bi rada preprečila tako imenovani begunski tok v svojo državo. Če bi v resnici želeli ustaviti begunce, bi morala Evropa, dokler je še velika sila, skupaj z ZDA in drugimi močnimi državami izpeljati obsežen Marshallov načrt za vse svetovne države, v katerih ljudje živijo v hudi revščini ali celo stradajo. Namesto reševanja (“bailout”) bančnega sistema, v katerega se je v preteklosti steklo več bilijonov dolarjev (samo ZDA so za reševanje svojih bank dejansko namenile 4,6 bilijona dolarjev ali 4.600 milijard dolarjev), potrebujemo “bailout” oziroma novi Marshallov načrt za revne svetovne države in regije.

Če novi Marshallov načrt povežemo s predlogi Brandtove komisije (glej prispevek Brandt za 21. stoletje), potem dobimo ključ za reševanje sveta: najprej hitra pomoč obubožanim svetovnim državam in regijam (novi Marshallov načrt) in potem preobrazba svetovnega ekonomskega sistema po priporočilih Brandtove komisije na temeljih medsebojne delitve dobrin, solidarnosti in sodelovanja.

Velja omeniti besede, ki so bile leta 1948 zapisane v članku Marshallov načrt in Slovenci (Demokracija, 3. december 1948): “Marshallov načrt, kakor je zamišljen, bi lahko v resnici imenovali blagoslov za male evropske narode in države, ki so v drugi svetovni vojni toliko trpele. Brez njega bi ti narodi in te države nikdar ne dobile tolikšne pomoči za svojo obnovo in gospodarski dvig, kakršne so deležne zdaj.”

Ljudje danes ne trpijo samo v državah, v katerih potekajo prave vojne, temveč tudi v državah, ki jih je prizadela ekonomska vojna s strani najrazvitejših držav, katere posledice niso nič manjše, kot so posledice “običajne vojne”. O tem je je že pred skoraj stoletjem indijski državnik Gandhi povedal naslednje:

“Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša kot oborožen konflikt, ki je podoben kirurškemu posegu. Ekonomska vojna je podaljšanje mučenja. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki se običajno opisuje v literaturi o vojnah. O ekonomski vojni sploh ne razmišljamo, ker smo navajeni na njene smrtonosne posledice.” (Non-Violence: The Greatest Force, 1926)

Trpljenje, revščina, lakota in pomanjkanje je enako strašno v običajni in v ekonomski vojni. Pomagati moramo vsem ljudem in v temeljih spremeniti globalni ekonomski sistem. Ločevati ljudi na naših mejah na vojne begunce in ekonomske migrante je perverznost brez primere. Če ne bomo pomagali vsem ljudem, se bodo razmere še poslabšale in bežati bo začelo na desetine milijonov ljudi. Spomnimo se besed Georgea Marshalla Američanom in jih prestavimo v naše kraje:

“Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi...”

Bodimo velikodušni, tako kot so bili nekoč velikodušni z nami.



Vir: K ekonomiji delitve

Slika: George Marshall na Harvardu