sreda, 30. december 2015

Srečno (ekonomsko) 2016


Običajno ob koncu leta razmišljamo o preteklem in delamo načrte za prihodnje leto. Kakšno je bilo leto 2015; kaj nam lahko prinese leto 2016?

2015, nadaljna pot navzdol

Ekonomski sistem, ki še vedno poganja večino globalne ekonomije, pred našimi očmi propada. Pravzaprav je že propadel in le velikanski napori ključnih centralnih bank (evropske, ameriške, japonske, kitajske...) ga še držijo pri življenju - z velikanskimi količinami poceni denarja (v obliki tako imenovanega kvantitativnega sproščanja in nizkih ključnih obrestnih mer).

Navkljub stotinam milijard različnih valut, ki se mesečno stekajo na globalne finančne trge, so ekonomske težave na planetu vse večje. Ekonomski sistem sleherne države (gospodarski in javni sektor, lokalne skupnosti in gospodinjstva) je postal talec globalnih finančnih trgov, ki ne narekujejo le globalne ekonomske politike, temveč oblikujejo tudi politiko večine svetovnih držav.

Ni naključje, da je edina vizija, ki jo premore večina današnjih politikov, gospodarska rast za vsako ceno, ne glede na žrtve in škodo, ki jo ta povzroča doma in v tujini (brezposelnost, revščina, lakota, degradacija okolja).

A gospodarska rast ni (več) rešitev za ekonomski in posledično celoten družbeni sistem. Sodobne tehnologije omogočajo proizvodnjo, ki potrebuje vse manj zaposlenih; vse več izdelkov pa sploh ni mogoče prodati, saj ima vse manj zaposlenih vse slabšo kupno moč. Tako gospodarska rast dejansko povzroča zgolj povečanje ekonomskih razlik med ljudmi s čimer se samo še zaostrujejo družbene napetosti.

2016, leto streznitve

Morda bomo v letu 2016 končno prišli do ključnega spoznanja, da je zdajšnji ekonomski sistem postal neustrezen okoliščinam v katerih živimo danes. V 18., 19. in deloma 20. stoletju je bil model gospodarske rasti uspešen in koristen, saj je omogočil stotinam milijonov ljudi, da so se izkopali iz zaostalosti in revščine.

A danes, v 21. stoletju, ko nas je na svetu več kot 7 milijard (še leta 1800, ko se je “rojeval” današnji ekonomski sistem, je bilo na vsej Zemlji vsega 1 milijarda ljudi), ko so naravni viri že precej izčrpani in okolje precej prizadeto, je takšen sistem postal uničevalen.

Samo poglejmo primer hrane. Medtem ko globalna pridelava hrane zadošča za prehrano približno 10 milijard ljudi, jih še vedno približno 800 milijonov strada, vsak dan pa jih 40.000 umre zaradi posledic lakote in skrajne revščine (Več: Ne verjamete, poizkusimo).

Ne gre torej za to, da bi imeli premalo hrane in drugih ključnih dobrin, problem je kako so porazdeljene. Del sveta uporablja preveč dobrin in z njimi ravna potratno in neučinkovito, medtem ko jih drugje kronično primanjkuje.

Ne potrebujemo torej še več gospodarske rasti, ki naj bi jo vzpodbudile velikanske količine denarja, večinoma ga tako in tako konča na špekulantskih borznih trgih (Globalni finančni kazino), temveč pravičnejšo porazdelitev ključnih globalnih virov, tako da bo sleherni prebivalec Zemlje lahko nemoteno zadovoljeval svoje osnovne potrebe (dovolj hrane, neoporečne vode, primerno bivališče, ustrezno zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje).

Natanko o tem že od leta 1948 govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Edina pot, da zagotovimo vsem ljudem njihove temeljne (ekonomske) človekove pravice, je medsebojna delitev dobrin, ki bo omogočila pravičnejšo porazdelitev globalnih virov, ne pa še več gospodarske rasti, ki nas vodi v vse hujše družbene konflikte (zaradi vse večjih razlik v bogastvu) in v globalno uničenje okolja.

Torej, potrebujemo globalni mehanizem medsebojne delitve dobrin, s katerim lahko enostavno uresničimo temeljno človekovo pravico do življenja in blaginje, ki jo že desetletja jamči 25. člen deklaracije (25. člen in medsebojna delitev).

Naj bo leto 2016 prehod v novo poglavje človeške zgodovine, ko bomo s pomočjo mednarodnega sodelovanja in medsebojne delitve dobrin končno zaživeli v miru in blaginji.

Naj bo srečno 2016. Za vse na planetu Zemlja.

sobota, 26. december 2015

Svet za vse


Današnji svet ni prijazen do vseh ljudi, za milijone, celo milijarde je planet Zemlja svet trpljenja, lakote, revščine, izključenosti, izkoriščanja in številnih drugih tegob. Pa ne zato, ker bi bil naš planet tako neprijazen kraj za bivanje, temveč ker smo ustvarili izjemno nepravičen družbeni sistem, predvsem njegov ekonomski del. Zemlja je planet obilja, mi pa smo ustvarili planet pomanjkanja in ga dodobra opustošili. A ni nujno, da je tako, vse možnosti in znanja imamo, da ustvarimo svet obilja, miru in radosti - za vse.

V svetu, kjer nas živi več kot sedem milijard, ni prostora za ekonomski sistem, ki temelji na tekmovalnosti (ekonomisti govorijo o konkurenčnosti), sebičnosti (politiki govorijo o nacionalnem interesu) in pohlepu (pojem gospodarske rasti, ki se nikoli ne sme ustaviti, je le drugo ime za pohlep).

Alternativa temu sistemu sta resnično mednarodno sodelovanje in medsebojna delitev dobrin, temeljni načeli, na podlagi katerih lahko ustvarimo svet, ki bo prijazen do vseh ljudi, prav vseh.

Medsebojna delitev dobrin je načelo, ki ga dobro poznamo v naših družinah. Starši delijo dobrine s svojimi otroki, s svojimi starši, morda tudi z drugimi sorodniki. Niti pomislijo ne, da bi z njimi tekmovali za dobrine, kot so hrana, voda, oblačila, stanovanje itd. Tudi v lokalnih in državnih skupnostih vsaj do neke mere poznamo načelo medsebojne delitve dobrin (na primer v obliki javnega šolstva, zdravstva in socialnega varstva; javnih knjižnic in drugih javnih prostorov itd.). Tudi dobrodelnost je ena od oblik medsebojne delitve dobrin.

V naši najširši družini, globalni človeški skupnosti, pa je neusmiljena tekma za dobrine skorajda samoumeven medsebojni odnos. Tekma za dobrine, ki se »rada« izteče v prave vojne med državami, povzroča brezmejno trpljenje milijonov ljudi, ki v tisočih vsakodnevno umirajo zaradi posledic lakote in revščine v svetu obilja.

Za prihodnost človeštva je ključnega pomena, da na globalni ravni vzpostavimo mehanizem medsebojne delitve dobrin, ki bo omogočil, da bo imel sleherni Zemljan dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (hrana, neoporečna voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje). Le tako si lahko zagotovimo življenje v miru in blaginji na planetu Zemlja, ki je naš skupni dom.

Ekonomija delitve

Ko govorimo o praktični uveljavitvi načela medsebojne delitve dobrin (principle of sharing), lahko uporabljamo izraz ekonomija delitve (sharing economy). Ekonomija delitve je skupni pojem, ki označuje različne oblike delitve dobrin (delitev, souporaba, izmenjava, »knjižnična« izposoja itd.), ki na različnih družbenih ravneh in v okviru različnih organizacijskih oblik (podjetja, društva, lokalne, državne in globalna skupnost) ljudem omogočajo dostop do dobrin takrat, ko jih potrebujejo.

Danes so se tako že uveljavile številne oblike ekonomije delitve za: kolesa, avtomobile, orodja in hišne pripomočke, oblačila in modne dodatke, hrano, obdelovalno zemljo in vrtičke; prevoze, hišna opravila itd.

A v prvi vrsti moramo v okviru mednarodne skupnosti poskrbeti za osnovne dobrine vseh ljudi na planetu in tako - z medsebojno delitvijo dobrin ustvarimo SVET ZA VSE

Prav to pa je tudi temeljni namen Društva SVET ZA VSE (s polnim imenom: SVET ZA VSE, društvo za uveljavljanje in razvoj medsebojne delitve dobrin). Več o načelu medsebojne delitve dobrin in ekonomiji delitve si lahko preberete na:

http://medsebojna-delitev.si/

in

ponedeljek, 21. december 2015

Tako praznujmo božič


Praznujmo božič. Vendar ne za preobloženimi mizami in z “darili”, ki naj bi bi bili del tega velikega praznika. Praznovanje božiča na takšen način je izraz našega samozadovoljstva in brezbrižnosti do soljudi in do sveta, katerega neločljivi del smo. V svetu, kjer 800 milijonov ljudi strada, kjer z divjim potrošništvom uničujemo našo krhko Zemljo, je takšno praznovanje božiča neprimerno.

Mohammed Mesbahi v prispevku Božič, sistem in jaz (odlomki v navednicah in v ležeči pisavi so iz tega članka) nam v razmislek ponudi drugačno praznovanje božiča: “V luči vsega trpljenja in kritičnih svetovnih problemov ni boljšega kot letos praznovati božič tako, da bi odšli na ulice in se mirno zavzemali za konec revščine in nepravičnosti. Reči bi morali: nič več sekanja dreves! Nič več kupovanja ekstravagantnih daril! Glasno bi zahtevali, da je vse ljudi na svetu treba nahraniti in poskrbeti zanje. Mar ne bi bil to najlepši božič, kar smo jih kdaj poznali, če upoštevamo dejstvo, da tisoče ljudi vsak dan umira zaradi vzrokov, povezanih z revščino? Kajti s tem ne bi izrazili samo svoje zvestobe in ljubezni do lastne družine in prijateljev, temveč bi se zavzeli tudi za ljubečo enotnost s celotnim svetom. Če bi Jezus danes hodil med nami, bi bila morda to aktivnost, h kateri bi nas pozival. Ne bi želel, da nadaljujemo z veseljaškimi svečanostmi, v katerih ni nobene prave ljubezni.”

Seveda zelo radi odvrnemo, da smo kot posamezniki nemočni, da je sistem pač takšen kot je: pokvarjen, nepravičen; da so krivi politiki, da so itak vsi pokvarjeni. Vedno najdemo izgovor, da ne storimo nič. “V resnici pa ne obstaja nič takšnega, kot je »sistem«, temveč samo vi in jaz v svojem omejenem in samozadovoljnem življenju, v katerem sleherni dan ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu.” Čakamo, da bo prišel nekdo, nek rešitelj in vse spremenil, dotlej pa še naprej kupujemo darila in praznujemo božič za bogato obloženimi mizami.

“Če razumemo psihološko dejstvo, da je družba podaljšek nas samih in da SMO MI VSI sistem, tako na državni kot na mednarodni ravni, potem ne bomo več izjavili, da je »bilo od nekdaj tako«, ko se bomo srečevali z revščino, nepravičnostjo in korupcijo. Celotna dinamika naše zavesti se bo temeljito spremenila, ko se bomo začeli zavedati, da nihče ni imun za probleme človeštva in se bomo končno pridružili demonstracijam za svobodo in pravičnost, ki so izbruhnile v sleherni državi.”

Sistem, ki ga krivimo za stanje v svetu, smo MI VSI. Hodimo oziroma vozimo se v trgovine in kupujemo božična darila ter obilico hrane, lažemo otrokom (in sebi) o nekem božičku (glej članek “Ubijmo” božička), ki nosi darila, potem pa se pritožujemo nad onesnaženim okoljem, pokvarjenim potrošniškim sistemom in izkoriščanjem otrok, ki v nemogočih pogojih izdelujejo naša božična darila, ali pa se pritožujemo nad našimi preveč razvajenimi otroki, ki jim celo darila nič ne pomenijo. Vendar smo mi sami tisti, ki ustvarjamo ta sistem; celo več - mi SMO ta sistem.

Prav božič je postal največji simbol “naše tihe sokrivde pri ohranjanju sistema”. Nakupovanje večinoma nepotrebnih in nesmiselnih daril, okraševanje, tone zavijalnega papirja, krediti (za darila), sprevodi božičkov, povsem bedasti božični filmi in tako naprej - vse to MI SAMI pomagamo ohranjati pri življenju. Ohranjamo komercializacijo, to temeljno ideologijo (izem) današnjega ekonomskega in tudi političnega sistema, ki nas uči, da je prav, če med seboj neusmiljeno tekmujemo; da je prav, če si prizadevamo postati boljši od drugih; da mora vsakdo poskrbeti zase, čeprav smo po svoji naravi sočutni, solidarni, pripravljeni pomagati drugim in si z njimi deliti dobrine.

“Ni je boljše podobe naše tihe sokrivde pri ohranjanju sistema, kot je praznovanje božiča, ko v nakupovalnih središčih v Jezusovem imenu kupujemo in kupujemo, s čimer ropamo krhko in nesrečno Zemljo. Koliko nas reciklira in spoštuje okoljske vrednote, potem pa 25. decembra pošlje k vragu vsa etična načela – ker moramo praznovati, ne glede na posledice. Potem pa si ne upamo priznati, da je toliko denarja za draga darila dejanje političnega konfromizma in da gre pravzaprav za zanikanje naše inteligence in svobode. Četudi nimamo dovolj denarja za preživetje, se zadolžimo za nakup daril za svoje prijatelje in sorodnike, saj moramo ohranjati podobo določenega življenjskega sloga. Milijoni ljudi iz sleherne države sveta se nezmerno zadolžujejo, tako v finančnem kot ekološkem smislu. Čeprav sami pri sebi poznamo žalostno resnico, da smo v tem času stresa in trpljenja med seboj psihološko ločeni, pa vendarle praznujemo v imenu izmuzljivega in bradatega očeta, ki sedi tam gori v nebesih; v imenu srečne družine, ki ima priložnost, da se njeni člani »znova srečajo«; v imenu zapolnitve svoje notranje praznine in pogojene eksistence; v imenu zavajanja svojih otrok z vsemi nepotrebnimi darili – do takšne mere, da vsak otrok na vsak božični večer postane primeren kandidat za Pavlov poskus. Potem pa se osmešimo z izjavami, da so za uničevanje Zemlje odgovorne naše vlade, korporacije ali sistem, čeprav smo v resnici soodgovorni za vsa dogajanja na planetu.”

Sistem, ki ga soustvarjamo, katerega neločljivi del smo, “proizvaja” strašno revščino in lakoto, kajti neusmiljena ekonomska tekma ima za posledico množično trpljenje in umiranje. Tudi to je naša tiha sokrivda. Vključeni smo dvakrat: kot tisti, ki ohranjamo takšen sistem in tisti, ki ga imamo moč spremeniti, pa ne naredimo prav ničesar.

“V resnici je 25. december žalosten in strašen dan, ker je takrat, ko praznujemo rojstvo Kristusa, več milijonov moških, žensk in otrok prikrajšanih za osnovne življenjske potrebščine, kaj šele za razkošje božičnih banketov. Ob polnoči 1. januarja drug drugemu zaželimo srečno novo leto, čeprav ravno takrat tisočim naših bratov in sester v oddaljenih državah bije smrtna ura – zdi se, kot da bi slavili vse te nepotrebne smrti zaradi lakote, podhranjenosti in bolezni. Morda porečemo, da je bilo od nekdaj tako; vendar ali bi navkljub smrti v svoji družini še vedno veselo praznovali božič in novo leto, bog ne daj? Zakaj potemtakem ne storimo ničesar, ko vsak dan 40.000 ljudi umre zaradi različnih z revščino povezanih vzrokov, ki bi se jim lahko izognili, pa tudi pomislimo ne na vse te ljudi?”

Je sploh mogoče zares doumenti trpljenje staršev, ki jim na rokah umirajo otroci, ker jim ne morejo ponuditi prav ničesar, ampak res prav ničesar? Se je izza preobložene božične mize sploh mogoče vživeti v strašnost lakote?

“Vsi vemo, da nekje na svetu ljudje umirajo zaradi revščine, ampak koliko izmed nas s tem v zvezi kaj naredi? Samo zelo redki. Tako ni nobene moralne razlike med našim praznovanjem božiča in med praznovanjem mafijske družine, ki ubije številne ljudi, nato pa na božični dan družinski člani obiščejo cerkev v spomin na Jezusa in njegovo sporočilo. Seveda je uživanje življenja naravni izraz radosti in lepote, ampak kakšna radost je lahko prisotna sredi milijonov revnih staršev, ki jim zaradi podhranjenosti v naročju umirajo otroci? In med toliko brezdomci in brezupno revnimi ljudmi, ki so med nami, ne glede na to, kje v svetu živimo?”

Zares doživeti prisotnost Kristusa ni mogoče s praznim besedičenjem, ob prenajedanju in opijanju. To je mogoče šele, ko aktivno delamo za dobro tistih, ki potrebujejo našo pomoč; ali pa ko si na demonstracijah skupaj prizadevamo za pravičnost, svobodo in za uveljavitev medsebojne delitve svetovnih virov. Resda smo kot posamezniki skorajda nemočni, a združeni predstavljamo izjemno moč; moč, ki lahko spremeni svet.

“Če želimo za božič doživeti prisotnost Kristusa in njegovo energijo, je gotovo ne bomo s praznim besedičenjem, medtem ko se prenajedamo in opijamo. Ker je, kot vsakdo ve, prava Kristusova narava brezpogojna ljubezen in nesebično služenje drugim. Številni čakajo veliki dan razglasitve, ko se bo Kristus vrnil v vsakdanje življenje človeštva, hkrati pa pozabljamo, da se vsakodnevno in vsepovsod pojavljajo brezštevilna znamenja Kristusove navzočnosti. Ko po dolgi odsotnosti srečate nekoga, ki ga v svojem življenju zelo cenite in pri tem občutite radost, je to znamenje Kristusa in njegove ljubezni. Ko zdravniki brez meja v vojnem območju rešijo hudo ranjenega, je v trenutku, ko ozdravljeni hvaležno objame roko svojega tujega zdravnika, prisotna Kristusova energija. Ali če nahranite nekoga, ki je obubožan in lačen in potem v njegovih očeh razberete hvaležnost, je to dokaz Kristusovega bdenja nad dvema človekoma. Si lahko predstavljate, kako velik planetarni dogodek bo združitev na ulicah za svobodo in pravičnost, ko bomo končno kot bratje in sestre v sebi sprejeli Kristusovo načelo in skupaj zahtevali od svojih vlad, da začnejo medsebojno deliti svetovne dobrine?”

Mohammed Mesbahi svoj izjemni članek Božič, sistem in jaz, ki bi ga moral v tem času vsakdo temeljito prebrati in ga udejaniti v praksi, zaključi z besedami:

“Naša skupna odgovornost je, ne glede na barvo naše kože, veroizpoved ali položaj v tem življenju, da sodelujemo pri ustvarjanju enotnega poziva k pravičnosti, da prepoznamo uničujoče učinke kulture pod popolnim vplivom komercializacije in da skupaj z milijoni drugih ljudi dvignemo glas proti svojim vladam. Tako imamo vse razloge za domnevo, da bo načelo medsebojne delitve kmalu priznano kot zadnja preostala rešitev svetovnih problemov.”

Tako praznujmo božič!


Slika: STWR

nedelja, 20. december 2015

Domoljubje v 21. stoletju


Pred dnevi se je v Cankarjevem domu odvijal 4. festival slovenske domoljubne pesmi. Načeloma z domoljubljem ni nič narobe, le kdo ne “ljubi svojega doma”. Vendar moramo v 21. stoletju ponovno razmisliti, kaj pomeni “ljubezen do svojega doma”.

Stari Grki so s pojmom oikos poimenovali dom in hkrati tudi družino oziroma vse, ki so naseljevali dom (tudi sužnji, najemniki itd.). Za oikos bi lahko rekli, da je izvorno pomenil “družinsko posestvo”, torej stavbe, zemljo, domače živali in druge dobrine, vključno z vsemi ljudmi, ki so na tem posestvu živeli. Danes je oikosu v izvornem smislu najbližje pojem gospodinjstvo, torej “skupnost prebivalcev, ki skupaj stanujejo in skupaj porabljajo sredstva za osnovne življenjske potrebe (stanovanje, hrano, druge nujne življenjske potrebščine ipd.), oz. prebivalec, ki živi sam” (Statistični urad RS Slovenije).

Beseda oikos je del pojma ekonomija (oikos in nomos). Leta 1795 je znameniti filozof Jean Jeacques Rousseau v Razpravi o politični ekonomiji zapisal, da „ekonomija izhaja iz besede oikos - dom (gospodinjstvo) in besede nomos - zakon, kar je prvotno pomenilo modro, zakonito upravljanje doma za skupno dobro celotne družine. Pomen se je kasneje razširil na upravljanje te velike družine – države.” Oikos torej v širšem smislu predstavlja državo kot (ekonomsko) skupnost vseh njenih prebivalcev, ki živijo na določenem ozemlju.

Prav tako je oikos sestavni del pojma ekologija (oikos in logos), “znanstvene vede, ki preučuje porazdelitev in bogastvo živih organizmov in odnose med živimi bitji ter živim in neživim okoljem.” (Wikipedija) Torej oikos ni vezan samo na gospodinjstvo in državo, temveč predstavlja celotno planetarno okolje, kot “dom” vseh živih bitij. Pojem ekumenizem (oikos in menikos) pa v najširšem smislu pomeni “odprtost do vsesvetovne skupnosti”.

Razvoj pojma oikos se je torej z ožjega pojmovanje družine, ki živi na posestvu z vsemi pripadajočimi dobrinami (gospodinjstvo) razširil na državo in danes na planet kot skupni dom celotne človeške družine. Planet pa ni samo dom vseh ljudi, temveč tudi drugih živih bitij. Planetarne dobrine so namenjene celotni planetarni družini in človek se mora naučiti upravljati s temi dobrinami za skupno dobro vseh ljudi in v ravnovesju z vsemi drugimi živimi bitji oziroma s celotnim planetarnim okoljem (kar je prava naloga globalne ekonomije in ekologije). Medsebojna delitev dobrin pa je edina možna pot, da bi zaživeli v skladu s takšnim najširšim razumevanjem oikosa - človeške družine, ki živi na skupnem domu, planetu Zemlja.

Domoljubje v 21. stoletju torej pridobi povsem nov pomen: domoljubje pomeni ljubiti svoj edini pravi dom - planet Zemljo in celotno človeško družino, ki naseljuje ta dom. Prav tako pomeni živeti v ravnovesju z vsemi drugimi živimi bitji in s celotnim planetarnim okoljem. Domoljubje v praksi pa pomeni, da izkazujemo spoštovanje do vseh drugih ljudi, s katerimi delimo svoj skupni planetarni dom, ter z njimi delimo skupne planetarne dobrine, ne da bi pri tem porušili ravnovesje v okolju in uničili druga živa bitja.

Bodimo torej pravi domoljubi 21. stoletja.

sreda, 16. december 2015

Črni finančni oblaki


Čeprav je napovedovanje ekonomskih kriz zelo nehvaležno opravilo, je o tem vendarle potrebno spregovoriti. Medtem ko v Sloveniji večino svoje energije vlagamo v zakonodajni referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (tako in nič drugače se namreč referendum imenuje), ki ga sploh ne bi smelo biti, bi bilo mnogo bolje pripraviti scenarije morebitnega novega globalnega finančnega zloma. To je zelo resna stvar, daleč bolj kot nedeljski referendum, in napovedi ni dobro preprosto ignorirati.

Pred dobrim tednom dni je bila v medijih komajda opažena novica, da je propadel obvezniški vzajemni sklad (bond mutual fund) The Third Avenue Focused Credit Fund, vlagatelji pa sploh niso mogli do svojega denarja (CEO exits after mutual fund implodes). Vse kaže, da se nakazuje širši pojav, ki lahko sproži krizo najmanj podobnih razsežnosti, kot je bila tista v letu 2008 (Is the junk bond crisis the start of another 2008?), od katere si še zdaj nismo opomogli.

Celo bivši predsednik ameriških Zveznih rezerv (FED, ameriška centralna banka) znameniti Alan Greenspan je pred časom posvaril pred borznim zlomom v letu 2016, saj je izjemno poceni denar “napihnil finančne balone” (Bond Market: Alan Greenspan Warns of a 2016 Market Crash). Še zlasti se napihuje obvezniški trg, kar je posledica reševanje krize iz leta 2008.

Vlade so z izdajo obveznic prišle do ogromnih vsot denarja za reševanje bank. Zdaj pa bi prenapihnjen obvezniški trg lahko počil in za sabo potegnil celotni finančni sektor. “Kralj obveznic” Jeffrey Gundlach prav tako opozarja na propadanje finančnih trgov ('Markets are falling apart,' says Jeff Gundlach). Tudi številni drugi kazalniki kažejo, da je ravno v letu 2016 velika verjetnost finančnega zloma (These Economic Indicators Point to a Possible Stock Market Crash in 2016).

Situacijo še zaostruje izjemen padec cen nafte in drugih surovin. Junija 2014 je bila cena sodčka nafte približno 108 ameriških dolarjev ($), zdaj pa se giblje okoli 36 $. Veliko podjetij že na veliko odpušča delavce ali pa so preprosto zaprla vrata, za njimi pa ostajajo visoki dolgovi, kar bodo še dodatno destabilizirali obvezniške trge; pod vprašajem je kar 180 milijard $ dolgov (Warning: Half of oil junk bonds could default).

Prav tako so se znašle v težavah številne države, ki svoje proračune polnijo z zaslužki od izvoza nafte, na primer Venezuela, Iran, Nigerija, Ekvador, Brazilija in Rusija. Z dvigom temeljnih obrestnih mer v ZDA (16. 12. 2015) pa se bodo nekatere države prav tako (oziroma še dodatno) znašle v težavah, predvsem Brazilija, Turčija in Južna Afrika, pa tudi Rusija, Venezuela in Nigerija, saj se bodo njihovi zaslužki zaradi močnega dolarja še bolj znižali (These countries are most at risk from a U.S. rate hike).

Torej, nakopičili so se številni problemi, ki globalni finančni sistem lahko ponovno pahnejo v hudo krizo. In medtem ko mi trošimo energijo za povsem nepotreben referendum in postavljamo ograje proti imaginarni imigrantski grožnji, se nad nami kopičijo temni oblaki prihajajoče nove krize, na katero so politiki povsem nepripravljeni. Pa vendar novica ni nujno slaba. Tokratna kriza pomeni konec nekega dolgega obdobja, obdobja, ko so svetu vladali pohlep, sebičnost in samovšečnost, kajti starega sistema preprosto ne bo več mogoče “ohraniti pri življenju”. Končno bo nastopil čas medsebojne delitve dobrin in resničnega sodelovanja.

nedelja, 13. december 2015

Pismo hrvaškim prijateljem



Dragi hrvaški prijatelji!

Najprej se vam iskreno opravičujem. Za grozno ograjo, ki jo naša vlada gradi na meji z vašo spoštovano državo. To ni naša ograja, mnogi slovenski državljani se s to ograjo ne strinjamo.

Tako z vaše kot tudi z naše strani meje je pogled na ograjo strašljiv. Kot bi bili na fronti iz prve svetovne vojne ali v koncentracijskem taborišču druge svetovne vojne. Je to res Evropa 21. stoletja?

Razlogi za ograjo naj bi bili varnostni, a v resnici se ne počutimo nič bolj varne. Morda še manj, saj morda zdaj izgubljamo prijatelje. Če sosed drugemu sosedu postavi ograjo z ostrimi rezili, mu s tem ne izkazuje ne prijateljstva ne spoštovanja, še zlasti če ni povsem prepričan, kje ta meja zares poteka. Za mene in za mnoge moje sodržavljane ste Hrvati prijatelji, zato nam je res težko pri srcu; vsak nov meter ograje nam povzroča bolečino.

Naši voditelji pozabljajo besedilo slovenske himne, čeprav jo najdemo na straneh vlade (http://www.vlada.si/o_sloveniji/politicni_sistem/drzavni_simboli/france_preseren_zdravljica/):

“Žive naj vsi narodi
ki hrepene dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!”

Mar se tako gradi svet brez prepirov, kjer bomo drug drugemu dobri sosedje?

Varnost se gradi na zaupanju, spoštovanju in prijateljstvu, še zlasti do najbližjih sosedov. Ograje pa vedno ločujejo in netijo nove spore, konflikte in celo vojne.

Na žalost naši politiki nočejo poslušati niti glasov svojih državljanov. Ne zanima jih peticija Žica ob Kolpi-MI SMO PROTI (http://www.pravapeticija.com/ica_ob_kolpi-kostel_je_proti), ne zanima jih Zahteva za presojo ustavnosti oziroma zakonitosti dela zakona o nadzoru državne meje (http://www.dolenjskanews.com/foto-britvice-v-pokolpju-na-ustavno-sodisce/), ne zanimajo jih protesti proti žicam, sovraštvu in vojnam (http://www.mladina.si/171368/okoli-dva-tisoc-ljudi-na-protivojni-demonstraciji/), ne zanimajo jih niti druge pobude državljanov Slovenije, da takoj prenehajo s postavitvijo ograje oziroma jo nemudoma odstranijo.

Zdaj nam predsednik naše vlade celo zagotavlja, da “stopnja ogroženosti v Sloveniji ostaja nizka” (http://www.delo.si/novice/politika/cerar-ogrozenost-ostaja-nizka.html), a postavitev ograje se nemoteno nadaljuje. Pravzaprav niti nam ni več jasno, komu koristi ta ograja. Če nismo ogroženi, zakaj potem postavljamo to grozljivo past za divje živali? Bo morda kdo z ograjo dobro zaslužil?

Dragi hrvaški prijatelji vedite, da na drugi strani ograje nismo vaši sovražniki. Sovraštvo in strah nikoli ne bosta zmagala! Ne želimo te ograje. Prijateljev nikoli ne bodo ločevale ograje. Vedite, da smo na drugi strani te grozne ograje vaši dobri prijatelji.


S spoštovanjen,

državljan vaše sosedske, prijateljske države Slovenije

sobota, 12. december 2015

Strategija velikodušnosti


V mesecu dni od pariških napadov, ki so pretresli svet, je reakcija ljudi vendarle drugačna, kot so si želeli ekstremisti - na obeh straneh konflikta. Čeprav so se politiki zavezali k nadaljevanju brezupne in brezkončne vojne proti terorizmu, ki vedno “rojeva” le še več terorizma, pa številni ljudje vidijo drugačne rešitve. Tako napredni ameriški politični aktivist Michael Lerner (rabin) na primer poziva, da bi morali k “domovinski varnosti” pristopiti na nov način in sicer “s strategijo velikodušnosti” (Strategy of Generosity) v obliki globalnega Marshallovega načrta. (After Paris: Say No to the Militarists and Fear-Mongers, Yes to a Strategy of Generosity; Po Parizu: recite ne militaristom in sejalcem strahu, recite da strategiji velikodušnosti)

Michael Lerner “poziva ZDA, da skupaj z drugimi razvitimi državami prevzamejo pobudo in vsako leto v naslednjih 20 letih namenijo 1-2 % svojega bruto domačega proizvoda in enkrat za vselej izkoreninijo (ne samo ublažijo) domačo in globalno revščino, brezdomstvo, lakoto, pomanjkljivo izobraževanje in zdravstveno varstvo.” Po napadih v Parizu smo lahko uzrli, kot pravi napredni rabin Lerner, “novo zavest, ki nas vodi do razumevanja naše vzajemne soodvisnosti in enosti”, kar bo “v prihodnjih desetletjih vse bolj resničnost”.

Vendar “bolj ko nas je strah “drugih”, večjo zamero in jezo bodo ti drugi gojili do nas in bolj bo krog nasilja postal del vsakdanjega življenja, ne le tam, kjer je že zdaj (predvsem v državah globalnega juga in vzhoda), temveč tudi v razvitih industrijskih državah. Z rastjo strahu fašistične in rasistične desničarske sile pridobivajo na popularnosti, njihove proti-imigrantske politike pa se prikazujejo kot “zdrava pamet”,” opozarja rabin Lerner.

Odločimo se lahko za dve poti: ena je pot strahu, ki nas le še bolj zapleta v začarani krog ločenosti, sovraštva in nasilja, druga pa je pot velikodušnosti, ki izhaja iz “nove zavesti, ki nas vodi do razumevanja naše vzajemne soodvisnosti in enosti”. Če bomo nadaljevali po prvi poti, bomo navkljub vsem ograjam in orožju živeli v čedalje bolj nevarnem svetu, kjer bodo napadi, kakršen se je prejšnji mesec zgodil v Parizu, naš vsakdanjik. Druga pot nas vodi k medsebojnemu zaupanju in velikodušni delitvi dobrin, kar je edina pot k blaginji in miru v svetu.

Po napadih v Parizu so številni ljudje po vsem svetu izrazili neverjetne simpatije in solidarnost z izrazi kot so “Vsi smo Francija”, zdaj pa bi morali bolj kot kdaj koli prej svoje simpatije in solidarnost izraziti z “Vsi smo svet”. (After the Paris attacks: affirming our common humanity through a global call for sharing)

Rabin Michael Lerner pravi (Fear and Response After Paris…):

“… Čas je za morje sprememb in mi, ljudstvo, smo edini, ki jih lahko naredimo.

… Ne bomo varni, dokler ne bo varen vsakdo na planetu. Dokler vsako življenje ne bo pomembno. Dokler vsakdo ne bo imel virov, ki jih potrebuje, da bi živel v miru in varnosti, imel na voljo kvalitetno hrano in vodo, izobraževanje, delujočo skupnost, zdravstveno varstvo itd. Dvigniti se moramo na ljubeč, sočuten, mogočen in nenasilen način ter od naših voditeljev zahtevati, da naredijo, kar je treba, da bi izgradili varnejši svet zase in za vse druge na planetu in da si pridejo na jasno, da več orožja in nasilja ni prava pot.

... [Moramo] mobilizirati ljudi, da gredo na ulice in z množično, nenasilno državljansko nepokorščino zahtevajo, da se tisti, ki podpirajo nenehne vojne in tisti, ki podpirajo orožarsko industrijo bodisi umaknejo bodisi jim odtegnemo svoje volilne glasove. Zahtevati, da se iz domovinske varnosti, politike moči, prevlade in podrejanja usmerimo k strategiji velikodušnosti in prijaznosti. Zahtevati, da naši voditelji dejansko poskrbijo za ljudi, ki jih zastopajo, ne pa samo za najbogatejše posameznike in korporacije. Zahtevati, da se korporacije obnašajo družbeno in okoljsko odgovorno. To je ključni trenutek v zgodovini. Postanimo del teh aktivnosti, namesto da igro prepustimo vojnim hujskačem, čeprav vemo, kakšne bodo posledice njihovih dejanj. Z velikim ljudskim gibanjem se lahko usmerimo k svetlobi, proč od teme, ampak za to je potreben vsakdo med nami, da stopi iz pisarne, hiše, šole, skupnosti, da izstopi iz svojega ugodja in se poda na ulice.

Kaj pravite?”