nedelja, 29. november 2015

Rešimo naš planet! Save Our Planet!


V resnici gre za reševanje našega planeta. In seveda vseh živih bitij na Zemlji. Podnebne spremembe niso stvar nekaj znanstvenikov in aktivistov, temveč nas vseh. Danes, 29. novembra 2015, se je na več kot 2500 dogodkih po svetu, tudi v Ljubljani, zbralo več milijonov ljudi, da bi svetovnim voditeljem ob začetku podnebnega vrha v Parizu sporočili, da gre zares, da ne gre (več) samo za poziranje fotografom. In da gre v resnici za otroke, vse otroke sveta.

Pred dnevi je papež Frančišek v Keniji, nekaj dni pred podnebnih vrhom poudaril, da “obstaja jasna povezava med varovanjem narave in ustvarjanjem poštene in pravične družbene ureditve” (Pope Francis: To Address 'Grave Environmental Crisis,' Build Social Justice). Bolj se ne bi mogli strinjati z njim. Okoljska problematika, še posebej podnebne spremembe, in družbena nepravičnost sta medsebojno povezana problema. Uspemo lahko samo z reševanjem obeh hkrati.

Vemo, da so stopnje rasti prebivalstva najvišje v revnih državah (UNFPA), kar povečuje pritiske na naravne vire; hkrati pa so revni ljudje prisiljeni uporabljati okoljsko škodljive prakse, kot so kurjenje z ogljem, premogom in petrolejem ter izsekavanje gozdov za nova polja ali les. Po drugi strani pa bogati del sveta z nezmerno uporabo globalnih virov še vedno največ prispeva k podnebnim spremembam, ki najbolj prizadanejo ravno najrevnejše države. Krog je tako sklenjen.

Četudi bi se v bogatejšem delu sveta vsi začeli voziti z električnimi avtomobili in bi “kurili” zeleno energijo, bi nereševanje globalne revščine povsem izničilo še tako visokotehnološke rešitve. Revni ljudje, ki se soočajo z vprašanjem preživetja, ne razmišljajo o zaščiti okolja. Preprosto ne morejo. Živeti v skrajni revščini, pomeni narediti karkoli, da preživite. Za kuhanje uporabite oglje, petrolej, premog; za boren zaslužek posekate gozd in tako naprej.

Samo s pravično delitvijo dobrin na globalni ravni se lahko soočimo z obema problemoma hkrati - z reševanjem podnebnih sprememb in revščine. Ko bodo imeli vsi ljudje dovolj dobrin za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb, se bo rast svetovne populacije stabilizirala in postopno začela upadati. Če bodo tudi najrevnejši ljudje imeli na voljo zelene tehnologije (poleg hrane, vode in drugih osnovnih dobrin seveda), bodo hitro opustili škodljive okoljske prakse, kar bo imelo izjemno dobrodejen vpliv na naše okolje.

Nedolgo tega so na razvojnem vrhu Združenih narodov, ki je potekal med 25. in 27. septembrom v New Yorku, svetovni voditelji sprejeli “Agendo 2030 za trajnostni razvoj”. Med sedemnajstimi cilji trajnostnega razvoja, ki jih vsebuje agenda so tudi: odpraviti vse oblike revščine povsod po svetu (1. cilj); odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo (2. cilj) in poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih (3. cilj).

Končno bomo morali doumenti, tako svetovni voditelji kot običajni ljudje, da se tako septembrsko srečanje v New Yorku kot tudi novembrsko-decembrsko v Parizu ukvarjata z enim samim problemom, ki ima dva “obraza” - podnebne spremembe in revščino. Podnebnih sprememb ne bomo rešili brez odprave revščine oziroma globoke družbene nepravičnosti. Prihodnost naših otrok in prihodnjih generacij je v naših rokah. Tukaj in zdaj. Torej:

Rešimo naš planet! Save Our Planet!

torek, 24. november 2015

Združimo se in spremenimo svet


Družabna omrežja, časopisi, blogi, TV dnevniki in drugi mediji dobesedno tekmujejo v slikanju kar najbolj črnih podob sveta. Propad Evrope, propad civilizacije, propad sveta, 3. svetovna vojna, podnebne kataklizme in tako naprej. Pa je res vse tako črno, brezupno, brezizhodno? Situacija res ni rožnata, a prikazovanje najslabšega je pravzaprav enako ustvarjanju najslabšega. Ko ljudem pokažeš svet v najslabši luči, večina začne ravnati, kot da je res vse tako slabo, brezupno, črno.

Mediji ne poročajo o svetu, kakršen je, temveč ustvarjajo svet, kakršnega želijo politiki in globalne elite. Podobe ogroženosti, kaosa in brezupa omogočajo globalnim elitam in politikom, ki delajo v njihovem imenu, da ohranjajo izjemno nepravično stanje v svetu. Ljudje, ki so med seboj ločeni in sovražni, čeprav za to nimajo nikakršnega posebnega razloga, seveda ne bodo sodelovali, se združevali in ne bodo zahtevali pravičnejšega sveta.

Zdaj nenadoma kristjani sovražijo muslimane in muslimani kristjane, sosedi se gledajo čez kot britev ostre ograje, večina sovraži istospolne, invalide, ljudi drugih narodnosti - sovraštvo vsepovprek. Saj že prej vsi ljudje niso bili strpni do drugih oziroma drugačnih, a v zadnjih mesecih se je iz predsodkov razvil hud strah, iz njega pa otipljivo sovraštvo.

Mediji so pri tem odigrali pomembno vlogo in mnogi politiki so si z njihovo pomočjo na krilih predsodkov, strahu in sovraštva (ti so vselej povezani) pridobili politične točke, globalne elite pa si v ozadju manejo roke. Orožje in različna varnostna sredstva se prodajajo kot že dolgo ne; poceni prekerne delovne sile je na pretek in skoraj nihče se ne upira njihovim nevarnim projektom, med katerimi vsekakor izstopajo prostotrgovinski sporazumi (TTIP, CETA itd.).

Z njimi bodo svetovne dobrine dokončno privatizirane, prehranski in okoljski standardi povoženi, delavci brezpravni, demokracija le mrtva črka na papirju, dobički korporacij pa bodo poleteli v nebo. Sprti, skregani, ločeni, nestrpni, sovražni - takšni smo korporacijam in elitam najljubši. Strpni, sodelujoči, prijateljski, solidarni - takšnih si nas zagotovo ne želijo.

Nobene potrebe ni, da bi sovražili muslimane, kristjane ali pripadnike katerekoli druge vere; nobene potrebe ni, da bi sovražili istospolne, invalide ali kakršnekoli ljudi pač. Vsi smo samo ljudje. S sodelovanjem, z medsebojno delitvijo dobrin, s spoštovanjem drug drugega, s strpnostjo in solidarnostjo lahko ustvarimo svet blaginje in miru. Če le hočemo.

Ne pozabite: nas je veliko, več milijard, simboličnih 99 %; njih pa malo, nekaj tisoč, simboličnih 1 %, in njihova edina prava moč je naša ločenost, sprtost, nestrpnost in medsebojno sovraštvo.

Združimo se in spremenimo svet.

ponedeljek, 23. november 2015

Delitev hrane nas naredi boljše


Kaj nas bolj osreči, kaj nas naredi bolj nesebične? Ko se zapremo v svoje stanovanje, si pripravimo obrok hrane in ga sami pojemo? Ali ko si hrano delimo z drugimi? Delitev obeda z drugimi nas naredi boljše ljudi, izhaja iz študije, ki jo je vodila Charlotte De Backer iz Univerze v Antwerpnu, v Belgiji. (Time: How Sharing Food Makes You a Better Person)

Raziskovalci so anketirali 466 belgijskih študentov, pri čemer jih je zanimalo, kako pogosto so v otroštvu jedli doma pripravljene družinske obroke in kakšno je njihovo sedanje prosocialno (družbeno odgovorno in empatično) vedenje oziroma altruistično (nesebično) ravnanje do drugih. Tisti, ki so v otroštvu hrano pogosteje delili z drugimi, so bolj nesebični, na primer pri usmerjanju tujcev na želene lokacije, pri odstopanju sedeža v javnem transportu, pri pomoči prijateljem pri selitvah, prav tako so pogosteje prostovoljci.

“Mislim, da imajo naše zahodne individualizirane družbe lahko bolj kot kdajkoli prej koristi od delitve hrane,” je za revijo Time dejala De Backerjeva, ki je vodila študijo. “Delitev hrane pripravi ljudi k razmišljanju o pravičnosti (Ali dobim toliko kot vsi ostali pri mizi?), avtoriteti (Kdo je prvi dobil hrano?) in pohlepu (Včasih ne morem vzeti toliko, kot bi si želel.).”

Vendar obstaja razlika med “delitvijo obroka” in delitvijo hrane. Preprosto iti na večerjo s prijatelji in naročiti vsak svojo jed nima enakega povezovalnega učinka. Ko pa je hrana postrežena v “družinskem načinu”, v skupni posodi oziroma na plošči ali pladnju, delitev hrane v večji meri vključi naš prosocialni jaz.

Ko boste naslednjič srečali prijatelje, izberite vrsto kuhinje, za katero je bolj značilna delitev obrokov. “Azijske države imajo močno tradicijo delitve hrane,” pravi De Backerjeva. “Tudi v zahodnih državah v večini azijskih restavracij še vedno strežejo na pladnjih oziroma večjih krožnikih, tako da si vsi, ki sedijo za mizo, hrano delijo.”

De Backerjeva poudarja, da ni nikoli prezgodaj učiti otroke, da hrano ni treba servirati ločeno. Na primer, ko gre za rojstnodnevno zabavo. “Če na mizo postavite torto, se bodo otroci samodejno skušali obnašati pošteno,” je dejala De Backerjeva. Pustiti jih je treba, da sami presodijo, če so kosi enaki in jim tako pomagati k altruističnemu vedenju - medtem ko jim zgolj serviranje kosov torte v ničemer ne koristi.

Mar ni Zemlja dejansko velik pladenj, na katerem je dovolj hrane in drugih dobrin za vse ljudi na planetu. Le kaj daje pravice posameznikom, podjetjem in državam, da si prigrabijo tako veliko, da drugim ne ostane niti za preživetje? Navkljub izjemnemu tehnološkemu razvoju, smo Zemljani v 21. stoletju še vedno razvajeni in sebični otroci, ki hočemo vse zase. Čas je, da si začnemo deliti hrano in druge dobrine sveta; da znamo presoditi, kakšen je naš pravični delež. Potem bo Zemlja mnogo prijaznejši kraj za bivanje, naš skupni dom.


Slika: Time

torek, 17. november 2015

“Ubijmo” Božička


Vstopamo v praznično obdobje, ki ga v naši krajih zaznamujejo predvsem miklavž, božič in novo leto, drugje pa še zahvalni dan (ZDA) ter drugi večji in manjši prazniki. A ti prazniki so že nekaj časa popolnoma pod vplivom sil komercializacije, ki so iz njih naredile praznike materializma oziroma potrošništva, ponižujoče tako za potrošnike same, kot tudi za milijone revnih ljudi, ki za minimalne plače v nemogočih pogojih izdelujejo večinoma nepotrebna “božična darila”; da o uničevalnih posledicah teh procesov za okolje niti ne govorimo.

Najprej razščistimo nekatere pojme in predvsem ne poneumljajmo svojih otrokov do skrajnosti: ne obstaja nobena oseba ali bitje, ki bi se mu lahko reklo Božiček in ki bi 24. ali 25. decembra prinašal darila - večinoma nepotrebno potrošniško kramo. Kajti s tem ne poneumljamo samo svojih otrok, ampak predvsem sami sebe in družbo kot celoto. Še zlasti pa tega ne bi smeli početi tisti, ki se deklarirajo za verne kristjane, kajti njihova laž je v nebo vpijoča.

Božič je praznik Kristusovega principa in je eden največjih krščanskih praznikov, a dejstvo je, da ta praznik nima popolnoma nobene zveze z Božičkom, ki nosi potrošniške darove. Božiček “je novodobna mitološka osebnost” (Wikipedija), ki je kot taka nastala leta 1823 v pesmi The Night before Christmas (Noč pred božičem) oziroma A Visit from St. Nicholas (Obisk Sv. Nikolaja). V tej pesmi naj bi se v noči pred božičem (“Twas the night before Christmas”; “Bila je noč pred božičem”) pojavil Sveti Nikolaj oziroma Sveti Miklavž (“In hopes that St. Nicholas soon would be there”; “v upanju, da kmalu pride Sv. Nikolaj”).

Torej je Sv. Nikolaj (St. Nicholas ali Santa Claus, slovensko pa Sv. Miklavž), ki je krščanski svetnik in ki goduje 6. decembra, pred manj kot 200 leti nenadoma postal del božiča. Miklavž postopno postane Božiček. Tu pa leta 1931 vstopi risar Haddon Sundblom in mu v reklamni akciji podjetja Coca-Cola vdihne današnjo komercialno podobo (Wikipedija), ki “živi” v neskončno številnih filmih, risankah, reklamah, glasbenih “uspešnicah”, plakatih in se vsako leto “uteleša” v trgovskih centrih in trgovinah po vsem svetu.

Danes je Božiček nedvomno največja blagovna znamka potrošniške družbe in simbol materializma ter brezglavega trošenja naravnih virov in uničevanja okolja. V tem smislu je Božiček popolno nasprotje Kristusovega principa, katerega rojstvo se obeležuje 25. decembra, torej na božič. Božiček, simbol sil komercializacije in materializma, pa nasprotno predstavlja sile uničevanja in destrukcije.

Četudi ostanemo zgolj pri Sv. Nikolaju oziroma Sv. Miklavžu, škofu iz Mire iz 3. stoletja, potem ta nima nikakršne zveze z darili za tiste, ki že imajo dovolj dobrin, temveč ga lahko povežemo s pomočjo tistim, ki jih zares potrebujejo. Med drugim naj bi zgodovinski Sv. Nikolaj pomagal revnemu možu, da je prišel do dote za svoje tri hčere, ki bi sicer končale v bordelu. Danes je na svetu več sto milijonov ljudi, ki potrebujejo našo velikodušnost oziroma darežljivost v obliki hrane, vode, oblačil in drugih osnovnih dobrin; številni drugi pa vsaj našo strpnost in razumevanje ali pa kar našo brezpogojno ljubezen, ki je samo bistvo Kristusovega principa.

V pojavu Božička se dejansko poosebljajo destruktivne sile komercializacije, ki človeško družbo ponižujejo na raven sebičnih posameznikov, brezbrižnih potrošnikov zemeljskih dobrin, ob tem da milijoni njihovih bratov in sester umirajo, ker nimajo niti “za kruh”. V resnici Božička ne moremo ubiti, ker je popolnoma izmišljeno bitje, lahko pa zapečatimo moč sil komercializacije, tako da nehamo častiti praznike materializma oziroma potrošništva in raje udejanimo Kristusov princip tako, da pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč in pravično delimo dobrine tega darežljivega planeta.



Vir: Mirror

nedelja, 15. november 2015

Prazne marnje


"Nobena realna rešitev ne bo mogoča, v kolikor se ne bomo učinkovito lotili revščine, pomanjkanja perspektive, politične nestabilnosti, konfliktov, nespoštovanja človekovih pravic in vladavine prava kot tudi učinkov podnebnih sprememb," je na vrhu EU - Afrika, ki je potekal v Valletti, poudaril slovenski premier Miro Cerar. Cerar je pri tem izpostavil stališče, da je treba nadaljnje napore usmeriti predvsem v izvorne razloge migracijske krize. (24ur.com)

“Paradoks je, da na dolgi rok učinkujejo slabo zamišljene in sprejete odločitve politike. Tu ne mislim toliko na navadne vojne, temveč na gospodarske vojne, ki jih razvite države, še posebej Evropa, vodijo proti nerazvitim, predvsem v Afriki. Te vrste vojn poleg ekološkega opustošenja planeta generirajo državljanske vojne, spopade v zvezi s surovinami in posledično velike begunske tokove.” (ddr. Rudi Rizman, intervju, Mladina, 13. 11. 2015, str. 31)

Z zgornjo izjavo premierja Mira Cerarja se vsekakor strinjamo. Probleme tako imenovane begunske krize zares učinkovito lahko rešimo samo pri njenemu izvoru oziroma vzrokih. Seveda moramo beguncem pomagati, a če se ne lotimo vzrokov, se bo še več ljudi odpravilo proti Evropi. Ni odveč poudariti, da je v svetu trenutno vsaj 59,5 milijona beguncev (UNHCR) in da je v letu 2014 zaradi konfliktov svoje domove vsak dan zapustilo 42.000 ljudi (United Nations, Sustainable Development, Goal 1). (Več o velikanskih številkah ljudi, ki živijo v hudem pomanjkanju v prispevku Ne verjamete, poizkusimo.)

G. Rizman v zgoraj omenjenemu intervjuju jasno pove, da je bila begunska tragedija “programirana že pred desetletji. Danes žanjemo njene sadove.” Desetletja gospodarske oziroma sistematične ekonomske vojne ima za posledico velikansko neenakost in povsem opustošena območja, ki jih zdaj zapuščajo stotisoči.

Zelo veliko ljudi zdaj prihaja v Evropo zaradi naslednjih ekonomskih vzrokov (glej STWR: Financing the global sharing economy):

- Razvite države letno svojemu kmetijskemu sektorju namenijo 374 milijard dolarjev (v obliki subvencij in drugih oblik pomoči), s čimer kmetom iz revnejših držav onemogočajo dostop na razvite trge. Veliko kmetovalcev, še zlasti manjših, tako ne more prodajati svojih pridelkov, kar jih pahne v hudo revščino.

- Srednje in manj razvite države dolgujejo skupno preko 4.000 milijard dolarjev in dnevno (!) porabijo 1,4 milijarde dolarjev za odplačilo teh dolgov. V povprečju revnejše države vrnejo za 400 % odstotkov več denarja (za odplačilo dolgov), kot ga prejmejo v obliki pomoči.

Takšna ekonomska politika (tu bi lahko dodali še problematiko davčnih oaz, borznih in čezmejnih kapitalskih špekulacij, privatizacije naravnih virov itd.), ki jo vodijo razvite države, je neposreden vzrok revščine, lakote in tako imenovane begunske krize. To so tudi pravi vzroki terorizma in vojn (kar je eno in isto), ki v veliki meri izhajajo iz velikanske ekonomske neenakosti in nepravičnosti v svetu.

Prav tako se velja spomniti, da Evropska centralna banka vsak mesec v evrosistem “stoči” 60 milijard evrov ali v letih 2015 in 2016 skupno kar 1140 milijard evrov. (24ur.com)

Hkrati pa je EU doslej namenila “kar” 1,8 milijarde evrov za ustanovitev „nujnega skrbniškega sklada za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nezakonite migracije v Afriki“. Za pomoč prebivalstvu v Siriji in finančno podporo sosednjim državam, ki gostijo največ beguncev iz Sirije, kot so Jordanija, Libanon in Turčija, pa je EU doslej zagotovila še nadaljnjih 3,9 milijarde evrov (Evropska komisija). To je skupaj le pol odstotka denarja, ki bo vržen v neskončno globoko bančno brezno.

Če bi torej premijer Cerar mislil resno, da je potrebno reševati vzroke krize, ne bi ostal le pri praznih besedah, temveč bi si aktivno prizadeval za temeljite ekonomske reforme v Sloveniji, Evropski uniji in v svetu: za ukinitev kmetijskih subvencij, za izbris dolgov revnim državam (od koder prihajajo begunci), za odpravo davčnih oaz oziroma izogibanju plačila davkov (kar zlasti uspešno počnejo bogati posamezniki in velike korporacije), za obdačitev čezmejnih finančnih transakcij in borznih špekulacij, za obsežno pomoč najrevnejšim državam sveta, za prenehanje subvencioniranja industrije fosilnih goriv, za pravičnejšo delitev globalnih virov in tako naprej.

Šele takrat bi mu verjeli, da misli resno z reševanjem kompleksne globalne krize (begunske, politične, ekonomske, okoljske in še kakšne). V nasprotnem primeru, gre samo za prazne marnje.



Slika: UHCSEAS

torek, 10. november 2015

Pohod po poteh okupirane Slovenije


“Če pa gledamo od zunaj – na primer iz vesolja, od koder se ta veličastna zgradba bolje vidi – se percepcija hitro spremeni in evropski zid se naenkrat pokaže kot velikansko zaporniško dvorišče, ali natančneje, kot koncentracijsko taborišče.” (Boris Dežulović, Objektiv)

Boris Dežulović ima seveda prav - ograjevanje države je nenazadnje gradnja velikega zapora ali celo koncentracijskega taborišča. Ko bo ograja, ta grdi žičnati stvor, postavljena, jo bo težko podreti. Morda bo tam ostala še dolgo časa. In mi bomo dejansko zaporniki, za takšno ograjo preprosto ne moremo več govoriti o svobodni družbi.

Kako bomo po postavitvi ograje oglaševali Slovenijo? Bo beseda LOVE, ljubezen, ki je del besede Slovenija, še aktualna? In namesto na sončni strani Alp, bomo odslej živeli na senčni strani ograje.

Bomo res varni pred begunci oziroma pred množicami lačnih in premraženih otrok, žensk in moških? Je država res tako šibka, je celotna EU tako šibka, da mora graditi takšne ograje? Si predstavljate Palestinca, ki bi mu slučajno uspelo uiti iz popolnoma ograjene Gaze in bi se znašel pred podobno ograjo na naši meji? Saj bi se počutil kot doma.

Se bodo oglasili vsaj ljubitelji živali (če že ne ljubitelji ljudi); postavljanje takšnih žičnatih ograj namreč pretrga naravne poti živali, ki bodo v mukah umirale zataknjene za žice z malimi rezili.

Politiki pravijo, da gre za “tehnična sredstva”, a nič ne pomaga, ograja je ograja, zid je zid, zakaj bi govorili drugače. Obletnice padca Berlinskega zidu, kot simbola svobodne Evrope, pač ne bomo smeli več obeleževati. Preprosto ne, ni prav.

Med drugo svetovno vojno je italijanska vojska z žico obdala Ljubljano, a tokrat se bomo obdali kar sami. Menda je šlo takrat za dober biznis, tovarnarji so dobro zaslužili. Kdo bo tokrat zaslužil?

Ograja bo predvidoma začela rasti 11. 11. Gre za datum z veliko simbolike, na ta dan se je namreč uradno končala prva svetovna vojna. Za nas bo to poslej samo še datum postavitve Ograje. Saj žičnata ograja je pravzaprav simbol prve svetovne vojne in druge in hladne vojne. Slovenija si bo torej sama postavila veličasten spomenik. Vojni in človeški neumnosti.

Morda pa bomo čez nekaj let to tragično dejanje naše zgodovine obeležili na prav poseben način: s pohodom po poteh okupirane Slovenije. Morda tudi z maratonom. Samo upamo lahko, da pohod in tek ne bosta potekala po celotni slovenski meji. To bi bil res velik zalogaj. Celo za vrhunske športnike.

ponedeljek, 09. november 2015

Ne verjamete, poizkusimo


Čeprav se spodnje številke spreminjajo in se v različnih virih tudi nekoliko razlikujejo, pa so dober pokazatelj razmer v svetu (uporabili smo kolikor je mogoče aktualne podatke iz zanesljivih virov). Čeprav nas morda bolj prizadanejo podobe posameznikov, moramo biti zmožni razmisleka o sporočilnosti teh številk. Zazreti se v oči enemu stradajočemu človeku, je nekaj najhujšega, kar se nam lahko zgodi, še zlasti če gre za otroka, a takšnih ljudi je kar 795 milijonov (za več kot 397 Slovenij).

7,3 milijarde ljudi trenutno živi na Zemlji. (World Population Clock)

795 milijonov ljudi je lačnih oziroma stradajo. (Hunger Statistics)

Zaradi posledic skrajne revščine in nedostopnih javnih storitev letno umre 15 milijonov ljudi oziroma 40.000 dnevno (Share The World's Resources), od tega 22.000 otrok (The Hunger Project); med temi 3,1 milijona v starosti do pet let (United Nations; Sustainable Development, Goal 2).

1,4 milijarde ljudi v nerazvitih državah živi z manj kot 1,25 dolarja na dan, kar je uradna meja skrajne revščine. (The Hunger Project)

Z zdajšnjo količino pridelane hrane, bi lahko nahranili 10 milijard ljudi. (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People – and Still Can´t End Hunger)

Vsako leto zavržemo od 30 do 50 odstotkov vse proizvedene hrane na svetu oziroma med 1,2 in 2 milijardama ton. (Global Food; Waste Not, Want Not)

1,7 milijarde ljudi nima dostopa do čiste pitne vode; 2,3 milijarde jih trpi zaradi bolezni, povezanih z neprimerno vodo; 12 odstotkov svetovne populacije uporablja 85 odstotkov svetovnih zalog čiste vode. (The Hunger Project).

V svetu je 59,5 milijona beguncev. (UNHCR)

V letu 2014 je zaradi konfliktov svoje domove vsak dan zapustilo 42.000 ljudi. (United Nations, Sustainable Development, Goal 1)

57 milijonov otrok po svetu ne more obiskovati osnovne šole. (United Nations, Sustainable Development, Goal 4)

V letu 2014 so skupni svetovni vojaški izdatki znašali 1.776 milijard dolarjev (dolar in evro sta v novembru 2015 skorajda izenačena) oziroma 245 dolarjev na posameznega Zemljana. (Sipri Yearbook 2015, Summary, str. 14)

Uradna razvojna pomoč manj razvitim državam je v letu 2014 znašala 135,2 milijarde dolarjev. (United Nations; Sustainable Development; Goal 17)

Ocenjuje se, da je v tako imenovanih davčnih oazah skritih 21 do 32 bilijonov dolarjev (21.000 do 32.000 milijard dolarjev). Svet je tako samo v letu 2012 izgubil 190 do 280 milijard dolarjev davčnih prihodkov. (Tax Justice Network)

Najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva (torej več kot 3,5 milijarde) ima v lasti toliko premoženja, kot najbogatejših 85 Zemljanov. (Oxfam)

In še en podatek za Slovenijo:

V Sloveniji je leta 2014 pod pragom tveganja revščine živelo 14,5 % ali približno 290.000 oseb. (Statistični urad RS)

Čeprav bi lahko navedli še več podatkov, pa nam že obstoječi povedo naslednje:

Revščina, lakota in velika neenakost ter vsi drugi problemi (konflikti, nepismenost, ozdravljive bolezni, okoljski problemi itd.), ki izhajajo iz tega primarnega jedra oziroma vzroka splošne globalne krize, niso posledica pomanjkanja dobrin ali finančnih sredstev, temveč skrajno nepravičnega globalnega ekonomskega sistema, ki temelji na brutalni tekmovalnosti (konkurenčnosti), pohlepu in sebičnosti.

Če bomo ekonomski sistem vzpostavili na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, bodo te številke že v nekaj letih takšne: lakota 0, begunci 0, nepismeni 0, mrtvi zaradi revščine in ozdravljivih bolezni 0 itd.

Ne verjamete. Poizkusimo.


PS: Pa še nekaj. Tako imenovana begunska kriza je samo delček hude globalne krize, ki nas je oplazila. Zdi se, da se je večina do zdaj sploh ni zavedala, zato toliko panike in strahu, ki hitro preraščata v sovraštvo, to pa lahko vodi v nasilje. Ne gre samo za to, da moramo pomagati beguncem, ki na hitro prečkajo našo državo, pomagati moramo svetu. Ne s sovraštvom, temveč z ljubeznijo, ki se izraža edino z našo aktivnostjo za dobro vseh ljudi in sveta kot celote.

nedelja, 08. november 2015

Zakaj država šteje


“Država je imela v preteklosti nalogo discipliniranja kapitala. S podnebnimi spremembami bo morala to storiti ponovno.” (Christian Parenti: Why State Matters, Jacobin)

“A Gates se ne slepi, da sta njegovi 2 milijardi dovolj ali da bi težavo lahko rešil zasebni sektor. Prepričan je celo, da bo morala gonilo razvoja predstavljati državno financirana znanost. Področje energetike namreč ne omogoča hitrih bajnih zaslužkov, saj uveljavljanje nove tehnologije za proizvodnjo energije traja več desetletij, v tem času pa patentna zaščita večinoma že poteče.” (Država, reši nas! Bill Gates: Zasebni sektor ne more rešiti problema podnebnih sprememb. Staš Zgonik, Mladina, 30. 10. 2015)

V zadnjih desetletjih se je po svetu in tudi pri nas vse bolj prijemala neoliberalna miselnost, da mora biti država čim bolj “vitka”, da je potrebno javni sektor, ki je “hrbtenica” države čim bolj zmanjšati. Ta miselnost je bila pri nas celo uzakonjena v obliki zloglasnega ZUJF-a, ki je danes še vedno v veljavi.

Dobro se tudi spomnimo, kakšen pritisk na Grčijo so letos poleti (in že pred tem) izvajale evropske države in finančne institucije, da bi država zmanjšala svoj javni sektor. In ti ukrepi so še vedno “v igri”. To seveda niso ne ekonomski in ne politični ukrepi, temveč ideološki, pa naj tej ideologiji rečemo kapitalistična, neoliberalna ali kako drugače.

Zdaj pa je torej najbogatejši Zemljan, Bill Gates, izjavil, da zasebni sektor ne more rešiti problema podnebnih sprememb. Pa ne samo problema podnebnih sprememb - zasebni sektor sam ne more rešiti nobenega pomembnega globalnega problema, na primer revščine in lakote. Zasebni sektor se sploh ni nikoli ukvarjal z reševanjem svetovnih problemov. Kvečjemu ustvarjal jih je.

A bodimo realni. Ne gre za to, da bi morali ukiniti zasebni sektor. Potrebno pa ga je disciplinirati oziroma zakonsko regulirati in nadzorovati, tako: da se ne izmika plačevanju davkov, da ne izkorišča delavcev, da ne uničuje okolja, da nima popolnega nadzora nad finančnim sistemom itd. To je pomembna naloga države in njenega javnega sektorja.

Poglejmo še en primer, tako imenovano begunsko krizo. Seveda so humanitarne in druge prostovoljne organizacije dragocene, a tako kompleksno nalogo lahko reši le država. Policisti, zdravstveno osebje in še cela vrsta javnih uslužbencev edina lahko upravlja s tako zahtevnimi razmerami.

Ideologija “vitke države” nedvomno sodi na smetišče zgodovino, potrebujemo državo z močnim javnim sektorjem in z resnično demokratičnim političnim sistemom.


Slika: Green Guide