petek, 30. oktober 2015

Ekonomska pravičnost, ne pa ograje in dobrodelnost


“Vprašajmo se, zakaj begunci prihajajo v Evropo: iz Afrike zaradi revščine, ker se tako počasi pomaga tem revnim deželam.” (misijonar Pedro Opeka)

Misijonar Pedro Opeka ve, kaj je danes ključno vprašanje - ne vprašanje, KAKO zaustaviti ali preusmeriti begunce, temveč ZAKAJ prihajajo v Evropo?

To, kar danes doživlja Evropa, je namreč zgolj srečanje z realnostjo, s kakršno se že dolgo sooča velik del sveta. Revščina, lakota, vojne in begunci niso novi pojavi, saj so vsakdanjost stotin milijonov Zemljanov.

A dokler smo te probleme le občasno zaznavali preko malih zaslonov, se nas v resnici niso dotaknili, razen redkih posameznikov. Ko pa so begunci postali resnični ljudje “iz mesa in krvi”, ne le digitalne podobe, smo doživeli paniko, strah in negotovost. Doživeli smo stik z realnostjo sveta.

Panika, strah in negotovost so temelji sovraštvu. Bojimo se, da bomo izgubili “svoj svet”, pa čeprav je tudi ta svet vse bolj svet revščine ali celo lakote in konfliktov. Begunci nas opozarjajo na resničnost sveta, zato jih sovražimo in se raje oklepamo svojih iluzij varnosti in blaginje.

Ograje, ki jih želimo postaviti, so simbol našega strahu; strahu, da se tudi nam lahko “zgodi zunanji svet”; da bodo k nam prišle revščina, lakota in vojne; da bomo tudi mi postali begunci. A ograje tega ne morejo ustaviti.

Tako imenovana evropska begunska kriza je priložnost za streznitev, za prebuditev iz “digitalnih” iluzij - svet tam zunaj je v resnici svet revščine, lakote, vojn in beguncev.

Zares pravo vprašanje, ki si ga moramo zdaj zastaviti, sploh ni “ZAKAJ begunci prihajajo v Evropo”, temveč: KAJ lahko v svetu spremenimo, da ljudem ne bo treba bežati zaradi golega preživetja?

A najprej moramo prenehati z ločevanjem na begunce vojne in ekonomske migrante. Mar je kaj drugače, če vam grozi smrt zaradi bombe ali če vam grozi smrt zaradi lakote, ker so vas zaradi interesov večinoma zahodnih korporacij nagnali iz vaše zemlje in nimate nobene možnosti, da bi preživeli sebe in svojo družino?

Oditi od doma, ker vam grozi hitra smrt zaradi bomb ali počasna zaradi revščine, ni lahka odločitev. A je razumna. Podati se na negotovo pot v drugo kulturo, kjer je drugačno podnebje, kjer govorijo drugače, kjer so do vas večinoma sovražni, ni lahka odločitev. A je razumna.

KAJ torej lahko storimo, da milijonom ljudem sploh ne bo potrebno pomisliti na odhod od doma?

Ustvarimo svet, kjer bo vsakomur zagotovljeno vsaj zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, to pa so potrebe po: hrani, neoporečni vodi, primernemu bivališču, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju.

A tega zagotovo ni mogoče storiti z ekonomijo pohlepa, sebičnosti in tekmovanja (konkurenčnosti). Glavni vzrok, ki begunce “požene” od doma, je namreč ekonomija, ki s politiko nasilja, dolgov ali “poslovnih interesov” krade naravne in družbene vire velikemu delu sveta in jih kopiči v tako imenovanih razvitih državah. Begunci gredo tja, kamo “gredo” njihovi viri.

Če želimo živeti v svetu blaginje in miru, v katerem ni revščine, lakote, vojn in beguncev, je edina pot pravična delitev globalnih virov. Razvite države so zaradi svojega preteklega razvoja ekonomsko uspešne, a ta “uspešnost” uničuje preostali svet. Vendar “uspešnost” lahko nazadnje uniči tudi ekonomsko uspešne države, saj bodo ljudje iz uničenih predelov sveta na vse načine skušali priti k njim - kot begunci ali ekonomski migranti.

Mednarodni sistem delitve dobrin, utemeljen na resničnem sodelovanju med državami, bi lahko na enostaven način rešil probleme revščine in lakote ter umiril konflikte, ki so temeljni vzroki “begunske krize”.

Ne potrebujemo ne ograj, ne dobrodelnosti, potrebujemo pa pravičnost in to na ekonomskem področju. In medsebojna delitev dobrin je ekonomska pravičnost.

petek, 23. oktober 2015

Globalni finančni kazino


Čeprav nam vodilni ekonomisti zagotavljajo, da gospodarsko okrevamo in čeprav borzni indeksi v zadnjih tednih rastejo, pa smo vendarle na samem robu nove globalne finančne krize. Kaj je vzrok, da nam gre v zadnjem času tako “dobro”?

V resnici nam ne še zdaleč gre dobro, celo več: stanje globalne ekonomije je izjemno slabo. V septembru je bila EU v deflaciji, čeprav Evropska centralna banka (ECB) še vedno vsak mesec v finančni sistem “zlije” 60 milijard evrov in to bo nadaljevala še najmanj do septembra 2016. Zdaj pa guverner ECB napoveduje še dodatne nove količine denarja, ki bo “stekel” v finančni sistem - Draghi ready to throw more money at Europe's economy.

Prav tako se tudi ZDA soočajo z deflacijo. In Japonska. Deflacija oziroma padec cen zveni lepo, vendar: “Cene padajo. To sicer zveni super. Ampak: zakaj padajo? Običajno se padec cen pojavi kot posledica zmanjšanega povpraševanja, kar je posledica krize. Ta pa je mnogokrat posledica prevelikega zadolževanja in potrošnje v prejšnjem obdobju.

In te dolgove je zdaj potrebno vračati, zato je povpraševanje bolj šibko. Pa še ljudje trošijo manj, ker bo jutri ceneje. Zakaj bi danes kupili nekaj, kar bo jutri ceneje, v tem času pa še imamo denar in tečejo obresti. In tako pride do zamika povpraševanja, posledično do manjše prodaje, večjih zalog, manjše proizvodnje, naraščanja dolgov, stečajev, zmanjšanja zaposlenosti in nato do dejanskega znižanega povpraševanja. In tako zlezemo v spiralo.”
(Leon Klemše: Boj proti deflaciji je hoja po rezilu noža).

Če vse količine denarja ne pomagajo rešiti krize, potem je nekaj res zelo narobe.

Tudi Kitajska si po avgustovskem borznem zlomu še zdaleč ni opomogla; večina delnic je že več mesecev umaknjena iz trgovanja, zato so tudi trenutni dobri rezultati kitajskih borz precej zavajujoči. Tudi Kitajci znižujejo svoje obrestne mere, v ZDA pa jih centralna banka ne upa dvigniti.

Torej, vse kar borze in finančno industrijo ter preko njih celoten ekonomski sistem še drži “nad gladino”, so izjemno velike količine denarja, ki ga centralne banke “zlivajo” v finančni sistem, dobesedno stotine milijard. In kaj finančna industrija počne z vsem tem denarjem - dobesedno igra se z njim - na borzah.

Globalni finančni kazino

Koliko časa bomo še potrebovali, da bomo doumeli, kaj je pravzaprav narava sodobnega finančnega sistema, ki ima za talca celoten svet:

Globalni finančni sistem je kazino - gromozanska igralnica, kjer se špekulira z milijardami evrov, dolarjev in drugih valut. Glavni dobitki v tej igri gredo vedno v roke najbogatejšim igralcem, ki z najsodobnejšimi tehnologijami manipulirajo s cenami, finančnimi produkti in informacijami. Poraženci smo vsi ostali, še zlasti pa najrevnejši prebivalci sveta, ki zaradi špekulantskih finančnih iger umirajo zaradi lakote, trpijo v revščini, nimajo služb ali bežijo iz svojih domov. Ko pa se velikim borznim špekulantom (bankam, finančnim skladom itd.) zalomi, jim države priskrbijo nove milijardne “žetone”, za katere zadolžijo vse svoje državljane.

Temu celo rečejo ekonomija. Borze so zlo človeštva, v resnici gre za krajo. Borze so sistem, ki s pomočjo zapletenega sistema špekulacij in manipulacij preusmerja denar državljanov in gospodarstva v žepe najbogatejših. Zato prebivalstvu in gospodarstvu (če izvzamemo velike korporacije) denarja ves čas primanjkuje, čeprav ga je v finančnem sistemu več kot kdajkoli prej v zgodovini - le da ga večina kroži po svetovnih borzah oziroma v globalnem finančnem kazinoju nepredstavljivih razsežnosti.

Očitno pa nas bo šele hitro bližajoči globalni borzni zlom dokončno streznil. Ni mogoče v neskončnost vzdrževati borznih špekulacij. Ko bo padla prva domina, se bodo začele podirati vse ostale.

Takrat bo končno napočil čas medsebojne delitve dobrin.

ponedeljek, 19. oktober 2015

Vse najboljše ljudstvom Združenih narodov


Piše se leto 1945. Ljudje imajo dovolj, dovolj nepopisnih vojnih strahot, ki so že drugič prizadele človeštvo, čeprav se ni “obrnila” še niti polovica 20. stoletja. Milijoni mrtvih in ranjenih, milijoni beguncev in brezdomcev; lakota in revščina, porušene celotne države in regije, nalezljive bolezni - takšen je bil svet leta 1945. Da svet ne bi še kdaj “padel tako nizko” je bila tega leta, točneje 24. oktobra, ustanovljena Organizacija združenih narodov (skrajšano: Združeni narodi).

V teh duhu se tudi začenja njena Ustanovna listina:

“MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode

IN V TA NAMEN

živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, s sprejetjem ustreznih načel in načinov ravnanja zagotoviti,

da se oborožena sila ne uporablja, razen kadar je to v skupnem interesu, uporabiti mednarodne mehanizme za spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka vseh ljudstev,

SKLENILI ZDRUŽITI MOČI ZA URESNIČITEV TEH CILJEV.”



Sedemdeset let kasneje

Piše se leto 2015. Ljudje imajo dovolj: da je v svetu še vedno 800 milijonov lačnih ljudi; da jih 40.000 jih vsak dan zaradi umre zaradi različnih vzrokov povezanih z lakoto; da je na svetu 60 milijonov beguncev; da vojni konflikti potekajo na skoraj celotnem Bližnjem vzhodu, v delih Afrike in Azije, na vzhodu Evrope; da klimatske spremembe ogrožajo večji del sveta in da ekonomska kriza še zdaleč ni rešena.

Sedemdeset let po ustanovitvi Združenih narodov smo vsi skupaj - politiki in običajni ljudje - pozabili, zakaj je bila ta organizacija ustanovljena. Ne gre kriviti samo politikov, ti se na sedež Združenih narodov v New Yorku hodijo predvsem fotografirat in izrekat velike obljube, večinoma s figo v žepu, temveč tudi nas, običajne ljudi. Koliko nam zares pomenijo Združeni narodi, kaj naredimo za uveljavitev načel te edine organizacije, ki predstavlja celotno človeštvo?

Praznik, še zlasti okrogla obletnica, je priložnost, da naredimo korak naprej. Začimo se obnašati kot pripadniki človeštva. Bodimo najprej ljudje, šele potem pripadniki narodov, različnih veroizpovedi in prepričanj ter drugih “razlikovanj”. Potem se nam ne bo treba bati drugih in drugačnih, saj bomo v vseh najprej videli pripadnike naše velike družine, naše brate in sestre - v beguncih, najrevnejših, najbolj brezpravnih. Potem ne bomo potrebovali ograj, ki bi jih nekateri tako radi postavili tudi pri nas.

A kar je najpomembneje: Zemlja in njene dobrine pripadajo vsem ljudem. Edino, kar je prav, da naredimo je, da si jih delimo. Šele takrat bomo zaživeli v blaginji in miru.

Vse najboljše ljudstvom Združenih narodov.

sreda, 14. oktober 2015

25. člen in medsebojna delitev


Ekonomisti lahko napišejo tisoče knjig in člankov in razvijajo neverjetne ekonomske modele, a zelo težko vam bodo odgovorili na preprosto vprašanje: “Kakšen je osnovni namen ekonomije?” In odgovor na to vprašanje je prav tako izjemno preprost: “Blaginja človeštva in planeta.” To je povsem dovolj, za to ne potrebujete ne znanosti, ne vrhunske izobrazbe.

Če rečemo človeštvo, seveda mislimo vse ljudi na planetu; če rečemo planet, mislimo celotno Zemljo, sleherni njen kotiček. Torej pri ekonomiji ne gre za interese posameznikov, korporacij in posameznih držav, temveč za interese človeštva in planeta.

Takšno razmišljanje ni nekaj novega, poznamo ga že vsaj od leta 1948, ko je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija) in njen “ekonomski” 25. člen:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Vse države sveta so danes zavezane tej deklaraciji. Gre za listino, ki bi jo morala upoštevati sleherna država na svetu. Prvi korak, ki izhaja iz tega razumevanja je, da v slovensko ustavo čimprej zapišemo 25. člen, najbolje kar v nespremenjeni obliki.

Nadalje se nam poraja še eno vprašanje: “Kako v praksi uresničiti 25. člen deklaracije? To je nedvomno naloga družbenega področja, ki ga imenujemo ekonomija. Je pravi odgovor res: še več konkurenčnosti oziroma še več tekmovanja vseh z vsemi; še več gospodarske rasti; še višji dobički; še več varčevanja, ko gre za običajne ljudi in okolje? Nič od tega.

Uresničitev zavez, ki smo jih dali že dolgo nazaj s sprejetjem in potrditvijo deklaracije in njenega 25. člena, lahko uresničimo samo na podlagi sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, tako znotraj posameznih držav kot v okviru celotne mednarodne skupnosti, ki jo najbolje uteleša Organizacija združenih narodov.

25. člen v okviru posameznih držav

Medsebojna delitev znotraj držav v prvi vrsti pomeni, da je potrebno vsem prebivalcem države (državljanom, začasnim delavcem, beguncem…) zagotoviti dostop do ključnih javnih oziroma univerzalnih dobrin, “vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

To je enostavna naloga, ki jo že poznamo: zdravstveno in socialno varstvo je potrebno okrepiti do te mere, da lahko dosežeta prav vse prebivalce Slovenije; prav tako ima država na voljo dovolj stanovanj, da vsem ljudem zagotovi pravico do primernega bivanja.

Velja pa tudi resno razmisliti o ideji univerzalnega temeljnega dohodka, ki ga dobro poznajo tudi politični in ekonomski odločevalci. Kajti, ponovno poudarimo, beseda “vsakdo” v deklaraciji ne pomeni “samo nekateri”, vsakdo pomeni “vsak človek” v državi in na planetu.

25. člen v okviru mednarodne skupnosti

Posamezne države ne morejo biti “srečni otoki v oceanu planetarne bede”. Prizadevanja držav za uresničitev ekonomskih človekovih pravic vsakega posameznika “do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo”, se ne smejo končati na mejah držav. Kajti “srečne” države se bodo slej ko prej soočile z valom beguncev iz “ne-srečnih” držav, kar danes že izkušamo. Samo blaginja vseh ljudi na Zemlji lahko ustavi begunske tokove in konflikte v državah ter med njimi.

25. člen deklaracije na mednarodni ravni lahko vzpostavimo z globalnim sistemom medsebojne delitve dobrin, kar z drugimi besedami pomeni: vsaka država presežke svojih dobrin (in te so v nekaterih državah izjemno veliki) nameni globalnemu skladu, ta pa jih razporedi na območja, kjer jih primanjkuje. Namesto, da milijoni ton hrane propadajo na velikanskih smetiščih razvitega sveta, jih usmerimo tja, kamor spadajo - na krožnike ljudi, ki jo potrebujejo, ki so danes lačni. (Več: Ključni pomen globalne delitve dobrin)


Več o pomenu 25. člena deklaracije in medsebojne delitve dobrin v članku Mohammeda Mesbahija: Heralding Article 25: a strategy for world transformation.


Slika: Citizens for Global Solutions

četrtek, 8. oktober 2015

Proti TTIP in Ceti!


“Nasprotniki načrtovanih prostotrovinskih sporazumov med EU in ZDA (TTIP) ter EU in Kanado (Ceta) so Evropski komisiji danes predali okoli 3,3 milijona podpisov, zbranih v enem letu pod spletno peticijo Stop TTIP.” (Nasprotniki TTIP Komisiji predali 3,3 milijona podpisov, v soboto protesti, Delo, 7. 10. 2015)

Če bi se zares zavedali, kakšno nevarnost za prebivalce Slovenije (in seveda drugih evropskih držav, ZDA Kanade...) predstavlja sprejetje zloglasnih prostotrgovinskih sporazumov TTIP in Ceta, bi se na slovenskih trgih zbrali v deset tisočih in glasno zahtevali takojšnjo prekinitev vseh pogajanj.

Morda bodo ti sporazumi nekaterim res koristili, a to bodo zagotovo samo največje korporacije in najbogatejši ljudje na svetu. Za večino ljudi, za mala podjetja, za javni sektor (javne šole, zdravstvene ustanove…), za demokracijo, za naše okolje in naravne vire pa so ti sporazumi destruktivni in prinašajo samo še nadaljnje zaostrovanje ekonomske, okoljske in družbene krize.

Novi prostotrgovinski sporazumi so pot k nadaljnjemu procesu komercializacije družbe, ki slehernega človeka, sleherno delo in sleherno dobrino “vidi” zgolj kot tržno oziroma komercialno blago. Ključna orožja komercializacije družbe so privatizacija skupnih in javnih institucij ter dobrin, deregulacija ekonomije in demontaža demokracije.

Tržne sile, ki vodijo “projekt” komercializacije, so prevzele ključne politične in ekonomske institucije Evropske unije (podobno je tudi v drugih povezavah in državah), zato Evropska komisija zavrača celo peticijo, ki jo je podpisalo kar 3,3 milijona Evropejcev. Za demokratične mehanizme jim dol visi.

Tržne sile so dobesedno sile zla in uničenja, politiki in voditelji ekonomskih institucij (centralne banke, Mednarodni denarni sklad…) pa pogosto sploh ne razumejo, da z njihovo podporo delujejo neposredno proti človeštvu.

Sprejetje prostotrgovinskih sporazumov TTIP in Ceta prinaša še večjo revščino (izguba delovnih mest, uničenje javnega sektorja, privatizacija skupnih dobrin kot je na primer voda), še slabšo zaščito okolja in še manjšo politično neodvisnost Slovenije ter popolno izgubo demokratičnosti njenih institucij.

Zato je edino prav, da se tem sporazumom upremo. Preko peticij, protestov, zapisov in drugih oblik civilnega upora. To je naša “sveta” dolžnost.


sreda, 7. oktober 2015

Ključni pomen globalne delitve dobrin


"Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in tako ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo." (Osnutek za medsebojno delitev)

Čeprav je načelo medsebojne delitve dobrin pomembno na vseh ravneh človeške družbe, pa je danes najpomembnejša njegova uveljavitev na globalni ravni. Ta hip je na svetu še vedno skoraj 800 milijonov ljudi (Hunger Statistics), ki trpijo zaradi lakote. Že danes svetovna pridelava hrane zadošča za prehrano približno 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People – and Still Can´t End Hunger), na svetu pa nas živi približno 7,3 milijarde (september 2015). 

Vendar vsako leto konča v smeteh kar od 30 do 50 % vse proizvedene hrane na svetu oziroma med 1,2 in 2 milijardama ton. (Global Food; Waste Not, Want Not) Ne potrebujemo torej še večje proizvodnje hrane oziroma še višje gospodarske rasti, temveč pravičnejšo in učinkovitejšo porazdelitev globalnih dobrin.

Globalni trgi ne bodo nikoli zagotavljali vsem ljudem na planetu dostopa do temeljnih dobrin, kot so voda, hrana, zdravila, primerna bivališča in dostop do izobraževanja ter zdravstvenega in socialnega varstva. Pomanjkanje teh dobrin je temeljni vzrok za vse številčnejše konflikte v različnih koncih sveta, ki se kadarkoli lahko razrastejo v vojne širših razsežnosti s povsem nepredvidljivimi posledicami.

Čeprav so svetovni problemi veliki, pa zanje ne potrebujemo zapletenih rešitev. Vzpostaviti globalni sklad, v katerega se bodo stekali presežki dobrin in iz katerega bodo države lahko prejemale dobrine, ki jim jih primanjkuje, je naloga, ki je v današnjih časih izjemnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij in sodobnih transportnih sredstev relativno preprosto izvedljiva.

Ta sistem bi povsem odpravil stalno potrebo po mednarodni pomoči, današnje humanitarne organizacije pa bi se lahko učinkovito vključile v sistem globalne ekonomije delitve, saj imajo izjemno razvejane mreže za dostavo dobrin v najodročnejše kraje sveta. Vpliv takšnega sklada globalnih dobrin bi bil izjemno blagodejen za mednarodne odnose, saj bi države šele s tem začele resnično sodelovati med seboj.

V današnji ekonomski tekmi vseh z vsemi so mednarodni odnosi bolj podobni vojni kot pa miru; tudi tam, kjer ne rožlja orožje. Globalni sklad, ki bi omogočal učinkovit sistem delitve dobrin med državami, bi pomenil izjemno velik korak za človeštvo – resnično bi zaživeli v svetu solidarnosti, sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in miru, dobesedno v – novi dobi človeštva.


Vir: Na kratko o medsebojni delitvi dobrin

Slika: How Sharing Food Makes You a Better Person, Time