petek, 24. april 2015

Benjamin Creme


Velike ljudi običajno prepoznamo z zamudo. Številni pomembni ljudje, ki so resnično pripomogli k napredku človeštva, za časa svojega življenja niso bili “veliki”, morda so bili celo zaničevani, preganjani, mučeni ali celo obsojeni na smrt. Medtem pa vsakokratni “pomembneži” in zvezdniki vseh vrst prejmejo veliko pozornosti, a tudi zelo hitro izginejo iz spomina človeštva. Vendar zgodovina vse postavi na pravo mesto. Britanski slikar Benjamin Creme danes ni zelo poznana osebnost, dejansko le malokdo ve zanj, a prepričani smo lahko, da bo v prihodnosti prepoznan kot eden najpomemnejših ljudi našega časa.

Benjamin Creme ima zelo zahtevno nalogo: kako v svet, ki ga obvladujejo izjemno močne verske, politične in tudi znanstvene ideologije oziroma “izmi”, sporočiti preprosto informacijo o obstoju tako imenovanih Mojstrov modrosti, ki postopno vstopajo v javno življenje človeštva. Maitreja, ki je na čelu te skupine, je človeštvu poznan pod različnimi imeni: “Židje ga pričakujejo kot Mesijo, hinduisti kot reinkarnacijo Krišne, budisti kot novega Budo z imenom Maitreja Buda, muslimani pa so prepričani v prihod Imama Mahdija ali Mesije”.

Toda pri tem sploh ni bistvena religija, kajti Maitreja deluje v vlogi učitelja celotnega človeštva. Prihaja v času velike krize človeštva in hkrati v času, ko mu razvojna stopnja človeštva omogoča, da ljudjem ne več po drobcih (preko svojih učencev), temveč v celoti in neposredno posreduje znanje o pravi naravi človeka in o njegovi vpetosti v ožje (planetarno) in širše (kozmično) okolje.

Najhujša ovira tej preprosti informaciji je naš razum, ki ga pogojujejo določeni miselni vzorci, nekateri stari tudi več tisočletij. Te “zacementirane” miselne vzorce vzdržujejo in utrjujejo velike religije ter politične, ekonomske in “znanstvene” avtoritete, podpirajo pa jih veliki mediji. V takšen svet le težko prodre takšna informacija, ki predstavlja grožnjo obstoječim religioznim, političnim, ekonomskim in “znanstvenim” elitam.

Informacija, ki jo Benjamim Creme - s predavanji, knjigami in na različne druge načine v okviru neprofitne organizacije Share International - posreduje že več kot trideset let, je podkrepljena z brezštevilnimi nenavadnimi pojavi, ki jih prepoznavamo kot znamenja in čudeže. Prav zanimivo je, da se na primer znanstveniki na veliko izogibajo pojasnevanju in opredeljevanju do teh pojavov, čeprav je njihova ključna naloga ravno razkrivanje ljudem nepoznanega sveta. Tudi veliki mediji se veliko raje držijo novic o vseh možnih “katastrofah”, kot pa da bi objavljali informacije o breštevilnih nenavadnih pojavih, ki po vsem svetu burijo človeško domišljijo.

A navkljub vsem odporom se svet vendarle počasi spreminja. Po vsem svetu so ljudje, ki si resnično prizadevajo za boljši svet, v katerem bo osrednjo vlogo igrala medsebojna delitev dobrin ali kot pravi Maitreja: "Medsebojna delitev dobrin, pravičnost, bratstvo in svoboda niso novi pojmi. Človeštvo je od nekdaj stremelo k tem sijočim zvezdam. Zdaj, prijatelji moji, jih bomo zasidrali v svetu." In to je bistvo. Ljudje sami smo tisti, ki moramo ustvariti drugačen, boljši svet. Nihče drug ga ne bo. Potrebujemo pa nekoga, ki nam bo pokazal pravo pot, nam svetoval in nas učil. To je prava naloga prihajajočega učitelja.

"Moja naloga je," pravi Benjamin Creme, "da te informacije približam javnosti in tako pomagam ustvariti vzdušje upanja in pričakovanja. Če mi bo to uspelo, bom zadovoljen."

Benjamin Creme nam torej sporoča izjemno novico. Dobro je, če jo poznamo. Da se lahko do nje opredelimo. Kako? To pa je stvar vsakega posameznika.


Slika: Share Slovenija

nedelja, 19. april 2015

Evropejci po potrebi


Tako politiki kot tudi običajni državljani se pogosto radi pohvalimo, da smo Evropejci. Pripadati veliki Evropski uniji je pač privilegij, ki nam ga zavida marsikateri Zemljan. Vendar pri tem pogosto nismo pošteni. Ko se v Sredozemlju, pred obalami Evrope potopi ladja s približno sedemsto prebežniki (Sredozemsko morje je postalo pokopališče), ki želijo vstopiti v “obljubljeno deželo”, hitro pozabimo, da smo Evropejci. Takrat smo Slovenci, Nemci, Nizozemci in tako naprej; prebežniki pa so pač skušali ilegalno vstopiti v Italijo.

A krivda je skupna. Ne moreš biti pet minut Evropejec in pet minut Slovenec, Nemec, Belgijec itd. Dejstvo je, da pred našo obalo umira stotine ljudi in da smo mi brezbrižni. Pustimo, da politiki “rešujejo” problem, a ti niso prav nič drugačni od nas samih. Skličejo konferenco, pred mediji se naredijo malo žalostne in življenje teče dalje; umirajo pa novi in novi prebežniki.

Evropa lahko postavi deset-metrski zid, pa problema ne bo rešila. V resnici je rešitev ena sama, preprosta in izvedljiva. Treba je pomagati ljudem tam, kjer živijo. Če bi prebežniki imeli vsaj minimalne pogoje za preživetje, jim niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi preko tisoč in ene ovire bežali v Evropo.

Če revnim državam krademo njihove bogate naravne in družbene vire ter njihove uradne in neuradne vojske zalagamo z orožjem ter jim hkrati izvažamo jedrske odpadke in druge smeti, potem ne moremo reči, da nismo krivi. Val beguncev ima svoje vzroke in te vzroke pogosto ustvarjajo prav tiste države, ki se delajo najbolj nevedne in nedolžne. A reke beguncev se stekajo prav v države, ki so krive, da se sploh odpravijo od doma.

Evropa je nedvomno kriva za smrt beguncev v vodah Sredozemlja in mi smo Evropejci, torej smo sokrivi. Edino kar lahko naredimo je, da spremenimo vzroke. Revnim državam moramo prepustiti, da lahko razpolagajo s svojimi viri in jih od njih kupovati po poštenih cenah. A tudi to ni povsem prava rešitev.

Vsaka država na svetu ima naravne vire, a nima vsega, kar potrebuje; ima presežke in primanjkljaje. Če bi zares želeli mir v svetu, konec množičnih migracij in ohranitev našega skupnega okolja, potem bi se morali dogovoriti za globalni sistem pravične delitve presežnih virov, ki bi bili na voljo tistim državam, ki jih imajo premalo. Tega noben trgovinski sistem ne more nikoli zagotoviti.

Evropski voditelji se na konferenci lahko dogovorijo, da si bodo na globalni ravni prizadevali za sistemsko delitev globalnih dobrin. Potem bo reka beguncev presahnila. Potem bodo ljudje ostali doma in v Evropo hodili kot turisti, poslovneži ali študentje. In se vrnili v svojo domačo deželo. Morda bi kdo v Evropi tudi ostal, a s tem ni prav nič narobe. Morda bi tudi kakšen Evropejec z veseljem živel v Somaliji, če bi tam vladal mir in bi vsi ljudje živeli v blaginji.


Slika: Diplomacy Post

sreda, 15. april 2015

“Kratice, ki kratijo nam pravice”

V soboto, 18. aprila 2015, bo v številnih državah, tudi v Sloveniji, potekal protest proti sporazumom TTIP, CETA in TISA (Kratice, ki kratijo nam pravice). Vremenoslovci napovedujejo deževno vreme. Torej bo protestnikov malo. A tudi če bi sijalo sonce, bi bila “slika” podobna. Večini ljudi se zdijo prostotrgovinski sporazumi nekaj, kar se jih kot posameznikov preprosto ne tiče. Prav tako se obnaša tudi večina politikov, kar je veliko hujša zgodba.

Za predsednika je na primer mnogo prikladneje, da obišče prav vsako “pasjo procesijo” v državi, kjer si lahko nabira točke za še en udoben predsedniški mandat, kot da bi se javno izrekel glede teh skrajno spornih sporazumov. Pet let všečne ljudske predvolilne kampanje bo zagotovo dovolj za novo predsedniško zmago, kaj bi uboge državljane obremenjeval s politiko in ekonomijo.Ti imajo itak raje prisrčen nasmeh, topel objem in močan stisk roke, tudi če so malo lačni in brez dela. Naloga predsednika je, da jih potolaži - vsaj v Sloveniji. A ne gre samo za predsednika.

Prostotrgovinski sporazumi so zapletena tema, čeprav so ključnega pomena za našo prihodnost. V igri ni samo padec trgovinskih ovir, za katerega tako močno lobirajo korporacije, temveč gre za ideološki boj tržnih sil, ki si skušajo popolnoma podrediti politiko in celotno družbo. Pri politiki jim je to že precej dobro uspelo.

Glavno orožje tržnih sil niso ne tanki, ne puške in ne jedrsko ali kemično orožje, temveč ideologija komercializacije. Ta ideologija je v resnici orožje za množično uničevanje. Zakaj danes zaradi posledic podhranjenosti vsak dan umre 40.000 ljudi. Zaradi pomanjkanja hrane v svetu? Ne, hrane je povsem dovolj za prav vse ljudi na planetu Zemlja.

Pravi vzrok za njihovo smrt, daleč od medijskih o(b)či(l) javnosti, je komercializacija hrane. V imenu vsemogočnega trga (ki je zgolj politično-ekonomski ideološki konstrukt) korporacije manipulirajo s cenami in distribucijo hrane. V ogromnih skladiščih se kopičijo in tudi propadajo velike količine hrane, da bi se cene lahko ohranjale na dobičkonosnih nivojih.

Medtem ko se v razvitih delih sveta, kjer je denarja dovolj, korporacije spopadajo za tržne deleže (kar je pogosto zgolj navidezna konkurenca, saj imajo različne blagovne znamke hrane pogosto le enega lastnika) in posledično v smeti zmečejo tisoče ton uporabne hrane, jih revnejši predeli sveta preprosto ne zanimajo. Kjer ni dobička, tam ni trga. Pravo ime trga je dobiček.

A hrana je samo najbolj viden primer, dejansko gre pri komercializaciji za proces preobrazbe naravnih virov, dobrin in družbenih dejavnosti v tržno blago, s katerim lahko korporacije manipulirajo mimo nadzora družbe (in pravijo, da gre za svoboden trg) oziroma njene temeljne organizacijske strukture - države. In natanko zato korporacije želijo sporazum TTIP in podobne sporazume.

Komercializacija je danes daleč najnevarnejša ideologija in dobesedno že ogroža sam obstoj človeštva. Komercializacijo je težko razumeti, saj je družba z njo že tako prežeta, da tega niti opazimo ne več. Ko politiki želijo prodati podjetja, ne razumejo, da z denarjem za kupnino ne morejo odplačati dolgov, temveč da gre pri tem le še zadnje dejanje pred popolno izgubo ekonomske in s tem tudi politične suverenosti. Država brez lastne ekonomije pač ni več država.

A tudi posamezniki smo že postali del te mogočne in vseprisotne ideologije 21. stoletja. Ko tekmujemo drug z drugim; ko si prizadevamo samo za lasten uspeh in za lastno preživetje; ko se nam zdi normalno, da plačujemo za šolanje in zdravstveno varstvo; ko se nam zdi, da si revni pač zaslužijo, da so revni in ko se nam zdi, da so tisti, ki umirajo zaradi lakote, sami krivi za to - ko se nam vse to zdi normalno, pomeni da smo postali popolnoma prežeti z ideologijo komercializacije. In zato se nam tudi zdi neumno, da bi v dežju (ali soncu) protestirali proti prostotrgovinskim sporazumom TTIP, CETA in TISA.

Morda se nam zdi naivno, ker nas je ideologija komercializacije že tako umsko deformirala, da je medsebojna delitev edina rešitev za svet, ki počasi tone v propad. Vse drugo smo že poizkusili. In ni šlo. Z medsebojno delitvijo na globalni ravni pa bi skorajda v hipu rešili najbolj pereče probleme tega sveta.


Priporočljivi članki za nadaljnje razumevanje problematike:

Dialog o medsebojni delitvi hrane

Komercializacija: antiteza medsebojne delitve

Združevanje ljudi sveta

Diskurz o izmih in načelo medsebojne delitve


četrtek, 02. april 2015

Ničesar ne smem razkriti


Pred kratkim, 12. marca 2015, je bil ameriški predsednik Obama gost TV showa Jimmya Kimmla. Med drugim ga je Kimmel spraševal, kako dobro pozna arhive o NLP-jih in skrivnostnem območju 51 (Area 51). Predsednik Obama je več kot enkrat odgovoril, da ne sme ničesar razkriti (“I can´t reveal anything.”).

Le mesec dni prej je Obamov svetovalec John Podesta dejal, da je njegova ‘največja napaka’, da ni zagotovil objave arhivov o NLP-jih (Obama aide John Podesta says ‘biggest failure’ was not securing the disclosure of UFO files).

Leta 2012 je tudi ruski premier Medvedev spregovoril o obiskih zunajzemeljskih bitij (Has Russian Prime Minister Confirmed Aliens?). Na koncu intervjuja je novinarki dejal, da si je vse ostalo mogoče ogledati v filmu Možje v črnem (Men in Black). Čeprav so mnogi to vzeli kot šalo, pa ima prav takšen naslov tudi ruski dokumentarec o NLP-jih.

Leta 1981 je takratni ameriški predsednik Ronald Regan po ogledu Spilbergovega filma E.T. dejal, da številni v dvorani točno vedo, “da je vse na filmskem platnu absolutno resnično” (The Day You Have Been Waiting For – Disclosure).

Tudi njegov sovjetski kolega Mihail Gorbačov je leta 1990 izjavil: “Fenomen NLP-jev je realen. Vem, da obstajajo znanstvene organizacije, ki proučujejo to zadevo. S tem se je potrebno ukvarjati z vso resnostjo." Poleg tega je na voljo še cela kopica izjav astronavtov in pilotov o bližnjih srečanjih z NLP-ji (glej UFO Information Summary).

Česa javnost ne sme vedeti? Zakaj so predsedniki in njihovi svetovalci tako skrivnostni? Morda imajo informacije, ki jih ostali nimamo? V zadnjem času je vsaj del teh arhivov različnih držav o NLP-jih že dostopen javnosti - Countries Releasing UFO Information.

A navkljub vsemu je večina svetovnih medijev še vedno tiho. Namesto resničnih zgodb, dokumentov in pričevanj o nenevarnih izvenzemeljskih obiskovalcih, nas posiljujejo z bebavimi hollywoodskimi filmi, kjer Zemljo vedno znova napadajo zlobni hrošči, žužki, gosenice in drugi stvori, ki upravljajo najsodobnejšo morilsko tehnologijo. In zemeljski junaki jih vedno znova “prebutajo”. Smo res bebci ali nas samo imajo za take?

“Poplava” pričevanj

Na srečo danes sodobne tehnologije povprečnemu Zemljanu omogočajo, da slika ali snema ter objavlja karkoli pač želi. In v zadnjih letih je na družbenih omrežjih (You Tube, Facebook itd.) objavljeno na tisoče in tisoče posnetkov različnih objektov, ki jim ne moremo pripisati zemeljskega izvora. Morda so med njimi tudi ponaredki, a kar zamahniti z roko, da je vse to čisti nesmisel, tudi ne bi smeli. Naj naštejemo samo nekaj virov:

Latest UFO Sightings
UFO Sightings Daily
UFO News - Latest UFO Sightings
UFO Evidence
The Disclosure Project
Share International
Share International Slovenija
UFOs Declassified - S01E01 - Black Triangle (2015) (dokumentarec)
Aliens exist on the moon 2015 (dokumentarec)
Can not deny the existence of UFOs in the world 2015 (dokumentarec) itd.

Omejeno znanje in zaznavanje

Ljudje smo nekoč le stežka sprejeli, da nismo v središču vesolja in kar nekaj ljudi je za to umrlo, tudi na grmadah. Danes navkljub številnim pričevanjem in dokazom (ponovno) težko sprejemamo, da nas morda obiskujejo številni izvenzemeljski obiskovalci, ki nam očitno niso nevarni. Morda smo navkljub velikim dosežkom znanosti še vedno dokaj skromno razvita vrsta, z omejenim znanjem in zaznavanjem.

Vprašanja NLP-jev se ne smemo lotiti na način “verjamem - ne verjamem”, temveč s preprosto človeško radovednostjo, z vprašanji: kdo, kaj, zakaj, kje, kako. Takšna vprašanja radi postavljajo majhni otroci in veliki znanstveniki.


Slika: Share Slovenija