sreda, 25. marec 2015

Medsebojna delitev je prihodnost


Zavedamo se, da je v svetu marsikaj hudo narobe. Podnebne spremembe, globalna ekonomska kriza, revščina in lakota, brezposelnost itd.. Vsi ti problemi so globalni, a vendar skuša vsaka država sama rešiti “svoje” probleme. Kar pa nikakor ne gre.

Tako imenovane razvite države imajo občutek, da je ekonomska kriza že mimo. Pa ni. Samo zaradi neverjetnih količin denarja, ki ga v finančni sistem pošiljajo centralne banke, zdajšnji ekonomski sistem še nekako deluje. Milijarde in milijarde dolarjev, evrov, funtov, jenov se stekajo v banke, od tam pa na borze, kjer se napihuje borzni balon v obsegu, kot ga še ni bilo v zgodovini.

Šele po poku tega gromozanskega borznega balona, morda že v letošnjem letu, bo prišla potrebna streznitev za bogate države, ki že dolgo živijo v iluziji neprestane gospodarske rasti in samozadovoljstva. Ni mogoče ves čas povečevati proizvodnje, tega naše okolje ne prenese (več).

Tudi tekmovanje med državami, med podjetji in med posamezniki je slepa pot, kajti ljudje lahko le s sodelovanjem in medsebojno delitvijo rešimo probleme sveta. Druge poti na našem preobljudenem in izčrpanem planetu preprosto ni.

Danes je na svetu dovolj dobrin za zadovoljevanje potreb vseh ljudi. Ne potrebujemo še več dobrin, temveč njihovo pravičnejšo porazdelitev, kar je mogoče storiti z dogovorom na mednarodni ravni. Oblikovati inteligenten sistem delitve dobrin na mednarodni ravni je politična in ekonomska prioriteta prihodnosti.

A še prej potrebujemo streznitev, ki prihaja v obliki globalnega borznega zloma. Edino z medsebojno delitvijo globalnih virov bomo lahko rešili bližajoči se zlom ekonomije sebičnosti, pohlepa in samozadovoljstva.

sobota, 21. marec 2015

Pijte vodo, ne nafte


Trenutno se cena sodčka (barrel) nafte giblje okoli 50 dolarjev (čeprav cena precej niha), ker sta evro in dolar vse bliže, je podobna tudi cena v evrih. Cena za 1 kubični meter (6,29 sodčka) vode iz vodovodnega omrežja v Sloveniji znaša približno 1 evro. Za grobo primerjavo torej lahko izračunamo, da je 1 kubični meter nafte vreden približno 300 evrov, kar pomeni, da je nafta 300-krat dražja od vode. Pa vendar lahko trdimo, da je voda veliko dragocenejša od nafte.

Prvič, ker je nafta zamenljiva. Danes bi brez nafte lahko živeli, če bi le hoteli. Če bi se tako odločili - gospodarstveniki, politiki, znanstveniki, potrošniki in drugi - bi vsa naša vozila lahko poganjala elektrika. Medtem pa za vodo ne moremo reči, da je zamenljiva. Ne samo, da kar 60 % telesa odraslega človeka sestavlja voda in da voda pokriva 71 % površine našega planeta, voda je ključna sestavina slehernega organizma, sleherne celice in vseh življenjskih procesov (prehranjevanja, fotosinteze itd.). Torej voda ni samo del življenja, voda JE življenje.

Drugič, ker nafto kot surovino za številne izdelke (plastika, najlon, maziva…) lahko nadomestimo, medtem ko brez vode ne moremo pridelati nobene hrane in izdelati nobenega izdelka. Pri tem ne moremo mimo lani izšle izjemne knjige mednarodnega okoljskega novinarja Stephena Leahya z naslovom Your Water Footprint, The Shocking Facts About How Much Water We Use to Make Everyday Products (Vaš vodni odtis, šokantna dejstva o tem, koliko vode potrebujemo za produkcijo naših vsakdanjih izdelkov). Knjigo se vsekakor splača prebrati.

Naš vodni odtis

Vodni odtis (poznamo tudi ogljični odtis) je skupna količina vode, ki jo porabimo neposredno (na primer za umivanje, pitje, kuhanje) in posredno (na primer za pridelavo hrane ali izdelavo različnih izdelkov, ki jih uporabljamo). Lahko govorimo tudi o neposredno porabljeni vodi in o virtualno porabljeni vodi, to je vodi, ki je ne “vidimo”, saj se porabi v procesu produkciji hrane, pijače in vsega drugega. Količine vode, ki so navedene v tej knjigi, so dejansko porabljene ali onesnažene in zatorej neprimerne za ponovno uporabo. Vodni odtis je torej skupna količina uporabljene vode, od katere se odšteje voda, ki se kot čista ali očiščena lahko ponovno vrne v primeren vodni vir.

Ko popijete pollitrsko plastenko vode, ste dejansko (trajno) porabili 5,5 litra vode, saj je bilo poleg dejansko popite vode v procesu izdelave plastenke porabljenih še nadaljnih pet litrov vode. Za pollitrsko colo pa je za celotno proizvodnjo in distribucijo te pijače potrebnih kar 175 litrov vode. Za vašo jutranjo skodelico kave je bilo dejansko porabljenih 140 litrov neoporečne vode, za skodelico čaja pa “le” 35 litrov; 0,75 litrska steklenica viskija pa je zahtevala porabo kar 1.218 litrov vode.

Za pridelavo enega jabolka je potrebnih 135 litrov vode (pri vseh vrednostih gre za povprečno globalno porabo, kajti v različnih podnebnih razmerah so količine potrebne vode različne), za lubenico 1.000 litrov, za pomarančo 80 in za eno limono 18 litrov. Za kilogram paradižnika je potrebnih 214 litrov vode, za kilogram banan pa 790 litrov oziroma 160 litrov za eno banano.

Za pridelavo kilograma govedine je potrebnih kar 15.400 litrov vode, svinjine 5.990 in za kilogram piščančjega mesa 4.300 litrov pitne vode. Pridelava enega jajca zahteva 196 litrov vode. Nasploh je govedina izjemno potratna hrana, tudi ko gre za ogljični odtis, saj se v procesu pridelave enega kilograma govedine v ozračje izpusti kar 13,3 kilograma ogljikovega dioksida CO2, glavnega toplogrednega plina (Eat less meat: CO2 emission of our food).

Za proizvodnjo bombažne majice s kratkimi rokavi je bilo porabljenih 2.500 litrov vode, za kavbojke 7.600 litrov, za usnjene čevlje pa 8.000 litrov. Za izdelavo usnjenega kavča se porabi 136.000 litrov vode, za kavč iz umetnih materialov pa 1.610 litrov. Za plenico za enkratno uporabo je porabljenih 545 litrov vode, medtem ko je zaradi večkratne uporabe vodni odtis ene pralne plenice le 15 litrov. In še bi lahko naštevali.

Profesor Arjen Hoekstra, ki je leta 2002 razvil koncept vodnega odtisa (Water Footprint) pravi, da je “varčevanje vode doma sicer dobra stvar, vendar kar 86 % vodnega odtisa ne ustvarite doma, pač pa pri proizvodnji hrane, naravnih vlaken, nafte in energije, zato je zelo pomembno kaj kupujete.”

Čeprav se nam zdi (vsaj v naših krajih), da je čista voda praktično neomejena dobrina, pa dejansko to ni. Danes kar 2,1 milijarde ljudi oziroma 30 % človeštva živi v krajih, ki se soočajo s pomanjkanjem vode.

Zakaj moramo poznati svoj vodni odtis? Ker že samo s spremembo svojega jedilnika in nakupnih navad lahko pomembno pripomoremo k ohranjanju vodnih virov, ne samo v naši okolici, temveč tudi na drugem koncu sveta. Če bi samo malo zmanjšali količino in vrsto zaužitega mesa, se odpovedali pijačam v plastenkah, ne kupovali usnjenih izdelkov in tako naprej bi veliko pripomogli k varčnejši uporabi vode na planetu. Ne moremo reči, da smo kot posamezniki popolnoma nemočni.

Svetovni dan voda

22. marca obeležujemo svetovni dan voda (World Water Day). To je priložnost, da se zavemo, kako dragocena je voda. Vode in nafte sploh ne moremo primerjati, kar smo skušali storiti uvodoma. Voda je dejansko neprecenljiva. Dragocenejša je ne samo od nafte, temveč tudi od zlata. (Če bi imeli sredi puščave, ko bi bi bili že dolgo brez vode, na izbiro kilogram zlata ali liter vode, za kaj bi se odločili?)

Prav tako je potrebno ohraniti vodo kot javno dobrino in poznati razloge, zakaj ne smemo dopustiti privatizacijo vode.

Voda ni samo življenjsko pomembna tekočina, voda JE življenje.



(Naslov prispevka je izposojen iz znamenitega stripa Alan Ford)

ponedeljek, 09. marec 2015

Evropa - projekt tržnih sil


Morda se nam zdi čudno, zakaj Evropa vse bolj postaja nekakšna “ječa narodov”, podobno kot je bila nekoč označena ranjka Avstroogrska monarhija. Vsaj manjši narodi, še zlasti Grki, imajo danes takšen občutek. Do izbruha finančne krize se je zdela “evropska ideja” nekaj zelo pozitivnega, saj je jamčila za blaginjo, mir, demokracijo in človekove pravice Evropejcev, pa tudi širše. Vendar je potrebno poudariti, da je “evropska ideja” nastala na povsem drugačnih temeljih.

“Evropska ideja” je že od samega začetka ideja velikega Trga. “Evropska ideja” je v resnici že ves čas projekt tržnih sil. Pravi začetek evropskega povezovanja sega v leto 1951, ko so Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg ustanovile Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ). Dejansko je torej Evropska unija nastala zaradi tržnih interesov; zaradi lažjega trgovanja in višjih dobičkov. Pravi temelji Evropske unije so torej trgovina, skupni trg, enotna finančna politika, konkurenčnost in kot takšna je sodobna Evropa obsojena na propad.

Dokler ni v letu 2008 nastopila kriza, se je zdelo, da so evropski temelji trdni in da gre za formulo uspeha. Vendar je kriza razgalila pravo naravo velikanskega tržnega sistema, ki mu pravimo Evropska unija. Evropski pravni sistem je v svojem bistvu skupek pravil, ki predvsem ščiti finančne in gospodarske institucije in jim omogoča čimbolj nemoteno delovanje na enotnem evropskem trgu. Tudi vse širitve so bile predvsem širitev tega ogromnega trga in s tem pridobitev novih tržnih priložnosti, novih dobičkov.

Ob nastopu krize, leta 2008, se je najprej začelo reševanje finančnih institucij, ki predstavljajo pravo “hrbtenico” evropskega projekta in tega reševanja kar ni in ni konec. Prava “narava” Evropske unije se je zares in v polni meri razgalila na primeru Grčije. Demokracija, mir, blaginja ljudi in človekove pravice so bile nemudoma povsem odrinjene na stran; edino pomembna je bila ohranitev skupnega trga, skupne valute in njunih nosilnih institucij - finančnih institucij oziroma bank, zavarovalnic, finančnih skladov itd.

Kaj si zdaj želijo tržne sile, ki dejansko vodijo evropski projekt? Nič manj kot skupni proračun in skupnega finančnega ministra ter skupno vojsko, ki bo zavarovala ta uničevalni projekt tržnih sil (Dnevnik). Ponovno vidimo, da gre v samem “srcu” Evrope za trgovino, biznis, ne pa za blaginjo ljudi, mir, demokracijo, človekove pravice.

Če bo šla Evropa še naprej v tej smeri, bo zelo kmalu razpadla. Evropske države morajo ohraniti svojo suverenost, ne zgolj politično, temveč tudi finančno oziroma v širšem smislu ekonomsko. Namesto krepitve skupnega trga, moramo krepiti solidarnost, medsebojno delitev in resnično sodelovanje med suverenimi evropskimi državami. Le na takšnih temeljih lahko evropska ideja preživi, če ne bomo spet zabredli v medsebojne konflikte, ki so se v Evropi že večkrat v zgodovini iztekli v krvavo morijo.


Slika: Leena Saarinen (flickr)