četrtek, 22. januar 2015

O medsebojni delitvi in strahu


“Dobrine kopičimo, ker nas je strah. A če bi bili sposobni resnično deliti, kopičenje ne bi bilo potrebno, ker bi bilo vsega dovolj.” (Na Zimskih kratkočasnicah o medsebojni delitvi)

Čeprav običajno o ljudeh, ki kopičijo dobrine oziroma bogastvo, govorimo kot o sebičnežih in pohlepnežih, pa gre v ozadju bolj za nekaj drugega - za strah. A ne govorimo samo o bogataših, tudi mi si želimo imeti nekaj več, imeti nekaj na zalogi, nekaj za “hude čase”.

Bojimo se prihodnosti, bojimo se pomanjkanja in lakote in revščine, bojimo se drugih ljudi, zato se skušamo zaščititi. Mislimo, da bo občutek strahu izginil, če bomo imeli veliko denarja, veliko dobrin, polne shrambe ali silose.

A občutek strahu kljub temu ne izgine, pridruži se mu še strah pred izgubo tega bogastva, pred drugimi ljudmi, ki bi se želeli polastiti našega bogastva. Zelo bogati ljudje zagotovo niso srečni, tudi njihove skrbi so zelo “bogate”.

Zdravilo za strah

Če pa bi ljudje sprejeli načelo medsebojne delitve dobrin, bi živeli v povsem drugačni družbi, v povsem drugačnem svetu. Kajti v resnici ni “hudih časov”. Ljudje smo tisti, ki ustvarjamo hude čase.

Medsebojna delitev preprosto pomeni, da so dobrine dostopne ljudem, ki jih in ko jih potrebujejo. Prav vsem ljudem. To se nam zdi nekaj zelo neekonomskega, a to sploh ne drži. V družinah, kjerkoli po svetu, je medsebojna delitev temeljni “ekonomski sistem”.

Nam kdaj pade na pamet, da bi s člani svoje družine tekmovali za dobrine? Da bi obilno jedli, otroke ali stare starše pa poslali lačne spat? Seveda ne. A natanko to počnemo v naši širši družini - državi. In še bolj v naši najširši družini - celotni človeški skupnosti oziroma “družini vseh ljudi”.

Milijone otrok, milijone svojih bratov in sester pošiljamo lačne spat. Nekatere države in korporacije v ogromnih silosih hranijo stotine milijonov ton hrane. Eni za hude čase, drugi za višje cene in višje dobičke. To preprosto ni prav. To ni nič manj kot zločin proti človeštvu!

Če sprejmemo načelo medsebojne delitve - kot posamezniki, v okviru svojih skupnosti ali naše skupne družine vseh ljudi - se nam ni treba ničesar več bati. Nikoli več ne bomo trpeli pomanjkanja, ne bo nas več strah drugih ljudi ali drugih držav in končno se bomo lahko posvetili - življenju. V vsej njegovi lepoti in radosti.

Medsebojna delitev je v resnici zdravilo za strah. Je zdravilo, ki povsem prežene strah. Nadomestijo pa ga zaupanje, mir in boljši časi.


Slika: wlodl (flickr)

nedelja, 4. januar 2015

Medsebojna delitev je čarobna


Mišek Maks je na velik karton napisal povabilo na jabolčno zabavo. Mimo pride njegov prijatelj jež Henry in Maks mu razloži, da ve za jablano, polno zrelih jabolk, zato se je domislil, da bi skupaj priredili prijateljsko zabavo, na kateri se bodo sladkali z jabolki.

Henry je navdušen in skupaj se odpravita nabirat jabolka. Ko prideta na jaso z jablano, presenečeno ugotovita, da jabolk ni več. Maks razočaran potoži, da je bila jablana še dan prej polna sočnih jabolk. Žalostna se obrneta in Henry sklene, da morata zabavo odpovedati.

Ko gresta mimo domovanja polha Rika, Henry opazi polno vrečo jabolk. Maks, običajno zelo prijazen, Rika vpraša, če je on obral vsa jabolka z drevesa. Riko ponosno prikima in pravi, da so bila zelo težka.

Henry ga vpraša, kaj namerava storiti z njimi. “Pojedel jih bom, seveda”, mu odgovori Riko. “Vse sam?” ga vpraša Henry. “Seveda,” pravi Riko, “saj sem vse sam nabral”. Maks mu jezno zabrusi, naj se odslej tudi sam igra, saj takšnega prijatelja pač ne potrebujejo.

Prijatelja potrta odideta in Maks s solznimi očmi potoži, da Riko jabolk “ni želel deliti z drugimi”. Ko pride domov, strga vabilo na zabavo in prosi Henrya naj ostale prijatelja obvesti o odpovedi zabave, sam pa se zapre v svoje domovanje.

Henry pohiti h krtu Molly, ki pa ji ni všeč, da bo jabolčna zabava odpovedana, zato sklene, da bodo pač priredili zabavo s palačinkami, saj ima nekaj moke, ki “jo bo z veseljem delila z vsemi ostalimi”. Žabon Freddy se jima prav tako priključi ter pravi, da je pripravljen deliti lonec vode z marelico.

Tudi kosinja Belinda je ogorčena, ko zve za Rikovo sebično dejanje in pravi: “Drevo v gozdu pripada vsem. Ne moreš kar vzeti vse sadeže in jih obdržati samo zase.” Prijatelji sklenejo, da bodo potrtega Maksa presenetili z zabavo s palačinkami in Belinda odleti po nekaj jajc, ki jih bo zamenjala za črve.

Ko pridejo do Maksovega bivališča, tamkaj zagledajo Rika z jabolki. Riko skesano potoži: “Oprostite, ne vem kaj sem mislil. Še vedno želite jabolka? Nič kaj zabavno jih ni sam jesti ter se osamljen igrati.” Maks se mu zahvali in pravi, da imajo zdaj še vedno lahko jabolčno zabavo.

“Vendar”, pravi Molly, “mi smo prinesli vse sestavine za zabavo s palačinkami”. “Potem pa,” v smehu odvrne Riko, “imejmo zabavo z jabolčnimi palačinkami. Stavim, da ima Maks veliko ponev in nekaj masla.”

Prijatelji opazijo, da je jež Henry nenadoma izginil. Najdejo ga v bližnjem grmu, kamor se je skril, ker le on nima ničesar, kar bi delil z drugimi. Maks ga skuša potolažiti, da to ne drži in pri tem opazi, da so njegove bodice polne vejic, brez katerih ne morejo zakuriti ognja za peko palačink.

Nazadnje se vseh šest prijateljev loti dela in skupaj pripravijo palačinko velikanko. Ko je pripravljena, Maks pravi, da zdaj potrebujejo le še kanček čarobnega. Maks palačinko posuje z nečim belim in jo razdeli na šest kosov. “Kaj je to?” ga radovedno vpraša Henry.

“Prijateljski prašek”, mu odvrne Maks in pomežikne. “S prijateljskim praškom je vse, kar skupaj jemo, še slajše.” Potem so tiho pojedli do zadnjega koščka. Riko pa si je pri sebi zabrundal:

“Deliti, deliti je tako zabavno opravilo -
ko si vsi delimo med seboj, je vedno dovolj,
dovolj zame in za vse druge.”


Čeprav je na voljo že kar nekaj literature na temo medsebojne delitve, pa je na prav simpatičen način izstopajoča otroška knjiga - slikanica Brigitte Weninger z naslovom Medsebojna delitev je zabavna (Sharing is Fun).

Zgodba, ki smo jo na kratko povzeli, je vsekakor zelo poučna, kajti če si z drugimi delimo dobrine, se nam nikoli ni treba bati pomanjkanja, hkrati pa nimamo razloga, da bi druge sovražili oziroma se jih bali.

Mar ni ravno to naš največji problem: če smo prepuščeni sami sebi in z drugimi tekmujemo za dobrine, se ves čas bojimo za svojo prihodnost in se skušamo s kopičenjem premoženja zaščititi pred negotovo usodo, pa še osamljeni in prestrašeni smo. Vseeno je ali gre za posameznike ali za države. Medsebojna delitev pa pomeni, da se vedno lahko zanesemo na druge in drugi na nas.

Vsakdo ima nekaj, kar lahko deli z drugimi. Ni važna vrednost in količina. Prijateljstvo se ne meri, tudi ljubezen ne. To je njuna čarobnost. Zato je tudi medsebojna delitev čarobna.


Slika: Minedition