sreda, 30. december 2015

Srečno (ekonomsko) 2016


Običajno ob koncu leta razmišljamo o preteklem in delamo načrte za prihodnje leto. Kakšno je bilo leto 2015; kaj nam lahko prinese leto 2016?

2015, nadaljna pot navzdol

Ekonomski sistem, ki še vedno poganja večino globalne ekonomije, pred našimi očmi propada. Pravzaprav je že propadel in le velikanski napori ključnih centralnih bank (evropske, ameriške, japonske, kitajske...) ga še držijo pri življenju - z velikanskimi količinami poceni denarja (v obliki tako imenovanega kvantitativnega sproščanja in nizkih ključnih obrestnih mer).

Navkljub stotinam milijard različnih valut, ki se mesečno stekajo na globalne finančne trge, so ekonomske težave na planetu vse večje. Ekonomski sistem sleherne države (gospodarski in javni sektor, lokalne skupnosti in gospodinjstva) je postal talec globalnih finančnih trgov, ki ne narekujejo le globalne ekonomske politike, temveč oblikujejo tudi politiko večine svetovnih držav.

Ni naključje, da je edina vizija, ki jo premore večina današnjih politikov, gospodarska rast za vsako ceno, ne glede na žrtve in škodo, ki jo ta povzroča doma in v tujini (brezposelnost, revščina, lakota, degradacija okolja).

A gospodarska rast ni (več) rešitev za ekonomski in posledično celoten družbeni sistem. Sodobne tehnologije omogočajo proizvodnjo, ki potrebuje vse manj zaposlenih; vse več izdelkov pa sploh ni mogoče prodati, saj ima vse manj zaposlenih vse slabšo kupno moč. Tako gospodarska rast dejansko povzroča zgolj povečanje ekonomskih razlik med ljudmi s čimer se samo še zaostrujejo družbene napetosti.

2016, leto streznitve

Morda bomo v letu 2016 končno prišli do ključnega spoznanja, da je zdajšnji ekonomski sistem postal neustrezen okoliščinam v katerih živimo danes. V 18., 19. in deloma 20. stoletju je bil model gospodarske rasti uspešen in koristen, saj je omogočil stotinam milijonov ljudi, da so se izkopali iz zaostalosti in revščine.

A danes, v 21. stoletju, ko nas je na svetu več kot 7 milijard (še leta 1800, ko se je “rojeval” današnji ekonomski sistem, je bilo na vsej Zemlji vsega 1 milijarda ljudi), ko so naravni viri že precej izčrpani in okolje precej prizadeto, je takšen sistem postal uničevalen.

Samo poglejmo primer hrane. Medtem ko globalna pridelava hrane zadošča za prehrano približno 10 milijard ljudi, jih še vedno približno 800 milijonov strada, vsak dan pa jih 40.000 umre zaradi posledic lakote in skrajne revščine (Več: Ne verjamete, poizkusimo).

Ne gre torej za to, da bi imeli premalo hrane in drugih ključnih dobrin, problem je kako so porazdeljene. Del sveta uporablja preveč dobrin in z njimi ravna potratno in neučinkovito, medtem ko jih drugje kronično primanjkuje.

Ne potrebujemo torej še več gospodarske rasti, ki naj bi jo vzpodbudile velikanske količine denarja, večinoma ga tako in tako konča na špekulantskih borznih trgih (Globalni finančni kazino), temveč pravičnejšo porazdelitev ključnih globalnih virov, tako da bo sleherni prebivalec Zemlje lahko nemoteno zadovoljeval svoje osnovne potrebe (dovolj hrane, neoporečne vode, primerno bivališče, ustrezno zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje).

Natanko o tem že od leta 1948 govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Edina pot, da zagotovimo vsem ljudem njihove temeljne (ekonomske) človekove pravice, je medsebojna delitev dobrin, ki bo omogočila pravičnejšo porazdelitev globalnih virov, ne pa še več gospodarske rasti, ki nas vodi v vse hujše družbene konflikte (zaradi vse večjih razlik v bogastvu) in v globalno uničenje okolja.

Torej, potrebujemo globalni mehanizem medsebojne delitve dobrin, s katerim lahko enostavno uresničimo temeljno človekovo pravico do življenja in blaginje, ki jo že desetletja jamči 25. člen deklaracije (25. člen in medsebojna delitev).

Naj bo leto 2016 prehod v novo poglavje človeške zgodovine, ko bomo s pomočjo mednarodnega sodelovanja in medsebojne delitve dobrin končno zaživeli v miru in blaginji.

Naj bo srečno 2016. Za vse na planetu Zemlja.

sobota, 26. december 2015

Svet za vse


Današnji svet ni prijazen do vseh ljudi, za milijone, celo milijarde je planet Zemlja svet trpljenja, lakote, revščine, izključenosti, izkoriščanja in številnih drugih tegob. Pa ne zato, ker bi bil naš planet tako neprijazen kraj za bivanje, temveč ker smo ustvarili izjemno nepravičen družbeni sistem, predvsem njegov ekonomski del. Zemlja je planet obilja, mi pa smo ustvarili planet pomanjkanja in ga dodobra opustošili. A ni nujno, da je tako, vse možnosti in znanja imamo, da ustvarimo svet obilja, miru in radosti - za vse.

V svetu, kjer nas živi več kot sedem milijard, ni prostora za ekonomski sistem, ki temelji na tekmovalnosti (ekonomisti govorijo o konkurenčnosti), sebičnosti (politiki govorijo o nacionalnem interesu) in pohlepu (pojem gospodarske rasti, ki se nikoli ne sme ustaviti, je le drugo ime za pohlep).

Alternativa temu sistemu sta resnično mednarodno sodelovanje in medsebojna delitev dobrin, temeljni načeli, na podlagi katerih lahko ustvarimo svet, ki bo prijazen do vseh ljudi, prav vseh.

Medsebojna delitev dobrin je načelo, ki ga dobro poznamo v naših družinah. Starši delijo dobrine s svojimi otroki, s svojimi starši, morda tudi z drugimi sorodniki. Niti pomislijo ne, da bi z njimi tekmovali za dobrine, kot so hrana, voda, oblačila, stanovanje itd. Tudi v lokalnih in državnih skupnostih vsaj do neke mere poznamo načelo medsebojne delitve dobrin (na primer v obliki javnega šolstva, zdravstva in socialnega varstva; javnih knjižnic in drugih javnih prostorov itd.). Tudi dobrodelnost je ena od oblik medsebojne delitve dobrin.

V naši najširši družini, globalni človeški skupnosti, pa je neusmiljena tekma za dobrine skorajda samoumeven medsebojni odnos. Tekma za dobrine, ki se »rada« izteče v prave vojne med državami, povzroča brezmejno trpljenje milijonov ljudi, ki v tisočih vsakodnevno umirajo zaradi posledic lakote in revščine v svetu obilja.

Za prihodnost človeštva je ključnega pomena, da na globalni ravni vzpostavimo mehanizem medsebojne delitve dobrin, ki bo omogočil, da bo imel sleherni Zemljan dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (hrana, neoporečna voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje). Le tako si lahko zagotovimo življenje v miru in blaginji na planetu Zemlja, ki je naš skupni dom.

Ekonomija delitve

Ko govorimo o praktični uveljavitvi načela medsebojne delitve dobrin (principle of sharing), lahko uporabljamo izraz ekonomija delitve (sharing economy). Ekonomija delitve je skupni pojem, ki označuje različne oblike delitve dobrin (delitev, souporaba, izmenjava, »knjižnična« izposoja itd.), ki na različnih družbenih ravneh in v okviru različnih organizacijskih oblik (podjetja, društva, lokalne, državne in globalna skupnost) ljudem omogočajo dostop do dobrin takrat, ko jih potrebujejo.

Danes so se tako že uveljavile številne oblike ekonomije delitve za: kolesa, avtomobile, orodja in hišne pripomočke, oblačila in modne dodatke, hrano, obdelovalno zemljo in vrtičke; prevoze, hišna opravila itd.

A v prvi vrsti moramo v okviru mednarodne skupnosti poskrbeti za osnovne dobrine vseh ljudi na planetu in tako - z medsebojno delitvijo dobrin ustvarimo SVET ZA VSE

Prav to pa je tudi temeljni namen Društva SVET ZA VSE (s polnim imenom: SVET ZA VSE, društvo za uveljavljanje in razvoj medsebojne delitve dobrin). Več o načelu medsebojne delitve dobrin in ekonomiji delitve si lahko preberete na:

http://medsebojna-delitev.si/

in

ponedeljek, 21. december 2015

Tako praznujmo božič


Praznujmo božič. Vendar ne za preobloženimi mizami in z “darili”, ki naj bi bi bili del tega velikega praznika. Praznovanje božiča na takšen način je izraz našega samozadovoljstva in brezbrižnosti do soljudi in do sveta, katerega neločljivi del smo. V svetu, kjer 800 milijonov ljudi strada, kjer z divjim potrošništvom uničujemo našo krhko Zemljo, je takšno praznovanje božiča neprimerno.

Mohammed Mesbahi v prispevku Božič, sistem in jaz (odlomki v navednicah in v ležeči pisavi so iz tega članka) nam v razmislek ponudi drugačno praznovanje božiča: “V luči vsega trpljenja in kritičnih svetovnih problemov ni boljšega kot letos praznovati božič tako, da bi odšli na ulice in se mirno zavzemali za konec revščine in nepravičnosti. Reči bi morali: nič več sekanja dreves! Nič več kupovanja ekstravagantnih daril! Glasno bi zahtevali, da je vse ljudi na svetu treba nahraniti in poskrbeti zanje. Mar ne bi bil to najlepši božič, kar smo jih kdaj poznali, če upoštevamo dejstvo, da tisoče ljudi vsak dan umira zaradi vzrokov, povezanih z revščino? Kajti s tem ne bi izrazili samo svoje zvestobe in ljubezni do lastne družine in prijateljev, temveč bi se zavzeli tudi za ljubečo enotnost s celotnim svetom. Če bi Jezus danes hodil med nami, bi bila morda to aktivnost, h kateri bi nas pozival. Ne bi želel, da nadaljujemo z veseljaškimi svečanostmi, v katerih ni nobene prave ljubezni.”

Seveda zelo radi odvrnemo, da smo kot posamezniki nemočni, da je sistem pač takšen kot je: pokvarjen, nepravičen; da so krivi politiki, da so itak vsi pokvarjeni. Vedno najdemo izgovor, da ne storimo nič. “V resnici pa ne obstaja nič takšnega, kot je »sistem«, temveč samo vi in jaz v svojem omejenem in samozadovoljnem življenju, v katerem sleherni dan ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu.” Čakamo, da bo prišel nekdo, nek rešitelj in vse spremenil, dotlej pa še naprej kupujemo darila in praznujemo božič za bogato obloženimi mizami.

“Če razumemo psihološko dejstvo, da je družba podaljšek nas samih in da SMO MI VSI sistem, tako na državni kot na mednarodni ravni, potem ne bomo več izjavili, da je »bilo od nekdaj tako«, ko se bomo srečevali z revščino, nepravičnostjo in korupcijo. Celotna dinamika naše zavesti se bo temeljito spremenila, ko se bomo začeli zavedati, da nihče ni imun za probleme človeštva in se bomo končno pridružili demonstracijam za svobodo in pravičnost, ki so izbruhnile v sleherni državi.”

Sistem, ki ga krivimo za stanje v svetu, smo MI VSI. Hodimo oziroma vozimo se v trgovine in kupujemo božična darila ter obilico hrane, lažemo otrokom (in sebi) o nekem božičku (glej članek “Ubijmo” božička), ki nosi darila, potem pa se pritožujemo nad onesnaženim okoljem, pokvarjenim potrošniškim sistemom in izkoriščanjem otrok, ki v nemogočih pogojih izdelujejo naša božična darila, ali pa se pritožujemo nad našimi preveč razvajenimi otroki, ki jim celo darila nič ne pomenijo. Vendar smo mi sami tisti, ki ustvarjamo ta sistem; celo več - mi SMO ta sistem.

Prav božič je postal največji simbol “naše tihe sokrivde pri ohranjanju sistema”. Nakupovanje večinoma nepotrebnih in nesmiselnih daril, okraševanje, tone zavijalnega papirja, krediti (za darila), sprevodi božičkov, povsem bedasti božični filmi in tako naprej - vse to MI SAMI pomagamo ohranjati pri življenju. Ohranjamo komercializacijo, to temeljno ideologijo (izem) današnjega ekonomskega in tudi političnega sistema, ki nas uči, da je prav, če med seboj neusmiljeno tekmujemo; da je prav, če si prizadevamo postati boljši od drugih; da mora vsakdo poskrbeti zase, čeprav smo po svoji naravi sočutni, solidarni, pripravljeni pomagati drugim in si z njimi deliti dobrine.

“Ni je boljše podobe naše tihe sokrivde pri ohranjanju sistema, kot je praznovanje božiča, ko v nakupovalnih središčih v Jezusovem imenu kupujemo in kupujemo, s čimer ropamo krhko in nesrečno Zemljo. Koliko nas reciklira in spoštuje okoljske vrednote, potem pa 25. decembra pošlje k vragu vsa etična načela – ker moramo praznovati, ne glede na posledice. Potem pa si ne upamo priznati, da je toliko denarja za draga darila dejanje političnega konfromizma in da gre pravzaprav za zanikanje naše inteligence in svobode. Četudi nimamo dovolj denarja za preživetje, se zadolžimo za nakup daril za svoje prijatelje in sorodnike, saj moramo ohranjati podobo določenega življenjskega sloga. Milijoni ljudi iz sleherne države sveta se nezmerno zadolžujejo, tako v finančnem kot ekološkem smislu. Čeprav sami pri sebi poznamo žalostno resnico, da smo v tem času stresa in trpljenja med seboj psihološko ločeni, pa vendarle praznujemo v imenu izmuzljivega in bradatega očeta, ki sedi tam gori v nebesih; v imenu srečne družine, ki ima priložnost, da se njeni člani »znova srečajo«; v imenu zapolnitve svoje notranje praznine in pogojene eksistence; v imenu zavajanja svojih otrok z vsemi nepotrebnimi darili – do takšne mere, da vsak otrok na vsak božični večer postane primeren kandidat za Pavlov poskus. Potem pa se osmešimo z izjavami, da so za uničevanje Zemlje odgovorne naše vlade, korporacije ali sistem, čeprav smo v resnici soodgovorni za vsa dogajanja na planetu.”

Sistem, ki ga soustvarjamo, katerega neločljivi del smo, “proizvaja” strašno revščino in lakoto, kajti neusmiljena ekonomska tekma ima za posledico množično trpljenje in umiranje. Tudi to je naša tiha sokrivda. Vključeni smo dvakrat: kot tisti, ki ohranjamo takšen sistem in tisti, ki ga imamo moč spremeniti, pa ne naredimo prav ničesar.

“V resnici je 25. december žalosten in strašen dan, ker je takrat, ko praznujemo rojstvo Kristusa, več milijonov moških, žensk in otrok prikrajšanih za osnovne življenjske potrebščine, kaj šele za razkošje božičnih banketov. Ob polnoči 1. januarja drug drugemu zaželimo srečno novo leto, čeprav ravno takrat tisočim naših bratov in sester v oddaljenih državah bije smrtna ura – zdi se, kot da bi slavili vse te nepotrebne smrti zaradi lakote, podhranjenosti in bolezni. Morda porečemo, da je bilo od nekdaj tako; vendar ali bi navkljub smrti v svoji družini še vedno veselo praznovali božič in novo leto, bog ne daj? Zakaj potemtakem ne storimo ničesar, ko vsak dan 40.000 ljudi umre zaradi različnih z revščino povezanih vzrokov, ki bi se jim lahko izognili, pa tudi pomislimo ne na vse te ljudi?”

Je sploh mogoče zares doumenti trpljenje staršev, ki jim na rokah umirajo otroci, ker jim ne morejo ponuditi prav ničesar, ampak res prav ničesar? Se je izza preobložene božične mize sploh mogoče vživeti v strašnost lakote?

“Vsi vemo, da nekje na svetu ljudje umirajo zaradi revščine, ampak koliko izmed nas s tem v zvezi kaj naredi? Samo zelo redki. Tako ni nobene moralne razlike med našim praznovanjem božiča in med praznovanjem mafijske družine, ki ubije številne ljudi, nato pa na božični dan družinski člani obiščejo cerkev v spomin na Jezusa in njegovo sporočilo. Seveda je uživanje življenja naravni izraz radosti in lepote, ampak kakšna radost je lahko prisotna sredi milijonov revnih staršev, ki jim zaradi podhranjenosti v naročju umirajo otroci? In med toliko brezdomci in brezupno revnimi ljudmi, ki so med nami, ne glede na to, kje v svetu živimo?”

Zares doživeti prisotnost Kristusa ni mogoče s praznim besedičenjem, ob prenajedanju in opijanju. To je mogoče šele, ko aktivno delamo za dobro tistih, ki potrebujejo našo pomoč; ali pa ko si na demonstracijah skupaj prizadevamo za pravičnost, svobodo in za uveljavitev medsebojne delitve svetovnih virov. Resda smo kot posamezniki skorajda nemočni, a združeni predstavljamo izjemno moč; moč, ki lahko spremeni svet.

“Če želimo za božič doživeti prisotnost Kristusa in njegovo energijo, je gotovo ne bomo s praznim besedičenjem, medtem ko se prenajedamo in opijamo. Ker je, kot vsakdo ve, prava Kristusova narava brezpogojna ljubezen in nesebično služenje drugim. Številni čakajo veliki dan razglasitve, ko se bo Kristus vrnil v vsakdanje življenje človeštva, hkrati pa pozabljamo, da se vsakodnevno in vsepovsod pojavljajo brezštevilna znamenja Kristusove navzočnosti. Ko po dolgi odsotnosti srečate nekoga, ki ga v svojem življenju zelo cenite in pri tem občutite radost, je to znamenje Kristusa in njegove ljubezni. Ko zdravniki brez meja v vojnem območju rešijo hudo ranjenega, je v trenutku, ko ozdravljeni hvaležno objame roko svojega tujega zdravnika, prisotna Kristusova energija. Ali če nahranite nekoga, ki je obubožan in lačen in potem v njegovih očeh razberete hvaležnost, je to dokaz Kristusovega bdenja nad dvema človekoma. Si lahko predstavljate, kako velik planetarni dogodek bo združitev na ulicah za svobodo in pravičnost, ko bomo končno kot bratje in sestre v sebi sprejeli Kristusovo načelo in skupaj zahtevali od svojih vlad, da začnejo medsebojno deliti svetovne dobrine?”

Mohammed Mesbahi svoj izjemni članek Božič, sistem in jaz, ki bi ga moral v tem času vsakdo temeljito prebrati in ga udejaniti v praksi, zaključi z besedami:

“Naša skupna odgovornost je, ne glede na barvo naše kože, veroizpoved ali položaj v tem življenju, da sodelujemo pri ustvarjanju enotnega poziva k pravičnosti, da prepoznamo uničujoče učinke kulture pod popolnim vplivom komercializacije in da skupaj z milijoni drugih ljudi dvignemo glas proti svojim vladam. Tako imamo vse razloge za domnevo, da bo načelo medsebojne delitve kmalu priznano kot zadnja preostala rešitev svetovnih problemov.”

Tako praznujmo božič!


Slika: STWR

nedelja, 20. december 2015

Domoljubje v 21. stoletju


Pred dnevi se je v Cankarjevem domu odvijal 4. festival slovenske domoljubne pesmi. Načeloma z domoljubljem ni nič narobe, le kdo ne “ljubi svojega doma”. Vendar moramo v 21. stoletju ponovno razmisliti, kaj pomeni “ljubezen do svojega doma”.

Stari Grki so s pojmom oikos poimenovali dom in hkrati tudi družino oziroma vse, ki so naseljevali dom (tudi sužnji, najemniki itd.). Za oikos bi lahko rekli, da je izvorno pomenil “družinsko posestvo”, torej stavbe, zemljo, domače živali in druge dobrine, vključno z vsemi ljudmi, ki so na tem posestvu živeli. Danes je oikosu v izvornem smislu najbližje pojem gospodinjstvo, torej “skupnost prebivalcev, ki skupaj stanujejo in skupaj porabljajo sredstva za osnovne življenjske potrebe (stanovanje, hrano, druge nujne življenjske potrebščine ipd.), oz. prebivalec, ki živi sam” (Statistični urad RS Slovenije).

Beseda oikos je del pojma ekonomija (oikos in nomos). Leta 1795 je znameniti filozof Jean Jeacques Rousseau v Razpravi o politični ekonomiji zapisal, da „ekonomija izhaja iz besede oikos - dom (gospodinjstvo) in besede nomos - zakon, kar je prvotno pomenilo modro, zakonito upravljanje doma za skupno dobro celotne družine. Pomen se je kasneje razširil na upravljanje te velike družine – države.” Oikos torej v širšem smislu predstavlja državo kot (ekonomsko) skupnost vseh njenih prebivalcev, ki živijo na določenem ozemlju.

Prav tako je oikos sestavni del pojma ekologija (oikos in logos), “znanstvene vede, ki preučuje porazdelitev in bogastvo živih organizmov in odnose med živimi bitji ter živim in neživim okoljem.” (Wikipedija) Torej oikos ni vezan samo na gospodinjstvo in državo, temveč predstavlja celotno planetarno okolje, kot “dom” vseh živih bitij. Pojem ekumenizem (oikos in menikos) pa v najširšem smislu pomeni “odprtost do vsesvetovne skupnosti”.

Razvoj pojma oikos se je torej z ožjega pojmovanje družine, ki živi na posestvu z vsemi pripadajočimi dobrinami (gospodinjstvo) razširil na državo in danes na planet kot skupni dom celotne človeške družine. Planet pa ni samo dom vseh ljudi, temveč tudi drugih živih bitij. Planetarne dobrine so namenjene celotni planetarni družini in človek se mora naučiti upravljati s temi dobrinami za skupno dobro vseh ljudi in v ravnovesju z vsemi drugimi živimi bitji oziroma s celotnim planetarnim okoljem (kar je prava naloga globalne ekonomije in ekologije). Medsebojna delitev dobrin pa je edina možna pot, da bi zaživeli v skladu s takšnim najširšim razumevanjem oikosa - človeške družine, ki živi na skupnem domu, planetu Zemlja.

Domoljubje v 21. stoletju torej pridobi povsem nov pomen: domoljubje pomeni ljubiti svoj edini pravi dom - planet Zemljo in celotno človeško družino, ki naseljuje ta dom. Prav tako pomeni živeti v ravnovesju z vsemi drugimi živimi bitji in s celotnim planetarnim okoljem. Domoljubje v praksi pa pomeni, da izkazujemo spoštovanje do vseh drugih ljudi, s katerimi delimo svoj skupni planetarni dom, ter z njimi delimo skupne planetarne dobrine, ne da bi pri tem porušili ravnovesje v okolju in uničili druga živa bitja.

Bodimo torej pravi domoljubi 21. stoletja.

sreda, 16. december 2015

Črni finančni oblaki


Čeprav je napovedovanje ekonomskih kriz zelo nehvaležno opravilo, je o tem vendarle potrebno spregovoriti. Medtem ko v Sloveniji večino svoje energije vlagamo v zakonodajni referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (tako in nič drugače se namreč referendum imenuje), ki ga sploh ne bi smelo biti, bi bilo mnogo bolje pripraviti scenarije morebitnega novega globalnega finančnega zloma. To je zelo resna stvar, daleč bolj kot nedeljski referendum, in napovedi ni dobro preprosto ignorirati.

Pred dobrim tednom dni je bila v medijih komajda opažena novica, da je propadel obvezniški vzajemni sklad (bond mutual fund) The Third Avenue Focused Credit Fund, vlagatelji pa sploh niso mogli do svojega denarja (CEO exits after mutual fund implodes). Vse kaže, da se nakazuje širši pojav, ki lahko sproži krizo najmanj podobnih razsežnosti, kot je bila tista v letu 2008 (Is the junk bond crisis the start of another 2008?), od katere si še zdaj nismo opomogli.

Celo bivši predsednik ameriških Zveznih rezerv (FED, ameriška centralna banka) znameniti Alan Greenspan je pred časom posvaril pred borznim zlomom v letu 2016, saj je izjemno poceni denar “napihnil finančne balone” (Bond Market: Alan Greenspan Warns of a 2016 Market Crash). Še zlasti se napihuje obvezniški trg, kar je posledica reševanje krize iz leta 2008.

Vlade so z izdajo obveznic prišle do ogromnih vsot denarja za reševanje bank. Zdaj pa bi prenapihnjen obvezniški trg lahko počil in za sabo potegnil celotni finančni sektor. “Kralj obveznic” Jeffrey Gundlach prav tako opozarja na propadanje finančnih trgov ('Markets are falling apart,' says Jeff Gundlach). Tudi številni drugi kazalniki kažejo, da je ravno v letu 2016 velika verjetnost finančnega zloma (These Economic Indicators Point to a Possible Stock Market Crash in 2016).

Situacijo še zaostruje izjemen padec cen nafte in drugih surovin. Junija 2014 je bila cena sodčka nafte približno 108 ameriških dolarjev ($), zdaj pa se giblje okoli 36 $. Veliko podjetij že na veliko odpušča delavce ali pa so preprosto zaprla vrata, za njimi pa ostajajo visoki dolgovi, kar bodo še dodatno destabilizirali obvezniške trge; pod vprašajem je kar 180 milijard $ dolgov (Warning: Half of oil junk bonds could default).

Prav tako so se znašle v težavah številne države, ki svoje proračune polnijo z zaslužki od izvoza nafte, na primer Venezuela, Iran, Nigerija, Ekvador, Brazilija in Rusija. Z dvigom temeljnih obrestnih mer v ZDA (16. 12. 2015) pa se bodo nekatere države prav tako (oziroma še dodatno) znašle v težavah, predvsem Brazilija, Turčija in Južna Afrika, pa tudi Rusija, Venezuela in Nigerija, saj se bodo njihovi zaslužki zaradi močnega dolarja še bolj znižali (These countries are most at risk from a U.S. rate hike).

Torej, nakopičili so se številni problemi, ki globalni finančni sistem lahko ponovno pahnejo v hudo krizo. In medtem ko mi trošimo energijo za povsem nepotreben referendum in postavljamo ograje proti imaginarni imigrantski grožnji, se nad nami kopičijo temni oblaki prihajajoče nove krize, na katero so politiki povsem nepripravljeni. Pa vendar novica ni nujno slaba. Tokratna kriza pomeni konec nekega dolgega obdobja, obdobja, ko so svetu vladali pohlep, sebičnost in samovšečnost, kajti starega sistema preprosto ne bo več mogoče “ohraniti pri življenju”. Končno bo nastopil čas medsebojne delitve dobrin in resničnega sodelovanja.

nedelja, 13. december 2015

Pismo hrvaškim prijateljem



Dragi hrvaški prijatelji!

Najprej se vam iskreno opravičujem. Za grozno ograjo, ki jo naša vlada gradi na meji z vašo spoštovano državo. To ni naša ograja, mnogi slovenski državljani se s to ograjo ne strinjamo.

Tako z vaše kot tudi z naše strani meje je pogled na ograjo strašljiv. Kot bi bili na fronti iz prve svetovne vojne ali v koncentracijskem taborišču druge svetovne vojne. Je to res Evropa 21. stoletja?

Razlogi za ograjo naj bi bili varnostni, a v resnici se ne počutimo nič bolj varne. Morda še manj, saj morda zdaj izgubljamo prijatelje. Če sosed drugemu sosedu postavi ograjo z ostrimi rezili, mu s tem ne izkazuje ne prijateljstva ne spoštovanja, še zlasti če ni povsem prepričan, kje ta meja zares poteka. Za mene in za mnoge moje sodržavljane ste Hrvati prijatelji, zato nam je res težko pri srcu; vsak nov meter ograje nam povzroča bolečino.

Naši voditelji pozabljajo besedilo slovenske himne, čeprav jo najdemo na straneh vlade (http://www.vlada.si/o_sloveniji/politicni_sistem/drzavni_simboli/france_preseren_zdravljica/):

“Žive naj vsi narodi
ki hrepene dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!”

Mar se tako gradi svet brez prepirov, kjer bomo drug drugemu dobri sosedje?

Varnost se gradi na zaupanju, spoštovanju in prijateljstvu, še zlasti do najbližjih sosedov. Ograje pa vedno ločujejo in netijo nove spore, konflikte in celo vojne.

Na žalost naši politiki nočejo poslušati niti glasov svojih državljanov. Ne zanima jih peticija Žica ob Kolpi-MI SMO PROTI (http://www.pravapeticija.com/ica_ob_kolpi-kostel_je_proti), ne zanima jih Zahteva za presojo ustavnosti oziroma zakonitosti dela zakona o nadzoru državne meje (http://www.dolenjskanews.com/foto-britvice-v-pokolpju-na-ustavno-sodisce/), ne zanimajo jih protesti proti žicam, sovraštvu in vojnam (http://www.mladina.si/171368/okoli-dva-tisoc-ljudi-na-protivojni-demonstraciji/), ne zanimajo jih niti druge pobude državljanov Slovenije, da takoj prenehajo s postavitvijo ograje oziroma jo nemudoma odstranijo.

Zdaj nam predsednik naše vlade celo zagotavlja, da “stopnja ogroženosti v Sloveniji ostaja nizka” (http://www.delo.si/novice/politika/cerar-ogrozenost-ostaja-nizka.html), a postavitev ograje se nemoteno nadaljuje. Pravzaprav niti nam ni več jasno, komu koristi ta ograja. Če nismo ogroženi, zakaj potem postavljamo to grozljivo past za divje živali? Bo morda kdo z ograjo dobro zaslužil?

Dragi hrvaški prijatelji vedite, da na drugi strani ograje nismo vaši sovražniki. Sovraštvo in strah nikoli ne bosta zmagala! Ne želimo te ograje. Prijateljev nikoli ne bodo ločevale ograje. Vedite, da smo na drugi strani te grozne ograje vaši dobri prijatelji.


S spoštovanjen,

državljan vaše sosedske, prijateljske države Slovenije

sobota, 12. december 2015

Strategija velikodušnosti


V mesecu dni od pariških napadov, ki so pretresli svet, je reakcija ljudi vendarle drugačna, kot so si želeli ekstremisti - na obeh straneh konflikta. Čeprav so se politiki zavezali k nadaljevanju brezupne in brezkončne vojne proti terorizmu, ki vedno “rojeva” le še več terorizma, pa številni ljudje vidijo drugačne rešitve. Tako napredni ameriški politični aktivist Michael Lerner (rabin) na primer poziva, da bi morali k “domovinski varnosti” pristopiti na nov način in sicer “s strategijo velikodušnosti” (Strategy of Generosity) v obliki globalnega Marshallovega načrta. (After Paris: Say No to the Militarists and Fear-Mongers, Yes to a Strategy of Generosity; Po Parizu: recite ne militaristom in sejalcem strahu, recite da strategiji velikodušnosti)

Michael Lerner “poziva ZDA, da skupaj z drugimi razvitimi državami prevzamejo pobudo in vsako leto v naslednjih 20 letih namenijo 1-2 % svojega bruto domačega proizvoda in enkrat za vselej izkoreninijo (ne samo ublažijo) domačo in globalno revščino, brezdomstvo, lakoto, pomanjkljivo izobraževanje in zdravstveno varstvo.” Po napadih v Parizu smo lahko uzrli, kot pravi napredni rabin Lerner, “novo zavest, ki nas vodi do razumevanja naše vzajemne soodvisnosti in enosti”, kar bo “v prihodnjih desetletjih vse bolj resničnost”.

Vendar “bolj ko nas je strah “drugih”, večjo zamero in jezo bodo ti drugi gojili do nas in bolj bo krog nasilja postal del vsakdanjega življenja, ne le tam, kjer je že zdaj (predvsem v državah globalnega juga in vzhoda), temveč tudi v razvitih industrijskih državah. Z rastjo strahu fašistične in rasistične desničarske sile pridobivajo na popularnosti, njihove proti-imigrantske politike pa se prikazujejo kot “zdrava pamet”,” opozarja rabin Lerner.

Odločimo se lahko za dve poti: ena je pot strahu, ki nas le še bolj zapleta v začarani krog ločenosti, sovraštva in nasilja, druga pa je pot velikodušnosti, ki izhaja iz “nove zavesti, ki nas vodi do razumevanja naše vzajemne soodvisnosti in enosti”. Če bomo nadaljevali po prvi poti, bomo navkljub vsem ograjam in orožju živeli v čedalje bolj nevarnem svetu, kjer bodo napadi, kakršen se je prejšnji mesec zgodil v Parizu, naš vsakdanjik. Druga pot nas vodi k medsebojnemu zaupanju in velikodušni delitvi dobrin, kar je edina pot k blaginji in miru v svetu.

Po napadih v Parizu so številni ljudje po vsem svetu izrazili neverjetne simpatije in solidarnost z izrazi kot so “Vsi smo Francija”, zdaj pa bi morali bolj kot kdaj koli prej svoje simpatije in solidarnost izraziti z “Vsi smo svet”. (After the Paris attacks: affirming our common humanity through a global call for sharing)

Rabin Michael Lerner pravi (Fear and Response After Paris…):

“… Čas je za morje sprememb in mi, ljudstvo, smo edini, ki jih lahko naredimo.

… Ne bomo varni, dokler ne bo varen vsakdo na planetu. Dokler vsako življenje ne bo pomembno. Dokler vsakdo ne bo imel virov, ki jih potrebuje, da bi živel v miru in varnosti, imel na voljo kvalitetno hrano in vodo, izobraževanje, delujočo skupnost, zdravstveno varstvo itd. Dvigniti se moramo na ljubeč, sočuten, mogočen in nenasilen način ter od naših voditeljev zahtevati, da naredijo, kar je treba, da bi izgradili varnejši svet zase in za vse druge na planetu in da si pridejo na jasno, da več orožja in nasilja ni prava pot.

... [Moramo] mobilizirati ljudi, da gredo na ulice in z množično, nenasilno državljansko nepokorščino zahtevajo, da se tisti, ki podpirajo nenehne vojne in tisti, ki podpirajo orožarsko industrijo bodisi umaknejo bodisi jim odtegnemo svoje volilne glasove. Zahtevati, da se iz domovinske varnosti, politike moči, prevlade in podrejanja usmerimo k strategiji velikodušnosti in prijaznosti. Zahtevati, da naši voditelji dejansko poskrbijo za ljudi, ki jih zastopajo, ne pa samo za najbogatejše posameznike in korporacije. Zahtevati, da se korporacije obnašajo družbeno in okoljsko odgovorno. To je ključni trenutek v zgodovini. Postanimo del teh aktivnosti, namesto da igro prepustimo vojnim hujskačem, čeprav vemo, kakšne bodo posledice njihovih dejanj. Z velikim ljudskim gibanjem se lahko usmerimo k svetlobi, proč od teme, ampak za to je potreben vsakdo med nami, da stopi iz pisarne, hiše, šole, skupnosti, da izstopi iz svojega ugodja in se poda na ulice.

Kaj pravite?”


nedelja, 29. november 2015

Rešimo naš planet! Save Our Planet!


V resnici gre za reševanje našega planeta. In seveda vseh živih bitij na Zemlji. Podnebne spremembe niso stvar nekaj znanstvenikov in aktivistov, temveč nas vseh. Danes, 29. novembra 2015, se je na več kot 2500 dogodkih po svetu, tudi v Ljubljani, zbralo več milijonov ljudi, da bi svetovnim voditeljem ob začetku podnebnega vrha v Parizu sporočili, da gre zares, da ne gre (več) samo za poziranje fotografom. In da gre v resnici za otroke, vse otroke sveta.

Pred dnevi je papež Frančišek v Keniji, nekaj dni pred podnebnih vrhom poudaril, da “obstaja jasna povezava med varovanjem narave in ustvarjanjem poštene in pravične družbene ureditve” (Pope Francis: To Address 'Grave Environmental Crisis,' Build Social Justice). Bolj se ne bi mogli strinjati z njim. Okoljska problematika, še posebej podnebne spremembe, in družbena nepravičnost sta medsebojno povezana problema. Uspemo lahko samo z reševanjem obeh hkrati.

Vemo, da so stopnje rasti prebivalstva najvišje v revnih državah (UNFPA), kar povečuje pritiske na naravne vire; hkrati pa so revni ljudje prisiljeni uporabljati okoljsko škodljive prakse, kot so kurjenje z ogljem, premogom in petrolejem ter izsekavanje gozdov za nova polja ali les. Po drugi strani pa bogati del sveta z nezmerno uporabo globalnih virov še vedno največ prispeva k podnebnim spremembam, ki najbolj prizadanejo ravno najrevnejše države. Krog je tako sklenjen.

Četudi bi se v bogatejšem delu sveta vsi začeli voziti z električnimi avtomobili in bi “kurili” zeleno energijo, bi nereševanje globalne revščine povsem izničilo še tako visokotehnološke rešitve. Revni ljudje, ki se soočajo z vprašanjem preživetja, ne razmišljajo o zaščiti okolja. Preprosto ne morejo. Živeti v skrajni revščini, pomeni narediti karkoli, da preživite. Za kuhanje uporabite oglje, petrolej, premog; za boren zaslužek posekate gozd in tako naprej.

Samo s pravično delitvijo dobrin na globalni ravni se lahko soočimo z obema problemoma hkrati - z reševanjem podnebnih sprememb in revščine. Ko bodo imeli vsi ljudje dovolj dobrin za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb, se bo rast svetovne populacije stabilizirala in postopno začela upadati. Če bodo tudi najrevnejši ljudje imeli na voljo zelene tehnologije (poleg hrane, vode in drugih osnovnih dobrin seveda), bodo hitro opustili škodljive okoljske prakse, kar bo imelo izjemno dobrodejen vpliv na naše okolje.

Nedolgo tega so na razvojnem vrhu Združenih narodov, ki je potekal med 25. in 27. septembrom v New Yorku, svetovni voditelji sprejeli “Agendo 2030 za trajnostni razvoj”. Med sedemnajstimi cilji trajnostnega razvoja, ki jih vsebuje agenda so tudi: odpraviti vse oblike revščine povsod po svetu (1. cilj); odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo (2. cilj) in poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih (3. cilj).

Končno bomo morali doumenti, tako svetovni voditelji kot običajni ljudje, da se tako septembrsko srečanje v New Yorku kot tudi novembrsko-decembrsko v Parizu ukvarjata z enim samim problemom, ki ima dva “obraza” - podnebne spremembe in revščino. Podnebnih sprememb ne bomo rešili brez odprave revščine oziroma globoke družbene nepravičnosti. Prihodnost naših otrok in prihodnjih generacij je v naših rokah. Tukaj in zdaj. Torej:

Rešimo naš planet! Save Our Planet!

torek, 24. november 2015

Združimo se in spremenimo svet


Družabna omrežja, časopisi, blogi, TV dnevniki in drugi mediji dobesedno tekmujejo v slikanju kar najbolj črnih podob sveta. Propad Evrope, propad civilizacije, propad sveta, 3. svetovna vojna, podnebne kataklizme in tako naprej. Pa je res vse tako črno, brezupno, brezizhodno? Situacija res ni rožnata, a prikazovanje najslabšega je pravzaprav enako ustvarjanju najslabšega. Ko ljudem pokažeš svet v najslabši luči, večina začne ravnati, kot da je res vse tako slabo, brezupno, črno.

Mediji ne poročajo o svetu, kakršen je, temveč ustvarjajo svet, kakršnega želijo politiki in globalne elite. Podobe ogroženosti, kaosa in brezupa omogočajo globalnim elitam in politikom, ki delajo v njihovem imenu, da ohranjajo izjemno nepravično stanje v svetu. Ljudje, ki so med seboj ločeni in sovražni, čeprav za to nimajo nikakršnega posebnega razloga, seveda ne bodo sodelovali, se združevali in ne bodo zahtevali pravičnejšega sveta.

Zdaj nenadoma kristjani sovražijo muslimane in muslimani kristjane, sosedi se gledajo čez kot britev ostre ograje, večina sovraži istospolne, invalide, ljudi drugih narodnosti - sovraštvo vsepovprek. Saj že prej vsi ljudje niso bili strpni do drugih oziroma drugačnih, a v zadnjih mesecih se je iz predsodkov razvil hud strah, iz njega pa otipljivo sovraštvo.

Mediji so pri tem odigrali pomembno vlogo in mnogi politiki so si z njihovo pomočjo na krilih predsodkov, strahu in sovraštva (ti so vselej povezani) pridobili politične točke, globalne elite pa si v ozadju manejo roke. Orožje in različna varnostna sredstva se prodajajo kot že dolgo ne; poceni prekerne delovne sile je na pretek in skoraj nihče se ne upira njihovim nevarnim projektom, med katerimi vsekakor izstopajo prostotrgovinski sporazumi (TTIP, CETA itd.).

Z njimi bodo svetovne dobrine dokončno privatizirane, prehranski in okoljski standardi povoženi, delavci brezpravni, demokracija le mrtva črka na papirju, dobički korporacij pa bodo poleteli v nebo. Sprti, skregani, ločeni, nestrpni, sovražni - takšni smo korporacijam in elitam najljubši. Strpni, sodelujoči, prijateljski, solidarni - takšnih si nas zagotovo ne želijo.

Nobene potrebe ni, da bi sovražili muslimane, kristjane ali pripadnike katerekoli druge vere; nobene potrebe ni, da bi sovražili istospolne, invalide ali kakršnekoli ljudi pač. Vsi smo samo ljudje. S sodelovanjem, z medsebojno delitvijo dobrin, s spoštovanjem drug drugega, s strpnostjo in solidarnostjo lahko ustvarimo svet blaginje in miru. Če le hočemo.

Ne pozabite: nas je veliko, več milijard, simboličnih 99 %; njih pa malo, nekaj tisoč, simboličnih 1 %, in njihova edina prava moč je naša ločenost, sprtost, nestrpnost in medsebojno sovraštvo.

Združimo se in spremenimo svet.

ponedeljek, 23. november 2015

Delitev hrane nas naredi boljše


Kaj nas bolj osreči, kaj nas naredi bolj nesebične? Ko se zapremo v svoje stanovanje, si pripravimo obrok hrane in ga sami pojemo? Ali ko si hrano delimo z drugimi? Delitev obeda z drugimi nas naredi boljše ljudi, izhaja iz študije, ki jo je vodila Charlotte De Backer iz Univerze v Antwerpnu, v Belgiji. (Time: How Sharing Food Makes You a Better Person)

Raziskovalci so anketirali 466 belgijskih študentov, pri čemer jih je zanimalo, kako pogosto so v otroštvu jedli doma pripravljene družinske obroke in kakšno je njihovo sedanje prosocialno (družbeno odgovorno in empatično) vedenje oziroma altruistično (nesebično) ravnanje do drugih. Tisti, ki so v otroštvu hrano pogosteje delili z drugimi, so bolj nesebični, na primer pri usmerjanju tujcev na želene lokacije, pri odstopanju sedeža v javnem transportu, pri pomoči prijateljem pri selitvah, prav tako so pogosteje prostovoljci.

“Mislim, da imajo naše zahodne individualizirane družbe lahko bolj kot kdajkoli prej koristi od delitve hrane,” je za revijo Time dejala De Backerjeva, ki je vodila študijo. “Delitev hrane pripravi ljudi k razmišljanju o pravičnosti (Ali dobim toliko kot vsi ostali pri mizi?), avtoriteti (Kdo je prvi dobil hrano?) in pohlepu (Včasih ne morem vzeti toliko, kot bi si želel.).”

Vendar obstaja razlika med “delitvijo obroka” in delitvijo hrane. Preprosto iti na večerjo s prijatelji in naročiti vsak svojo jed nima enakega povezovalnega učinka. Ko pa je hrana postrežena v “družinskem načinu”, v skupni posodi oziroma na plošči ali pladnju, delitev hrane v večji meri vključi naš prosocialni jaz.

Ko boste naslednjič srečali prijatelje, izberite vrsto kuhinje, za katero je bolj značilna delitev obrokov. “Azijske države imajo močno tradicijo delitve hrane,” pravi De Backerjeva. “Tudi v zahodnih državah v večini azijskih restavracij še vedno strežejo na pladnjih oziroma večjih krožnikih, tako da si vsi, ki sedijo za mizo, hrano delijo.”

De Backerjeva poudarja, da ni nikoli prezgodaj učiti otroke, da hrano ni treba servirati ločeno. Na primer, ko gre za rojstnodnevno zabavo. “Če na mizo postavite torto, se bodo otroci samodejno skušali obnašati pošteno,” je dejala De Backerjeva. Pustiti jih je treba, da sami presodijo, če so kosi enaki in jim tako pomagati k altruističnemu vedenju - medtem ko jim zgolj serviranje kosov torte v ničemer ne koristi.

Mar ni Zemlja dejansko velik pladenj, na katerem je dovolj hrane in drugih dobrin za vse ljudi na planetu. Le kaj daje pravice posameznikom, podjetjem in državam, da si prigrabijo tako veliko, da drugim ne ostane niti za preživetje? Navkljub izjemnemu tehnološkemu razvoju, smo Zemljani v 21. stoletju še vedno razvajeni in sebični otroci, ki hočemo vse zase. Čas je, da si začnemo deliti hrano in druge dobrine sveta; da znamo presoditi, kakšen je naš pravični delež. Potem bo Zemlja mnogo prijaznejši kraj za bivanje, naš skupni dom.


Slika: Time

torek, 17. november 2015

“Ubijmo” Božička


Vstopamo v praznično obdobje, ki ga v naši krajih zaznamujejo predvsem miklavž, božič in novo leto, drugje pa še zahvalni dan (ZDA) ter drugi večji in manjši prazniki. A ti prazniki so že nekaj časa popolnoma pod vplivom sil komercializacije, ki so iz njih naredile praznike materializma oziroma potrošništva, ponižujoče tako za potrošnike same, kot tudi za milijone revnih ljudi, ki za minimalne plače v nemogočih pogojih izdelujejo večinoma nepotrebna “božična darila”; da o uničevalnih posledicah teh procesov za okolje niti ne govorimo.

Najprej razščistimo nekatere pojme in predvsem ne poneumljajmo svojih otrokov do skrajnosti: ne obstaja nobena oseba ali bitje, ki bi se mu lahko reklo Božiček in ki bi 24. ali 25. decembra prinašal darila - večinoma nepotrebno potrošniško kramo. Kajti s tem ne poneumljamo samo svojih otrok, ampak predvsem sami sebe in družbo kot celoto. Še zlasti pa tega ne bi smeli početi tisti, ki se deklarirajo za verne kristjane, kajti njihova laž je v nebo vpijoča.

Božič je praznik Kristusovega principa in je eden največjih krščanskih praznikov, a dejstvo je, da ta praznik nima popolnoma nobene zveze z Božičkom, ki nosi potrošniške darove. Božiček “je novodobna mitološka osebnost” (Wikipedija), ki je kot taka nastala leta 1823 v pesmi The Night before Christmas (Noč pred božičem) oziroma A Visit from St. Nicholas (Obisk Sv. Nikolaja). V tej pesmi naj bi se v noči pred božičem (“Twas the night before Christmas”; “Bila je noč pred božičem”) pojavil Sveti Nikolaj oziroma Sveti Miklavž (“In hopes that St. Nicholas soon would be there”; “v upanju, da kmalu pride Sv. Nikolaj”).

Torej je Sv. Nikolaj (St. Nicholas ali Santa Claus, slovensko pa Sv. Miklavž), ki je krščanski svetnik in ki goduje 6. decembra, pred manj kot 200 leti nenadoma postal del božiča. Miklavž postopno postane Božiček. Tu pa leta 1931 vstopi risar Haddon Sundblom in mu v reklamni akciji podjetja Coca-Cola vdihne današnjo komercialno podobo (Wikipedija), ki “živi” v neskončno številnih filmih, risankah, reklamah, glasbenih “uspešnicah”, plakatih in se vsako leto “uteleša” v trgovskih centrih in trgovinah po vsem svetu.

Danes je Božiček nedvomno največja blagovna znamka potrošniške družbe in simbol materializma ter brezglavega trošenja naravnih virov in uničevanja okolja. V tem smislu je Božiček popolno nasprotje Kristusovega principa, katerega rojstvo se obeležuje 25. decembra, torej na božič. Božiček, simbol sil komercializacije in materializma, pa nasprotno predstavlja sile uničevanja in destrukcije.

Četudi ostanemo zgolj pri Sv. Nikolaju oziroma Sv. Miklavžu, škofu iz Mire iz 3. stoletja, potem ta nima nikakršne zveze z darili za tiste, ki že imajo dovolj dobrin, temveč ga lahko povežemo s pomočjo tistim, ki jih zares potrebujejo. Med drugim naj bi zgodovinski Sv. Nikolaj pomagal revnemu možu, da je prišel do dote za svoje tri hčere, ki bi sicer končale v bordelu. Danes je na svetu več sto milijonov ljudi, ki potrebujejo našo velikodušnost oziroma darežljivost v obliki hrane, vode, oblačil in drugih osnovnih dobrin; številni drugi pa vsaj našo strpnost in razumevanje ali pa kar našo brezpogojno ljubezen, ki je samo bistvo Kristusovega principa.

V pojavu Božička se dejansko poosebljajo destruktivne sile komercializacije, ki človeško družbo ponižujejo na raven sebičnih posameznikov, brezbrižnih potrošnikov zemeljskih dobrin, ob tem da milijoni njihovih bratov in sester umirajo, ker nimajo niti “za kruh”. V resnici Božička ne moremo ubiti, ker je popolnoma izmišljeno bitje, lahko pa zapečatimo moč sil komercializacije, tako da nehamo častiti praznike materializma oziroma potrošništva in raje udejanimo Kristusov princip tako, da pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč in pravično delimo dobrine tega darežljivega planeta.



Vir: Mirror

nedelja, 15. november 2015

Prazne marnje


"Nobena realna rešitev ne bo mogoča, v kolikor se ne bomo učinkovito lotili revščine, pomanjkanja perspektive, politične nestabilnosti, konfliktov, nespoštovanja človekovih pravic in vladavine prava kot tudi učinkov podnebnih sprememb," je na vrhu EU - Afrika, ki je potekal v Valletti, poudaril slovenski premier Miro Cerar. Cerar je pri tem izpostavil stališče, da je treba nadaljnje napore usmeriti predvsem v izvorne razloge migracijske krize. (24ur.com)

“Paradoks je, da na dolgi rok učinkujejo slabo zamišljene in sprejete odločitve politike. Tu ne mislim toliko na navadne vojne, temveč na gospodarske vojne, ki jih razvite države, še posebej Evropa, vodijo proti nerazvitim, predvsem v Afriki. Te vrste vojn poleg ekološkega opustošenja planeta generirajo državljanske vojne, spopade v zvezi s surovinami in posledično velike begunske tokove.” (ddr. Rudi Rizman, intervju, Mladina, 13. 11. 2015, str. 31)

Z zgornjo izjavo premierja Mira Cerarja se vsekakor strinjamo. Probleme tako imenovane begunske krize zares učinkovito lahko rešimo samo pri njenemu izvoru oziroma vzrokih. Seveda moramo beguncem pomagati, a če se ne lotimo vzrokov, se bo še več ljudi odpravilo proti Evropi. Ni odveč poudariti, da je v svetu trenutno vsaj 59,5 milijona beguncev (UNHCR) in da je v letu 2014 zaradi konfliktov svoje domove vsak dan zapustilo 42.000 ljudi (United Nations, Sustainable Development, Goal 1). (Več o velikanskih številkah ljudi, ki živijo v hudem pomanjkanju v prispevku Ne verjamete, poizkusimo.)

G. Rizman v zgoraj omenjenemu intervjuju jasno pove, da je bila begunska tragedija “programirana že pred desetletji. Danes žanjemo njene sadove.” Desetletja gospodarske oziroma sistematične ekonomske vojne ima za posledico velikansko neenakost in povsem opustošena območja, ki jih zdaj zapuščajo stotisoči.

Zelo veliko ljudi zdaj prihaja v Evropo zaradi naslednjih ekonomskih vzrokov (glej STWR: Financing the global sharing economy):

- Razvite države letno svojemu kmetijskemu sektorju namenijo 374 milijard dolarjev (v obliki subvencij in drugih oblik pomoči), s čimer kmetom iz revnejših držav onemogočajo dostop na razvite trge. Veliko kmetovalcev, še zlasti manjših, tako ne more prodajati svojih pridelkov, kar jih pahne v hudo revščino.

- Srednje in manj razvite države dolgujejo skupno preko 4.000 milijard dolarjev in dnevno (!) porabijo 1,4 milijarde dolarjev za odplačilo teh dolgov. V povprečju revnejše države vrnejo za 400 % odstotkov več denarja (za odplačilo dolgov), kot ga prejmejo v obliki pomoči.

Takšna ekonomska politika (tu bi lahko dodali še problematiko davčnih oaz, borznih in čezmejnih kapitalskih špekulacij, privatizacije naravnih virov itd.), ki jo vodijo razvite države, je neposreden vzrok revščine, lakote in tako imenovane begunske krize. To so tudi pravi vzroki terorizma in vojn (kar je eno in isto), ki v veliki meri izhajajo iz velikanske ekonomske neenakosti in nepravičnosti v svetu.

Prav tako se velja spomniti, da Evropska centralna banka vsak mesec v evrosistem “stoči” 60 milijard evrov ali v letih 2015 in 2016 skupno kar 1140 milijard evrov. (24ur.com)

Hkrati pa je EU doslej namenila “kar” 1,8 milijarde evrov za ustanovitev „nujnega skrbniškega sklada za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nezakonite migracije v Afriki“. Za pomoč prebivalstvu v Siriji in finančno podporo sosednjim državam, ki gostijo največ beguncev iz Sirije, kot so Jordanija, Libanon in Turčija, pa je EU doslej zagotovila še nadaljnjih 3,9 milijarde evrov (Evropska komisija). To je skupaj le pol odstotka denarja, ki bo vržen v neskončno globoko bančno brezno.

Če bi torej premijer Cerar mislil resno, da je potrebno reševati vzroke krize, ne bi ostal le pri praznih besedah, temveč bi si aktivno prizadeval za temeljite ekonomske reforme v Sloveniji, Evropski uniji in v svetu: za ukinitev kmetijskih subvencij, za izbris dolgov revnim državam (od koder prihajajo begunci), za odpravo davčnih oaz oziroma izogibanju plačila davkov (kar zlasti uspešno počnejo bogati posamezniki in velike korporacije), za obdačitev čezmejnih finančnih transakcij in borznih špekulacij, za obsežno pomoč najrevnejšim državam sveta, za prenehanje subvencioniranja industrije fosilnih goriv, za pravičnejšo delitev globalnih virov in tako naprej.

Šele takrat bi mu verjeli, da misli resno z reševanjem kompleksne globalne krize (begunske, politične, ekonomske, okoljske in še kakšne). V nasprotnem primeru, gre samo za prazne marnje.



Slika: UHCSEAS

torek, 10. november 2015

Pohod po poteh okupirane Slovenije


“Če pa gledamo od zunaj – na primer iz vesolja, od koder se ta veličastna zgradba bolje vidi – se percepcija hitro spremeni in evropski zid se naenkrat pokaže kot velikansko zaporniško dvorišče, ali natančneje, kot koncentracijsko taborišče.” (Boris Dežulović, Objektiv)

Boris Dežulović ima seveda prav - ograjevanje države je nenazadnje gradnja velikega zapora ali celo koncentracijskega taborišča. Ko bo ograja, ta grdi žičnati stvor, postavljena, jo bo težko podreti. Morda bo tam ostala še dolgo časa. In mi bomo dejansko zaporniki, za takšno ograjo preprosto ne moremo več govoriti o svobodni družbi.

Kako bomo po postavitvi ograje oglaševali Slovenijo? Bo beseda LOVE, ljubezen, ki je del besede Slovenija, še aktualna? In namesto na sončni strani Alp, bomo odslej živeli na senčni strani ograje.

Bomo res varni pred begunci oziroma pred množicami lačnih in premraženih otrok, žensk in moških? Je država res tako šibka, je celotna EU tako šibka, da mora graditi takšne ograje? Si predstavljate Palestinca, ki bi mu slučajno uspelo uiti iz popolnoma ograjene Gaze in bi se znašel pred podobno ograjo na naši meji? Saj bi se počutil kot doma.

Se bodo oglasili vsaj ljubitelji živali (če že ne ljubitelji ljudi); postavljanje takšnih žičnatih ograj namreč pretrga naravne poti živali, ki bodo v mukah umirale zataknjene za žice z malimi rezili.

Politiki pravijo, da gre za “tehnična sredstva”, a nič ne pomaga, ograja je ograja, zid je zid, zakaj bi govorili drugače. Obletnice padca Berlinskega zidu, kot simbola svobodne Evrope, pač ne bomo smeli več obeleževati. Preprosto ne, ni prav.

Med drugo svetovno vojno je italijanska vojska z žico obdala Ljubljano, a tokrat se bomo obdali kar sami. Menda je šlo takrat za dober biznis, tovarnarji so dobro zaslužili. Kdo bo tokrat zaslužil?

Ograja bo predvidoma začela rasti 11. 11. Gre za datum z veliko simbolike, na ta dan se je namreč uradno končala prva svetovna vojna. Za nas bo to poslej samo še datum postavitve Ograje. Saj žičnata ograja je pravzaprav simbol prve svetovne vojne in druge in hladne vojne. Slovenija si bo torej sama postavila veličasten spomenik. Vojni in človeški neumnosti.

Morda pa bomo čez nekaj let to tragično dejanje naše zgodovine obeležili na prav poseben način: s pohodom po poteh okupirane Slovenije. Morda tudi z maratonom. Samo upamo lahko, da pohod in tek ne bosta potekala po celotni slovenski meji. To bi bil res velik zalogaj. Celo za vrhunske športnike.

ponedeljek, 09. november 2015

Ne verjamete, poizkusimo


Čeprav se spodnje številke spreminjajo in se v različnih virih tudi nekoliko razlikujejo, pa so dober pokazatelj razmer v svetu (uporabili smo kolikor je mogoče aktualne podatke iz zanesljivih virov). Čeprav nas morda bolj prizadanejo podobe posameznikov, moramo biti zmožni razmisleka o sporočilnosti teh številk. Zazreti se v oči enemu stradajočemu človeku, je nekaj najhujšega, kar se nam lahko zgodi, še zlasti če gre za otroka, a takšnih ljudi je kar 795 milijonov (za več kot 397 Slovenij).

7,3 milijarde ljudi trenutno živi na Zemlji. (World Population Clock)

795 milijonov ljudi je lačnih oziroma stradajo. (Hunger Statistics)

Zaradi posledic skrajne revščine in nedostopnih javnih storitev letno umre 15 milijonov ljudi oziroma 40.000 dnevno (Share The World's Resources), od tega 22.000 otrok (The Hunger Project); med temi 3,1 milijona v starosti do pet let (United Nations; Sustainable Development, Goal 2).

1,4 milijarde ljudi v nerazvitih državah živi z manj kot 1,25 dolarja na dan, kar je uradna meja skrajne revščine. (The Hunger Project)

Z zdajšnjo količino pridelane hrane, bi lahko nahranili 10 milijard ljudi. (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People – and Still Can´t End Hunger)

Vsako leto zavržemo od 30 do 50 odstotkov vse proizvedene hrane na svetu oziroma med 1,2 in 2 milijardama ton. (Global Food; Waste Not, Want Not)

1,7 milijarde ljudi nima dostopa do čiste pitne vode; 2,3 milijarde jih trpi zaradi bolezni, povezanih z neprimerno vodo; 12 odstotkov svetovne populacije uporablja 85 odstotkov svetovnih zalog čiste vode. (The Hunger Project).

V svetu je 59,5 milijona beguncev. (UNHCR)

V letu 2014 je zaradi konfliktov svoje domove vsak dan zapustilo 42.000 ljudi. (United Nations, Sustainable Development, Goal 1)

57 milijonov otrok po svetu ne more obiskovati osnovne šole. (United Nations, Sustainable Development, Goal 4)

V letu 2014 so skupni svetovni vojaški izdatki znašali 1.776 milijard dolarjev (dolar in evro sta v novembru 2015 skorajda izenačena) oziroma 245 dolarjev na posameznega Zemljana. (Sipri Yearbook 2015, Summary, str. 14)

Uradna razvojna pomoč manj razvitim državam je v letu 2014 znašala 135,2 milijarde dolarjev. (United Nations; Sustainable Development; Goal 17)

Ocenjuje se, da je v tako imenovanih davčnih oazah skritih 21 do 32 bilijonov dolarjev (21.000 do 32.000 milijard dolarjev). Svet je tako samo v letu 2012 izgubil 190 do 280 milijard dolarjev davčnih prihodkov. (Tax Justice Network)

Najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva (torej več kot 3,5 milijarde) ima v lasti toliko premoženja, kot najbogatejših 85 Zemljanov. (Oxfam)

In še en podatek za Slovenijo:

V Sloveniji je leta 2014 pod pragom tveganja revščine živelo 14,5 % ali približno 290.000 oseb. (Statistični urad RS)

Čeprav bi lahko navedli še več podatkov, pa nam že obstoječi povedo naslednje:

Revščina, lakota in velika neenakost ter vsi drugi problemi (konflikti, nepismenost, ozdravljive bolezni, okoljski problemi itd.), ki izhajajo iz tega primarnega jedra oziroma vzroka splošne globalne krize, niso posledica pomanjkanja dobrin ali finančnih sredstev, temveč skrajno nepravičnega globalnega ekonomskega sistema, ki temelji na brutalni tekmovalnosti (konkurenčnosti), pohlepu in sebičnosti.

Če bomo ekonomski sistem vzpostavili na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, bodo te številke že v nekaj letih takšne: lakota 0, begunci 0, nepismeni 0, mrtvi zaradi revščine in ozdravljivih bolezni 0 itd.

Ne verjamete. Poizkusimo.


PS: Pa še nekaj. Tako imenovana begunska kriza je samo delček hude globalne krize, ki nas je oplazila. Zdi se, da se je večina do zdaj sploh ni zavedala, zato toliko panike in strahu, ki hitro preraščata v sovraštvo, to pa lahko vodi v nasilje. Ne gre samo za to, da moramo pomagati beguncem, ki na hitro prečkajo našo državo, pomagati moramo svetu. Ne s sovraštvom, temveč z ljubeznijo, ki se izraža edino z našo aktivnostjo za dobro vseh ljudi in sveta kot celote.

nedelja, 08. november 2015

Zakaj država šteje


“Država je imela v preteklosti nalogo discipliniranja kapitala. S podnebnimi spremembami bo morala to storiti ponovno.” (Christian Parenti: Why State Matters, Jacobin)

“A Gates se ne slepi, da sta njegovi 2 milijardi dovolj ali da bi težavo lahko rešil zasebni sektor. Prepričan je celo, da bo morala gonilo razvoja predstavljati državno financirana znanost. Področje energetike namreč ne omogoča hitrih bajnih zaslužkov, saj uveljavljanje nove tehnologije za proizvodnjo energije traja več desetletij, v tem času pa patentna zaščita večinoma že poteče.” (Država, reši nas! Bill Gates: Zasebni sektor ne more rešiti problema podnebnih sprememb. Staš Zgonik, Mladina, 30. 10. 2015)

V zadnjih desetletjih se je po svetu in tudi pri nas vse bolj prijemala neoliberalna miselnost, da mora biti država čim bolj “vitka”, da je potrebno javni sektor, ki je “hrbtenica” države čim bolj zmanjšati. Ta miselnost je bila pri nas celo uzakonjena v obliki zloglasnega ZUJF-a, ki je danes še vedno v veljavi.

Dobro se tudi spomnimo, kakšen pritisk na Grčijo so letos poleti (in že pred tem) izvajale evropske države in finančne institucije, da bi država zmanjšala svoj javni sektor. In ti ukrepi so še vedno “v igri”. To seveda niso ne ekonomski in ne politični ukrepi, temveč ideološki, pa naj tej ideologiji rečemo kapitalistična, neoliberalna ali kako drugače.

Zdaj pa je torej najbogatejši Zemljan, Bill Gates, izjavil, da zasebni sektor ne more rešiti problema podnebnih sprememb. Pa ne samo problema podnebnih sprememb - zasebni sektor sam ne more rešiti nobenega pomembnega globalnega problema, na primer revščine in lakote. Zasebni sektor se sploh ni nikoli ukvarjal z reševanjem svetovnih problemov. Kvečjemu ustvarjal jih je.

A bodimo realni. Ne gre za to, da bi morali ukiniti zasebni sektor. Potrebno pa ga je disciplinirati oziroma zakonsko regulirati in nadzorovati, tako: da se ne izmika plačevanju davkov, da ne izkorišča delavcev, da ne uničuje okolja, da nima popolnega nadzora nad finančnim sistemom itd. To je pomembna naloga države in njenega javnega sektorja.

Poglejmo še en primer, tako imenovano begunsko krizo. Seveda so humanitarne in druge prostovoljne organizacije dragocene, a tako kompleksno nalogo lahko reši le država. Policisti, zdravstveno osebje in še cela vrsta javnih uslužbencev edina lahko upravlja s tako zahtevnimi razmerami.

Ideologija “vitke države” nedvomno sodi na smetišče zgodovino, potrebujemo državo z močnim javnim sektorjem in z resnično demokratičnim političnim sistemom.


Slika: Green Guide


petek, 30. oktober 2015

Ekonomska pravičnost, ne pa ograje in dobrodelnost


“Vprašajmo se, zakaj begunci prihajajo v Evropo: iz Afrike zaradi revščine, ker se tako počasi pomaga tem revnim deželam.” (misijonar Pedro Opeka)

Misijonar Pedro Opeka ve, kaj je danes ključno vprašanje - ne vprašanje, KAKO zaustaviti ali preusmeriti begunce, temveč ZAKAJ prihajajo v Evropo?

To, kar danes doživlja Evropa, je namreč zgolj srečanje z realnostjo, s kakršno se že dolgo sooča velik del sveta. Revščina, lakota, vojne in begunci niso novi pojavi, saj so vsakdanjost stotin milijonov Zemljanov.

A dokler smo te probleme le občasno zaznavali preko malih zaslonov, se nas v resnici niso dotaknili, razen redkih posameznikov. Ko pa so begunci postali resnični ljudje “iz mesa in krvi”, ne le digitalne podobe, smo doživeli paniko, strah in negotovost. Doživeli smo stik z realnostjo sveta.

Panika, strah in negotovost so temelji sovraštvu. Bojimo se, da bomo izgubili “svoj svet”, pa čeprav je tudi ta svet vse bolj svet revščine ali celo lakote in konfliktov. Begunci nas opozarjajo na resničnost sveta, zato jih sovražimo in se raje oklepamo svojih iluzij varnosti in blaginje.

Ograje, ki jih želimo postaviti, so simbol našega strahu; strahu, da se tudi nam lahko “zgodi zunanji svet”; da bodo k nam prišle revščina, lakota in vojne; da bomo tudi mi postali begunci. A ograje tega ne morejo ustaviti.

Tako imenovana evropska begunska kriza je priložnost za streznitev, za prebuditev iz “digitalnih” iluzij - svet tam zunaj je v resnici svet revščine, lakote, vojn in beguncev.

Zares pravo vprašanje, ki si ga moramo zdaj zastaviti, sploh ni “ZAKAJ begunci prihajajo v Evropo”, temveč: KAJ lahko v svetu spremenimo, da ljudem ne bo treba bežati zaradi golega preživetja?

A najprej moramo prenehati z ločevanjem na begunce vojne in ekonomske migrante. Mar je kaj drugače, če vam grozi smrt zaradi bombe ali če vam grozi smrt zaradi lakote, ker so vas zaradi interesov večinoma zahodnih korporacij nagnali iz vaše zemlje in nimate nobene možnosti, da bi preživeli sebe in svojo družino?

Oditi od doma, ker vam grozi hitra smrt zaradi bomb ali počasna zaradi revščine, ni lahka odločitev. A je razumna. Podati se na negotovo pot v drugo kulturo, kjer je drugačno podnebje, kjer govorijo drugače, kjer so do vas večinoma sovražni, ni lahka odločitev. A je razumna.

KAJ torej lahko storimo, da milijonom ljudem sploh ne bo potrebno pomisliti na odhod od doma?

Ustvarimo svet, kjer bo vsakomur zagotovljeno vsaj zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, to pa so potrebe po: hrani, neoporečni vodi, primernemu bivališču, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju.

A tega zagotovo ni mogoče storiti z ekonomijo pohlepa, sebičnosti in tekmovanja (konkurenčnosti). Glavni vzrok, ki begunce “požene” od doma, je namreč ekonomija, ki s politiko nasilja, dolgov ali “poslovnih interesov” krade naravne in družbene vire velikemu delu sveta in jih kopiči v tako imenovanih razvitih državah. Begunci gredo tja, kamo “gredo” njihovi viri.

Če želimo živeti v svetu blaginje in miru, v katerem ni revščine, lakote, vojn in beguncev, je edina pot pravična delitev globalnih virov. Razvite države so zaradi svojega preteklega razvoja ekonomsko uspešne, a ta “uspešnost” uničuje preostali svet. Vendar “uspešnost” lahko nazadnje uniči tudi ekonomsko uspešne države, saj bodo ljudje iz uničenih predelov sveta na vse načine skušali priti k njim - kot begunci ali ekonomski migranti.

Mednarodni sistem delitve dobrin, utemeljen na resničnem sodelovanju med državami, bi lahko na enostaven način rešil probleme revščine in lakote ter umiril konflikte, ki so temeljni vzroki “begunske krize”.

Ne potrebujemo ne ograj, ne dobrodelnosti, potrebujemo pa pravičnost in to na ekonomskem področju. In medsebojna delitev dobrin je ekonomska pravičnost.

petek, 23. oktober 2015

Globalni finančni kazino


Čeprav nam vodilni ekonomisti zagotavljajo, da gospodarsko okrevamo in čeprav borzni indeksi v zadnjih tednih rastejo, pa smo vendarle na samem robu nove globalne finančne krize. Kaj je vzrok, da nam gre v zadnjem času tako “dobro”?

V resnici nam ne še zdaleč gre dobro, celo več: stanje globalne ekonomije je izjemno slabo. V septembru je bila EU v deflaciji, čeprav Evropska centralna banka (ECB) še vedno vsak mesec v finančni sistem “zlije” 60 milijard evrov in to bo nadaljevala še najmanj do septembra 2016. Zdaj pa guverner ECB napoveduje še dodatne nove količine denarja, ki bo “stekel” v finančni sistem - Draghi ready to throw more money at Europe's economy.

Prav tako se tudi ZDA soočajo z deflacijo. In Japonska. Deflacija oziroma padec cen zveni lepo, vendar: “Cene padajo. To sicer zveni super. Ampak: zakaj padajo? Običajno se padec cen pojavi kot posledica zmanjšanega povpraševanja, kar je posledica krize. Ta pa je mnogokrat posledica prevelikega zadolževanja in potrošnje v prejšnjem obdobju.

In te dolgove je zdaj potrebno vračati, zato je povpraševanje bolj šibko. Pa še ljudje trošijo manj, ker bo jutri ceneje. Zakaj bi danes kupili nekaj, kar bo jutri ceneje, v tem času pa še imamo denar in tečejo obresti. In tako pride do zamika povpraševanja, posledično do manjše prodaje, večjih zalog, manjše proizvodnje, naraščanja dolgov, stečajev, zmanjšanja zaposlenosti in nato do dejanskega znižanega povpraševanja. In tako zlezemo v spiralo.”
(Leon Klemše: Boj proti deflaciji je hoja po rezilu noža).

Če vse količine denarja ne pomagajo rešiti krize, potem je nekaj res zelo narobe.

Tudi Kitajska si po avgustovskem borznem zlomu še zdaleč ni opomogla; večina delnic je že več mesecev umaknjena iz trgovanja, zato so tudi trenutni dobri rezultati kitajskih borz precej zavajujoči. Tudi Kitajci znižujejo svoje obrestne mere, v ZDA pa jih centralna banka ne upa dvigniti.

Torej, vse kar borze in finančno industrijo ter preko njih celoten ekonomski sistem še drži “nad gladino”, so izjemno velike količine denarja, ki ga centralne banke “zlivajo” v finančni sistem, dobesedno stotine milijard. In kaj finančna industrija počne z vsem tem denarjem - dobesedno igra se z njim - na borzah.

Globalni finančni kazino

Koliko časa bomo še potrebovali, da bomo doumeli, kaj je pravzaprav narava sodobnega finančnega sistema, ki ima za talca celoten svet:

Globalni finančni sistem je kazino - gromozanska igralnica, kjer se špekulira z milijardami evrov, dolarjev in drugih valut. Glavni dobitki v tej igri gredo vedno v roke najbogatejšim igralcem, ki z najsodobnejšimi tehnologijami manipulirajo s cenami, finančnimi produkti in informacijami. Poraženci smo vsi ostali, še zlasti pa najrevnejši prebivalci sveta, ki zaradi špekulantskih finančnih iger umirajo zaradi lakote, trpijo v revščini, nimajo služb ali bežijo iz svojih domov. Ko pa se velikim borznim špekulantom (bankam, finančnim skladom itd.) zalomi, jim države priskrbijo nove milijardne “žetone”, za katere zadolžijo vse svoje državljane.

Temu celo rečejo ekonomija. Borze so zlo človeštva, v resnici gre za krajo. Borze so sistem, ki s pomočjo zapletenega sistema špekulacij in manipulacij preusmerja denar državljanov in gospodarstva v žepe najbogatejših. Zato prebivalstvu in gospodarstvu (če izvzamemo velike korporacije) denarja ves čas primanjkuje, čeprav ga je v finančnem sistemu več kot kdajkoli prej v zgodovini - le da ga večina kroži po svetovnih borzah oziroma v globalnem finančnem kazinoju nepredstavljivih razsežnosti.

Očitno pa nas bo šele hitro bližajoči globalni borzni zlom dokončno streznil. Ni mogoče v neskončnost vzdrževati borznih špekulacij. Ko bo padla prva domina, se bodo začele podirati vse ostale.

Takrat bo končno napočil čas medsebojne delitve dobrin.

ponedeljek, 19. oktober 2015

Vse najboljše ljudstvom Združenih narodov


Piše se leto 1945. Ljudje imajo dovolj, dovolj nepopisnih vojnih strahot, ki so že drugič prizadele človeštvo, čeprav se ni “obrnila” še niti polovica 20. stoletja. Milijoni mrtvih in ranjenih, milijoni beguncev in brezdomcev; lakota in revščina, porušene celotne države in regije, nalezljive bolezni - takšen je bil svet leta 1945. Da svet ne bi še kdaj “padel tako nizko” je bila tega leta, točneje 24. oktobra, ustanovljena Organizacija združenih narodov (skrajšano: Združeni narodi).

V teh duhu se tudi začenja njena Ustanovna listina:

“MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode

IN V TA NAMEN

živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, s sprejetjem ustreznih načel in načinov ravnanja zagotoviti,

da se oborožena sila ne uporablja, razen kadar je to v skupnem interesu, uporabiti mednarodne mehanizme za spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka vseh ljudstev,

SKLENILI ZDRUŽITI MOČI ZA URESNIČITEV TEH CILJEV.”



Sedemdeset let kasneje

Piše se leto 2015. Ljudje imajo dovolj: da je v svetu še vedno 800 milijonov lačnih ljudi; da jih 40.000 jih vsak dan zaradi umre zaradi različnih vzrokov povezanih z lakoto; da je na svetu 60 milijonov beguncev; da vojni konflikti potekajo na skoraj celotnem Bližnjem vzhodu, v delih Afrike in Azije, na vzhodu Evrope; da klimatske spremembe ogrožajo večji del sveta in da ekonomska kriza še zdaleč ni rešena.

Sedemdeset let po ustanovitvi Združenih narodov smo vsi skupaj - politiki in običajni ljudje - pozabili, zakaj je bila ta organizacija ustanovljena. Ne gre kriviti samo politikov, ti se na sedež Združenih narodov v New Yorku hodijo predvsem fotografirat in izrekat velike obljube, večinoma s figo v žepu, temveč tudi nas, običajne ljudi. Koliko nam zares pomenijo Združeni narodi, kaj naredimo za uveljavitev načel te edine organizacije, ki predstavlja celotno človeštvo?

Praznik, še zlasti okrogla obletnica, je priložnost, da naredimo korak naprej. Začimo se obnašati kot pripadniki človeštva. Bodimo najprej ljudje, šele potem pripadniki narodov, različnih veroizpovedi in prepričanj ter drugih “razlikovanj”. Potem se nam ne bo treba bati drugih in drugačnih, saj bomo v vseh najprej videli pripadnike naše velike družine, naše brate in sestre - v beguncih, najrevnejših, najbolj brezpravnih. Potem ne bomo potrebovali ograj, ki bi jih nekateri tako radi postavili tudi pri nas.

A kar je najpomembneje: Zemlja in njene dobrine pripadajo vsem ljudem. Edino, kar je prav, da naredimo je, da si jih delimo. Šele takrat bomo zaživeli v blaginji in miru.

Vse najboljše ljudstvom Združenih narodov.

sreda, 14. oktober 2015

25. člen in medsebojna delitev


Ekonomisti lahko napišejo tisoče knjig in člankov in razvijajo neverjetne ekonomske modele, a zelo težko vam bodo odgovorili na preprosto vprašanje: “Kakšen je osnovni namen ekonomije?” In odgovor na to vprašanje je prav tako izjemno preprost: “Blaginja človeštva in planeta.” To je povsem dovolj, za to ne potrebujete ne znanosti, ne vrhunske izobrazbe.

Če rečemo človeštvo, seveda mislimo vse ljudi na planetu; če rečemo planet, mislimo celotno Zemljo, sleherni njen kotiček. Torej pri ekonomiji ne gre za interese posameznikov, korporacij in posameznih držav, temveč za interese človeštva in planeta.

Takšno razmišljanje ni nekaj novega, poznamo ga že vsaj od leta 1948, ko je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija) in njen “ekonomski” 25. člen:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Vse države sveta so danes zavezane tej deklaraciji. Gre za listino, ki bi jo morala upoštevati sleherna država na svetu. Prvi korak, ki izhaja iz tega razumevanja je, da v slovensko ustavo čimprej zapišemo 25. člen, najbolje kar v nespremenjeni obliki.

Nadalje se nam poraja še eno vprašanje: “Kako v praksi uresničiti 25. člen deklaracije? To je nedvomno naloga družbenega področja, ki ga imenujemo ekonomija. Je pravi odgovor res: še več konkurenčnosti oziroma še več tekmovanja vseh z vsemi; še več gospodarske rasti; še višji dobički; še več varčevanja, ko gre za običajne ljudi in okolje? Nič od tega.

Uresničitev zavez, ki smo jih dali že dolgo nazaj s sprejetjem in potrditvijo deklaracije in njenega 25. člena, lahko uresničimo samo na podlagi sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, tako znotraj posameznih držav kot v okviru celotne mednarodne skupnosti, ki jo najbolje uteleša Organizacija združenih narodov.

25. člen v okviru posameznih držav

Medsebojna delitev znotraj držav v prvi vrsti pomeni, da je potrebno vsem prebivalcem države (državljanom, začasnim delavcem, beguncem…) zagotoviti dostop do ključnih javnih oziroma univerzalnih dobrin, “vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

To je enostavna naloga, ki jo že poznamo: zdravstveno in socialno varstvo je potrebno okrepiti do te mere, da lahko dosežeta prav vse prebivalce Slovenije; prav tako ima država na voljo dovolj stanovanj, da vsem ljudem zagotovi pravico do primernega bivanja.

Velja pa tudi resno razmisliti o ideji univerzalnega temeljnega dohodka, ki ga dobro poznajo tudi politični in ekonomski odločevalci. Kajti, ponovno poudarimo, beseda “vsakdo” v deklaraciji ne pomeni “samo nekateri”, vsakdo pomeni “vsak človek” v državi in na planetu.

25. člen v okviru mednarodne skupnosti

Posamezne države ne morejo biti “srečni otoki v oceanu planetarne bede”. Prizadevanja držav za uresničitev ekonomskih človekovih pravic vsakega posameznika “do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo”, se ne smejo končati na mejah držav. Kajti “srečne” države se bodo slej ko prej soočile z valom beguncev iz “ne-srečnih” držav, kar danes že izkušamo. Samo blaginja vseh ljudi na Zemlji lahko ustavi begunske tokove in konflikte v državah ter med njimi.

25. člen deklaracije na mednarodni ravni lahko vzpostavimo z globalnim sistemom medsebojne delitve dobrin, kar z drugimi besedami pomeni: vsaka država presežke svojih dobrin (in te so v nekaterih državah izjemno veliki) nameni globalnemu skladu, ta pa jih razporedi na območja, kjer jih primanjkuje. Namesto, da milijoni ton hrane propadajo na velikanskih smetiščih razvitega sveta, jih usmerimo tja, kamor spadajo - na krožnike ljudi, ki jo potrebujejo, ki so danes lačni. (Več: Ključni pomen globalne delitve dobrin)


Več o pomenu 25. člena deklaracije in medsebojne delitve dobrin v članku Mohammeda Mesbahija: Heralding Article 25: a strategy for world transformation.


Slika: Citizens for Global Solutions

četrtek, 08. oktober 2015

Proti TTIP in Ceti!


“Nasprotniki načrtovanih prostotrovinskih sporazumov med EU in ZDA (TTIP) ter EU in Kanado (Ceta) so Evropski komisiji danes predali okoli 3,3 milijona podpisov, zbranih v enem letu pod spletno peticijo Stop TTIP.” (Nasprotniki TTIP Komisiji predali 3,3 milijona podpisov, v soboto protesti, Delo, 7. 10. 2015)

Če bi se zares zavedali, kakšno nevarnost za prebivalce Slovenije (in seveda drugih evropskih držav, ZDA Kanade...) predstavlja sprejetje zloglasnih prostotrgovinskih sporazumov TTIP in Ceta, bi se na slovenskih trgih zbrali v deset tisočih in glasno zahtevali takojšnjo prekinitev vseh pogajanj.

Morda bodo ti sporazumi nekaterim res koristili, a to bodo zagotovo samo največje korporacije in najbogatejši ljudje na svetu. Za večino ljudi, za mala podjetja, za javni sektor (javne šole, zdravstvene ustanove…), za demokracijo, za naše okolje in naravne vire pa so ti sporazumi destruktivni in prinašajo samo še nadaljnje zaostrovanje ekonomske, okoljske in družbene krize.

Novi prostotrgovinski sporazumi so pot k nadaljnjemu procesu komercializacije družbe, ki slehernega človeka, sleherno delo in sleherno dobrino “vidi” zgolj kot tržno oziroma komercialno blago. Ključna orožja komercializacije družbe so privatizacija skupnih in javnih institucij ter dobrin, deregulacija ekonomije in demontaža demokracije.

Tržne sile, ki vodijo “projekt” komercializacije, so prevzele ključne politične in ekonomske institucije Evropske unije (podobno je tudi v drugih povezavah in državah), zato Evropska komisija zavrača celo peticijo, ki jo je podpisalo kar 3,3 milijona Evropejcev. Za demokratične mehanizme jim dol visi.

Tržne sile so dobesedno sile zla in uničenja, politiki in voditelji ekonomskih institucij (centralne banke, Mednarodni denarni sklad…) pa pogosto sploh ne razumejo, da z njihovo podporo delujejo neposredno proti človeštvu.

Sprejetje prostotrgovinskih sporazumov TTIP in Ceta prinaša še večjo revščino (izguba delovnih mest, uničenje javnega sektorja, privatizacija skupnih dobrin kot je na primer voda), še slabšo zaščito okolja in še manjšo politično neodvisnost Slovenije ter popolno izgubo demokratičnosti njenih institucij.

Zato je edino prav, da se tem sporazumom upremo. Preko peticij, protestov, zapisov in drugih oblik civilnega upora. To je naša “sveta” dolžnost.


sreda, 07. oktober 2015

Ključni pomen globalne delitve dobrin


"Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in tako ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo." (Osnutek za medsebojno delitev)

Čeprav je načelo medsebojne delitve dobrin pomembno na vseh ravneh človeške družbe, pa je danes najpomembnejša njegova uveljavitev na globalni ravni. Ta hip je na svetu še vedno skoraj 800 milijonov ljudi (Hunger Statistics), ki trpijo zaradi lakote. Že danes svetovna pridelava hrane zadošča za prehrano približno 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People – and Still Can´t End Hunger), na svetu pa nas živi približno 7,3 milijarde (september 2015). 

Vendar vsako leto konča v smeteh kar od 30 do 50 % vse proizvedene hrane na svetu oziroma med 1,2 in 2 milijardama ton. (Global Food; Waste Not, Want Not) Ne potrebujemo torej še večje proizvodnje hrane oziroma še višje gospodarske rasti, temveč pravičnejšo in učinkovitejšo porazdelitev globalnih dobrin.

Globalni trgi ne bodo nikoli zagotavljali vsem ljudem na planetu dostopa do temeljnih dobrin, kot so voda, hrana, zdravila, primerna bivališča in dostop do izobraževanja ter zdravstvenega in socialnega varstva. Pomanjkanje teh dobrin je temeljni vzrok za vse številčnejše konflikte v različnih koncih sveta, ki se kadarkoli lahko razrastejo v vojne širših razsežnosti s povsem nepredvidljivimi posledicami.

Čeprav so svetovni problemi veliki, pa zanje ne potrebujemo zapletenih rešitev. Vzpostaviti globalni sklad, v katerega se bodo stekali presežki dobrin in iz katerega bodo države lahko prejemale dobrine, ki jim jih primanjkuje, je naloga, ki je v današnjih časih izjemnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij in sodobnih transportnih sredstev relativno preprosto izvedljiva.

Ta sistem bi povsem odpravil stalno potrebo po mednarodni pomoči, današnje humanitarne organizacije pa bi se lahko učinkovito vključile v sistem globalne ekonomije delitve, saj imajo izjemno razvejane mreže za dostavo dobrin v najodročnejše kraje sveta. Vpliv takšnega sklada globalnih dobrin bi bil izjemno blagodejen za mednarodne odnose, saj bi države šele s tem začele resnično sodelovati med seboj.

V današnji ekonomski tekmi vseh z vsemi so mednarodni odnosi bolj podobni vojni kot pa miru; tudi tam, kjer ne rožlja orožje. Globalni sklad, ki bi omogočal učinkovit sistem delitve dobrin med državami, bi pomenil izjemno velik korak za človeštvo – resnično bi zaživeli v svetu solidarnosti, sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in miru, dobesedno v – novi dobi človeštva.


Vir: Na kratko o medsebojni delitvi dobrin

Slika: How Sharing Food Makes You a Better Person, Time

nedelja, 27. september 2015

Kaj je medsebojna delitev dobrin


Medsebojna delitev dobrin nam ni nepoznana. V družinah je delitev dobrin samoumeven »ekonomski« odnos med vsemi njenimi pripadniki. Vsem staršem na svetu se zdi povsem naravno, da s svojimi otroki in drugimi družinskimi člani delijo »svoje« dobrine – hrano, stanovanje in drugo.

Antropologi ugotavljajo, da je bila človeška družba že od najzgodnejših začetkov utemeljena na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin, sodobne psihološke raziskave pa kažejo, da so že majhni otroci, še preden nam jim »uspe« privzgojiti sebičnost in tekmovalnost, naklonjeni sodelovanju in medsebojni delitvi. (Why We Cooperate, Preživetje najprijaznejših in Sodelujoči državljani sveta).

V lokalnih skupnostih že dolgo poznamo celo vrsto primerov medsebojne delitve dobrin (npr. skupna košnja trave, souporaba kmečkih pripomočkov; zadruge, gasilstvo), v zadnjem času pa lahko govorimo o pravem preporodu načela medsebojne delitve dobrin. Souporaba in izmenjava različnih stvari; časovne banke, knjižnice reči, kooperative; delitev koles, avtomobilov in orodij so samo nekateri primeri delitve v lokalnih in širših skupnostih.

Tudi na ravni države lahko govorimo o medsebojni delitvi dobrin. Danes skorajda v vseh državah sveta poznamo sisteme, ki z združevanjem sredstev iz različnih virov (davki, prispevki in drugi viri) oblikujejo skupni sklad oziroma sklade, iz katerih se zadovoljujejo potrebe vsega prebivalstva (na primer javno šolstvo, zdravstveno in socialno varstvo). Takšni sistemi delujejo po načelu medsebojne delitve dobrin in čeprav so marsikje daleč od popolnosti, so vendarle pomemben razvojni korak k naprednejšim oblikam medsebojne delitve dobrin.

Prav tako lahko rečemo, da je tudi dobrodelnost oblika medsebojne delitve, vendar je njen temeljni problem ta, da zgolj »gasi« probleme, ne rešuje pa vzrokov zanje. Pomoč običajno pride samo do nekaterih ljudi in pri tem se pogosto dogajajo zlorabe. To, kar zares potrebujemo, je pravičen sistem medsebojne delitve dobrin, ki bi vsem ljudem zagotovil blaginjo. (A primer on global economic sharing in Heralding Article 25: a strategy for world transformation)

Če nam je medsebojna delitev poznana v družinah, do neke mere tudi na lokalni in državni ravni, pa na mednarodni ravni o medsebojni delitvi skorajda ne moremo govoriti. Države neusmiljeno tekmujejo za naravne vire, pri čemer so velike in bogate države v prednosti in v velikem obsegu izkoriščajo naravne vire revnejših držav. Skupne dobrine človeštva postajajo tržno blago, ki jih, namesto da bi zadovoljevale osnovne potrebe vseh ljudi, razporejajo interesi bogatih posameznikov, korporacij in držav.

Čas je, da medsebojna delitev dobrin postane temeljno načelo ekonomskih odnosov med svetovnimi državami, s čimer bi v kratkem času odpravili lakoto in revščino ter postavili resnično trdne temelje svetovnemu miru.

Uveljavitev načela medsebojne delitve dobrin bi pomembno prispevala tudi k ohranitvi globalnega okolja. Danes je namreč na svetu več kot dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb človeštva. Svetovna proizvodnja hrane na primer presega potrebe vseh ljudi, ki živijo na planetu Zemlja. Spodbujanje gospodarske rasti in potrošništva ne rešuje problematike lakote in revščine, celo nasprotno, še zaostruje jo in hkrati nezadržno uničuje naše skupno okolje.

Ne potrebujemo še več gospodarske rasti oziroma še več dobrin, potrebujemo pa njihovo pravičnejšo porazdelitev. Medsebojna delitev in sodelovanje sta na vseh družbenih ravneh jamstvo za blaginjo ljudi, ravnovesje v okolju in svetovni mir. Ne moremo govoriti o sodelovanju med državami, če med njimi ves čas poteka neusmiljena ekonomska vojna za dobrine.

Medsebojna delitev dobrin je pot do izpolnitve temeljne človekove »ekonomske« pravice, ki je že od leta 1948 zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«



Vir: Na kratko o medsebojni delitvi dobrin na spletni strani Medsebojna delitev

Slika: Fotolog