Miroljubna koeksistenca 2.0

V luči zaostrovanja napetih odnosov med številnimi državami, ki so se še zlasti zaostrili s sedanjo ukrajinsko krizo, velja ponovno razmisliti o politiki miroljubne koeksistence oziroma miroljubnega sobivanja.

Koncept miroljubne koeksistence izvira iz Rusije; Lenin se je kmalu po revoluciji 1917 zavedal velikega pomena miroljubne koeksistence oziroma sobivanja različnih političnih in ekonomskih sistemov. Tako bi imela socialistična Rusija (kasneje Sovjetska zveza) - v obliki tehnične pomoči - koristi od tehnološko razvitejših kapitalističnih držav, ki bi jim v zameno lahko odobrila določene koncesije.

“Trajen mir,” je dejal Lenin, “bi predstavljal takšno olajšanje za delovne ljudi v Rusiji, da bi se nedvomno strinjali s sprejetjem določenih koncesij. Pod razumnimi pogoji je sklepanje koncesij tudi za nas zaželeno kot eno izmed sredstev, da bi Rusija dobivala tehnično pomoč od razvitih dežel za obdobje, v katerem bodo druga poleg druge koeksistirale socialistične in kapitalistične države” (Lenin, Dela, 4. izdaja).

Prav tako “brez nekih vzajemnih odnosov med nami in kapitalističnimi državami za nas niso mogoči trajni ekonomski odnosi. Dogodki zelo očitno kažejo, da prav tako tudi zanje niso mogoči,” je zapisal Lenin.

Kasneje, po Stalinovem obdobju, je politiko miroljubne koeksistence obudil sovjetski voditelj Nikita Hruščov. Leta 1959 je v reviji Foreign Affairs zapisal:

“Svojega soseda imate lahko radi ali pa ne. Niste obvezani, da ste njegov prijatelj ali da ga obiskujete. Toda živite drug poleg drugega in kaj storiti, če niti vi niti on nimata nikakršne želje, da bi zapustila dom in se naselila kje drugje? Nič bistveno drugače ni v odnosu med državami. Nerazumno bi bilo domnevati, da lahko nezaželeni sosednji državi tako zelo zagrenite življenje, da se bo odločila izseliti na Mars ali Venero. In obratno seveda.

Kaj nam torej preostane? Možni sta dve poti: ali vojna - in vojna v dobi raket in jedrskih bomb povzroči najhujše možne posledice za vse narode - ali miroljubna koeksistenca.” Vsekakor besede, ki so danes še vedno zelo aktualne.

Zanimiva je tudi misel Edvarda Kardelja (O socializmu in vojni, str. 495), ki je zapisal: “Ako je vojna neizogibna, je koeksistenca nerealna fikcija, iluzija.” Pravzaprav moramo ponovno resno razmisliti, ali se bomo prizadevali živeti drug poleg drugega v miru in bomo sodelovali med seboj, ali se bomo (ponovno) prepustili vojni, ki je sedaj lahko tudi totalna. Danes bobni vojne znova glasno grmijo.

Vendar koncept miroljubne koeksistence presega socialističen “svet”. V božični poslanici leta 2004 je papež Janez Pavel II. pozval k “miroljubni koeksistenci” na Bližnjem vzhodu. Kjer še zdaleč ni miru.

V resnici sploh nimamo nobene izbire, edina pot je miroljubna koeksistenca. Med vsemi državami in narodi; na področju politike in še posebej ekonomije, kjer miroljubna koeksistenca pomeni sodelovanje, solidarnost in medsebojno delitev.


Slika: Nirmukta

100 bilijonov razlogov za upor

Je mogoče krizo rešiti z zmanjševanjem obsega javnih storitev, s krčenjem oziroma “uravnoteženjem” državnih izdatkov, z odpuščanjem javnih in drugih delavcev, s privatizacijo ali s podobnimi “orožji” iz bogatega arzenala neoliberalne politike? So to pravi ukrepi za zmanjševanje dolgov in reševanje krize?

Danes skupni globalni dolg znaša 100 bilijonov dolarjev oziroma sto tisoč milijard dolarjev (Global Debt Exceeds $100 Trillion as Governments Binge, BIS Says) in je od začetka krize narasel za 40 odstotkov. Ker so dolgovi obrestovani, bodo samo še naraščali in to eksponentno, pa če takoj odpustimo vse javne delavce, če ukinemo vse socialne pomoči, če ukinemo javno zdravstvo in šolstvo itd.

Vsi ti “popularni” neoliberalni ukrepi so dejansko popoln nesmisel in k zmanjševanju dolgov dejansko doprinesejo tako malo, da to lahko preprosto zanemarimo. Če je 100 bilijonov dolarjev obrestovano s samo enim odstotkom (dejansko obresti na dolg lahko dosegajo tudi 7 odstotkov, še zlasti, ko gre za “problematične” države), to pomeni na letni ravni dodaten 1 bilijon oziroma tisoč milijard dolarjev, ki jih je prav tako potrebno odplačati.

Povsem jasno je, da take “gore” dolgov preprosto nikoli ne bo mogoče odplačati, z nikakršnimi “varčevalnimi” ukrepi. Imajo takšni dolgovi potem sploh še kakšen smisel? Imajo. Predstavljajo izjemen sistem obvladovanja globalne politike, globalnih množic in enostaven ter poceni način za dostop do globalnih dobrin. Moč, ki je skoncentrirana v rokah globalne finančne elite, tako presega vse doslej znane oblike vladanja. Bi tej eliti lahko rekli kar financokracija?

Denar kot javno dobro

Francoska ekonomistka dr. Catherine Samary v intervjuju za tednik Objektiv pravi, da denar ne “more biti privatno orodje, ampak mora biti javna dobrina za oblikovanje družbenega in gospodarskega razvoja. Bančni sistem s centralnimi bankami na čelu mora delovati v okviru skupnih okoljskih in družbenih ciljev.” Dr. Samary ne govori o gospodarski rasti, temveč o gospodarskem razvoju ter o skupnih okoljskih in družbenih ciljih.

Danes pa je denarni oziroma finačni sistem namenjen destruktivni gospodarski rasti in tekmovalnosti ter je usmerjen v cilje, ki so v resnici interesi peščice ljudi, ki želijo moč, oblast in bogastvo.

Pravi boj s krizo je zato boj za nadzor nad finančnim sistemom. Dokler denar in finančni sistem ne bosta javni dobrini, je vsak drug ukrep povsem nesmiseln.

Slika: GlobalResearch

Nova blokovska ureditev sveta

Krimski referendum je mimo in stvari so ljudem zdaj “jasne”: Rusija je “bad guy”, ki krši mednarodno pravo in ki z grožnjo vojaške sile izsili referendum o odcepitvi Krima od Ukrajine. Zahodni “demokratični” in “civiliziran” svet enotno obsodi to grobo, barbarsko in enostransko dejanje. Svet je nenadoma spet “urejen”, kajti na eni strani je dobro, na drugi pa zlo. In Ukrajina naenkrat sploh ni več problem, pravi problem je Rusija.

Finančni imperializem in neokolonializem

Mnogi komentatorji svarijo pred novo hladno vojno, a hladna vojna je že dejstvo, vendar je tokrat bistveno drugačna od prejšnje. Medtem, ko je hladna vojna v drugi polovici 20. stoletja potekala na ideološki osnovi med kapitalističnimi in socialističnimi državami, pa tokratna poteka na ravni finančnih centrov moči.

Današnja ključna orožja nove hladne vojne so valute, dolgovi in finančni instrumenti (delnice, obveznice, derivativi itd.). Kako si danes podrediš državo? Z orožjem? To je povsem preživet in zastarel način, ki se uporablja samo še v zares skrajni sili ali za pridobivanje glasov volilcev, ki radi vidijo “mišice” svojih voditeljev. Danes si državo podrediš z dolgovi, ki v prvi fazi izgledajo kot mednarodna “pomoč” ter z valutnimi in drugimi finančnimi špekulacijami/manipulacijami.

Nekoč je morala (imperialna) država v iskanju novih naravnih in človeških virov napasti drugo državo, kar je bilo izjemno drago in pogosto tudi skrajno tvegano dejanje. Danes se najprej z nekaj finančnimi operacijami zlomi finančni sistem napadene države, le-ta zaprosi za mednarodno pomoč, ki jo potegne v dolžniško spiralo ter posledično v trajno odvisnost oziroma neo-kolonialni odnos. In glej čudo: naravni in človeški viri so nenadoma skorajda zastonj.

Zahodni finančni centri moči (centralne banke najmočnejših držav, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka) si že desetletja s takšno politiko podrejajo države. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bile na udaru še zlasti številne južnoameriške države, nekatere azijske države (Tajska, Indonezija), pa tudi Rusija itd. Potem so prišle na vrsto evropske države na čelu z Grčijo. Zdaj je (ponovno) na vrsti Rusija, ki pa se je zaradi njene vojaške moči ni mogoče lotiti neposredno.

V ta namen je bil več kot pripraven “napad” na Ukrajino (podobno kot je bila Grčija “orodje” za podreditev EU), kar za Rusijo predstavlja strateško in tudi simbolno grožnjo. EU je Ukrajini novembra 2013 ponudila v podpis sporazum, s katerim bi Ukrajino “potegnili” v evropsko-ameriški trg kapitala (prav zdaj potekajo pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA), kar je z drugimi besedami pot do sodobnega neo-kolonialnega odnosa: najprej finančna “pomoč”, ki ji sledi dolžniška kriza in potem privatizacija, razprodaja naravnih virov ter dostop do poceni delovne sile.

Zahodni finančni centri proti Rusiji in Kitajski

Zahodnim finančnim centrom moči, ki v veliki meri obvladujejo politiko ZDA in EU, danes nasproti stojita samo še dva zares močna nasprotnika - Rusija in Kitajska. Na tej “fronti” poteka nova blokovska ureditev sveta. Ukrajina je samo eno od “bojišč” v tej hladni vojni 21. stoletja.

Rusija in Kitajska že nekaj časa grozita, da bosta prenehali poslovati v dolarjih, še zlasti, ko gre za trgovanje z nafto. To pa bi bila prava “jedrska bomba” za vplivne zahodne finančne centre moči, katerih glavno imperialno “orožje” so dolarji. Finančna orožja za množično uničevanje že “bobnijo” okoli nas, žrtve se štejejo v stotinah milijonov lačnih, obubožanih in brezposelnih.

Zahodne medijske korporacije, ki nas “bombardirajo” z novicami o demokraciji, mednarodnem pravnem redu, ozemeljski nedotakljivosti in s podobnimi floskulami, predvsem skrbijo, da bi o tem čim manj vedeli.

Slika: Economy Lifes

Hvalnica medsebojni delitvi

Krize, s katero se soočamo v začetku 21. stoletja, ni mogoče reševati ločeno po posameznih področjih. Ekonomska, družbena in okoljska kriza so del splošne krize človeštva, ki zahteva celovit pristop reševanja.

Ekonomija, ekologija in etika so ključna področja celovitega pristopa za reševanje splošne krize človeštva. Še posebej pomembno je, da je vsako ekonomsko ravnanje zavezano družbeni pravičnosti in pravilnemu odnosu do okolja.

Zemlja, naš skupni dom, deluje kot celovit sistem, ki vsem živim bitjem omogoča preživetje in razvoj. Razvoj človeške družbe ne sme povzročati uničevanja občutljivega naravnega ravnovesja, ki zagotavlja naš in obstoj vseh drugih bitij, s katerimi si delimo naš planet.

Nadaljna gospodarska rast ni (več) mogoča, kajti živimo v okolju, ki ima svoje zakonitosti in meje. Namesto dodatnih pritiskov na dobrine in okolje, ki so posledica nebrzdane gospodarske rasti, potrebujemo pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin.

Osnovni način za dosego pravičnejše porazdelitve globalnih dobrin je medsebojna delitev, ki temelji na vzajemnosti in solidarnosti z drugimi ljudmi in narodi. Dostop do osnovnih dobrin ne more in ne sme biti vezan na tržno moč posameznika oziroma skupnosti.

Za reševanje nakopičenih globalnih problemov, rešitev ne smemo iskati v okviru ideologij, ki so - pogosto tragično - zaznamovale pretekla stoletja. Novi pristopi morajo zajemati iz najboljših praks preteklosti in sedanjosti za dosego skupnih ciljev človeštva.

Skupni cilji človeštva so osrednja točka, ki nas mora povezovati ne glede na različnost političnih in ekonomskih sistemov ter religioznih, kulturnih in drugih razlik. Najpomembnejši skupni cilj človeštva je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi.

Človekove osnovne potrebe so potrebe po hrani, neoporečni vodi, primernem bivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju. Zadovoljevanje teh potreb so temeljne človekove pravice slehernega Zemljana in osnova za blaginjo človeštva.

Zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi je temeljni pogoj za mir in varnost v svetu. Veliko bogastvo na eni in obsežna revščina na drugi strani predstavljata stalni vir napetosti in konfliktov v svetu ter ogrožata prihodnost človeštva.

Človeštvo kljub vsem razlikam, ki ga bogatijo, predstavlja enovito celoto. Šele, ko bo vsem prebivalcem Zemlje zagotovljeno vsaj zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, bo človeštvo dejansko izrazilo enost in delovalo v dobro vseh ter planeta kot celote.

Da bi lahko zadovoljevali osnovne potrebe ljudi in v širšem smislu zagotovili blaginjo človeštva, moramo med seboj sodelovati in ne tekmovati. Neusmiljeno tekmovanje za globalne dobrine stotinam milijonom ljudi prinaša nepopisno trpljenje.

Človeška skupnost se je izoblikovala na podlagi sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve. Ti temelji človeške družbe morajo ponovno, tokrat na ravni celotne človeške družine, odigrati svojo povezovalno in miroljubno vlogo.

Medsebojna delitev predstavlja širok spekter različnih ekonomskih oblik in odnosov, ki zagotavljajo pravično porazdelitev dobrin med vse ljudi. Medsebojna delitev ne izključuje drugih ekonomskih oblik in odnosov.

Materialna blaginja je osnova razvoja posameznikovih in družbenih potencialov, ne pa končni cilj vseh njihovih prizadevanj. Novi življenjski vzorci morajo temeljiti medsebojni delitvi, na počasnejšem tempu življenja, zmernosti in bolj povezanih skupnostih.

Ljudstvo proti finančni oligarhiji

Leta 1934 je Edvard Kardelj pod psevdonimom Tone Brodar napisal razpravo z naslovom Fašizem. Po natanko osemdesetih letih so njegove misli nenavadno aktualne. Leta 1934 je kriza, ki se je začela z borznim zlomom 1929, povzročila veliko brezposelnost, revščino in družbene konflikte; fašizem je bil v vzponu. Leta 2014 je situacija podobna; za njeno razumevanje se splača brati Kardelja (besedilo v navednicah, kjer avtor ni posebej naveden, je iz njegove razprave Fašizem).

“Zraščanje industrijskih monopolov s finančnimi ustvarja v današnjem gospodarstvu tanko plast ljudi, ki dajejo pečat celotnemu gospodarstvu in ne samo gospodarstvu - s svojo gospodarsko premočjo postavlja ta finančna oligarhija tudi politiko in kulturo v službo svojih lastnih ekonomskih interesov.”

Po študiji iz leta 2011 danes le nekaj megakorporacij obvladuje večino najpomembnejših svetovnih korporacij in te “super entitete” so večinoma največje globalne banke, kot so “Barclays Bank, JPMorgan Chase & Co. in The Goldman Sachs Group” (Revealed – the capitalist network that runs the world).

Zakaj kapitalizem “proizvaja” krize? V želji po višjih dobičkih kapitalisti izvajajo “racionalizacijo”, ki je “silno povečala produktivnost človeškega dela. Z močno zmanjšanimi produkcijskimi stroški so metale tovarne silne množine blaga na trg. Toda ta racionalizacija je šla na račun človeških delovnih sil, kar je kmalu imelo posledice: ulice so se napolnile z brezposelnimi, kupna moč je padla.”

Danes je stanje še slabše. Zaradi izjemnega tehnološkega napredka je na trgu blaga veliko preveč, potrebe po delavcih pa se drastično manjšajo.Torej so krize v kapitalizmu neizbežne oziroma so del sistema samega. “In kako vplivajo monopoli na razvoj krize? Bremena krize skušajo prevaliti na rame delovnega ljudstva”. Zveni znano? “Monopolistični finančni kapital tedaj sistematično ruši kupno moč delovnih množic in kratko malo onemogoča izhod iz krize”.

V takšni situaciji gospodarske rešitve, kljub velikim naporom vlad, preprosto niso mogoče. “Ko so gospodarska sredstva odpovedala, je pričel iskati finančni kapital politični izhod iz krize in rezultat tega iskanja je - fašizem.” Fašizem se vedno pojavi v času hude krize kapitalističnega sistema; v Italiji na primer po 1. svetovni vojni, v Nemčiji pa po gospodarskem zlomu leta 1929.

Tako pridemo do prave definicije fašizma: “Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva.”

Je torej naključje, da se ravno v današnjem času pojavlja vse več fašističnih skupin, gibanj, strank? Krizi, ki se je začela leta 2008, ni in ni videti konca. Ljudje so vse bolj nezadovoljni, vse več je brezposelnih, države pa so povsem nemočne oziroma podrejene finančnemu kapitalu. Poleg tega se “vrhovi socialdemokratskih organizacij postopoma fašizirajo. Med fašističnimi in socialdemokratskimi voditelji ni več bistvene razlike. Eni rešujejo kapitalistično gospodarstvo s fašistično diktaturo, drugi pa s social-fašistično demokracijo.”

Problem fašizma je, “da ne prinaša v družbo nobenega novega momenta, ne rešuje nobenega konflikta, ne prinaša nikake socialne ali gospodarske spremembe, temveč ima edini namen - varovati s političnimi sredstvi, da množica nasprotstev in protislovij v kapitalističnem sistemu ne pride do eksplozije.”

Edina sila, ki poganja že “sama po sebi finančni oligarhiji strah v kosti” so množice, zato bo na koncu “ostala samo še gola resnica: finančna oligarhija na eni strani - zatirano ljudstvo na drugi strani”.

Danes se moramo zavedati, ne prvič v zgodovini, da je finačna oligarhija pravi sovražnik, ki ga lahko porazi edino in samo ljudska moč. Dolgovi so orodje, s katerim danes finančna oligarhija vlada posameznikom, podjetjem in državam. Ni naključje, da je ruski predsednik Putin nedavno sporočil zahodnim voditeljem oziroma finančnim oligarhom, ki stojijo za njimi, da bo v primeru zaostrovanja sankcij proti Rusiji, nehal odplačevati dolgove zahodnim državam (beri: bankam) in nehal trgovati v dolarjih. Tega je finančne oligarhe najbolj strah in Putin to dobro ve. V primeru Ukrajine gre v resnici za veliko igro finančnega kapitala: podrediti si Rusijo. Rusija je že nekaj časa “trn v peti” globalnega finančnega kapitala.

A pustimo ob strani veliko igro. Tudi običajni ljudje imamo mogočna orodja za boj s finančnimi oligarhi: poslovanje v komplementarnih oziroma alternativnih valutah v lokalnih okoljih, ustanavljanje javnih bank (prav zdaj želijo z neposredno demokracijo takšno banko ustanoviti v ameriški zvezni državi Vermont; In Show of Direct Democracy, Vermont Pushes for Public Bank), prevzemanje podjetij (Okupiraj, upri se, proizvajaj!), neposredna izmenjava oziroma medsebojna delitev dobrin itd.

Edvard Kardelj je svoje razmišljanje o fašizmu pred osemdesetimi leti zaključil takole:

“Fašizem je izraz slabosti finančnega kapitala, izraz strahu pred množicami, ne pa izraz moči”.

“Ali more fašizem zaustaviti hudournik novih idej? - Ne more! - Ali more uničiti delavski razred in najboljše elemente človeškega duha? - Ne more!”


Slika: The Guardian

Sinteza, ne ideologije

Ena glavnih ovir, da se kot človeštvo nikakor ne moremo premakniti iz začaranega kroga političnih in ekonomskih konfliktov, so ideološke razlike, ki nas (še vedno) razdvajajo, bolj kot karkoli drugega. Ključna značilnost sleherne ideologije oziroma -izma (katolicizem, kapitalizem, socializem, neoliberalizem itd.) je, da se okoli neke praviloma dobre ideje oblikuje kompleksen sistem “znanj”, šol, verovanj, prepričanj, mnenj. In ta sistem slej ko prej postane statičen oziroma se s časom le malo spreminja.

Tako na primer katolicizem svoje delovanje danes še vedno utemeljuje na knjigah, ki so nastale pretežno v 2. in 3. stoletju našega štetja. Človeška družba pa ni nekaj statičnega in se spreminja. Če so bile te knjige aktualne pred skorajda dvema tisočletjema, pa danes niso več. Kar ne pomeni, da je osnovna ideja (krščanske) ljubezni neustrezna ali zastarela, temveč da zapisi v starih knjigah preprosto ne ustrezajo več današnjemu času. V 2. stoletju ljudje pač niso vedeli za “okroglost” Zemlje, Higgsov bozon, nevroznanost, internet, AIDS, pametne telefone in tako naprej.

Čeprav danes o kapitalizmu le s težavo povemo kaj dobrega, pa je v svoji začetni fazi uspel sprostiti ustvarjalni “kapital” človeštva in zrušil “zacementirane” družbene odnose fevdalne dobe. V 18. stoletju tako Adam Smith, za katerega mnogi pravijo, da je “oče” sodobnega kapitalizma, ni poznal globalnega segrevanja ozračja, tekočih trakov; v njegovem času pa je na svetu živelo manj kot milijardo ljudi (medtem, ko nas je danes že preko 7 milijard) in tako naprej. Kot odgovor na velikansko pomanjkljivost kapitalizma - nepravično porazdelitev družbenega bogastva -, je v 19. stoletju nastal socializem, ki v osnovi izhaja iz ideje družbene in ekonomske pravičnosti.

Nosilci in pripadniki neke ideologije praviloma ne želijo sprememb, kljub temu, da se družbene, ekonomske, politične in okoljske okoliščine bistveno spremenijo. Zato večina ideologij postopno začne zavirati razvoj. Druga pomembna značilnost ideologij je, da njihovi nosilci in pripadniki kritike, drugačna stališča in drugačna mnenja vedno štejejo za nekaj sovražnega, tujega, nasprotujočega. Najhuje je, kadar se “udarita” dve ideologiji, takrat so posledice najhujše. 20. stoletje je bilo obdobje največjih spopadov ideologij, ki ne potihnejo niti v 21. stoletju.

Sinteza

Tisto, kar danes zares potrebujemo, je sinteza. Beseda sinteza izhaja iz stare grščine, ki pomeni “sestavo, združitev”. V Heglovi sinteza dialektiki pomeni “najvišjo razvojno stopnjo, ki združuje na novi, višji osnovi pozitivne elemente prejšnjih stopenj” (Verbinc, Slovar tujk).

Sinteza pomeni, da ne delujemo na podlagi ene “izbrane” ideologije, temveč da smo zmožni združiti najboljše prakse preteklosti in sedanjosti za dosego skupnih ciljev človeštva. Najpomembnejši skupni cilji človeštvo pa so danes vsekakor zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, blaginja človeštva, ohranitev okolja in mir.

Danes si ideoloških konfliktov širših razsežnosti preprosto ne moremo več privoščiti, saj se lahko sprevržejo v nepredvidljive smeri, tudi v smer totalnega medsebojnega uničenja. Človeška družba mora združevati različne poglede in pristope v novo celoto. Če je nekaj socialistično, še ne pomeni, da moramo to zavrniti, ker pripadamo drugi ideologiji; a tudi, če je nekaj kapitalistično ni nujno, da je v redu samo zato, ker je kapitalistično.

Svet ni niti črno-bel, niti ni nespremenljiv. Sinteza na vseh družbenih področjih, danes pa še posebej na ekonomskem področju, je zato pot v boljšo prihodnost človeštva.


Slika: Europamedia

Evropska ne-zavest

2. aprila 2009 je Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Resolucija je bila predvsem projekt evropske desnice, ki je želela fašizmu in nacizmu, kot nedvoumno totalitarnima sistemoma, za vsako ceno dodati še komunizem. A pustimo ob strani ozadja in (politične) cilje te resolucije, dejstvo je, da je Evropa v njej prepoznala, da je bilo evropsko združevanje med drugim tudi “odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta”.

Zato pa je zdaj za zdravi razum preprosto nepojemljivo, da Evropa moralno in finančno izdatno podpira vlado v Ukrajini, v kateri imajo pomembne položaje deklarirani neofašisti in skrajni desničarji. Tako na primer ukrajinsko službo za nacionalno varnost vodi voditelj skrajno desničarske militantne oziroma neofašistične skupine Desni sektor Dmitrij Jaroš, namestnik premiera pa je Oleksander Sych iz skrajno desne stranke Svoboda (Who exactly is governing Ukraine?).

Evropski parlament je leta 2012 objavil resolucijo, v kateri je pozval demokratične sile v Ukrajini, naj nikakor ne sodelujejo s stranko Svoboda, zaradi njenih “rasističnih, antisemitskih in ksenofobičnih pogledov” (Threat of Military Confrontation Grows in Ukraine). Kaj se je zdaj zgodilo? Je zdaj takšna politika za Evropo postala sprejemljiva?

Brian Becker za GlobalResearch piše (How and Why the U.S. Government Aided a Coup Led by Neo-Nazis in Ukraine), da je “vlada ZDA pripravila, financirala in v polnosti podprla klasični državni udar, s katerim so vrgli koruptivno, a vendar demokratično izvoljeno vlado v Ukrajini. Pri destabilizaciji Ukrajine so se ZDA pridružile še vlade Nemčije, Francije, Velike Britanije in druge sile zveze NATO,” ki so v ta namen podprle neofašiste in skrajne desničarje. Prvič po 2. svetovni vojni tako eno od držav, ki si med drugim želi tudi v EU, vodijo neofašisti in skrajno desni radikalci, ki jih poleg ZDA podpira tudi EU (The Clash in Crimea is the Fruit of Western Expansion), torej tudi Slovenija.

In vrla Evropa bo zdaj uvedla številne sankcije proti Rusiji (EU proti Rusiji v treh ravneh), hkrati pa bo izdatno pomagala ukrajinski vladi. Smo torej na pragu novega-starega totalitarizma, ki ga bosta ustoličili kar ZDA in EU? Zakaj na primer običajno tako moralna Evropa sploh ne želi izvedeti, kdo je bil v resnici za majdanskim pokolom, ki je bil eden izmed glavnih razlogov za odstranitev ukrajinskega predsednika Janukoviča?

Na dan je namreč “prišel posnetek telefonskega pogovora med zunanjepolitično predstavnico EU Catherine Ashton in estonskim zunanjimi ministrom Urmasom Paetom. V pogovoru, ki je objavljen na spletnem portalu YouTube, je Paeton sogovornico seznanil z navedbami, da bi lahko za ostrostrelci, ki so 20. in 21. februarja v Kijevu streljali na ljudi, stal nekdo od prozahodnih voditeljev” (Odposlancu ZN na Krimu grozili neznanci; Delo).

Je torej Evropa izgubila svojo zavest? Izdatno podpiranje neofašizma oziroma skrajne desnice ima lahko povsem nepredvidljive posledice in lahko “da krila” podobnih organizacijam, ki v Evropi dobivajo nov zagon.

Kot pripadnik Evropske unije NE PODPIRAM njene politike, ki povsem očitno pomaga vsaj deloma neofašistični ukrajinski vladi, medtem ko se jim za ljudstvo preprosto j….

Slika: GlobalResearch, voditelj vladajoče stranke Svoboda Oleh Tyahnybok

Ukrajinske igre ali hladna vojna 2.0

Če seveda zares želimo razumeti nedavne dogodke v Ukrajini, ne smemo gledati in brati samo zahodnih mainstream medijev (CNN in podobni), katerim v veliki večini nekritično sledijo tudi naši “neodvisni” mediji. Zahodni mediji sistematično demonizirajo Ruse, Rusijo in še zlasti njenega predsednika Putina, protestniki v Kijevu so zanje “miroljubni protestniki”, njihovi novi voditelji pa “demokratični” in tako naprej. A slika ni tako enostavno črno-bela, nikakor ne gre za spopad med demokratičnimi in nedemokratičnimi silami ali za boj med dobrim in zlom.

V kontekstu zgodovine

Nedavni dogodki imajo seveda svojo zgodovino. Stephen Cohen, častni profesor na Newyorški univerzi in Univerzi Princeton, dober poznavalec Rusije, pravi (v članku Jona Queallya Ukraine in Context: What You Don't Know About a New Cold War), da v zahodnih medijih manjka nekaj zelo pomembnega in sicer percepcija številnih Rusov, ki evropsko prevzemanje Ukrajine vidijo kot neposredni vojaški poseg sil zveze NATO na njihovi zahodni meji.

Profesor Cohen opozarja, da Putinove zdajšnje poteze ne zaslužijo tako resne kritike, kot jo zasluži politika ZDA in EU v zadnjih letih na tem območju, obremenjenem z izjemno krvavimi dogodki v obeh svetovnih vojnah, ki so pripeljali do hladne vojne. Profesor Cohen je za CNN povedal, da se je potrebno spomniti na pokojnega ameriškega diplomata in velikega strateškega misleca Georgea Kennana, ki je že v Clintonovem času opozarjal, da je širitev vojaške zveze NATO največja napaka ameriške zunanje politike, ki vodi v novo hladno vojno.

Profesor Cohen pravi: “Če hočete zagotovo vedeti in sam sem v Moskvi preživel veliko časa, če zares želite vedeti, kaj si ruske vladajoče elite mislijo o Ukrajini, gre za njeno vključitev v zvezo NATO. Zadnje dejanje, podpis tako imenovanega ekonomskega partnerstva, ki ga izvoljeni ukrajinski predsednik Janukovič ni podpisal in s tem v mesecu novembru 2013 sprožil ulične proteste, ki so pripeljale do zdajšnjega nasilja in konfrontacije, ta tako imenovani ekonomski sporazum je vključeval tudi vojaške klavzule, ki govorijo o tem, da mora Ukrajina s podpisom tega tako imenovanega civilizacijskega sporazuma spoštovati vojaško politiko zveze NATO. To je tisto, kar iz ruskega vidika pomeni nadaljevanje zahodnega pohoda na post-sovjetsko Rusijo.”

Profesor ekonomije na Univerzi Ottawa, Kanada, Michel Chossudovsky v intervjuju za The Voice of Russia (Protests in Ukraine supported by US and EU, both covert and overt - Canadian prof Chossudovsky) pravi, da “Zahod želi destabilizirati celotno regijo in da gre seveda za geopolitično vojno med Rusijo in Zahodom. Slednji želi nadzor nad območjem Črnega morja, ki se opira na sporazum GUUAM (Gruzija, Ukrajina, Uzbekistan, Azerbejdžan in Moldova) iz leta 1999. Gre za sporazum o vojaškem sodelovanju, ki je neposredno usmerjen proti Ruski federaciji in s katerim naj bi militarizirali tako Kaspijski bazen kot Črno morje in omenjene države sprejeli v zvezo NATO.

Zahodna histerija

Jonathan Steele za britanski Guardian (The Ukraine crisis: John Kerry and Nato must calm down and back off) piše, da v Washinghtonu in Kijevu vlada histerično razpoloženje, saj na primer ukrajinski premier trdi, “da smo na robu katastrofe”. Namesto, da večina medijev v ZDA in EU pretirano dramatizira dogajanja na vzhodu, bi lahko spregovorili o upravičeni zaskrbljenosti Rusov, zaradi sprejetja zakonov, ki opuščajo ruščino kot uradni jezik na območjih, kjer le-ti živijo.

Nicolai N. Petro za The Nation (Threat of Military Confrontation Grows in Ukraine) piše, da opredelitev ukrajinskega prebivalstva “za ‘pro-ruske’ še ne pomeni, da se nameravajo priključiti Rusiji. Pomeni da želijo v svoji državi, v Ukrajini, govoriti, verovati in obiskovati v šole v svojem maternem jeziku.”

Ukrajinski skrajni nacionalizem

Avtor opozarja tudi na “radikalni nacionalistični program”, ki ima močan vpliv v “zdajšnji ukrajinski revoluciji”. Parlamentarna stranka Svoboda je na zadnjih ukrajinskih parlamentarnih volitvah prejela preko 10 odstotkov glasov. Evropski parlament je 13. decembra 2012 objavil resolucijo, ki je “zaradi rasističnih, antisemitskih in ksenofobičnih pogledov” stranke Svoboda pozval demokratične stranke v Ukrajini, “da se ne povezujejo, priznavajo ali tvorijo koalicije s to stranko”. Zdaj ima ta stranka ključne vodilne položaje v ukrajinskem parlamentu, obvladuje štiri ministrstva v novi vladi in ima več guvernerjev. Na protestniškem trgu Majdan pa ima velik vpliv skrajno nacionalistična militantna skupina Desni sektor, ki jo tvori več manjših, tudi neonacističnih skupin.

Zahodni “prstni odtisi”

Da ne gre za povsem spontano revolucijo, čeprav je njena osnova vsekakor nezadovoljstvo ljudstva s skorumpiranimi politiki, dokazujejo številni viri. Tako na primer spletna stran Pando razkriva, da je ameriška vlada – v imenu Ameriške agencije za mednarodni razvoj; US Agency for International Development (USAID) – odigrala pomembno vlogo pri financiranju opozicijskih skupin pred revolucijo.” Prav tako je skupina Anonymous Ukraine objavila e-mail sporočila enega glavnih opozijskih voditeljev Vitalija Klička, iz katerih je razvidna “pomoč Zahoda” ukrajinski revoluciji.

Jim Lobe za neodvisno novinarsko agencijo Inter Press Service (U.S. Hawks Take Flight over Ukraine) poroča o skrajno desničarskih ameriških jastrebih, ki v medijih demonizirajo sleherno rusko potezo in celo pozivajo k napotitvi ameriške 6. flote v Črno morje. V ozadju so ponovno aktualne ideje o novi ureditvi sveta po hladni vojni, ki izvirajo še iz Bushevih časov.

Ekonomski interesi

V ozadju ukrajinskih dogodkov sta, kot razkriva nemški Der Spiegel (Yanukovych's Fall: The Power of Ukraine's Billionaires) tudi dva mogočna domača bogataša, Akhmetov in Firtash, ki “pokrivata” približno 90 poslancev v ukrajinskem parlamentu in obvladujeta tudi številne ukrajinske TV programe. Ukrajinska vlada je prav tako že zaprosila Mednarodni denarni sklad (MDS) za 15 milijard dolarjev pomoči (Ukraine Seeking $15 Billion Rescue From IMF). MDS seveda že pripravlja pogoje za svojo znamenito “pomoč” (bailout). In te pogoje “reševanja” držav vsekakor dobro poznamo (iz Grčije na primer): privatizacija, deregulacija ekonomije in rušenje socialne države.

Torej, ko izrekamo “sodbe” oziroma podajamo mnenja v zvezi z “slabimi Rusi” in “dobrimi Ukrajinci” moramo biti skrajno previdni. V resnici gre za zelo kompleksno dogajanje, ki ima dolgo zgodovino in številne “botre”. Demoniziranje Rusije ne koristi nikomur, kajti ukrajinska “demokracija” še zdaleč ni nekaj, kar bi veljalo nekritično slaviti.

Na koncu bo seveda ponovno najbolj izigrano ljudstvo, ki se predvsem želi znebiti skorumpiranih politikov in živeti v miru ter blaginji.

Slika: Common Dreams

Okupiraj, upri se, proizvajaj!

Vio.me je bilo nekoč uspešno podjetje za proizvodnjo lepil za ploščice iz grškega mesta Thessaloniki. A kot številna druga podjetja, je tudi Vio.me uničila kriza in brezbrižen odnos lastnikov do “svoje” delovne sile. Vendar so s propadom podjetja leta 2011 delavci podjetje preprosto zasedli (okupirali), se uprli državi in lastnikom ter pred dobrim letom ponovno zagnali proizvodnjo.

Delavci pravijo, da jim ni uspelo “samo preživeti, ampak tudi pripraviti rešitev za ponovno odprtje tovarne pod nadzorom delavcev in s samoupravno proizvodnjo preko delavskih svetov.” Namesto zdravju nevarne proizvodnje lepil so začeli proizvajati ekološke izdelke za domačo uporabo (mila, pralne praške, mehčalce itd.).

Delavci pravijo, da “si že dve leti in pol (ko trpi celotna grška družba) prizadevajo ostati pri življenju, biti močni, polni energije in brez strahu ter osebne depresije preko procesov absolutne demokracije in horizontalnih odnosov.”

Gre za nekaj izjemno pomembnega; danes velika večina delavcev živi v stalnem strahu, trpi za depresijo, saj so prepuščeni absolutni tiraniji lastnikov kapitala. Sodobna podjetja in tudi druge institucije, ki “dajejo” delo (na primer javni sektor) so danes skorajda povsem hierarhične strukture, ki z zaposlenimi ravnajo kot s hlapci ali sužnji. Zaradi pomanjkanja delovnih mest so zaposleni v stalnem stresu izgube službe, zato pristanejo na vsakršne pogoje dela in plačilo. Sindikati pa so pretežno samo še brezzobi tigri, ki jih skrbi predvsem lastno preživetje.

Če je družba danes vsaj načeloma demokratična, pa so podjetja in druge ekonomske organizacije danes fašistoidne strukture, kjer se sistematično kršijo človekove pravice. Temu so se delavci podjetja Vio.me uprli in postavili drugačne standarde dela: solidarnost, spoštovanje, samoupravljanje, demokratično odločanje in medsebojno delitev.

Slovenci imamo veliko izkušenj s samoupravljanjem, a ni potrebe, da ga nekritično potegnemo iz “naftalina” in ga preprosto ponovno uvedemo. Velika razlika je, ali delavci sami sprožijo procese demokratizacije podjetja in samoupravljanja ali pa jim to strukturov vsili država.

Procesi v smeri demokratizacije in samoupravljanja ekonomskih institucij so danes v resnici neizbežni. Družba ne more biti demokratična, če ekonomski sektor, ki predstavlja materialno podlago družbe, deluje na povsem nedemokratičen način, ki celo vsebuje elemente fašistoidnosti.

Ne samo podjetja, demokratizirati je potrebno tudi finančne institucije (centralne in druge banke, finančne sklade) in mednarodne ekonomske institucije, kot sta na primer Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, ki delujeta povsem samovoljno brez kakršnegakoli nadzora demokratičnih družbenih struktur.

Podjetje Vio.me kaže alternativo današnjim ekonomskim institucijam, saj delavci niso samo prevzeli podjetja, temveč so se tudi demokratično odločili za družbeno odgovorno delovanje s tem, ko so zagnali zeleno proizvodnjo in se povezali s širšo družbeno skupnostjo.

Vir: Vio.me