nedelja, 30. november 2014

Prazniki materializma in samovšečnosti


Smo sredi sezone skoraj dvomesečnega nebrzdanega nakupovanja oziroma velikih praznikov komercializacije. To vzneseno čaščenje materializma se je 11. 11. začelo na Kitajskem in se končuje 1.1. prihodnje leto po skorajda celem svetu.

11.11. (SINGLES DAY)

Gre za praznik, ki so si ga izmislili Kitajci in ga poimenovali Dan samskih (Singles Day). Datum, ki ga sestavljajo same enice, naj bi predstavljal tiste, ki so sami. V resnici gre za kitajsko različico Valentinovega, a bistvo tega “praznika” je nakupovanje. Letos je kitajski spletni velikan Alibaba samo v tem dnevu prodal za neverjetnih 9,3 milijarde dolarjev izdelkov.

ČRNI PETEK (Black Friday)

Sledil je naslednji večji nakupovalni “praznik”, tako imenovani črni petek (Black Friday). Gre za prvi dan po zahvalnem dnevu (ki je vedno četrti četrtek v novembru), ko ameriški trgovci z visokimi popusti v trgovine zvabijo milijone Američanov. V tem dnevu se trgovcem povečajo zaslužki in rdeča barva, ki je značilna za negativne trgovske številke, se spremeni v črno, ki je značilna za pozitivne trgovske račune oziroma zaslužke. Po zgodnjih ocenah so letos Američani na zahvalni dan in črni petek, torej v vsega dveh dneh, zapravili približno 12,3 milijarde dolarjev, od tega na črni petek 9,1 milijarde dolarjev, kar je primerljivo z dnevom samskih.

SPLETNI PONEDELJEK (Cyber Monday)

Spletni ponedeljek je veliki “praznik” spletnega nakupovanja, ki se odvija prvi ponedeljek po zahvalnem dnevu (letos 1. decembra). Lani (2013) so Američani na ta dan zapravili približno 2,3 milijarde dolarjev, letos pa naj bi se ta vsota še bistveno povečala, saj je spletno nakupovanje vse bolj priljubljeno in razširjeno.

Tako črni petek kot tudi spletni ponedeljek postajata vse bolj potrošniška praznika globalnega značaja. Če so nekoč prazniki še imeli neko tradicionalno ali kulturno ozadje, pa gre pri omenjenih dnevih zgolj za “praznike” nakupovanja. Tudi pri nas gredo trgovci vse bolj vštric s temi globalnimi nakupovalnimi trendi (Črni petek zapeljal tudi slovenske kupce).

NAKUPOVALNA SEZONA

Vendar predstavljajo ti nakupovalni dnevi šele uvod v praznično nakupovalno sezono, ki traja do novega leta in seveda vključuje še božič ter še druge manjše in večje praznike v različnih kulturnih okoljih (pri nas na primer miklavž in dedek Mraz), ki jih znajo izkoristiti predvsem trgovci.

V ZDA ocenjujejo, da bodo Američani v letošnji nakupovalni sezoni (od zahvalnega dne do novega leta) zapravili kar 616,9 milijarde dolarjev. Do kakšnih številk bi prišli, če bi prišteli še druge države, ki tako rade sledijo s potrošništvom obsedenim ZDA.

Ekonomist Jeffrey Sachs je v svoji knjigi The End of Poverty (Konec revščine) izračunal, da bi za odpravo skrajne revščine v svetu v naslednjih 20 letih potrebovali 175 milijard dolarjev letno. Približno 1,2 milijarde ljudi, ki danes živijo v skrajni revščini in od katerih jih 870 milijonov strada, bi torej zlahka rešili, če bi samo malo spremenili naše prioritete.

NAŠA ODLOČITEV

Najrajši seveda vsepovprek krivimo neodgovorne korporacije, ki spodbujajo divji materializem oziroma prave orgije nakupov, vendar pa smo na koncu vendarle mi tisti, ki pristanemo na to igro. Globalni potrošniški sistem “stoji” na svobodni volji povsem običajnih ljudi. Ni res, da smo nemočni in zmanipulirani, prej samovšečni.

Popusti na primer, s katerimi nas trgovci ponavadi zvabijo v trgovine, so v resnici samo marketinški trik. Trgovci običajno na izdelke pribijejo 70 odstotno maržo, potem pa nam prijazno “spustijo” ceno in na velikih panojih in reklamnih oglasih razglasijo velike popuste, čeprav so njihovi dobički kljub “popustom” še vedno “udobno” visoki. Mi pa navdušeno razlagamo, kako veliko smo privarčevali in kakšen dober nakup smo opravili.

Odločimo pa se lahko tudi za drugačne praznike. Pravi praznik človeštva bo nastopil tisti dan, ko noben človek na planetu ne bo več lačen, slabo oblečen, brezdomen, neizobražen in bolan (ker nima dostopa do medicinske oskrbe in zdravil).

Nasprotje divjemu materializmu, potrošništvu, komercializaciji in samovšečnosti, ki uničujejo današnji svet, je medsebojna delitev, ki temelji na pravičnosti, spoštovanju drugih, nesebičnosti in ljubezni do drugega.


Slika: Patheos

nedelja, 23. november 2014

Veliki zlom 2015


“Iz dneva v dan, iz meseca v mesec so šle cene delnic samo navzgor,” je leta 1954 v knjigi Veliki zlom 1929 (The Great Crash, 1929) zapisal znameniti kanadsko-ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith. Vsekakor zanimivo branje, predvsem za tiste, ki se slepijo, da bo tokrat vse drugače.

Tako kot pred letom 1929, smo v podobni situaciji tudi danes. Vsi pomembnejši globalni indeksi rastejo iz dneva v dan, iz meseca v mesec. In zgodovine še zdaleč ni konec.

Že leta 2008 nismo bili daleč od borznega zloma, ki bi lahko imel najmanj takšne razsežnosti, kot tisti iz leta 1929. Samo orjaški združeni napori centralnih bankirjev in vlad, z bilijoni dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, so takrat uspeli zaustaviti razpad globalnega finančnega sistema.

Vendar zloma dejansko niso preprečili, le zaustavili so ga. Začasno. Od leta 2008 ni bil sprejet noben resen politični ali ekonomski ukrep, ki bi preprečil novo, še hujšo krizo. Še več, “reševalni” ukrepi centralnih bank in vlad so pripravili teren za novo finančno krizo bibličnih razsežnosti.

Z nizkimi ključnimi obrestnimi merami in drugimi ukrepi centralnih bankirjev ter vladnimi reševalnimi paketi (bail-out) za velike banke so uspeli ohraniti obstoječi finančni sistem in ga dobesedno preplaviti s poceni denarjem. In te ogromne količine denarja danes napihujejo borzne balone preko vseh meja. Večina ključnih svetovnih borznih indeksov je danes višje kot kdajkoli prej v zgodovini.

V nekem trenutku v bližnji prihodnosti bodo borzni baloni začeli pokati, kar bo tako zelo destabiliziralo finančne trge, da jih preprosto ne bo več mogoče postaviti na njihovo staro mesto. Države bodo nemočne, ljudje jezni, bankirji pa bodo znova zahtevali pomoč.

Takrat bo nastopil edinstven trenutek, ki ga velja izkoristiti. Ne smemo pristati na nove reševalne ukrepe za velike banke in hkrati na varčevalne ukrepe za državljane, ki so neposredna posledica reševanja bank. Države so z reševanjem bank obubožale, račun pa so izstavile svojim državljanom.

Danes z globalnim finančnim sistemom upravljajo velike banke, namesto da bi ga v imenu svojih državljanov upravljale države. Banke ne smejo biti v lasti neizmerno bogatih posameznikov in skupin, temveč v lasti državljanov.

Banke lahko financirajo trajnostni razvoj, javne storitve, skupno infrastrukturo in pravičnejšo delitev svetovnih virov, ne pa vojn, špekulacij in brezkončnega izkoriščanja ljudi in okolja. Kaj bomo torej storili?


Slika: Diego Martin

torek, 11. november 2014

25. člen in kršenje človekovih pravic


“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.” (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic Združenih narodov)

Vsak politik in ekonomist, ne glede na svoj položaj in odgovornost, ki iz tega položaja izhaja, bi moral dobro poznati 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic Združenih narodov. Preden bi nastopil svoje delo, bodisi v podjetju, v lokalni skupnosti, v parlamentu, bodisi kot voditelj države ali evropski komisar, bi moral brez napake zrecitirati ta člen in ga ponoviti pred vsakim sestankom, konferenco ali srečanjem. To bi bila molitev, mantra ali prisega slehernega politika in ekonomista.

Resničnost je na žalost drugačna. Večina politikov in ekonomistov verjetno komajda ve za Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki je bila sprejeta 10. decembra 1948. Naša prejšnja država, Jugoslavija, je deklaracijo podpisala 16. 12. 1966 in jo uveljavila 23. 3. 1976, Slovenija kot samostojna država, pa jo je uveljavila 1. 7. 1992. Čeprav deklaracija ni neposredno pravno zavezujoča, “pa je osnova za vse mednarodnopravno zavezujoče instrumente o človekovih pravicah”. (Ministrstvo za zunanje zadeve)

Splošna deklaracija človekovih pravic torej ni pravno zavezujoča, a dejansko je še mnogo več kot to; predstavlja nič manj kot etičen zakon. Čeprav etičnega zakona praviloma ne moremo zapisati, pa je Splošna deklaracija človekovih pravic dokument, v katerem so prvič v zgodovini človeštva ubesedena univerzalna etična načela, ki veljajo za vse ljudi in za vse čase. Čeprav se bo s časom oblika besedila verjetno še spremenila, pa vendarle lahko rečemo, da gre za univerzalna temeljna načela delovanja človeške družbe.

Splošna deklaracija človekovih pravic je velikanski dosežek človeštva. Ljudje, ki so jo oblikovali, so črpali iz najžlahtnejših virov človeške filozofske in religiozne misli. Ker so deklaracijo podpisale praktično vse svetovne države, ji to daje še poseben pomen in težo.

Prav zato nas ta deklaracija zavezuje bolj kot vsak drug pravno zavezujoč zakon, direktiva ali pravilnik. Etičen zakon ne potrebuje sodišč, zaporov in odvetnikov. Zavezuje nas kot človeška bitja.

Torej gospodje politiki in ekonomisti, poznate 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic? Delujete v skladu z njim? Ali pa sistematično kršite ta člen in s tem celo vrsto zavezujočih pravnih dokumentov, ki izhajajo iz te deklaracije? Morda pa so vam mnogo bliže interesi bank, korporacij in najbogatejših ljudi, medtem ko vam je za potrebe navadnih ljudi kaj malo mar?

Po zadnjih podatkih Statističnega urada RS je bila leta 2013 “stopnja tveganja revščine v Sloveniji 14,5-odstotna. To pomeni, da je v Sloveniji živelo pod pragom tveganja revščine 14,5 % ali približno 291.000 oseb.”

To ni nič drugega kot sistematično krčenje človekovih pravic.


Slika: SGIQuarterly

nedelja, 02. november 2014

Trd padec privatizacije in komercializacije


Kaj pomenita privatizacija in komercializacija, ti tako zaželeni “sveti kravi” ekonomije in politike, smo v preteklem tednu videli na primeru dveh vesoljskih plovil. Privatizacija in komercializacija vesolja sta trdo pristali na Materi Zemlji.

Najprej je 28. oktobra kmalu po vzletu eksplodirala nosilna raketa Antares, last zasebnega podjetja Orbital Sciences, ki bi morala dostaviti tovor na mednarodno vesoljsko postajo ISS (Unmanned NASA-contracted rocket explodes over eastern Virginia). Američani, nekoč vodilna država v raziskovanju vesolja, so sklenili, da lahko to delo prepustijo zasebnim podjetjem in rezultati so kaj klavrni. NASA zdaj pogodbeno oddaja delo zasebnim podjetjem in tako Američani danes niso več zmožni niti transporta tovora v vesolja, kaj šele potovanj z živo posadko.

Le malo po tej neslavni eksploziji, 31. oktobra 2014, je na Zemljo treščilo plovilo zasebne korporacije Virgin Galactic, ki naj bi v vesolje vozilo petične turiste. Cena karte za potovanje je 250.000 dolarjev, doslej pa so prodali 700 kart, med drugimi so jih kupili Justin Bieber, Ashton Kutcher, Leonardo DiCaprio in Stephen Hawking (Virgin Galactic spaceship explodes). Morda bodo zdaj malo razmislili, preden se bodo vkrcali na to plovilo, za razvoj katerega so porabili pol milijarde dolarjev.

Zasebnim podjetjem pač ni mogoče zaupati vsega, njihov osnovni cilj je vedno dobiček, nikoli skupna stvar, skupno dobro ali skrb za druge. Tega ne smemo pozabiti.

Čeprav vesoljske zadeve nimajo veliko zveze z našim vsakdanjim življenjem, pa sta opisana primera nazoren pokazatelj, kako privatizacija in komercializacija nista pot uspeha, kakor nam z navdušenjem razlagajo politiki in ekonomisti, ki kot za stavo prodajajo podjetja in korporacijam ponujajo upravljanje javnih storitev. Prostotrgovinski sporazumi TTIP, CETA in TISA so ravno to: pot nadaljnje privatizacije in komercializacije javnih dobrin in storitev.

Nekaj je potrebno razumeti in tega politiki in ekonomisti očitno ne morejo: izdelava mobilnih telefonov je nekaj povsem drugega kot oskrba prebivalstva z vodo; izdelava avtomobilov je nekaj drugega kot raziskovanje vesolja; izdelava računalnikov ni isto kot izobraževanje otrok itd. Nekatere stvari so lahko v domeni zasebnih podjetij, nekatere stvari pa nedvomno ne. Privatizirati vse po vrsti je popolna neumnost.

Oskrba prebivalcev z vodo, energijo in osnovnimi živili; izobraževalni in zdravstveni sistem, socialno varstvo so lahko samo javne storitve. Zasebna podjetja pri tem sicer lahko sodelujejo, a ne nikakor ne kot nosilci, temveč zgolj kot izvajalci določenih aktivnosti. Tudi komunikacijski in transportni sistem spadata v kategorijo javnih storitev.

Zasebni vesoljski avanturi sta se torej končali zelo klavrno, a veliko hujše bo, če bo vlada še naprej razprodajala podjetja in javne storitve, ki so pravzaprav njena temeljna skrb. Takrat ne bo eksplodirala samo raketa, takrat bo eksplodirala celotna družba.


Slika: Malaymail online