nedelja, 31. avgust 2014

To accept the principle of sharing and act


More than 800 million people worldwide are hungry, even though there is enough food for everyone. Every day around 40,000 people die from avoidable poverty-related causes. The solution to stop this shameful situation is very simple. We must accept the principle of sharing and launch an inter-governmental sharing programme on a global scale to provide basic necessities for all.

Join me on this petition!

The petition is really important and could use our help. Click here to find out more and sign:

To accept the principle of sharing and act

Thanks so much,
Rok

sobota, 30. avgust 2014

Ekonomija, žled in zveza NATO


“Seveda mi je žal za škodo, ki jo je povzročil žled, a kot ekonomist sem vesel vsakih gospodarskih spodbud.” (Rasto Ovin, ekonomist)

Dopustimo, da je g. Rastu Ovinu res žal za škodo, ki jo je povzročil letošnji žled slovenskim gozdovom (Zakulisje novega slovenskega gospodarskega čudeža, Dnevnik). Vendar g. Ovin v gornji izjavi izraža nekaj resnično pomembnega. Gre za samo bistvo sodobne ekonomske logike, ki jo lahko poimenujemo kapitalistična ali neoliberalna.

Ker je žledolom povzročil veliko škodo v gozdovih in na elektrodistribucijskem omrežju, “se je zaposlenost v gozdarstvu v drugem četrtletju povečala denimo za osem odstotkov” (Dnevnik, prav tam). Katastrofe so torej dobre za ekonomijo.

Seveda je prav, da odpravimo posledice teh naravnih nesreč. A to je premalo za pravi “gospodarski čudež”. Kapitalistični ekonomski sistem lahko obstaja samo z gospodarsko rastjo, ki lastnikom kapitala vedno znova prinaša dobiček. Ne delajmo si utvar, da kapitalizem lahko deluje trajnostno. Ne more. Kapitalizem potrebuje stalno rast, brez rasti je mrtev.

V globaliziranem svetu, kjer se kapitalizem skorajda ne more več širiti na nova ozemlja (razen morda v Afriko), je njegova edina rešitev - uničenje. Zakaj je zahodni kapitalistični sistem tako dobro uspeval po 2. svetovni vojni? Ker je vojna prinesla tako obsežno uničenje, da je bilo potrebno skorajda vse izgraditi na novo, velik del Evrope, Japonske in številne druge uničene predele planeta. Podjetja so dobesedno cvetela in prav tako dobički lastnikov.

Ko pa so se potrebe držav in prebivalstva zmanjšale, predvsem po letu 1970, se je začelo obdobje ekonomskih kriz in nikakor ne slučajno - obdobje vojaških konfliktov (na primer Vietnam, iraško-iranska vojna). Vedno znova smo bili priče naslednjemu zaporedju, ki je pospešil gospodarsko rast: vojna - uničenje - novo orožje - nova infrastruktura, izdelki in storitve - lažji dostop do naravnih virov.

Je zdaj kaj drugače? Komu na primer koristi ukrajinski konflikt? Samo malce je potrebno pobrskati po medijih, na primer: “Združene države Amerike že nekaj časa močno pritiskajo na svoje članice, da bi povečale svoje obrambne proračune. Razlog naj bi bil med drugim v ukrajinsko-ruski krizi in nepredvidljivem Vladimirju Putinu” (Nato od svojih članic zahteva več denarja, Planet Siol.net).

Kdo bo profitiral? Najprej seveda velike vojaške korporacije, pa gradbinci, energetska industrija in druga večja in manjša podjetja. Veliko “dela” bo tudi v (ponovno) uničenem Iraku, Siriji, Afganistanu itd., itd., itd. Ekonomisti in seveda politiki torej naravnost ljubijo katastrofe in če niso naravne, jih lahko naredi človek; nič lažjega, uničevalnega orožja je več kot dovolj.

Zveza NATO v svojem bistvu zato sploh ni obrambna organizacija, temveč je orodje velikanskih orožarskih korporacij, ki s pomočjo “varnostne politike” zveze NATO dobivajo nove in nove posle ter služijo velikanske dobičke.

Če na koncu parafraziramo ekonomista Ovina in njegovo izjavo še nekoliko razvijemo ter besede položimo v usta naših političnih in ekonomskih voditeljev, potem zvenijo takole:

“Seveda nam je žal za žrtve in uničenje, ki jih povzročajo vojne, a kot politiki in ekonomisti smo veseli vsakršnih gospodarskih spodbud. Lahko prodamo več orožja, skorajda zastonj dobimo dostop do naravnih virov, naša podjetja dobijo posle pri obnovi infrastrukture ter prodajo veliko novih izdelkov in storitev.”

Morda pa jim za žrtve in uničenje niti malo ni žal. War must go on. Vojne se morajo nadaljevati. Posli tudi. In dobički.

torek, 19. avgust 2014

Neumnost je vredna 125 milijonov evrov


Evropska komisija bo namenila 125 milijonov evrov za uničenje - hrane. Ne, Evropa ne bo plačala za uničenje kemičnega orožja ali jedrskih odpadkov ali kakšnih drugih nevarnih snovi. Evropa bo denar namenila za uničenje hrane. Evropski kmetovalci bodo dobili denar, če bodo predčasno pobrali pridelek ali če ga bodo preprosto pustili, da zgnije. Gre za res veličasten prispevek k evropski in svetovni “civilizaciji”. 

Ta hip je na svetu po uradnih podatkih 842 milijona stradajočih ljudi (World Food Programme). Ta hip po svetu vsak dan umre približno 40.000 ljudi (Share The World's Resources) zaradi različnih vzrokov, povezanih z lakoto in ekstremno revščino (stradanje do smrti; usodne običajne bolezni, zaradi telesne izčrpanosti itd.).

Tiskovni predstavnik Evropske komisije Roger Waite je komentiral omenjeni ukrep z naslednjimi besedami: "To je ukrep, katerega cilj je zmanjšati stopnjo ponudbe, da cene ne bi padle na kritično raven" (Europe pays farmers to destroy food hit by Russian ban). Evropsko komisijo torej najbolj skrbi, da cene hrane ne bi padle pod določeno kritično raven. Kaj pa na primer sploh pomeni kritično nizka cena kruha ali mleka?

Ne samo, da EU hrane noče poslati tja, kjer ljudje stradajo in umirajo (raje jo uničijo), ampak tudi Evropejcem ne privoščijo poceni hrane, kar bi vsekakor koristilo vse večjemu številu revnih v EU, tudi v Sloveniji, se razume.

Pomembno je torej ohraniti visoko raven cen in seveda visoke dobičke. Teh 125 milijonov evrov bo torej namenjeno zgolj ohranjanju visokih dobičkov predvsem velikih agro-korporacij, ki že tako in tako dobivajo visoke subvencije za pridelavo hrane, s katerimi Evropa uničuje “konkurenco” oziroma male kmetovalce iz revnejših držav. Te subvencije so na primer v letu 2011 znašale kar 43 % evropskega letnega proračuna oziroma neverjetnih 58 milijard evrov (Evropska komisija).

Torej, Evropska unija je najprej sprejela celo vrsto ukrepov proti Rusiji, potem pa jih zelo “presenetil” ruski protiodgovor v obliki prepovedi izvoza hrane v Rusijo (so pričakovali, da bodo Rusi tiho in mirno sprejeli sankcije), zdaj pa EU svojim kmetovalcem še plačuje za uničenje hrane. Vse stroške teh čudaških ukrepov bomo kot vedno nosili vsi prebivalci Evrope, medtem pa bodo visoki uradniki EU še naprej dobivali izjemno visoke plače in druge bonitete.

A pustimo na strani politične igrice evropskih birokratov, ki niso bili nikoli izvoljeni na svoje položaje. Preprosto se vprašajmo: kako normalen človek lahko nameni milijone evrov za uničenje hrane v svetu, kjer tisoči dnevno umirajo zaradi lakote? Takšni “logiki” vodenja sveta se moramo upreti. Hrano moramo deliti in jo “postaviti na njeno pravo mesto, kjer bo koristila vsemu človeštvu, ne samo korporacijam, ki iz nje kujejo dobiček,” pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane.

Naslov tega zapisa je pravzaprav zgrešen, kajti človeška neumnost očitno nima merljive končne vrednosti. Človeška neumnost je dejansko neomejena.

nedelja, 17. avgust 2014

Sprejeti princip medsebojne delitve in delovati


Na spletni strani največje skupnosti, ki s pomočjo peticij združuje milijone ljudi po svetu Avaaz, je v angleškem jeziku objavljena peticija Sprejeti princip medsebojne delitve in delovati (To accept the principle of sharing and act). Namen peticije je opozoriti na pomen globalne delitve dobrin za prihodnost našega planeta, v osnovi pa je namenjena svetovnim voditeljem.

Peticija se glasi:

“Več kot 800 milijonov ljudi po vsem svetu je lačnih, čeprav je hrane dovolj za vse ljudi. Vsak dan po nepotrebnem umre približno 40.000 ljudi zaradi različnih vzrokov, ki so povezani z lakoto. Rešitev za to sramotno situacijo je zelo enostavna. Sprejeti moramo princip delitve in na globalni ravni začeti meddržavni program delitve, ki bo vsem ljudem omogočil zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb.”

Zakaj je ta peticija pomembna:

“Čeprav tako različni, smo ljudje ena sama družina. Vsi si delimo naš skupni dom - planet Zemljo. Zavedati se moramo, da ne moremo živeti skupaj v miru, če med seboj tekmujemo za planetarne dobrine.

Komercializacija, ki temelji na tekmovalnosti, sebičnosti in pohlepu, je postala glavni princip naših družbenih skupnosti. Zaradi komercializacije je več kot 800 milijonov ljudi po vsem svetu lačnih in vsak dan po nepotrebnem umre približno 40.000 ljudi zaradi različnih vzrokov, ki so povezani z lakoto. Zaradi komercializacije zdaj živimo na robu katastrofe.

Namesto destruktivne komercializacije, moramo prepoznati medsebojno delitev kot ključni princip, ki bo postal temelj ekonomskih odnosov med narodi. Hrana, voda, zrak, zemlja, gozdovi, energetski viri; biotska raznovrstnost in genetski material; izobraževanje in zdravstveno varstvo, internet, kulturna dediščina in drugo "bogastvo narodov" so naše skupno dobro, ki ne pripada samo nekaterim posameznikom, skupinam ali narodom, ampak celotnemu človeštvu.

Medsebojna delitev je plemenita pot k miru in blaginji, razumevanja in empatiji med ljudmi po vsem svetu. Moramo se združiti in povedati našim voditeljem, naj začnejo z medsebojno delitvijo hrane, vode in drugih ključnih globalnih virov. Naj bo gibanje za medsebojno delitev neustavljivo - dodajte svoj ​​glas s podpisom peticije!”

Peticijo jo mogoče podpisati na spletni strani:

https://secure.avaaz.org/en/petition/To_all_world_leaders_To_accept_the_principle_of_sharing_and_act/?ekXVgab

sobota, 16. avgust 2014

Pismo evropskim voditeljem


Spoštovani predsedniki in premierji evropskih držav, predstavniki Evropske komisije, evropski parlamentarci in drugi evropski politiki!

Evropa je bila od leta 1945, če odštejemo vojno na tleh držav bivše Jugoslavije, celina miru in blaginje. Prej je bila Evropa dolga stoletja prizorišče brezštevilnih konfliktov, ki so svoj višek dosegli v prvi in drugi svetovni vojni - obe veliki vojni so sprožile evropske države.

Zdaj Evropa ponovno postaja žarišče neizmerno nevarnega konflikta: ukrajinsko - ruskega. Dejansko gre predvsem za konflikt med ZDA in Rusijo, ki poteka na ozemlju Ukrajine, vendar pa bodo posledice tega konflikta najbolj prizadele evropske države, poleg same Ukrajine seveda.

Voditelji evropskih držav bi se morali spomniti dogodkov, ki so pred stotimi leti sprožili 1. svetovno vojno, ki se je z daljšim premorom nadaljevala v 2. svetovno vojno. Leta 1914 nihče ni pričakoval takšne dolgotrajne morije, a posamični dogodki so se “povezali v verigo”, ki je svet pahnila na sam rob propada.

Mar je zdaj bistveno drugače? Sovražne protiruske izjave evropskih politikov, politično-ekonomske sankcije, neverjetne manipulacije medijev, pošiljanje orožja na samo mejo Rusije in drugi dogodki nas morda ponovno vodijo do katastrofe nepredstavljivih razsežnosti - morda tudi do jedrske vojne.

Evropski voditelji bi morali nemudoma “pritisniti na zavoro”. Rusija vsekakor ni mala in nepomembna državica, ki bi “klonila pod težo” evropskih pritiskov in sankcij. Rusija je vojaška in jedrska velesila, ki na svojih mejah ne bo v nedogled prenašala kopičenja orožja in stalnih izzivanj.

Edina možna pot po kateri morate “hoditi” evropski voditelji, je pot diplomacije. Evropske države morajo do Rusije pristopati kot do resnega partnerja in narediti vse, da se nevarni ukrajinski konflikt nemudoma konča. Evropa mora takoj preklicati sankcije proti Rusiji in organizirati resna pogajanja med vsemi vpletenimi stranmi.

Spoštovani predsedniki in premierji evropskih držav, predstavniki Evropske komisije, evropski parlamentarci in drugi evropski politiki!

Vaša odgovornost je danes neizmerno velika. Še vedno je čas, da zaustavite ukrajinski konflikt in ohranite Evropo za celino miru, ki lahko veliko pripomore k miru po vsem svetu. Navsezadnje je Evropska unija leta 2012 ravno zato prejela Nobelovo nagrado za mir.

V 21. stoletju ni več prostora za geopolitične vojaške igre, vaša ljudstva vedo, da je prišel čas za resnično politično mednarodno sodelovanje, na ekonomskem področju pa za medsebojno delitev.

Kot državljan evropske države pričakujem, da boste naredili prav vse, da uresničite pričakovanja vaših državljanov. In upam si trditi, da si 99,9 % evropskih državljanov ne želi vojne in bede, ki jo le-ta prinaša, temveč mir in blaginjo.


Državljan polnopravne evropske države

Rok Kralj

sobota, 09. avgust 2014

Hrano moramo deliti


»Če smo zainteresirani, da zaustavimo trajno kriminalno ravnanje, ki sredi obilja povzroča stradanje, svojih aktivnosti ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. Rajši bi morali razmišljati o delitvi hrane na globalni ravni in, pred vsem drugim, v povezavi s politiko dokončnega izkoreninjanja lakote«, pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane, ki je objavljena na spletni strani Share The World's Resources (vse besedilo v navednicah izhaja iz omenjenega članka).

Je hrana trgovsko blago ali dobrina, ki pripada slehernemu Zemljanu? Danes se zdi, da je hrana zgolj trgovsko blago. To pa pomeni, da je na voljo samo tistim, ki imajo denar, da jo lahko kupijo. Ljudje, ki denarja za hrano nimajo, so prepuščeni dobrodelnim organizacijam ali pa trpijo zaradi lakote in množično umirajo. Si sploh lahko zamislimo hujše trpljenje, kot je trpljenje, ko starši svojemu otroku ne morejo zagotoviti niti najosnovnejših živil. Otrok umira pred njihovimi očmi in to v svetu, kjer je hrane dovolj za prav vse ljudi.

»Zato je prav reči, da hrana nikoli ne bi smela postati tržno blago, temveč jo je potrebno postaviti na njeno pravo mesto, kjer bo koristila vsemu človeštvu, ne samo korporacijam, ki iz nje kujejo dobiček. Ko hrana postane tržno blago, takrat lahko rečemo, da jo je sredi obilja za vse ljudi vse manj na voljo. Povejmo še drugače. Na svetovnih trgih je na voljo veliko hrane, vendar je tako draga, da je težko dostopna za osnovno prehrano večine svetovnega prebivalstva, hkrati pa je v izobilju dostopna manjšemu delu človeštva,« pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane.

Zaradi komercializacije oziroma trgovanja s hrano je na svetu lačnih približno 842 milijonov ljudi. To je več kot vseh prebivalcev EU (507 milijonov) in ZDA (318 milijonov) skupaj. Še veliko več, kar 1,22 milijarde ljudi, se le s težavo prebija z dneva v dan in ves čas živijo na meji skrajne revščine oziroma smrti. Zato vsak dan zaradi lakote umre več kot 20.000 ljudi in to v svetu, kjer je hrane za vse dovolj! Ne samo, da je hrane dovolj za vse, letno se zavrže kar 1,2 do 2 milijarde ton hrane (30 do 50% vse proizvedene hrane za človeško uporabo). Takšna situacija ni samo nelogična, nesmiselna ali nepravična, temveč dobesedno kriminalna.

Delitev hrane in pravičnost

Mohammed Mesbahi pravi, da gre pri tem za vprašanje pravičnosti. »Upamo lahko, da bodo ljudje, ki so začeli govoriti o medsebojni delitvi v zvezi s hrano, razmislili tudi o vprašanju pravičnosti. Ne pozabite, če bi živeli v svetu enakosti, brez prisotnosti revščine ali prikrajšanosti, potem ideja o delitvi naše hrane ne bi imela prav nobenega pomena in nikoli ne bi niti obstajala. Edini razlog, da je smiselno govoriti o delitvi hrane je v tem, da je svet razdeljen, nepravičen in potopljen v medsebojne konflikte. In celo potem je edino smiselno, da govorimo o ideji delitvi hrane med državami samo v okviru izkoreninjenja lakote.«

Res ne moremo govoriti o pravičnosti, če v svetu obilja toliko ljudi strada in umira zaradi lakote. Kaj sploh je princip delitve hrane? V resnici ga dobro poznamo, v naših družinah.

»Ko se družina zbere pri obroku, ali takrat pomislimo oziroma, ali takrat povemo drug drugemu: ‘Zdaj svojo hrano delim s teboj‘? Seveda ne, nihče v družini tega ne izreče, saj je hrana v družini namenjena vsem njenim članom. Oče ne bo razmišljal, ali naj svojo hrano deli s svojimi otroki in otroci ga ne bodo vprašali, če bi jo delil z njimi. Skupno življenje in prehranjevanje sta preprosto normalen del našega vsakdana. Ta proces je naraven in samodejen.« Delitev hrane je torej med ljudmi nekaj naravnega in samoumevnega, pravi Mohammed Mesbahi, a zakaj potem tega principa ne uveljavimo na najširši ravni, na ravni celotnega človeštva.

»Prav tako, kot družina deli svojo hrano med vse svoje člane in o tem sploh nihče ne razmišlja, bi morala tudi družina narodov deliti obilje svetovne hrane kot nekaj samoumevnega in nikomur sploh ne bi bilo potrebno omenjati potrebe po delitvi. Delitev bi bila tako nekaj naravnega, zdravorazumskega in del našega vsakdanjega življenja. Morda pa sploh ni pravo vprašanje, zakaj moramo deliti našo hrano med seboj, ampak zakaj smo svetovne zadeve organizirali na takšen način, da hrana ne more prosto krožiti med vsemi ljudmi?«

Pomembno je, ko govorimo o delitvi hrane, da »našega razmišljanja ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. V prvi vrsti moramo razmišljati v globalnem smislu v smeri politike izkoreninjenja lakote. Drugače bi bil koncept delitve hrane samo še ena vzvišena ideja brez sleherne vsebine.«

Naš aktivizem in moč ljudstva

Kaj nam je torej storiti? Mohammed Mesbahi pravi, da so »svetovne vlade tiste, ki imajo moč, da spremenijo zakone, da regulirajo delovanje korporacij in da hrano preusmerijo tja, kjer je potrebna. Celo korporacije, kljub vsej svoji pokvarjenosti, ne morejo biti kos združenim glasovom svetovnega prebivalstva. Iz katerega koli zornega kota gledate, je ključ do sprememb kolektivna moč navadnih ljudi.«

A vlade ne bodo ničesar storile same od sebe. Zato je pomembno, da postanemo aktivisti »ter se združimo ne glede na to, kje v svetu živimo in skupaj bomo lahko zaustavili to krivico. Čas je za velike demonstracije, ki se ne smejo končati prej, preden naše vlade krize lakote ne bodo začele ustrezno obravnavati.«

Pogosto protestiramo za svoje pravice ali za pravice neke družbene skupine ali naroda, pozabimo pa na milijone in milijone pozabljenih ljudi, ki tiho, daleč od oči javnosti umirajo zaradi lakote, čeprav morda živijo le malo stran od ogromnih nakupovalnih centrov, ki dnevno uničijo velike količine neprodane hrane. Preveč smo samovšečni, da bi videli, kar je več kot očitno.

»Mogoče pa smo mi sami bolj krivi kot naše vlade in korporacije, ker v naši brezbrižnosti le malo naredimo za preprečitev takšnega stanja, ki se leto za letom nadaljuje,” pravi Mohammed Mesbahi in doda: “Ne naše vlade, ne korporacije, ne skrivne zarote, mi smo tisti, ki smo najbolj krivi.«

Delitev za končanje lakote

Princip delitve, pravi Mohammed Mesbahi, »v končnem smislu pomeni, da nihče na tem svetu nikoli več ne sme umreti zaradi lakote.« Gre za najpomembnejšo stvar našega časa, preprosto ne smemo ignorirati tako velikega problema, kot je svetovna lakota. In ta problem je tako enostavno rešljiv, z medsebojno delitvijo hrane.

»Vse pa je na koncu odvisno od naše kolektivne pripravljenosti, da se zberemo na ulicah in da tam vztrajamo tako dolgo, kot še nikoli doslej, vse dokler medvladna telesa in nova ekonomska ureditev ne bosta zagotovila, da bo imel vsakdo zagotovljen dostop do zadostne količine hrane. Vemo, da imamo finančna sredstva, da to storimo že samo s preusmeritvijo naših davkov, ki se zdaj nezakonito porabljajo za vojaške proračune. Vemo, da imamo hrano, strokovno znanje, zmogljivosti in vse druge potrebne vire. Torej, kaj še čakamo? Združimo se in pojdimo pred naše vlade ter zahtevajmo izjemne ukrepe za dokončno izkoreninjenje lakote!« svoj članek zaključi Mohammed Mesbahi.

Princip delitve je način, kako lahko rešimo največje svetovne probleme. Začeti moramo pri hrani (in vodi), da bi lahko odpravili najsramotnejši madež človeštva – lakoto stotin milijonov ljudi. Princip delitve pa seveda lahko razširimo tudi na druge ključne dobrine in tako končno zaživimo v svetu pravičnosti in miru.


Slika: Deccan Chronicle