sobota, 24. maj 2014

Dobrodelnost in korak naprej


Odzivi na katastrofalne poplave v Bosni, Srbiji in na Hrvaškem, so resnično neverjetni. Zbiranje poteka takorekoč povsod: v humanitarnih organizacijah, šolah, društvih, podjetjih, med posamezniki itd. Slovenija, ki je tudi sama v precejšnji krizi, se je odzvala res široko in izjemno hitro.

Poplave, ki so vsaj deloma posledica globalnega segrevanja ozračja, so samo del problema. Danes moramo zbirati pomoč za šolske otroke, brezposelne, upokojence, družine, celo za zaposlene ljudi itd. Seveda ni z dobrodelnostjo prav nič narobe, a vse bolj pogosto gre predvsem za blaženje posledic izjemno nepravičnega ekonomskega sistema v večini svetovnih držav.

Spomnimo se besed britanske pisateljice, filozofinje in feministke Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), ki je že dolgo tega dejala, da v svetu potrebujemo pravičnost, ne dobrodelnosti (“It is justice, not charity, that is wanting in the world.”).

Če ne bomo spremenili krivičnega in nepravičnega ekonomskega sistema (lahko mu rečemo neoliberalizem, kapitalizem ali kako drugače), potem nam bo za preživetje v resnici preostala samo še dobrodelnost. Samo pravičen ekonomski sistem lahko odpravi vzroke, zaradi katerih se tako pogosto pojavlja potreba po dobrodelnosti.

Dejstvo je, da je danes na svetu dovolj dobrin oziroma, da ne obstaja noben razumen razlog, da bi kdorkoli stradal, po nepotrebnem umiral ali živel v skrajni revščini (glej prispevek Nova zora človeštva). Potemtakem današnji ekonomski in tudi družbeni problem ni v proizvodnji, temveč v porazdelitvi oziroma distribuciji dobrin.

Človeštvo bi naredilo izjemen korak naprej, če bi na globalni ravni sprejelo princip medsebojne delitve dobrin (ang. sharing). Globalni sklad, ki bi skrbel za medsebojno delitev dobrin, bi dobesedno pomenil novo dobo v človeški zgodovini. Presežki dobrin - pri tem mislimo predvsem na dobrine, ki so ključnega pomena za preživetje in blaginjo ljudi -, ki nastajajo v številnih državah, bi se “srečevali” z primanjkljaji v drugih državah. Skorajda ni države na svetu, ki ne bi imela česa odveč in ki ne bi nečesa nujno potrebovala.

Sprva bi seveda bogatejše države več prispevale, kot pa bi iz sklada dobile, kasneje pa bi se - zaradi enakomernejšega razvoja - količina med prispevanimi in prejetimi dobrinami bolj ali manj uravnotežila. Sistem medsebojne delitve na globalni ravni, ki bi deloval kot nekakšen sistem trajne “dobrodelnosti in solidarnosti”, bi imel izjemen vpliv na boljše mednarodne odnose med državami.

Poleg tega, da bi v kratkem času odpravili lakoto in skrajno revščino, bi imeli vedno na voljo dovolj dobrin, ki jih potrebujemo v primeru naravnih katastrof, kakršne so bile nedavne poplave v naših bližnjih državah.

Dobrodelnost je vsekakor dobra, a da bi trajno odpravili posledice, zaradi katerih “moramo biti” pogosto dobrodelni, moramo spremeniti vzroke - te pa lahko spremenimo s sprejetjem principa medsebojne delitve.

Slika: RKS

nedelja, 11. maj 2014

Bistvo medsebojne delitve


Kaj je pravzaprav bistvo medsebojne delitve? Na vprašanje lahko odgovorimo na zelo enostaven način:

Tisti, ki imajo dobrine, ki presegajo njihove potrebe, te dobrine delijo s tistimi, ki jih potrebujejo.

Opredelitev pa zahteva nekaj dodatnega premisleka.

Dobrine

Kot nas uči že ekonomija, so dobrine sredstvo za zadovoljevanje človekovih potreb. Dobrine so širok pojem, ki zajemajo tako materialne (naravni viri, surovine, blago, izdelki) kot nematerialne dobrine (ali storitve). Tako so dobrine med drugim: voda, zemlja, pšenica, moka, kruh, oblačila, računalnik; pa tudi izobraževanje, zdravstveno varstvo itd.

Ravnanje z dobrinami je pravzaprav ena najbolj temeljnih ekonomskih nalog. Sodobna ekonomija pa se ukvarja predvsem z denarjem, ki ni dobrina, temveč samo pripomoček za menjavo dobrin.

Potrebe

Potrebe so vse tisto, kar človek potrebuje, da lahko preživi in se v polnosti izrazi kot človeško bitje.

Človekove potrebe izhajajo iz potreb njegovega fizičnega telesa in potreb človeka kot razumnega in družbenega bitja. Človek tako potrebuje neoporečno vodo, hrano, stanovanje, hkrati pa tudi dostopno zdravstveno varstvo in izobraževanje. Ena največji zmot, ki izhaja iz večine sodobnih ekonomskih učbenikov, je “mešanje” potreb in želja.

Želje so nekaj povsem drugega od potreb. Želja je človekova aspiracija, usmeritev k določenemu cilju, s katerim človek skuša “zadovoljiti” svojo čustveno naravo. Želja skorajda slehernega človeka je doseči srečnost, ki se običajno povezuje z varnostjo, zdravjem, blaginjo itd. Zunanji objekti (osebe, različni predmeti itd.) so dejansko zgolj pripomočki za dosego srečnosti.

A ekonomski sistem je za “končni cilj” človekove želje po srečnosti postavil zunanje objekte. Potrošniška miselnost, ki je “vgrajena” v sodobni ekonomski sistem, temelji na prepričanju, da je z zunanjimi predmeti in številnimi storitvami mogoče zadovoljiti človekove želje; takšno zadovoljevanje želja pa naj bi človeka osrečevalo.

A to je eno najmogočnejših slepil sodobnega človeštva. Zunanji predmeti s človekovo (notranjo) srečo nimajo nikakršne povezave, razen v kolikor človek trpi pomanjkanje osnovnih dobrin.

Danes se velik del ekonomskega sistema ukvarja z “zadovoljevanjem” človekovih želja.

V resnici bi moral biti pravi cilj družbenega področja, ki mu rečemo ekonomija, zadovoljevanje potreb vseh ljudi.

Delitev

Danes je v svetu dovolj dobrin za zadovoljevanje vseh potreb vseh ljudi na planetu. Vendar pa smo ljudje ustvarili takšen ekonomski sistem, ki zadovoljuje potrebe in želje le dela svetovnega prebivalstva. Ker sistem temelji na tekmovanju (konkurenčnosti), vedno ustvarja zmagovalce in poražence. Poraz v ekonomiji pa pomeni revščino, nepotrebne bolezni in smrti.

Medsebojna delitev pa nasprotno pomeni, da postanejo človekove osnovne potrebe merilo porazdelitve globalnih dobrin. Zato tisti, ki imajo dobrine, ki presegajo njihove potrebe, te dobrine delijo s tistimi, ki jih potrebujejo.

Po tem principu “delujejo” naše družine. Noben družinski član niti pomisli ne, da bi z drugimi člani družine (na primer otroki, bolnimi in starejšimi) tekmoval za dobrine.

Prav tako bi morali ravnati s člani naše družine v najširšem smislu - s človeštvom. Nenazadnje gre za vprašanje naše človečnosti. Šele z medsebojno delitvijo bomo postali pripadniki ene človeške družine.


Slika: Irish Bahai

sreda, 07. maj 2014

CO2, Ukrajina in borzni zlom


Leto 2014 je leto spomina na 1. svetovno vojno, spomina na vojno, ki je za vedno zaznamovala človeštvo; obeležujemo stoletnico njenega začetka. Leta 1914 smo ljudje prvič v zgodovini dokazali, da smo zmožni samouničenja. Komu smo to dokazali? Sami sebi, seveda.

Leto 2014 je (ponovno) izjemnega pomena za našo prihodnost. Vsaj tri “zgodbe” so zelo zaskrbljujoče in zahtevajo naš takojšen odziv. Ni časa za nojevsko držanje glave v pesku, niti za nemočno jamranje, da ničesar ni mogoče storiti. Brezbrižnost večine omogoča posameznikom in skupinam, da neovirano delajo za (začasno) lastno korist v (trajno) škodo vseh.

CO2

V aprilu 2014 so na atmosferski opazovalni postaji Mauna Loa na Havajih prvič v človeški zgodovini izmerili povprečno 400 delcev ogljikovega dioksida (CO2) na milijon delcev v ozračju. Do začetka industrijske revolucije je bilo v ozračju približno 280 delcev CO2 na milijon. Gre za pomembno prelomnico, ki lahko pomeni nepovratne procese uničenja globalnega okoljskega ravnovesja (Humanity's Destruction of Earth's Climate in Ninety Seconds - spletna stran vsebuje nazoren interaktiven prikaz dvigovanja količine CO2 v ozračju).

Kljub vsem opozorilom znanstvenikov se človeštvo očitno ne želi soočiti s problemi, od katerih je odvisna naša skupna prihodnost. Povsem vseeno je, ali smo levi ali desni, liberalci, socialisti, kapitalisti - posledice uničenega okolja bodo tako ali drugače prizadele vse. Namesto skupnega boja za naše okolje in za našo prihodnost, se gremo zdaj že tolikokrat videne igre medsebojnega ločevanja in konfliktov.

Ukrajina

Profesor Floyd Rudmin iz Univerze Tromsø, na Norveškem, opozarja na izjemno nevarnost zaostrovanja krize v Ukrajini (The Crisis in Ukraine: What Can Be Done?). V Ukrajini leži kar 15 jedrskih reaktorjev z vsaj tisoč tonami jedrskega materiala. Kaj se lahko zgodi ob zaostrovanju krize, si komajda lahko predstavljamo, vemo kako nevaren je bil in je še černobilski, prav tako ukrajinski, jedrski reaktor.

Poleg tega se zdaj na rusko-zahodnih mejah kopičijo velike količine orožja in vojaštva. Vemo, da je že drobna iskrica dovolj, da sproži reakcijo nepredvidljivih razsežnosti. Profesor Rudmin nas spomni, da so v začetku 1. svetovne vojne verjeli, da bo “vojne, ki bo končala vse vojne” konec do Božiča 1914, a vemo da se je nadaljevala še štiri leta in da je na frontah obležalo najmanj 9 milijonov vojakov.

Danes bi se vojna, ki bi zares končala vse vojne (in tudi prihodnost človeštva), končala v vsega tednu dni, mrtvih pa bi bilo približno 100 milijonov ljudi, odvisno od tega, koliko jedrskih reaktorjev bi pognali v zrak in koliko jedrskih konic bi izstrelili. Če ne drugi bi morali vsaj Evropejci razumeti, kako nevarno je zaostrovanjev situacije v Ukrajini, kajti v vsakem primeru bo najbolj “nasrkala” Evropa, že tretjič v sto letih.

Ukrajinska kriza gre seveda najbolj na roko oborožitveni industriji, ki si lahko obeta nove bajne dobičke, saj se je že sprožila nova oborožitvena evforija. Seveda gre za brezmejno kratkovidnost oziroma slepoto korporacij in politikov, ki jim “strežejo”, saj v morebitni jedrski vojni dobički ne bodo koristili prav nikomur več.

Borzni zlom

31. marca 2014 je izšla knjiga Michela Lewisa Flashboys. Avtor razkriva nevarno zgodbo super hitrega špekuliranja, ki ga obvladuje le nekaj posameznikov, povzročijo pa lahko ekonomski zlom globalnih razsežnosti (Flashboys: Cracking the Money Code review – Michael Lewis exposes the international money markets).

“Reformirane” in “skesane” banke so se po začetku globalne krize v letih 2007/08 spremenile. Lewis spremembo opisuje z eno samo besedo: hitrost. Hitrost se danes meri v nanosekundah in predstavlja “ključno valuto” parazitskih finančnih igralcev, tako imenovanih “visoko-frekvenčnih trgovcev” (high frequency traders; HFT), pravi Lewis.

Med Chicagom in New Jerseyem leži skrivnosten podzemen 1600-kilometrski kabel, vreden 300 milijonov dolarjev, ki omogoča, da opcijski trgovec na blagovni borzi v Chichagu v 3 milisekundah dobi podatke oziroma informacije iz borze v New Jerseyu. Ta hitrost, skupaj s posebno računalniško kodo, omogoča bliskovito hitre (flash) transakcije, kar je v digitaliziranem svetu ključna prednost, ki posameznikom prinaša bajne zaslužke.

Transakcije (nakupi-prodaje) različnih borznih papirjev se izvajajo v milisekundah in to na velike razdalje ali z drugimi besedami: v eni sami sekundi je mogoče večkrat kupiti in prodati vrednostni papir in pri tem “pokasirati” razliko v ceni. To počne le majhna in skrivnostna skupina špekulantov, ki so na ta super hiter način špekuliranja v letu 2010 v le nekaj minutah skorajda “sesuli” ameriško borzo. Borzna norost je tako postala podobna jedrski bombi, ki temelji na verižni reakciji razcepa atomov. Borzna “jedrska vojna” lahko samo v nekaj minutah uniči svetovno ekonomijo. Kadarkoli.


Ali imajo vse tri “zgodbe” skupni imenovalec? Vsekakor da, kajti vse tri skupaj predstavljajo velikansko grožnjo človeštvu. Vse tri zgodbe so tesno povezane in prepletene ter dajejo “obraz” ekonomski, družbeni in okoljski krizi, ki pretresa sodobno človeštvo. Gre za tri vidike splošne krize človeštva.

Ekonomska kriza, ki v dobršni meri izhaja iz špekulativnega finančnega oziroma bančnega sistema, “proizvaja” družbeno in okoljsko krizo; družbena kriza pa (povratno) zaustruje ekonomsko krizo; okoljska kriza spodbuja družbeno in ekonomsko krizo in tako naprej (in nazaj).

A če izgleda še tako zapleteno in brezupno, moč za rešitev krize je v naših rokah, v rokah človeštva. Preprosto ne smemo dopustiti, da le majhna skupina za talce drži ves planet in uniči našo prihodnost.


Slika: MacDer's

sobota, 03. maj 2014

Politiki vseh dežel, zbudite se!


Svetovni politiki morajo danes ponovno prebrati nekatere ključne dokumente, ki so temelj današnjih mednarodnih odnosov. Med njimi je še zlasti izstopajoča Ustanovna listina Združenih narodov, sprejeta 26. junija 1945, ko se 2. svetovna vojna še niti končala ni. V uvodu te listine je zapisano:

“MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, KI SMO ODLOČENI, da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju našega rodu prizadejala človeštvu nepopisno trpljenje…”

Danes smo ponovno v situaciji, ki se lahko izteče v vojno nepredvidljivih razsežnosti. V Ustanovni listini smo se zavezali, da moramo, če želimo preprečiti strahote vojne:

“...biti strpni in živeti skupaj v miru drug z drugim kakor dobri sosedi, in združiti svoje moči, da ohranimo mednarodni mir in varnost, in sprejeti načela in določiti načine, ki bi zagotovili, da se oborožena sila ne bo uporabljala, razen če je to v splošnem interesu, in uporabiti mednarodne ustanove za pospeševanje ekonomskega in socialnega napredka vseh ljudstev,...”

Danes gremo v povsem drugo, napačno smer. Med ljudmi in narodi se poglabljajo tako ekonomske kot tudi politične razlike. Še zlasti nevarna je zdajšnja situacija v Ukrajini, ki lahko sproži ne samo novo hladno, temveč pravo vojno, tokrat z orožji, katerih delovanje si normalen človek pač ne želi izkusiti na lastni koži.

Politiki ZDA in EU poskušajo preko Ukrajine iz mednarodne skupnosti izločiti Rusijo, kar je povsem zgrešena politika. Namesto, da bi po načelih Ustanovne listine ZN mednarodna skupnost skupaj reševala probleme, se del svetovne politike trudi demonizirati in izločiti Rusijo.

Ne smemo pozabiti zgodovinskega konteksta, kajti Rusija oziroma takratna Sovjetska zveza je imela v 2. svetovni vojni skoraj 24 milijonov žrtev od skupno 63 milijonov na svetovni ravni. Rusi so v boju z nacisti resnično veliko žrtvovali, zato je povsem razumljivo, da ne morejo kar tako sprejeti imenovane (ne izvoljene) ukrajinske vlade v kateri imajo vidno vlogo neonacisti.

Nasilje neonacistov je nekaj, kar bi morala mednarodna skupnost s skupnimi močmi zaustaviti. O tem, kaj se razvije z neaktivnim opazovanjem ali celo podpihovanjem in podporo neonacističnim skrajnežem, nas je zgodovina več kot dobro poučila.

Naj svetovni politiki preberejo tudi 1. člen Ustanovne listine ZN:

“Cilji Združenih narodov so:

1. varovati mednarodni mir in varnost ter v ta namen: izvajati učinkovite kolektivne ukrepe, da se preprečijo in odvrnejo grožnje miru in da se zatrejo agresivna dejanja ali druge kršitve miru, in si prizadevati, da se mednarodni spori ali pa situacije, ki bi utegnile privesti do kršitve miru, zgladijo ali uredijo z mirnimi sredstvi in v skladu z načeli pravičnosti in mednarodnega prava,

2. razvijati med narodi prijateljske odnose, sloneče na spoštovanju načela enakopravnosti ljudstev in njihove samoodločbe, ter izvajati tudi ukrepe za utrditev svetovnega miru,

3. uresničevati mednarodno sodelovanje s tem, da se rešujejo mednarodni problemi ekonomske, socialne, kulturne ali človekoljubne narave, kakor tudi s tem, da se razvija in spodbuja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero, in

4. biti središče, kjer naj se usklaja dejavnost narodov za doseganje teh skupnih ciljev.”


In v skladu s tem členom naj tudi delujejo. S skupnimi močmi in v okviru Združenih narodov je še mogoče ustaviti nevarno nasilje v Ukrajini, pa tudi v Siriji in drugih političnih in ekonomskih konfliktnih žariščih, ki ogrožajo že tako negotovo situacijo v svetu.

Politiki vseh dežel, zbudite se!