sreda, 30. april 2014

Sto let


Letos mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, ki se je - s premorom - nadaljevala z drugo svetovno vojno. Grozljive izkušnje obeh velikih vojn nas še vedno niso izučile, saj se danes zopet “pogrezamo” v situacijo, ki se lahko izteče v vojno nepredvidljivih razsežnosti.

Živimo v vzročno-posledičnem svetu. Naše današnje aktivnosti ustvarjajo bodoče dogodke. Tako kot vse drugo je tudi vojna posledica oziroma rezultat naših misli (ubesedenih; zapisanih, izrečenih, ...) in čustev (ki te misli spremljajo in jih krepijo) ter naših dejanj, ki iz teh misli in čustev izhajajo.

Čustva sovraštva do drugih; ločevanje na “naše in vaše”; občutek večvrednosti in samozadovoljstva; dejanja, ki ustvarjajo neenakost in nepravičnost so ključna “orožja” bodoče vojne.

Danes intenzivno polnimo “bazen” sovraštva, ločevanja, večvrednosti, samozadovoljstva, neenakosti in nepravičnosti. Ko bo ta bazen poln, lahko zaradi drobne iskrice eksplodira. Atentat na avstrogorskega prestolonaslednika pred skorajda natanko stotimi leti je bila ta iskrica, ki je v trenutku sprožila strahotno eksplozijo vojne.

Vendar obstaja tudi druga pot. Naše misli, čustva in dejanja, ki so usmerjena v spoštovanje drugih, v sodelovanje in solidarnost z drugimi, v prizadevanja za skupno dobro so najpomembnejši “gradniki” blaginje in miru. Tako se tudi zmanjšuje možnost vojne.

Ljudje neprestano ustvarjamo svojo in tudi skupno prihodnost. Pri tem pa ne moremo biti nevtralni, kajti naša neaktivnost je vedno “na strani” vojne, saj omogoča večjo in bolj neovirano aktivnost tistih, ki jo ustvarjajo.

Vsak človek, dovolj star in zmožen zdravorazumskega mišljenja, se mora sam odločiti, v katero smer bo deloval (na miselni, čustveni in fizični ravni): za vojno oziroma destrukcijo ali za mir in blaginjo. Posledice njegovih misli, čustev in dejanj bodo prizadele tako njega kot tudi celotno skupnost.

ponedeljek, 21. april 2014

Nova zora človeštva


“Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.” (Mojster –, prek Benjamina Crema: Osnutek za medsebojno delitev, Share International, december 2013)

Dovolj dobrin, a veliko pomanjkanje

V začetku 21. stoletja smo prišli do točke, ko ekonomski sistem, ki ga je človeštvo zasnovalo v preteklih stoletjih, ni samo neučinkovit, temveč tudi škodljiv - tako do ljudi kot do okolja. Ekonomski vzorci, ki temeljijo na neprestani rasti proizvodnje, povsem neusklajeni potrošnji, komercializaciji vseh družbenih področij ter kaotičnem denarnem sistemu, uničujejo družbene in naravne sisteme.

Ta hip je na svetu približno 870 milijonov ljudi, ki trpijo za lakoto (kar je več kot je skupno število prebivalcev EU in ZDA), hkrati pa konča v smeteh kar polovica vse proizvedene hrane na svetu oziroma kar 2 milijardi ton. To sta le dve najbolj izpostavljeni številki, iz katerih je jasno razvidno, da danes v svetu ne potrebujemo še večje proizvodnje oziroma gospodarske rasti, temveč pravičnejšo in učinkovitejšo porazdelitev globalnih dobrin.

Globalni trgi nedvomno ne predstavljajo sistema, ki bi omogočal, da bi vsi ljudje na planetu imeli dostop do temeljnih dobrin, kot so voda, hrana, zdravila, primerna bivališča ter dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva. Pomanjkanje teh dobrin je temeljni vzrok za vse številčnejše konflikte v različnih koncih sveta, ki se kadarkoli lahko razrastejo v vojne širših razsežnosti z nepredvidljivimi posledicami.

Globalna delitev dobrin

Čeprav so svetovni problemi veliki, pa zanje ne potrebujemo zapletenih rešitev. Vzpostaviti globalni sklad, v katerega se bodo stekali viški dobrin in iz katerega bodo države lahko črpale dobrine, ki jim jih primanjkuje, je naloga, ki je v današnjih časih izjemnih komunikacijskih in transportnih sredstev relativno enostavno izvedljiva.

Ta sistem bi povsem odpravil stalno potrebo po mednarodni pomoči, današnje humanitarne organizacije pa bi se lahko učinkovito vključile v sistem globalne delitve, saj imajo izjemno učinkovite mreže za dostavo dobrin v najodročnejše kraje sveta.

Vpliv takšnega sklada globalnih dobrin bi bil izjemno blagodejen na mednarodne odnose, saj bi države šele na takšen način zares sodelovale med seboj. V današnji ekonomski tekmi vseh z vsemi, so mednarodni odnosi bolj podobni vojni kot pa miru.

Globalni sklad, ki bi omogočal učinkovit sistem delitve dobrin med državami, bi pomenil resnično velik korak za človeštvo - resnično bi zaživeli v svetu solidarnosti, sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in miru. Dobesedno v - novi zori človeštva.



sobota, 19. april 2014

Vse si delimo


Povsem razumljivo se nam zdi, da zrak in sončna svetloba nista lastnina nikogar; jasno nam je, da pripadata vsem ljudem in drugim živim bitjem.

Normalno pa se nam zdi, da imajo nekateri ljudje v lasti zemljo, vodo, gozdove, energijo in druge dobrine.

Prodajajo jih in kupujejo; kupčujejo z njimi ter jih preprodajajo. Z njimi ravnajo, kot se jim zazdi, pogosto zelo slabo in neodgovorno. Nekateri imajo teh dobrin veliko, drugi malo ali nič, kar prinaša revščino, trpljenje, sovraštvo, konflikte in smrt.

Nobene razumne razlage ni, da mora biti svet ravno tako urejen. Zemlja, voda, gozdovi, energija in druge dobrine se ne razlikujejo od sončne svetlobe in zraka. So dobrine, ki jih ni ustvaril človek. Do njih nima nobene posebne pravice.

Te dobrine v resnici pripadajo vsem ljudem in tudi drugim bitjem, nihče ne more biti njihov dokončni in absolutni lastnik. Te dobrine lahko edino uporabljamo, z njimi odgovorno upravljamo, zanje skrbimo in si jih med seboj delimo.

V prihodnosti bomo ljudje spremenili odnos do planetarnih dobrin. Spoznali bomo, da nismo njih lastniki, temveč modri skrbniki in upravljalci.

Namesto trgovanja in kopičenja v rokah posameznikov in posameznih držav, si bomo planetarne dobrine med seboj delili. Nihče ne bo prikrajšan. Nobene potrebe ne bo več, da bi se med seboj vojskovali in se drug drugega bali.

To je naša dobra prihodnost, o drugih možnosti ne bi smeli niti razmišljati. Preveč so mračne.

Medsebojna delitev je prava pot v prihodnost.

sreda, 16. april 2014

Šola, zrak, voda


Za človeka, ker je misleče bitje (vsaj upamo, da je še), je šolanje temeljna potreba, tako kot so zrak, voda, hrana, bivališče, zdravstveno in socialno varstvo. Univerzalna pravica do izobraževanja ni luksuz, temveč je človekova temeljna pravica. Zato je vprašanje: “Ali javno ali zasebno šolanje?” povsem odveč - javno, vsem dostopno, brezplačno šolanje je absolutna prioriteta civilizirane družbe 21. stoletja. Vse ostalo je barbarstvo.

Zasebne šole so lahko dodatek, dopolnitev javnega, univerzalno dostopnega izobraževanja, nikakor pa ne sme biti pravica do šolanja kakorkoli pogojena s kupno močjo posameznika oziroma njegove družine. In to na vseh stopnjah: od osnovne šole (in tudi vrtca) do univerze.

Slovenska politika se je v luči povsem nemogočih in destruktivnih “varčevalnih” ukrepov, ki dokazano vodijo v razpad družbe, odločila za postopno privatizacijo izobraževalnega sistema. Korak za korakom se zmanjšujejo pravice in nekega dne se bomo zbudili v družbi, kjer bosta pravici do izobraževanja in zdravja zgolj še tržno blago, tako kot na primer kozmetika in modni dodatki.

Danes je edini pravi javni sistem očitno postal (zasebni) finančni sistem. Vanj države vlagajo neskončne vsote denarja, ki ga nato v svoje računovodske knjige vpišejo kot svoj dolg, bankirji pa v svoje knjige kot zasebni dobiček. Skrb za finančni sistem je izgleda edina res prava funkcija moderne države, ki za to “pravico” uporablja vsa sredstva - od ukinjanja javnih storitev do sredstev represije.

Boriti se »proti šolninam ter za javno in brezplačno šolstvo« oziroma za univerzalno pravico do izobraževanja je zato plemenitino in pošteno dejanje. Družba 21. stoletja bo civilizirana samo, če bodo izobraževanje, zdravstveno varstvo, socialno varstvo, dostop do neoporečne vode in osnovnih prehrambenih izdelkov ter primernega bivališča univerzalne temeljne človekove pravice. A ne le na papirju, temveč tudi v praksi.

sreda, 09. april 2014

Rešimo naš planet


In vendar v zvezi z okoljem prihajajo tudi boljše novice. Poročilo Okoljskega programa Združenih narodov (UNEP) in organizacije Bloomberg New Energy Finance razodeva, da se je v letu 2013 zgodil pomemben premik na področju obnovljivih virov. Zmogljivosti proizvodnje energije iz obnovljivih virov so se povečale za 54 %, hkrati pa so se bistveno znižale cene novih naprav.

Ta napredek ima velik vpliv na okolje, saj bi se brez teh novih investicij izpusti CO2 v letu 2013 povečali za kar 1,2 gigatone (Costs Down, Profits Up: Green Energy Looking Good, Says UN).

Velik prispevek v boju proti globalnem segrevanju ozračja lahko naredi tudi naš način proizvodnje in porabe hrane. Z manj prehranskimi odpadki, z boljšim ravnanjem z zemljo, z zaščito oceanov in s pridelavo prave hrane lahko veliko pripomoremo k zaščiti našega planeta (Don’t Panic, Go Organic: The IPCC Report Should be a Wakeup Call for Climate-Smart Food).

Države, lokalne skupnosti in posamezniki

Številne države, med njimi prednjačijo Kitajska in Japonska ter nekatere evropske države, vlagajo znatne napore v smeri proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Prav tako vse več skupin in skupnosti prakticira pridelavo lokalne hrane, ki se tudi porabi v lokalnem okolju in je pridelana na ekološki način. Kar pomeni velike energetske in ekološke prihranke (manj pesticidov in drugih kemikalj, manj porabe fosilnih goriv zaradi prevoza na dolge razdalje in načina pridelave hrane).

Tudi sami, kot posamezniki lahko sprejmemo številne ukrepe, ki so sicer le droben prispevek k rešitvi našega planeta, a se naš trud s številom ozaveščenih ljudi pomnoži z milijonskimi številkami.

Še vedno velja: odpovejmo se kakšni vožnji z avtomobilom, uporabljajmo javni prevoz, kupujmo lokalno pridelano hrano, menjajmo oziroma delimo si stvari, ki so še uporabne in tako naprej.

Mar res ne vidimo povezave med našimi dejanji in njihovimi posledicami. Vsako dejanje šteje. In le z dejanji lahko rešimo naš planet.


Slika: Portola Coffe Lab

ponedeljek, 07. april 2014

Medsebojna delitev proti komercializaciji


Komercializacija je proces, ki skupne dobrine in medčloveške odnose spreminja v plačljivo blago in storitve. Komercializacija je izjemno nevaren proces, saj za “vrhovnega razsodnika” v vseh družbenih zadevah postavlja denar kot edino merilo vrednosti.

Trgovina je stara kot človeška civilizacija, vendar je večji del zgodovine predstavljala le manjši del vseh družbenih odnosov in dobrin; za enostavnejšo ponazoritev lahko rečemo da približno 5 %. V zadnjih stoletjih (z vzponom kapitalizma) se je ta odstotek vztrajno zviševal in zatrdimo lahko, da danes trgovina in posledično tržni (komercialni) odnosi “pokrivajo” 95 % vseh družbenih odnosov in dobrin.

Kar je izjemno nevarno. Ne gre za to, da bi morali trgovanje odpraviti in da je škodljivo samo po sebi. Problem pa nastopi, ko tržni oziroma komercialni odnosi, značilni za trgovanje, “vstopijo” na tista družbena področja, ki predstavljajo same temelje sleherne človeške družbe.

Zdravstvo, izobraževanje, socialna varnost, prometna in informacijska infrastruktura, institucije vodenja družbe (politika) so ključna oziroma podporna družbena področja, ki nikakor ne bi smela delovati pod vplivom komercializacije.

Za komercializacijo je značilen odnos kupec - prodajalec, kjer je vsako dejanje plačljiva storitev, vsaka dobrina pa plačljivo blago. Takšen odnos je podvržen vsem značilnostim trgovine: špekulacijam, manipulacijam, goljufijam in neskončni “želji” za dobičkom.

Prej omenjeni podporni družbeni sistemi zato nikakor ne smejo biti podrejeni komercialni logiki. Komercialna podjetja, na primer, so sicer lahko deloma vključena v te sisteme, nikakor pa v njih ne smejo prevladovati. Lahko imate na primer nekaj zasebnih, komercialno delujočih šol in zdravstvenih ustanov, a te so lahko le nadgradnja ali dopolnitev dobro organiziranega javnega sistema, ki mora zagotavljati osnovne pravice vsega prebivalstva po načelu solidarnosti.

Komercializacija zastruplja družbo, saj namesto sodelovanja spodbuja tekmovanje vseh z vsemi. Namesto, da bi si delili ključne globalne dobrine in obsežno človeško znanje, se zapletamo v brezkončni boj za bogastvo, ki bi moralo služiti vsem ljudem. Zaradi tega ekonomskega boja, ki zahteva vedno več blaga in storitev, trpi tudi globalno okolje.

Medsebojna delitev proti komercializaciji

Nasprotno pa z medsebojno delitvijo lahko stopimo na pot, ki vodi stran od brezna, k robu katerega se vztrajno pomikamo. Globalni sklad, s pomočjo katerega bi presežki dobrin bogatih držav omogočili njihovim revnejšim “sestram”, da lahko zagotovijo blaginjo svojim ljudem, je enostavna rešitev nakopičenih svetovnih problemov - revščine, lakote, ozdravljivih bolezni; konfliktov itd.

V prihodnosti bo medsebojna delitev predstavljala temeljne ekonomske odnose med državami, s čimer bo bistveno zmanjšan destruktiven učinek komercializacije. Z medsebojno delitvijo se bodo postopno zmanjšale današnje strahovite razlike in vsaka država bo lahko prispevala svoje presežke dobrin v globalni sklad.

Potem ne bo več nobene “potrebe” po lakotah, revščini in stalnih konfliktih.

četrtek, 03. april 2014

Enost človeštva


Človeštvo kljub vsem razlikam, ki ga bogatijo, predstavlja enovito celoto. Šele, ko bo vsem prebivalcem Zemlje zagotovljeno vsaj zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, bo človeštvo dejansko izrazilo enost in delovalo v dobro vseh ter planeta kot celote.

Velikanski napredek bo dosežen, ko bomo na druge ljudi začeli gledati kot na pripadnike velike skupne družine – človeštva. Kar ljudje dejansko tudi smo; ne glede na vse razlike, smo vendarle vsi samo – ljudje. Delimo si skupne prednike, delimo si skupni dom – planet Zemljo, delimo si skupne dobrine – vodo, gozdove, ozračje itd.

Ko bomo resnično doumeli, da smo ljudje drug drugemu bratje in sestre, bomo prenehali z medsebojnim uničevanjem. Kajti to v naših medsebojnih odnosih neprestano počnemo. Razlike nas ne smejo ločevati. Različnost je bogastvo, ne pa vzrok za ločevanje, medsebojno sovraštvo in izkoriščanje.

Enost človeštva se mora izražati na vseh področjih človeške družbe, še zlasti pa v politiki in ekonomiji. Enosti smo se zavezali že v uvodu Deklaracije človekovih pravic, »ker pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu.«

Vendar svobode, pravičnosti in miru ne moremo doseči, če drugim ljudem ne omogočimo, da lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe. Tudi v svojih družinah ne dopuščamo, da bi kdor koli ostal brez hrane, vode, bivališča in drugih osnovnih dobrin. Prav tako tega ne bi smeli dopustiti v naši skupni družini – človeštvu.

Zato mora medsebojna delitev, ki jo poznamo v naših družinah, zaživeti na ravni človeštva. Medsebojna delitev predstavlja edino pot do svobode, pravičnosti in miru v svetu.