petek, 31. januar 2014

V skladu z zakoni


Čeprav so mnogi ekonomisti in politiki, sicer previdno, že začeli razlagati, da se nam obeta postopno gospodarsko “okrevanje”, pa je to zgolj njihova pobožna želja. Od leta 2008, ko se je zdajšnja kriza uradno začela, nismo niti za malenkost na boljšem. Ker so politiki šest let tiščali glave v pesek in reševanje krize prepustili bankirjem (ki so jo zakuhali), smo spet na začetku, pravzaprav še na slabšem kot leta 2008.

Zadnjih šest let je “reševanje” krize namenjeno skorajda izključno finančnemu sektorju. Stimulativni ukrepi, “težki” več bilijonov oziroma več tisoč milijard dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, so kot reka Amazonka preplavili finančne trge, kar je v zadnjih štirih letih povzročilo neverjetno rast finančnih produktov (predvsem delnic in izvedenih finančnih instrumentov). Gospodarstvo je sicer dobilo nekaj drobtinic (na primer v obliki stimulacij avtomobilski industriji), javni sektor in prebivalstvo pa samo rigorozne “varčevalne ukrepe”.

Poplava denarja na eni strani (v finančnem sektorju) in suša na drugi strani (v gospodarstvu, javnem sektorju in med prebivalstvom) je povzročila velikansko neravnovesje, ki povzroča hude družbene napetosti in konflikte.

Politiki so naivno (ali pa tudi ne) celotno ekonomijo prepustili finančnikom. Kar je popolno noro. Ideološka mantra, da se politika ne sme vmešavati v ekonomski in znotraj njega v finančni sektor, v praksi pomeni nekaj podobnega, kot če bi svoje stanovanje, vso stanovanjsko opremo in vse naprave, avto in vse svoje prihodke prepisali oziroma zaupali v upravljanje lopovu in bi od njega pričakovali, da bo poskrbel za vašo blaginjo.

Ekonomija pomeni upravljati z dobrinami v kakršnikoli obliki v dobro celotne skupnosti. Ekonomija je temelj sleherne družbene skupnosti, zato jo ni mogoče prepustiti v roke peščici globalnih lopovov, oprostite bankirjev. Šef ameriške banke Goldman Sachs Lloyd Blankfein si je dal nedavno izplačati nagrado v višini 14,7 milijona ameriških dolarjev. Politiki so zanj navadni reveži.

Ne drži, da so bankirji prevzeli politiko, pač pa so politiki bankirjem politiko preprosto prepustili oziroma podarili. Kadarkoli bi lahko sprejeli zakone, ki bi bankirjem odvzeli velikansko moč. Dolgove je mogoče preprosto odpisati, z zakoni. Obrestne mere je mogoče omejiti, z zakoni. Plače in nagrade bankirjev je mogoče drastično znižati, z zakoni. Špekulacije je mogoče obdavčiti, z zakoni. Bankirje je mogoče stlačiti v zapor, v skladu z zakoni in tako naprej.

A politiki rajši uničujejo življenja lastnih državljanov. Ukinjajo javne zdravstvene, izobraževalne in socialne storitve, z zakoni. Zmanjšujejo pravice zaposlenih in upokojencev, z zakoni. Razprodajajo javno premoženje, v skladu z zakoni in tako naprej.

Zakoni so ključno orodje politike. Nobenega razloga ni, da so napisani v prid bankirjev in proti lastnemu prebivalstvu.

Slika: Avaaz

ponedeljek, 20. januar 2014

Neenakost


Najbogatejši 1 % svetovnega prebivalstva ima v lasti 46 % svetovnega bogastva, medtem ko ima najrevnejših 90 % samo 14 % vsega svetovnega bogastva (Oxfam).

Je mogoče ob takšni neenakosti pričakovati, da bosta na planetu Zemlja kdajkoli zavladala strpnost in mir. Velikanska neenakost je eden ključnih vzrokov vse pogostejših družbenih konfliktov. Bolj kot se povečuje neenakost, večje je tveganje za izbruh nasilja, ki se lahko sprevrže v vojno. Si res, v svetu jedrskega orožja, želimo vojne?

Medtem, ko ekonomisti in politiki trdijo, da bomo z neprestano gospodarsko rastjo rešili vse svetovne probleme, so dejstva povsem drugačna. Richard Wilkinson in Kate Pickett v knjigi The Spirit Level; why equality is better for everyone (Raven duha, zakaj je enakost boljša za vse) pravita, »da je kvaliteta družbenih odnosov v skupnosti zgrajena na materialnih temeljih«. Vendar pri tem poudarjata, da »ima stopnja dohodkovnih razlik velik učinek na naše medsebojne odnose«.

Namesto, da krivimo starše, religijo, vrednote, izobraževanje in sistem kaznovanja, se je potrebno zavedati, da ima stopnja neenakosti izjemno velik psihološki vpliv na slehernega posameznika, pravita avtorja.

Materialno bogastvo družbe je le do neke stopnje povezano s človekovo blaginjo, ki jo lahko merimo s pričakovano življenjsko dobo in z občutenjem sreče med prebivalstvom. Pri družbenem dohodku 25.000 dolarjev (približno 18.500 evrov) na prebivalca, se dodatno bogastvo nič več ne odraža z daljšo življenjsko dobo niti z višjo stopnjo zaznane srečnosti med prebivalci.

Materialno bogastvo je res temelj človekove blaginje, vendar nad določeno stopnjo v ničemer ne prinaša boljšega življenja. Poleg tega, pa je neprestana gospodarska rast nekaj povsem nemogočega, saj ima naše okolje določene in merljive meje. Te meje, ne samo, da smo že dosegli, temveč smo jih že presegli.

Avtorja v knjigi The Spirit Level navajata celo vrsto podatkov, ki jasno kažejo, da so družbeni, zdravstveni in številni drugi problemi povezani z veliko neenakostjo v bogatih državah. Večja kot je neenakost, manjše je zaupanje v družbi, slabši je status žensk v družbi, več je mentalnih zdravstvenih bolezni, večja je uporaba drug, manjša je pričakovana življenjska doba in tako naprej.

Ne potrebujemo torej še več bogastva, temveč njegovo pravičnejšo porazdelitev oziroma delitev in s tem večjo enakost med ljudmi. To nam jasno sporočajo tako obsežne raziskave, ki jih navajata avtorja knjige The Spirit Level, kot tudi naše okolje, ki nam s podnebnimi spremembami sporoča, da je okoljska meja že presežena. Okno priložnosti, da zaživimo v boljši prihodnosti je še odprto, a vendarle se počasi zapira.

(Slika: Oxfam)

sobota, 18. januar 2014

Kriza in odločitev


Beseda kriza izhaja iz grške besede krinein, ki pomeni odločiti se. Ključni pomen besede kriza je torej, da smo v določenem – kritičnem – trenutku zmožni sprejeti pravo odločitev. Kaj storiti, kako naprej? Čeprav krizo povezujemo predvsem z določenim stanjem – ekonomskim, političnim, bolezenskim itd. –, pa v osnovi predstavlja potrebo po odločitvi: ali bomo nadaljevali po starem ali bomo kaj spremenili.

Kriza nastopi, ko nekaj delamo narobe ali, ko stari sistem ne ustreza več novim okoliščinam. Zato moramo takrat narediti spremembe ali pa se bo stanje še poslabšalo. Tudi bolezen od nas pogosto »zahteva«, da nekaj spremenimo: se odpovemo kajenju, drogam, hrani s preveč sladkorja ali maščob in hkrati spremenimo življenjske navade in vzorce (na primer več gibanja, manj napetosti).

Danes nas veliko stvari opozarja na ne-ustreznost današnjega načina življenja in institucij, ki takšen način življenja podpirajo. Lakota in revščina, brezposelnost, družbeni konflikti, ekstremni vremenski pojavi niso naravne danosti, pač pa so posledice našega načina življenja, naših dejanj in institucij, ki smo jih ustvarili, še posebej ekonomskih.

Čeprav morda zveni malce obrabljeno, pa je zdajšnja kriza vendarle tudi priložnost. Priložnost, da se odpovemo »zasvojenosti« z gospodarsko rastjo, z dobički in s pretirano potrošnjo; priložnost, da zmanjšamo neverjeten vpliv finančnega sistema na vse aspekte človeškega življenja; priložnost, da prenehamo s popolno podreditvijo naravnih sistemov človeškim »potrebam«.

Čeprav se zavedamo, da so spremembe neizbežne, se del ljudi vztrajno oklepa starega. To so predvsem tisti, ki jim obstoječa ureditev prinaša največje koristi – v obliki bogastva, moči, položajev in različnih privilegijev. Ker imajo v rokah veliko denarja, moči in vpliva, jim dokaj uspešno uspeva ohranjati nespremenjeno stanje – status quo.

Naša prihodnost je odvisna od naših zdajšnjih odločitev. Če ničesar ne spremenimo, dejansko nazadujemo. Zdajšnji ekonomski sistem, ki temelji na logiki neprestane gospodarske rasti in potrošnje, vseskozi poslabšuje stanje v družbi in v okolju; kar v nedogled preprosto ne gre.

Zato je odločitev za spremembe nujna: za spremembe v smeri razvoja ekonomskega sistema, ki bo deloval v okviru omejitev, ki nam jih »postavlja« planetarno okolje in v smeri večje pravičnosti pri delitvi skupnih planetarnih dobrin. Druge poti preprosto ni.

četrtek, 16. januar 2014

Poti nazaj ni več


Čeprav živimo v težavnih časih, ki jih zaznamujejo ekonomska, družbena in okoljska kriza, imamo lahko veliko razlogov za optimizem. Na prvi pogled se nam sicer zdi, da gre prav vse narobe. Visoka brezposelnost, poglabljajoča revščina, težka bremena dolgov; številni družbeni konflikti; podnebne spremembe in onesnaženost okolja so velike težave s katerimi se sooča sodobno človeštvo. Na obzorju ni videti pravih rešitev in pogosto stanje še zaostrujejo mediji, ki slabe novice napihujejo do skrajnosti.

Bolj pozorni opazovalec pa lahko vidi povsem drugačno podobo sveta. Druge ljudi vse bolj prepoznavamo kot sebi enake, ne pa kot tujce, ki nas ogrožajo. Ljudje se vse bolj povezujemo, kar je v veliki meri posledica izjemne razširjenosti globalnih spletnih družbenih omrežij, razvitih komunikacijskih naprav in vse večje dostopnosti potovanj.

Politične, kulturne, “civilizacijske”, verske in druge meje, ki so nas zelo dolgo razdvajale, se postopno “podirajo”. Čeprav si mnogi, predvsem politiki, še vedno trudijo ločevati ljudi med seboj, kar jim lahko za kratek čas omogoči politično »preživetje«, jim to vendarle vse težje uspeva. Da svet vse bolj postaja globalna vas, ni več samo prazna fraza.

A spremembe niso samo družbene, temveč tudi ekonomske. Individualna potrošnja in lastništvo nista več osrednja ekonomska “stebra”. Imeti dostop do dobrin, “ko jih potrebuješ”, postaja nova ekonomska paradigma. Različne oblike delitve dobrin že preoblikujejo “pokrajino” družbe 21. stoletja. Delitev informacij je z internetom dosegla neverjetne razsežnosti, zdaj pa ji sledita še delitev materialnih dobrin in storitev.

Z medsebojno delitvijo lahko z manj dobrinami zadovoljujemo veliko več človeških potreb kot doslej; hkrati pa so dobrine pravičneje porazdeljene med vse prebivalce planeta. Hkrati pa na takšen način poleg ekonomske in družbene krize rešujemo še okoljsko krizo. Nove oblike ekonomije delitve se porajajo še zlasti v lokalnem okolju in v manjših skupnostih, medtem ko se na širši ravni še vedno odvija neusmiljena ekonomska tekma oziroma (konkurenčna) vojna za dobrine.

Nove družbene in ekonomske odnose, ki temeljijo na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi, poleg starih modrosti, podpirajo tudi najnovejša znanstvena odkritja, še zlasti na področju nevroznanosti. Znanstveniki pritrjujejo starim modrecem, da je človek po svoji naravi družbeno bitje, ki potrebuje druge, z njimi rad sodeluje in jim, če le more, pomaga.

Poti nazaj ni več, stari ekonomski sistem »v mukah umira«, novi si počasi utira pot na širšo raven. Optimizem pa ni samoumeven, nov sistem, ki temelji na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi se ne bo »zgodil« sam od sebe. Potreben je naš prispevek, potrebna je naša aktivnost, potrebna je naša moč.


(Slika: Health Me Up)

nedelja, 12. januar 2014

Levinja in antilopa


Če se bo človeštvo v prihodnosti imelo priložnost uzreti nazaj, se bo takratnim ljudem zdel današnji čas povsem ne-razumen. Še posebej naše ekonomsko ravnanje bo nekaj, kar bo zgodovina verjetno ocenila kot dobo ekonomske norosti ali celo blaznosti.

Kaj sploh pomeni ravnati ekonomsko? Vsekakor je ekonomsko obnašanje najtesneje povezano z ekonomičnostjo, kar pomeni, da vse kar počnemo, opravimo z najmanjšo potrebno količino energije. Poglejmo na primer druga živa bitja, ki se ravnajo po ekonomskih zakonih življenja.

Levinja na primer upleni antilopo ali katero drugo žival le takrat, ko je lačna in le toliko, kot potrebuje. Ne naredi si zalog, ne pleni kar tako; ne trati energije, če ni potrebno. Tudi antilope se hranijo v skladu s svojimi potrebami in tako naprej v vsem živalskem kraljestvu, ki zato kot celota deluje v ravnovesju.

Človek ne deluje v skladu z ekonomskimi zakoni. Energijo troši povsem ne-racionalno in ne-razumno. Hrana, voda, nafta, les - prav vse dobrine, ki nas obkrožajo, so dejansko energija v različnih pojavnih oblikah. Človek je tem dobrinam dodal še denar, ki je v pravem pomenu univerzalni “hranilec” in “prenosnik” energije.

Človek se obnaša tako, kot če bi si levinja nalovila več deset ali več sto antilop. Veliko več, kot bi jih potrebovala. Da bi bila “bogatejša” od drugih levinj ali preprosto zato, ker si jih pač lahko nalovi. To, da bi počasi uničila populacijo antilop in porušila ravnovesje v svoji okolici, ji ne bi bilo mar. Kot ni mar človeku.

V naravi je ekonomski zakon preprost in sleherno bitje ga “nagonsko” pozna: porabi, kolikor potrebuješ in ne trati po nepotrebnem svoje energije. Človek kot razumsko bitje, se mora (ponovno) naučiti živeti s tem enostavnim in mogočnim zakonom, ki omogoča ravnovesje na planetu.

Zakaj na primer pri zdravem razumu Bill Gates potrebuje 78,5 milijarde dolarjev premoženja? In drugi manjši in večji bogataši po vsem svetu. To je približno tako, kot če bi ena levinja nalovila več milijonov antilop in drugih živali. Jih potrebuje za preživetje? Jih potrebuje za svoje potomce? Definitivno ne. Narava pač ne deluje na tak način.

Saj ni potrebno, da živimo kot levinje, antilope in druge živali. Narava, ta mogočna učiteljica, nas lahko nauči, da lahko povsem oziroma zelo dobro živimo z veliko manj dobrinami, kot sedaj. Le opazovati moramo: leve, antilope, mravlje, čebele in vsa druga živa bitja.

Lahko ustvarimo izjemno civilizacijo, kjer ni potrebno ne kopičenje dobrin (energije) ne posledičnega pomanjkanja le-teh, temveč dobro organiziran sistem dostopa in učinkovite delitve dobrin (energije) med vse njene pripadnike in pripadnice.

sreda, 08. januar 2014

Kriza, borzni zlom in Bill Gates


Medtem, ko nekateri že vidijo postopen izhod iz dolgotrajne ekonomske krize (Sloveniji napovedujejo odboj od dna in novo rast), pa se nad nami “zbirajo črni oblaki” nove, še globje krize. Vzroki so še vedno enaki kot tisti, ki so povzročili zdajšnjo krizo. Ali z drugimi besedami: ker vlade oziroma politiki v teh sedmih letih letih (od leta 2007, ko se je kriza začela) niso sprejeli nobenih resnih sistemskih sprememb finančnega in ekonomskega sistema, se nam obetajo scenariji, ki so lahko še bolj črni, kot so bili doslej.

2014, možnost globalnega borznega zloma

Številni strokovnjaki že nekaj časa napovedujejo možnost novega, hudega borznega zloma, ki pa bo še težje rešljiv, kot je bil tisti iz let 2007-2008. V čem je problem?

Od leta 2009, še zlasti pa v letu 2013, so najmočnejši globalni indeksi - ameriški, evropski in japonski - močno zrasli. Industrijski indeks Dow Jones je v letu 2013 zrasel za kar 26,5 odstotka, širši indeks Standard & Poor's 500 se je zvišal za 29,6 odstotka, tehnološki indeks Nasdaq Composite pa kar za 38,3 odstotka (Leto 2013 rekordno za borzne indekse Wall Streeta).

Od leta 2009, ko so bili ameriški borzni indeksi na najnižjih ravneh po izbruhu sedanje krize, se je na primer indeks Standard & Poor’s 500 dvignil za kar 165 odstotkov (ZDA se v letu 2014 obeta nadaljevanje gospodarskega okrevanja). Tudi najpomembnejši nemški index DAX se je lani “okrepil” za 25,5 % (Borzni pregled: Letos najdonosnejši indeksi ZDA; v Evropi zmagal DAX).

Ta izjemna rast pa ne izhaja iz gospodarskih aktivnosti, saj je na primer ameriško gospodarstvo v tem obdobju bodisi nazadovalo za 5,4 % bodisi zraslo za 4,9 % na letni ravni po posameznih trimesečjih (Quarterly growth of the real GDP in the United States from 2009 to 2013). Od kod torej ta izjemna borzna rast?

Centralne banke vse od izbruha krize znižujejo svoje ključne obrestne mere, ki še nikoli v zgodovini niso bile na tako nizkih ravneh - v ZDA 0,25 %, v Evropi 0,25 % (ECB); na Japonskem 0,1% (Central banks - summary of current interest rates). Vendar ta obrestna mera ne velja za podjetja, vlade ali prebivalstvo, temveč samo za določeno skupino bank (qualified banks). Samo določene banke imajo torej dostop do izjemno poceni denarja, ki ga večinoma namenjajo za trenutno izjemno donosne borzne špekulacije.

Poleg tega mehanizma Zvezne rezerve oziroma ameriška centralna banka mesečno na finančnih trgih odkupuje obveznice finančnega ministrstva in vrednostnih papirjev na podlagi hipotek v višini 85 milijard dolarjev na mesec (Leto 2013 rekordno za borzne indekse Wall Streeta), kar z drugimi besedami pomeni, da finančnim trgom mesečno “podarijo” 85 milijard dolarjev.

Ni odveč pripomniti, da bi s temi silnimi milijardami, ki jih centralne banke mesečno namenjajo za ohranjanje obstoječega finančnega sistema pri življenju, lahko uvedli tako univerzalni temeljni dohodek, kot tudi rešili skrajno revščino in lakoto ter globalne podnebne spremembe.

Tako je danes v obtoku izjemno veliko denarja, ki pa skorajda ne doseže držav, podjetij in prebivalstva, temveč kroži po finančnih borzah, kjer velike finančne institucije (banke, hedge in drugi skladi itd.) na veliko špekulirajo in napihujejo nov borzni balon.

Od leta 1900 do leta 2009, ko se je začel zadnji borzni vzpon (tako imenovani bikovski trend) je bilo 33 takšnih dolgoročnejših vzponov, ki so povprečno trajali 2,1 leta. Tokratni, zaradi izjemnih spodbud s strani centralnih bank, traja že štiri leta in pol, kar je izjemno dolgo obdobje. A kdor pozna finančno zgodovino, ve, da se bo ta vzpon končal s hudim zlomom, po številnih napovedih že v letu 2014 - Stock Market Crash Coming Early 2014 WARNING!!!!

Kdo profitira?

Komu ta situacija ustreza? Premoženje najbogatejših 300 Zemljanov se je samo lani povečalo za 524 milijard dolarjev in znaša skupno kar 3700 milijard dolarjev (Najbogatejši še bolj bogati: 300 milijarderjev s premoženjem 3700 milijard dolarjev). In ti bogataši so zelo “dobrodelni”. Poglejmo samo vsem dobro znanega dobrodelnika Billa Gatesa.

V svoji karieri - do maja 2013 - je Bill Gates v dobrodelne namenil skupno kar 28 milijard dolarjev (Bill & Melinda Gates Foundation), kar je res veliko. A samo v letu 2013 je njegovo premoženje zraslo za 15,8 milijard dolarjev na skupno 78,5 milijarde dolarjev (Billionaires Worth $3.7 Trillion Surge as Gates Wins 2013). Vendar Gates večino bogastva ne ustvarja več kot solastnik Microsofta, temveč ima največji del svojega premoženja vloženega v finančnem holdingu Cascade Investment LLC, ki ima deleže v številnih velikih globalnih podjetjih. Bill Gates torej zelo dobro služi na borzah ali povedano po domače: Gates je borzni špekulant.

Bill Gates je torej eden izmed tistih, ki ima velike dobičke zaradi prej omenjenih spodbud centralnih bank. Te “spodbude” pa plačujemo davkoplačevalci in prav zaradi njih moramo zategovati pas oziroma zaradi njih se povečuje brezposelnost, revščina, krči se javni sektor itd.

Denar za reševanje krize torej večinoma pride do svetovnih superbogatašev, namesto do podjetij, prebivalstva in držav. Ti superbogataši pa so zelo “dobrodelni” in pomagajo revnim, ubogim in bolnim. Mar ne bi bilo bolje, da bi kar direktno pomagali prebivalstvu, podjetjem in državam.

Kako naprej?

Ko bo prišlo do novega borznega zloma - kar se lahko zgodi praktično kadarkoli - se bo kriza še dodatno zaostrila. Države takrat preprosto ne bodo mogle več reševati finančnih institucij, ki bodo ponovno “prosile” za pomoč. Dolgovi držav so namreč že zdaj tako visoki, da ne dopuščajo nobenih reševanj več. Ogromni dobički, ki se zdaj stekajo v zasebne žepe, pa bodo tam tudi ostali, razen v obliki njihove “dobrosrčne” pomoči.

V trenutkih zloma bo nastopila enkratna priložnost. Če bo javni pritisk dovolj velik, bodo vlade vendarle prevzele vajeti v svoje roke, ter sprejele sistemske ukrepe in ponovno prevzele nadzor nad finančnim in ekonomskim sistemom. Če te priložnosti ne bomo izkoristili in bomo finančnikom ponovno prepustili reševanje “našega” finančnega sistema, se nam obetajo črni scenariji, o katerih rajši ne bi niti razmišljali.

A tudi zdaj ni čas, da bi stali križem rok in čakali na velike dogodke. Prizadevanja za uveljavitev že omenjenega univerzalnega temeljnega dohodka (UTD); uveljavitev principov medsebojne delitve, solidarnosti in sodelovanja v ekonomiji; pravične trgovine, socialnega podjetništva, uvajanje komplementarnih valut in tako naprej - so koraki v pravo smer.

Ne čakajmo na bogate “dobrotnike”, da nam “podarijo” tople obroke in “tople” besede.

Slika: Združeni narodi

ponedeljek, 06. januar 2014

Politika, ekonomija in sreča



»Sreča ni nekaj že obstoječega. Sreča izhaja iz naših dejanj.«
(Dalaj Lama)

»Vsa radost na tem svetu izhaja iz našega hotenja, da bi bili drugi srečni; vse trpljenje na tem svetu izhaja iz hotenja, da bi bili srečni le mi sami.« (Shantideva)

V brutalnem svetu 21. stoletja, kjer je za velik del človeštva vsak dan še vedno neizprosen boj za preživetje, je skorajda perverzno razmišljati o sreči. Ekonomski sistem je danes ustvarjen tako, da se del človeštva bori golo preživetje, preostali del pa svoj smisel vidi v (pretirani) konzumaciji dobrin. Zato je še toliko bolj pomembno, da danes razmišljamo o sreči, o kateri so razmišljali številni veliki ljudje vsaj od Starih Grkov naprej.

Razmišljati o sreči torej ni novodobna muha, temveč naša dolžnost. Ne smemo pristati na golo preživetje ali na človeka zreduciranega na konzumenta dobrin; sreča mora biti ključni cilj tako politike kot ekonomije. Saj je že Aristotel davno tega zapisal (v Nikomahovi etiki):

»'H kateremu dobru teži politična znanost? Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo?' V poimenovanju le-tega skoraj vsi soglašajo: tako povprečni ljudje kot izobraženci ga označujejo z besedo 'srečnost'«. In nekaj kasneje dodaja, »da je za srečnost potrebna tudi zunanja blaginja, zato nekateri srečnost tudi enačijo z blaginjo, kot jo nekateri drugi enačijo z vrlino«.

Naloga politike in ekonomije je torej omogočiti ljudem, da lahko živijo v blaginji, ki je predpogoj človekovi srečnosti. Danes razmišljanje o sreči še zdaleč ni »potihnilo«; pred časom je Belgijec Leo Bormas zbral in uredil »znanje in modrost strokovnjakov za srečo iz vsega sveta« v knjigi Sreča: Velika knjiga o sreči. Poglejmo si nekaj poudarkov, vrednih razmisleka.

»Ne iščite sreče v sebi, marveč v odnosih z drugimi«, pravi profesor psihologije Christoper Peterson iz ZDA. Že sama beseda sreča ima zanimiv izvor, saj izhaja iz staroslovanske besede, ki pomeni »srečanje«. Sreča je torej že v samem izvoru (besede) povezana z drugimi in z našim odnosom do njih. »Spoznajte, da ste tudi vi vedno 'drugi' za druge«, še dodaja profesor Peterson.

»Brž ko presežemo raven revščine, večji prihodek ne prispeva skoraj ničesar k sreči,« ugotavlja ugledni ameriški politolog Robert E. Lane. Če bi bilo materialno bogastvo povezano s srečo, bi bili najbogatejši ljudje tudi najsrečnejši. Pa so res? Ne smemo pa pozabiti, da je na svetu še vedno 1,2 milijarde ljudi, ki živijo v skrajni revščini. Za njih je sreča vsekakor povezana z zadovoljevanjem njihovih osnovnih potreb oziroma s preseganjem meje revščine.

»Odvisni smo od sreče drugih. Za našo srečo je ključna nesebičnost,« pravi romunski sociolog Sergiu Baltatescu. V globalnem smislu je naša sreča odvisna od sreče najrevnejših prebivalcev planeta. Dokler bodo tako revni, kot so zdaj, bomo »revni« in ne-srečni tudi mi sami.

»Skrbeti za blagostanje drugih, tudi na račun lastne materialne koristi, nas lahko bolj osreči kakor popolna osredotočenost nase,« izhaja iz ugotovitev profesorja ekonomije Leonarda Becchettija, do katerih je prišel v svojih eksperimentalnih raziskavah. V mednarodnem smislu so danes države kot nekakšni sebični najstniki/najstnice, ki jih zanima zgolj lastna dobrobit. Ko se bodo države naučile, da je potrebno poskrbeti tudi za blagostanje drugih, bo revščina preprosto izginila z obličja Zemlje.

»Razširjene družine dokazujejo, kako pomembno si je deliti stvari,« poudarja dr. Dev Raj Paudel iz Nepala. Počasi začenjamo razumevati, da je naša prava »razširjena« družina celotno človeštvo, ne samo naši sorodniki v ožjem pomenu besede. Potem, ko bomo v drugih v resnici videli svoje sorodnike; brate in sestre, bomo z njimi »naravno« delili tudi naše dobrine. To že dolgo počnemo znotraj naših družin, ki pa so v primerjavi z našo pravo družino – človeštvom, v resnici mnogo mnogo ožje družine.

Vrnimo se ponovno k Aristotlovemu razmisleku o najvišji nalogi politike, ki mora biti usmerjena k srečnosti ljudi (ni odveč pripomniti, da bi moralo biti ekonomsko področje podrejeno politiki, čeprav je danes ravno obratno). Britanski lord Richard Layard, eden od soustanoviteljev Gibanja za srečo, pravi da:

»Potrebujemo drugačno vrsto države, osnovano na zaupanju, solidarnosti, sočutju in harmoniji.

Vlade bi morale dejavno širiti srečo: poučevanje življenjskih veščin v šolah, resnejši pristopi k duševnim boleznim, zagotovitev zaposlitve za vse, širjenje enakosti, varstvo okolja…

Soglašati moramo, da je naš skupni cilj večja sreča in manj stisk. Nato moramo uporabiti vse dosegljivo znanje in duhovno moč, da bi ga dosegli.«


Človekova sreča torej ni samo individualna zadeva, temveč najvišji cilj politike in ekonomije. Sreča je vedno povezana z blaginjo in srečo drugih. Imamo pravico, da smo srečni. Vsi ljudje imajo pravico, da so srečni.

Zahtevajmo nič manj kot srečo.


(Slika: Združeni narodi)

petek, 03. januar 2014

Medsebojna delitev - pravičnost, ne usmiljenje


»Ko poskrbimo za potrebe tistih, ki živijo v pomanjkanju, jim dajemo, kar je njihovega, ne podarjamo svojega. Bolj kot, da opravljamo delo usmiljenja, plačujemo naš dolg do pravičnosti.«
(Sv. Gregor Veliki)

Revščina in lakota nista posledici pomanjkanja ključnih dobrin, temveč njihove neenakomerne in nepravične porazdelitve. Dobrodelnost je sicer dobra, a ne sme postati del zdajšnjega nečloveškega ekonomskega sistema in ga s tem pomagati ohranjati pri življenju. Dobrodelnost danes vse bolj postaja industrijska veja, ki skuša celotnemu ekonomskemu sistemu nadeti masko človečnosti.

A povsem jasno lahko rečemo: današnji ekonomski sistem POVZROČA lakoto in revščino, ta najbolj sramotna madeža človeštva v 21. stoletju. Če se zares poistovetimo s pojmom človek, potem smo se dolžni vprašati: je lakoto in revščino mogoče odpraviti? Preprosto, hitro in dokončno? Če je odgovor DA, potem smo to dolžni storiti.

Čeprav se zdi problem velikanski – zares revnih je vsaj polovica Zemljanov, strada pa jih približno milijarda (od danes živečih sedmih milijard ljudi) –, pa je relativno enostavno rešljiv. In kar je najpomembnejše: danes imamo na voljo dovolj virov in sredstev (transportnih, tehničnih in informacijsko-komunikacijskih), da to zares uresničimo. Torej?

Najprej moramo sprejeti preprost princip oziroma načelo medsebojne delitve (ang. sharing). Medsebojna delitev izhaja iz razumevanja, da globalne dobrine pripadajo vsej človeški družini. Nobene božanske ali naravne razlage ni, da je voda pravica le nekaterih ljudi. Voda je pravica slehernega Zemljana, tako kot zrak. Vodo, osnovna prehranska živila, energetske vire, znanje in druge ključne dobrine si lahko le delimo. To so v prvi vrsti dobrine, ki zadovoljujejo človekove osnovne potrebe; šele potem so lahko trgovsko blago.

Ljudi je seveda strah, da bodo morali dati svoje dobrine drugim. A ne gre za to. V članku Osnutek za medsebojno delitev (vse, kar je nadaljevanju v navednicah, izhaja iz tega članka), ki je bil objavljen v reviji Share International, lahko preberemo:

“Ko ljudje obravnavajo načelo medsebojne delitve, ga skoraj vedno vidijo v osebnem smislu. Predstavljajo si situacijo, v kateri se bo od njih osebno pričakovalo, da dajo znatne vsote denarja oddaljenim ljudem, ki jih niti ne poznajo, niti jim ni do tega, da bi jih poznali. Dejansko pa je načelo medsebojne delitve mogoče organizirati le kot globalni proces.”

Princip medsebojne delitve mora torej izhajati iz globalne ravni, saj se le tako lahko v polnosti udejani. A kako je medsebojno delitev mogoče izpeljati?

Ena od možnih metod, “od vseh najbolj praktična, najpreprostejša in najbolj poštena, obenem pa bo – če bo osvojena – zadovoljila največje število ljudi,” je metoda, v skladu s katero “naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.”

Namesto, da presežki hrane končajo na smetiščih bogatih držav, lahko najdejo pot do milijonov ljudi, ki vsako leto v nepojemljivem trpljenju umirajo zaradi lakote. To je pot medsebojne delitve.

“Tako bi se prekletstvo revščine in pomanjkanja na mah končalo. To bi dvignilo srca in življenja neštetih milijonov ljudi v radost, tisti pa, ki bi prvič delili z drugimi, bi našli srečo – globoko in izpolnjujočo – ki so se jo morda bali spoznati.

Le tako bi se porajalo zaupanje, ki je nujno za končanje vojn in terorizma. Brez takega zaupanja ne bo nikoli miru. Brez miru pa bi bila prihodnost človeštva zares mračna. Zato je neka oblika medsebojne delitve dobrin nujna, če hočemo preživeti. Ko bo večina ljudi to spoznala, bo mogoče rešiti glavne probleme sveta.”


Nikakor torej ne smemo pristati na trenutno stanje v svetu, ki velikemu delu človeštva omogoča le životarjenje ali pa še to ne. Človečnost, ta temeljna značilnost človeka, pomeni, da nismo le usmiljeni in radodarni, temveč v prvi vrsti pravični. Kar pomeni, da smo pravični tudi, ko gre za dobrine in nasploh za naše ekonomske odnose. Medsebojna delitev dobrin pomeni pravičnost v ekonomiji. Te pa danes v resnici manjka.


(Slika: Jolanda Verburg)