ponedeljek, 30. december 2013

Rojeni za skupnost in sodelovanje



„…tisti pa, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi svoje samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis: je bodisi zver bodisi bog. V vseh ljudeh torej po naravi obstaja nagon po takšni skupnosti; …“ (Aristotel, Politika, 1253a)

Smo ljudje res sebični posamezniki, ki želimo poskrbeti predvsem zase in morda še za svoje bližnje? Tako namreč trdijo ekonomisti vsaj od Adama Smitha naprej. To naj bi izhajalo iz človekove narave. Danes na tej predpostavki sloni celotni ekonomski sistem in posledično tudi družba kot celota.

A to preprosto ne drži. Človek je po svoji naravi globoko socialno oziroma družbeno in družabno bitje. O tem je pred več kot dvema tisočletjema govoril že filozof Aristotel, danes pa mu pritrjujejo nevroznanstveniki. Ne samo, da smo ljudje družbena (socialna) bitja, temveč smo po svoji naravi altruistični oziroma nesebični, empatični in želimo sodelovati z drugimi. Še več, potreba po družbeni pripadnosti je človekova najosnovnejša potreba.

Mathew Lieberman v svoji knjigi Družbeni, zakaj so naši možgani opremljeni za povezanost (Social, Why Our Brains Are Wired to Connect) pravi, da so človeški možgani dobesedno ustvarjeni za skupno bivanje; sebičnost in individualnost nista človekovi naravni lastnosti, pač pa povezanost, sodelovanje, skrb za drugega in empatija.

Čeprav smo prepričani, da smo postali najuspešnejša vrsta na planetu predvsem zaradi naše zmožnosti abstraktnega mišljenja, pa je vse več dokazov, da smo uspešni zaradi naše »zmožnosti razmišljati družbeno«, pravi dr. Lieberman. Človeški možgani so se v dolgi evoluciji prilagodili v smeri »povečanja naše zmožnosti predvidevanja, kaj se dogaja v možganih drugih, da bi lahko bolje koordinirali medsebojne aktivnosti in sodelovali z drugimi ljudmi«.

Ni naključje, da so tako imenovana družbena omrežja, kot je na primer Facebook, tako popularna, saj so podobna »družbena omrežja tudi v naših možganih«. Želimo biti povezani; želimo, da smo komu všeč (da nas »všečkajo«); da nas kdo pohvali; da s kom delimo svoje misli, ideje, dogodke itd. Četudi so takšna prijateljstva pogosto samo virtualna, so odraz naše globoke potrebe po povezanosti oziroma družbenosti in družabnosti. »Mi vsi imamo potrebo po pripadanju. Znamenja, da nas imajo drugi radi, nas občudujejo in nas ljubijo so osrednjega pomena za našo blaginjo,« pravi avtor knjige. Človeški možgani so ustvarjeni, da pripadamo.

Za človeškega »mladiča«, pa tudi kasneje v življenju, je ključnega pomena, da nekdo (po)skrbi zanj. Zaradi popolne nezmožnosti samostojnega preživetja v zgodnjih letih, je povezanost z drugimi temeljna potreba vsakega človeškega bitja. Prav tako življenje v velikih skupnostih ni nekaj samoumevnega, zato smo razvili tako imenovane »družbene možgane«. Imeti skromno družbeno omrežje je dobesedno tako slabo za naše zdravje, kot pokaditi dve škatlici cigaret na dan, pravi dr. Lieberman.

Ko naši možgani (oziroma mi sami) niso osredotočeni na določeno nalogo, se »preklopijo« na tako imenovano nevtralno omrežje (default network), ki »podpira socialno kognicijo (mišljenje)«. Ti obsežni predeli možgan »predelujejo« in »obdelujejo« naše kompleksno družbeno življenje. Skrb za druge, sodelovanje, »branje« misli drugih, empatija – so rezultat dolgotrajne evolucije, s preučevanjem naših možgan, odkrivajo nevroznanstveniki.

Največje ideje praviloma niso rezultat trdega individualnega dela, temveč »skorajda vedno zahtevajo timsko delo, da se lahko udejanijo.« Takšen primer je na primer nedavno odkritje temeljnih delcev v znanstvenem središču CERN, kar je rezultat skupnega dela tisočih znanstvenikov in tehnoloških strokovnjakov iz vsega sveta.

V naših možganih si fizična in družbena bolečina (v naših medsebojnih odnosih) delita skupne nevrokognitivne procese, prav tako si skupne procese delijo fizično in družbeno nagrajevanje. Če imamo na primer radi čokolado, se aktivirajo isti deli možganov, “kot v primeru, ko z nami ravnajo pošteno«, zato avtor pravi, da ima »poštenost isti okus kot čokolada«. Ista možganska območja »nagrajevanja« se aktivirajo tudi, če drugim »damo svoj denar, da bi jim pomagali«.

Tako zelo razširjena »ideja« človekove sebične in individualne narave je torej predvsem rezultat ekonomske ideologije, ki izhaja iz začetka vzpona kapitalizma, ne pa iz človekove prave narave. Kapitalistična ekonomija za svoj uspeh potrebuje med seboj ločene posameznike, ki jih skrbi le lastna blaginja in med seboj neusmiljeno tekmujejo na trgu dela, znanja, dobrin, storitev.

Vendar je človek postal uspešen, ker z drugimi sodeluje, skrbi zanje in z njimi deli svoje znanje, dobrine, srečo, veselje in tako dalje. Čas je, da v skladu s temi spoznanji preobrazimo naše ekonomske odnose in ekonomske institucije ter s tem spremenimo tudi celotno družbo.

nedelja, 29. december 2013

3E – ekonomija, ekologija in etika


Stari Grki so ekonomijo opredelili kot dejavnost, katere glavni namen je zagotoviti dobro življenje oziroma blaginjo družinski skupnosti. Besedo ekonomija sestavljata grški besedi oikos in nomos.

Oikos je Starim Grkom hkrati pomenil dom (vključno z vsemi stavbami, posestvi, dobrinami in pripomočki) in družino (vključno s pomočniki in sužnji); beseda nomos med drugim pomeni upravljanje in porazdelitev (distribucija). Nomos je bil v grški mitologiji tudi bog zakona, ki je jamčil za pravičnost in stabilnost; njegova hčerka je bila Dike, boginja pravičnosti. Pravičnost pa je osnova etike.

Izvorno torej beseda ekonomija pomeni upravljanje z domačim okoljem za skupno dobro oziroma za blaginjo celotne družine. To pa je mogoče zagotoviti samo s pravičnostjo, še posebej s pravično porazdelitvijo dobrin, ki so v oikosu na voljo, med vse družinske člane.

Kasneje se je pomen besede ekonomija razširil na širšo skupnost in okolje, državo. Danes pa lahko besedo ekonomija razumemo v njenem najširšem pomenu kot:

Upravljanje (nomos) z globalnim okoljem in z njegovimi dobrinami v dobro celotne človeške družine (oikos). To pa je mogoče doseči samo s pravično (poraz)delitvijo globalnih dobrin in hkrati z ohranitvijo našega okolja.

Ni naključje, da beseda ekologija prav tako izhaja iz besede oikos (skupaj z besedo logos, kot oznako za vedo). Ekologija je torej veda o našem okolju, iz katere se je razvilo tudi široko globalno gibanje za zaščito in ohranitev tega okolja.

Ekonomija, ekologija in etika so neločljivo povezani deli celote. Ekonomija mora biti zavezana pravičnosti (etiki) in skrbi za okolje (ekologiji). Šele takšna ekonomija bo služila svoji temeljni vlogi in nalogi: zagotoviti blaginjo vsem ljudem in hkrati zagotoviti ohranitev našega skupnega okolja.

četrtek, 26. december 2013

Raziskava o ekonomiji delitve


Ekonomija delitve (ang. sharing economy) predstavlja nove ekonomske in družbene oblike, ki izhajajo iz načel medsebojne delitve, sodelovanja in solidarnosti. V raziskavi, ki sem jo izpeljal v okviru svoje magistrske naloge z naslovom Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji, sem preučil odnos prebivalcev Slovenije do novih oblik ekonomije delitve, ki se postopno uveljavljajo tudi v slovenskem prostoru.

Raziskavo sem s pomočjo spletne ankete opravil na vzorcu 538 oseb. Rezultati so pokazali, da so prebivalci Slovenije pripravljeni deliti stvari in storitve, če bi bila delitev primerno organizirana. Kar 59,1 % anketirancev je pripravljenih deliti dobrine, če bi bila le-ta primerno organizirana, nadaljnjih 36,8 % jih je odgovorilo z »morda«.

Mlajši prebivalci Slovenije so bolj dovzetni za nove podjetniške oblike ekonomije delitve kot starejši prebivalci, vendar razlike niso velike. Dovzetnejše za delitev so ženske in bolj izobraženi prebivalci Slovenije, vendar ne gre za velike razlike.

Prebivalci Slovenije so najbolj pripravljeni deliti priključke za motorna vozila, digitalne medijske vsebine, tiskane medije, opremo za kampiranje in aktivnosti v naravi, večje orodje oziroma naprave, delovne prostore, garaže in druge prostore za hrambo, manjše orodje, športne rekvizite in pohodniško opremo ter vrt ali obdelovalno zemljo.

Med storitvami pa so bolj pripravljeni deliti naslednje storitve, če bi imeli primerno možnost: inštrukcije ali poučevanje, skrb za starejše ali invalide, občasni prevoz, varovanje domačih živali, zunanja opravila ter hišna obnovitvena ali vzdrževalna dela.

Najbolj bi zaupali socialnemu podjetju, sosedski in lokalni skupnosti, med načini delitve pa so izpostavili: delitev s pomočjo spleta ali mobilne telefonije, delitev na stalnem prostoru in v okviru sejma.

Ključne prednosti ekonomije delitve, ki jih navajajo prebivalci Slovenije, so prihranek denarja, ekološki vidik delitve in manj prostora za hrambo stvari. Več kot dve tretjini prebivalcev Slovenije pa je mnenja, da bi morali za pravičnejšo delitev najpomembnejših dobrin, kot sta na primer voda in hrana, poskrbeti v okviru držav in mednarodne skupnosti, kar poudarja družbeno odgovorni vidik ekonomije delitve.

Več na: Raziskava o ekonomiji delitve

sreda, 25. december 2013

Medsebojna delitev kot temelj svobode, enakosti in bratstva

Človeštvo je po dveh velikih in skrajno uničujočih vojnah v 20. stoletju prišlo do pomembnih spoznanj, ki so se udejanila z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov (OZN) in nekaj kasneje s sprejetjem Univerzalne deklaracije človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija).

Že iz 1. člena deklaracije (»Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.«) izhajajo ključni temelji za delovanje človeške družbe, ki mora temeljiti na svobodi, enakosti dostojanstvu in bratstvu vseh ljudi (pojem bratstvo seveda ne izključuje oseb ženskega spola).

Na takšen način morajo ravnati vsa področja človeške družbe, še zlasti pa ne sme biti izključeno ekonomsko področje, ki je »odgovorno« za materialno plat človekovega bivanja. Človekova materialna blaginja je temelj za njegov razvoj in za uresničitev njegovih potencialov.

Vloga ekonomskega področja je izjemno pomembna, saj mora služiti potrebam posameznikov in celotne družbene skupnosti. Danes je ta vloga povsem izkrivljena, saj ekonomski sistem deluje zgolj v imenu in interesu majhnih elit, ne pa človeštva kot celote. Ekonomski sistem danes ni temelj, na katerem mora »stati« celotna družbena »stavba«, temveč je prevzel vlogo vodenja in uravnavanja celotne družbe.

Posledice delovanja danes prevladujočega ekonomskega sistema poznamo: revščina in lakota, visoka brezposelnost, neprestane gospodarske krize, uničeno okolje; okrutna tekma med posamezniki, podjetji in celotnimi narodi. Na tekmovanju in sebičnosti utemeljen ekonomski sistem vedno služi samo nekaterim, vsi ostali pa so »vpeti« v destruktiven boj za dobrine, ki jih je v osnovi dovolj za vse ljudi.

Ekonomski sistem je mogoče spremeniti, saj je vedno človeška stvaritev in nikakor ne izhaja iz nekakšnih naravnih zakonitosti, kot menijo številni ekonomisti. Če bomo dobrine, ki imajo osrednjo vlogo v ekonomskem sistemu, pravičneje porazdelili, potem jih bo za vse dovolj. Vendar je pravičnejša porazdelitev dobrin mogoča samo s sodelovanjem in z medsebojno delitvijo.

Medsebojna delitev pomeni, da dobrine med ljudmi prehajajo v skladu z njihovimi potrebami (in zmožnostmi planetarnega okolja), ne pa kot sredstvo bogatenja posameznikov in posameznih držav. Če ima posamezna država presežke nekaterih dobrin, druga pa primanjkljaj, se je mogoče dogovoriti za njihovo prerazdelitev.

Z vzpostavitvijo sistema medsebojne delitve dobrin na globalni ravni, bi odvzeli moč današnjim kaotičnim trgom, ki so podvrženi korupciji, manipulacijam in špekulacijam. Danes ob obilju hrane, vode in drugih dobrin številni ljudje povsem po nepotrebnem umirajo, kar je predvsem posledica (ne)delovanja globalnih blagovnih trgov.

Če želimo zagotoviti ljudem svobodo, enakost, dostojanstvo in bratstvo, moramo nujno preobraziti današnji ekonomski sistem. Medsebojna delitev na globalni ravni, ki bi bila posledica mednarodnega dogovora, bi predstavljala temelje za uresničitev idealov, ki smo jih za svoje sprejeli že davnega leta 1948 z deklaracijo človekovih pravic.

Medsebojna delitev je seveda mogoča tudi na nižjih ravneh – v okviru državnih in lokalnih skupnosti, vendar moramo izhajati iz najvišje, mednarodne oziroma globalne ravni. Le tako bomo lahko zaživeli v miru in blaginji. Le tako se bomo zares lahko izognili novim vojnam, ki so z današnjim orožjem lahko uničujoče in se lahko končajo celo z uničenjem človeštva. Z ustanovitvijo OZN pa smo ravno to želeli preprečiti.

Ekonomija delitve, ki je praktični izraz principa medsebojne delitve je zato nuja, hkrati pa izhaja iz temeljnega spoznanja, da smo vsi skupaj pripadniki ene velike družine – človeštva, ki živi v skupnem domu – na planetu Zemlja.

sobota, 21. december 2013

Predsednik Jose Mujica in papež Frančišek


Urugvajski predsednik Jose Mujica živi na kmetiji na obrobju glavnega mesta Montevideo, skupaj z ženo in psom brez ene noge. Vozi se s starim volkswagnovim hroščem; 90% svoje plače, kar znese približno 9.000 evrov daruje dobrodelnim organizacijam, mesečno mu tako ostane še približno 580 € za preživetje.

Papež Frančišek se naokrog vozi s staro “katrco” (Renault 4), živi skromno življenje in se izogiba nepotrebnim znamenjem razkošja, ki so dolga stoletja “krasila” večino njegovih predhodnikov.

Na letošnji konferenci ZN o trajnostnem razvoju Rio +20 junija je Urugvajski predsednik Mujica dejal: “Celo popoldne smo se pogovarjali o trajnostnem razvoju. Da bi množice rešili iz revščine. Ampak, kaj smo mislili? Ali želimo model razvoja in potrošnje bogatih držav? Sprašujem vas: kaj se bo zgodilo z našim planetom, če bodo imeli Indijci enako število avtomobilov na gospodinjstvo, kot jih imajo Nemci? Koliko kisika nam bo ostalo? Ali ima ta planet dovolj virov, da ima sedem ali osem milijard ljudi enako raven potrošnje in odpadkov, kot jih imajo danes v bogatih družbah? Ta stopnja hiper-potrošnje dobrin uničuje naš planet.” (MailOnline)

“Ta ekonomija ubija /.../ Vse se dogaja po merilih konkurenčnosti in po zakonu močnejšega /.../, ki izključuje velike množice ljudi in jih odriva na rob brez dela, brez perspektive, brez izhoda.” To so besede pomembnega dokumenta Evangelijsko veselje papeža Frančiška, ki je bil naslovljen na škofe, duhovnike, redovnike in v Kristusa verujoče laike (iz članka dr. Marka Kerševana Papež Frančišek v Mladini št. 51/52 2013).

V dokumentu je zapisano tudi naslednje: “Danes mirno sprejemamo nadvlado denarja nad nami in našimi družbami /.../ Ustvarili smo nove malike /.../ v fetišizmu denarja in diktaturi gospodarstva brez obraza in pravega človeškega cilja” (prav tam).

Priznamo lahko, da sta urugvajski predsednik Mujica in papež Frančišek voditelja, ki v zadrego spravljata svoje kolege, ki vestno in pridno izpolnjujejo naloge, ki jim jih diktirajo iz pravih centrov moči sodobnega sveta - velikih bank in drugih finančnih institucij.

So naši politiki sposobni izjaviti vsak kaj približno podobnega ali tem besedam vsaj resno prisluhniti? Jim pazato običajni ljudje z veseljem prisluhnemo.

Živela predsednik Mujica in papež Frančišek!

sreda, 11. december 2013

Dobrodošli v 21. stoletju


Povsem nerealno je pričakovati, da se svet lahko vrne v stare tirnice. Strahoviti napori svetovnih vlad, predvsem najrazvitejših, da bi ponovno vzpostavili stari ekonomski sistem, ki je svoj vrh dosegel konec 20. stoletja, so podobni zdravljenju bolnika na smrtni postelji z aspirinom.

Krpanje bančnih lukenj, dokapitalizacije, reševalni načrti, nočni sestanki bankirjev in dobesedno tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut za reševanje finančnih institucij, ne morejo ustaviti neizbežnega - propada ekonomskega sistema, ki temelji na sebičnosti, pohlepu in tekmovalnosti.

Svet 21. stoletja je svet sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve. Vsakodnevno se porajajo nove družbene in ekonomske oblike, ki delujejo po novih principih. Spletna socialna omrežja in nove informacijsko-komunikacijske tehnologije so povsem spremenile “pokrajino” globalne družbe.

Oblastniki ne morejo več enostavno spreti pripadnikov različnih narodov, religij ali prepričanj, saj le-ti intenzivno komunicirajo med seboj. Na spletnih socialnih omrežjih ni pomembna barva kože ali druge razlike, ki nas kvečjemu bogatijo. Z intenzivno komunikacijo ljudje spoznavamo, da so ljudje na drugem koncu sveta samo - ljudje, kot mi sami.

Zavest enega človeštva vse bolj preveva umove ljudi, prav tako zavedanje, da imamo en sam skupni dom - planet Zemljo. Začelo se je že pred desetletji, z okoljskimi gibanji, ki so s trdim in vztrajnim prizadevanjem ter bojem, ki ga seveda še ni konec, dosegli, da se zavedamo ranljivosti in meja našega skupnega okolja in njegovih dobrin.

Ključ do blaginje ljudi in planeta kot celote ni v neprestani gospodarski rasti, kajti ta vodi samo v uničenje, temveč v pravičnejši porazdelitvi globalnih dobrin. Človeštvo že ima vse zmožnosti, da vzpostavi trajen sistem globalne delitve dobrin, ki bo omogočal končanje skrajne revščine in lakote, teh sramotnih madežev sodobnega človeštva.

Čeprav vemo, da je stari sistem neprimeren in vse bolj destruktiven, se ga oklepamo, ker ga poznamo. Novega se bojimo. A korak za korakom, z vsako novo pobudo medsebojne delitve, se približujemo novemu obdobju in dokončnemu slovesu od starega. V resnično 21. stoletje šele vstopamo. Dobrodošli.


Slika: Space Telescope Science Institute Future of the Workplace

torek, 10. december 2013

Velika daritev, v petek 13.


V petek, 13. decembra 2013, ali kakšen dan prej, bodo znani rezultati stresnih testov slovenskih bank. Da bi bolje razumeli dogajanje, velja osvetliti nekaj simbolov, ki spremljajo ta “veliki dan”.

“Božanski” denar

Kdor pozna zgodovino denarja, ve, da denar ni nastal kot menjalni pripomoček, ki bi olajšal menjavo dobrin oziroma trgovanje, temveč je njegov izvor “božanski”. Prvi znani denar, šekel, ki se je uporabljal že 3.000 pr. Kr. v Sumeriji, je imel na eni strani upodobljen snop žita, na drugi strani pa podobo boginje rodovitnosti Ištar.

Kmetje so morali svoje religiozne in družbene obveznosti izpolniti z določenim prispevkom templju v obliki svojega pridelka (temu bi danes rekli davek), kot “potrdilo” pa so v templju prejeli šekle (danes se tako imenuje izraelska valuta). S temi novci so lahko v času praznovanj plačali tempeljske “prostitutke”, vendar tega ne smemo razumeti v današnjem pomenu besede, saj je dejansko šlo za zastopnice boginje rodovitnosti Ištar. Velja še poudariti, da so tempeljske zaloge pšenice imele tudi funkcijo rezerve za čas pomanjkanja.

Tudi sam izvor besede denar (ang. money; monetarni sistem, monetizacija, monetarna politika itd.) je “božanski”, saj je prva rimska kovnica denarja stala v neposredni bližini templja, posvečenega boginji Juno Moneti, na Kapitolskem griču.

Denar še do danes ni izgubil svoje “božanskosti”. Na ameriških dolarskih bankovcih je še vedno zapisamo In God We Trust (V boga zaupamo). Centralne banke danes izgledajo kot templji, bankirji govorijo v posvečenem jeziku in se srečujejo na skrivnih “tempeljskih” srečanjih. William Greider je v svoji knjigi Federal Reserve Secrets of the Temple (Zvezne rezerve, skrivnosti templja) zapisal:

"Tako kot v templju, ameriška centralna banka FED ne odgovorja ljudem, temveč jim govori. Njihovi dekreti so zapisani v skrivnostnem jeziku, ki ga ljudje ne morejo razumeti, toda njihov glas je, to dobro vedo, močan in vpliven." (Vir: Bernard Lieataer The Future of Money)

Petek 13.

A simbolike, ki ga prinaša skorajšnje “sveto” razkritje slovenske bančne luknje, tu še ni konec. Ena od razlag povezuje izvor nesrečnega petka 13. z dogodki v letu 1307, ko so na ta dan začeli z uničenjem viteškega reda templarjev (Wikipedia). Vitezi templarji so bili močan, bogat in vpliven krščanski red, ki je z razvojem novih finančnih tehnik postal nekakšni predhodnik sodobnih bankirjev. V petek, 13. oktobra 1307, so aretirali večino članov reda, jih mučili in na koncu usmrtili.

Njihova moč in bogastvo sta bila preprosto prevelika, zato sta bili tako posvetna (kralj Filip IV. Francoski) kot cerkvena oblast (papež Klement V.) zainteresirani za njihovo uničenje in seveda za polastitev njihovega ogromnega premoženja.

Slovenija, petek, 13. december 2013

Ko bomo v petek 13. izvedeli za rezultate stresnih testov, bomo ponovno poslušali jezik svečenikov - bankirjev. Kako je bila izračunana oziroma določena velikost bančne luknje, ne bo razumelo 99,999999 % prebivalcev Slovenije, niti 99,9 % politikov, ki bodo “sprejemali” ukrepe v zvezi s to “luknjo”. Brez skrbi bodite, kajti če ne boste razumeli jezika bankirjev, ni z vami prav nič narobe. Bankirji ne želijo, da bi jih razumeli. Številke v bančništvu pa nikakor niso stvar dejstev, temveč bankirskih interesov.

Dejansko bomo v petek 13. opravili veliko daritev (finančnemu) templju. (Finančni) svečeniki zahtevajo velikanske daritve. Ta ni niti zadnja niti prva. Že sam sistem obresti je pravzaprav brezkončna daritev finančnim božanstvom oziroma njihovim svečenikom. V resnici jim darujemo oziroma jim žrtvujemo svoje delo, skupne dobrine, okolje, zdravje in tudi svoja življenja.

Tisto, kar so počeli Azteki (Wikipedia), ko so svojim bogovom žrtvovali življenja tisočev ljudi, je prava malenkost proti obsegu žrtvovanja današnjim okrutnim (finančnim) božanstvom. Njihov slo po žrtvah je tako rekoč neizmerno. Danes ni dovolj nekaj tisoč ujetnikov, da bi jih žrtvovali, danes na svojih oltarjih zahtevajo kri celih narodov.

Izgon iz templja, 2. del

V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (Janez 2, 14-16)

Jezusovo dejanje moramo danes premisliti na novo. Danes v templjih ni več trgovcev, temveč so trgovci z denarjem (finančniki) templje preprosto prevzeli.

Namesto, da tempeljskim (finančnim) svečenikom darujemo naše individualno in skupno bogastvo (tokrat v višini približno 5 milijard evrov), moramo storiti nekaj radikalno drugega: darovati moramo drugim ljudem, svojim sotrpinom. Pravzaprav moramo darovati drug drugemu oziroma si medsebojno deliti - znanje, spretnosti, dobrine. Zakaj je ideja delitve tako radikalna? Ker (finančni) svečeniki izgubijo vso moč, če si ljudje začnejo deliti in podarjati vse dobrine tega sveta. Jezus bi danes zagotovo zagovarjal medsebojno delitev dobrin.

Zatorej, v petek, 13. decembra 2013, se ne bo zgodilo nič takšnega, kar ne bi že dolgo počeli - darovali bomo svojim (finančnim) božanstvom in njihovim svečenikom. Iz oltarja bo kapljala kri (naroda). Tempeljski svečeniki se na obred že pripravljajo.

sreda, 04. december 2013

Darila, a s čim manj kupovanja


Američani vstopijo v praznične nakupovalne “orgije” dan po prazničnem zahvalnem dnevu (Thanksgiving, ki ga praznujejo zadnji četrtek v novembru). Ta dan poimeujejo črni petek, saj se takrat številke v trgovinah iz rdečih (simbol za izgubo) obarvajo v črno (dobiček).

Letos so Američani na črni petek za praznične nakupe zapravili kar 12,3 milijarde dolarjev. (CNN Money). Lansko leto so v celotni praznični nakupovalni sezoni, ki traja od zahvalnega dne do božiča (manj kot mesec dni) zapravili kar 579,5 milijard dolarjev (National Retail Federation). Za primerjavo: slovenski BDP je v letu 2012 znašal približno 48 milijard dolarjev (35 milijard evrov).

Prazniki in z njimi povezana obdarovanja so že dolgo predvsem velik biznis, a po drugi strani je globoko v človekovi naravi, da podarja. Ekonomija prvotnih človeških skupnosti je dobesedno temeljila na ekonomiji daril (gift economy) in medsebojne delitve (sharing economy), ugotavljajo antropologi.

Ključni problem je, da je sodobni marketinški sistem ljudi uspel prepričati, da je darilo lahko samo nekaj, kar je novo oziroma nekaj, kar kupimo. Prav tako je celoten potrošniški sistem utemeljen na (vsiljenem) prepričanju, da moramo vse, kar potrebujemo, kupiti. Imamo ogromno stvari in vseeno kupujemo nove. Imamo ogromno stvari, a se počutimo revne, ker nimamo dovolj denarja, da bi kupovali nove stvari. Dobesedno revni smo sredi obilja.

Podarjamo in delimo si lahko številne stvari. Nekoč so bile stvari dolgo v obtoku in so krožile med ljudmi - bodisi kot darila bodisi z medsebojno delitvijo. Danes pa stvari kupimo, uporabimo in zavržemo; spet in spet in spet. Zato so smetišča polna, veliko ljudi pa nima nič. Kar je absurdno.

Danes imamo izjemno veliko možnosti, kako lahko stvari dolgo krožijo med ljudmi (glej: Medsebojna delitev - Facebook) in nobenega razloga ni, da bi morali po vsa darila in po vse, kar potrebujemo, vedno samo v trgovino.

Miklavž, Božiček in Dedek mraz niso nakupovalci, temveč tisti, ki podarjajo oziroma delijo darila. In še zdaleč ni treba, da so vedno nova.


(Slika: Concept Circle)