torek, 19. november 2013

Prostovoljna preprostost


Živimo zapletena življenja; hitra, stresna, nervozna. Obkroža nas kopica stvari, pa čeprav ni nujno, da smo premožni. Delovni čas sodobnega človeka je najmanj deseturen ali še daljši (če ima službo, seveda); tudi šolski urniki se z vsemi dodatnimi obveznosti zavlečejo daleč v večerne ure. Nimam časa je najpomembnejša (za)poved današnjega časa. Zasuti smo z obilico reklamnih sporočil, zabavno-informativnih in drugih vsebin. Marsikdo se pod obilico vsega tega preprosto sesuje oziroma v računalniškem jeziku - zamrzne. Pozabljamo pa, da lahko živimo tudi drugače, bolj preprosto. Če seveda hočemo.

V zahodni svet je idejo prostovoljne preprostosti (ponovno) prinesel ameriški filozof Richard Gregg (1885 – 1974). Gregg je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja odpotoval v Indijo in se tam seznanil z Gandhijem ter njegovo satyagraho, konceptom nenasilnega boja. Na podlagi svojih izkušenj je idejo nenasilnega boja prenesel v ZDA in med drugimi navdihnil tudi znamenitega borca za človekove pravice Martina Luthra Kinga.

Leta 1936 je v indijski reviji Visva-Bharati Quarterly objavil daljši prispevek z naslovom The Value of Voluntary Simplicity (Vrednost prostovoljne preprostosti). Svoj prispevek je začel z besedami: Prostovoljno preprostost so zagovarjali in prakticirali ustanovitelji večine velikih religij – Jezus, Buda, Lao Ce, Mojzes in Mohamed – prav tako svetniki in veliki možje, kot so sveti Frančišek, John Woolman, hindujski rišiji, hebrejski preroki, muslimanski sufiji; mnogi umetniki in znanstveniki ter veliki sodobni voditelji, kot sta Lenin in Gandhi.

Prostovoljno preprostost običajno zamenjavamo z odpovedovanjem ali z revščino. Zdi se nam, da v sodobnem svetu ne moremo živeti preprosto. Se moramo odpovedati računalnikom, mobilnim telefonom, televiziji, avtomobilom, medicinskim pripomočkom in številnim drugim pridobitvam sodobne civilizacije, da bi živeli bolj preprosto?

Ne gre za to, pravi Richard Gregg, preprostost je relativna stvar, odvisna je od podnebja, navad, kulture in posameznikovega karakterja. Za prebivalca New Yorka je preprostost nekaj drugega kot za afriškega podeželana; za nepalskega budista je nekaj povsem drugega kot za londonskega bankirja itn. Zato moramo govoriti o preprostosti kot o načelu, ki je po svoji naravi univerzalen, kar pomeni, da velja za vse, ne glede na okoliščine in čas, v katerem živimo. Richard Gregg je takole opisal bistvo principa preprostosti:

Prostovoljna preprostost vključuje tako notranje kot zunanje pogoje. Pomeni enovitost namena, ki vsebuje iskrenost in poštenost, prav tako izogibanje zunanji zmešnjavi številnih stvari, ki si jih lastimo, nepomembnih za glavni namen življenja. Pomeni ureditev in vodenje naše energije ter naših želja, delno omejevanje na nekaterih področjih, da bi zagotovili večje obilje življenja na drugih področjih. Vključuje premišljeno organizacijo življenja za izpolnitev cilja.

Kot primer navaja človeka, ki se želi povzpeti na Mount Everest. Več let se bo pripravljal in vso svojo energijo usmerjal v izpolnitev tega cilja. Ko se bo končno lotil samega vzpona, bo s seboj vzel le tisto, kar zares potrebuje, nobene odvečne navlake. Prostovoljna preprostost torej ni odrekanje vsemu materialnemu, temveč osredotočenost na življenjski cilj oziroma cilje. Navlaka, ki jo vlečemo za seboj, nam pri tem zagotovo ne koristi.

Srce problema preprostosti je duhovne narave in leži v notranji nenavezanosti, pravi Richard Gregg. Toda notranje stanje se mora izraziti z zunanjimi dejanji, zato da bi bili iskreni, da bi preprečili samoprevaro, da bi utrdili notranjo držo in pridobili vpogled za naš naslednji korak.

Še zlasti bi morali o načelu prostovoljne preprostosti razmišljati na ekonomskem področju. Biti ekonomičen namreč pomeni, da neko dejanje izvršimo racionalno – z najmanjšo možno uporabo energije in sredstev, ki jih za to dejanje potrebujemo. Spet si lahko zamislimo osvajalca Mount Everesta: čeprav je njegov cilj skrajno zahteven in naporen, pa je lahko uspešen samo, če bo svojo energijo in pripomočke uporabljal skrajno racionalno – samo toliko, kot je nujno potrebno. Če bo med svojim vzponom trošil energijo za, z vidika cilja, nepomembne stvari in s sabo nosil preveliko breme (nepotrebno opremo), bo to zanj lahko usodno.

Ekonomija se deli na vsaj tri področja, pravi Gregg: produkcijo, distribucijo in potrošnjo. Nismo vsi proizvajalci ali distributerji materialnih dobrin, vsi pa smo potrošniki. Preprostost življenja prvenstveno vpliva na potrošnjo. Postavlja standarde potrošnje. Potrošnja je področje, kjer vsak posameznik lahko vpliva na ekonomsko življenje skupnosti. Kakorkoli majhen je njegov delež, pa je to področje, znotraj katerega vsaka oseba lahko vrši svoj nadzor nad silami ekonomske produkcije in distribucije. Če se ima za odgovornega za skupno ekonomsko blaginjo, ima dolžnost premisliti, se odločiti in vztrajati pri primernih standardih za potrošnjo - zase in za svojo družino.

Ti standardi nikakor ne smejo biti vsiljeni, temveč morajo temeljiti na načelu prostovoljnosti. Od presoje posameznika je odvisno, kako jih bo postavil, da bodo skladni z načelom preprostosti in z blaginjo skupnosti; seveda na te standarde vplivajo še kultura, navade, podnebje in drugi zunanji dejavniki. Imamo torej moč, da vplivamo na ekonomske sile.

Prispevek Richarda Gregga je več kot aktualen za današnji čas, morda še bolj, kot za čas, v katerem je nastal. Preobrazba sveta se začne pri vsakemu posamezniku. Če sami nismo zmožni spremeniti svojih potrošniških in drugih destruktivnih navad, potem ne moremo pričakovati, da bo do sprememb sploh kdaj prišlo. Prostovoljna preprostost ne pomeni odpovedati se materialnim dobrinam, temveč gre za prostovoljno odločitev, da z njimi ravnamo skrbno, zmerno in skladno z dobrobitjo celotne človeške skupnosti. Imeti veliko dobrin ne prinese več sreče v življenje, imeti dovolj in deliti z drugimi pa zagotovo.


Vir: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe

petek, 15. november 2013

Nov zlom na vidiku

Najmočnejši borzni indeksi, na primer ameriški Dow Jones, podirajo nove rekorde. Nikoli v zgodovini še niso bili na tako visokih ravneh. Zdi se, kot da je krize morda konec. A resnica je povsem drugačna.

Vzroki te nove borzne evforije pa niso v gospodarskem okrevanju, temveč v “poplavi” poceni denarja, ki ga na trge lansirajo centralne banke. Ameriška centralna banka (FED) na primer vsak mesec odkupi za 85 milijard dolarjev državnih dolžniških vrednostnih papirjev oziroma bolj preprosto: na finančne trge se mesečno “zlije” 85 milijard dolarjev. 

Poleg tega so ključne obrestne mere vseh najpomembnejših centralnih bank na zgodovinsko nizkih ravneh: ameriške 0,25 %, evropske 0,25 %, britanske 0,5 %, japonske 0,1 %.

A le malo tega poceni denarja doseže gospodarstvo oziroma realno ekonomijo. Večina globalnega denarja danes kroži med finančnimi institucijami in na borzah vrednostnih papirjev, kjer se (znova) ustvarja velikanski borzni balon, ki bo s svojim pokom dodobra razrukal svet.

Bodo države takrat sploh še zmogle nova finančna bremena, da bi rešile finančne ustanove, ki ta hip ustvarjajo zametke nove finančne katastrofe? Zgodovina je neusmiljena: bolj, ko se bodo borzni indeksi dvignili, hujši bo padec. Ne gre za da ali ne, temveč kdaj. In ta kdaj bo kmalu.

Edino kar ta hip lahko storimo, je da izgrajujemo nove ekonomske strukture, “od spodaj navzgor”, ki temeljijo na solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi. Te strukture bodo lahko uspešno prebrodile nov finančni zlom, hkrati pa predstavljajo obrise nove ekonomije, primernejše za sodobno globalno družbo.


(Slika: Adasks law)


torek, 12. november 2013

Kaj pa okolje?


“Blaginja ni samo to, da imamo več stvari. Blaginja je umetnost živeti dobro na planetu z omejenimi viri.” (Tim Jackson, ekonomist)

Znanstveniki se strinjajo, da bi se tveganje nepopravljive škode v okolju občutno povečalo, če bi se povprečne globalne temperature do konca stoletja dvignile nad 2°C v primerjavi s predindustrijskimi ravnmi. Zadnje poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC), je potrdilo, da je človekova dejavnost "zelo verjetno" (95 do 100 odstotkov verjetnosti) vzrok za to segrevanje. (Vir: UNEP: 2013 Gap Report)

Poročilo o razkoraku med ponujenimi cilji zmanjšanja emisij in potrebnim ukrepanjem 2013 (The Emissions Gap Report 2013), ki vključuje 44 znanstvenih skupin iz 17 držav, katerih delo uskljajuje Okoljski program Združenih narodov (UNEP), poudarja, da če bi želeli ostati pod ciljno vrednostjo 2°C, bi morale biti letne globalne emisije do leta 2020 največ 44 gigaton ekvivalenta ogljikovega dioksida (GtCO2e). Potem pa največ 40 GtCO2e do leta 2025, 35 do leta 2030 in 22 do leta 2050. V letu 2010, za katerega obstajajo zadnji dostopni podatki, so bile celotne globalne letne emisije 50,1 GtCO2e.

Znanstveniki so svoje delo opravili. Jasno nam sporočajo, da je še možno ohraniti podnebno ravnovesje v mejah (dvig globalne temperature za 2°C), znotraj katerih so posledice še obladljive. Izven teh meja se lahko zgodijo posledice, ki bodo morda neobladljive. Pred le nekaj dnevi nam je podnebje ponovno poslalo “opozorilo” v podobi tajfuna Haiyana. Pri tem “avstralski znanstveniki opozarjajo, da je bila temperatura morja vzhodno od Filipinov v trenutku, ko je Haiyan začel nastajati, od 0,5 do 1 stopinje Celzija višja od običajne, to pa je bil nedvomno eden od pomembnih dejavnikov” (Delo).

Haiyan je “udaril” le malo pred začetkom letne podnebne konference Združenih narodov v Varšavi, na kateri bodo predstavniki držav poskušali postaviti temelje novemu, zavezujočemu podnebnemu dogovoru (Delo). Zdaj ne gre več za ozaveščanje ali raziskovanje, temveč za konkretne aktivnosti.

Doktrina neprestane gospodarske rasti, ki je še vedno trdno zakoreninjena v glavah ekonomistov in politikov, mora zdaj dokončno na “smetišče zgodovine”. Reševanje krize z večjo gospodarsko rastjo pomeni dokončno uničenje našega okolja.

Ne gre samo za zelene tehnologije, ki so seveda pomembne, potrebno je spremeniti same ekonomske temelje. Individualno potrošnjo in lastništvo vsega, kar potrebujemo, morajo zamenjati nove ekonomske oblike, ki temeljijo na medsebojni delitvi, souporabi, izmenjavi itd.

Ekonomija in okolje nista dva ločena problema. Krize se je potrebno lotiti celovito. Če jo želimo rešiti?



(Slika: hongkiat.com)

nedelja, 10. november 2013

Revščina sredi obilja


Živimo v zelo nenavadnem svetu. Naši domovi, garaže, kleti in podstrešja so polni vseh mogočih stvari: oblačil, orodij, igrač, raznih hišnih pripomočkov, knjig, kaset, športnih rekvizitov, okrasnih predmetov in še in še bi lahko naštevali. Številni posamezniki in družine imajo prazna stanovanja, garaže, hiše, delavnice; opuščene vrtove, sadovnjake; nekateri le redko uporabljajo svoje avtomobile; marsikdo zavrže hrano, ki mu propade v shrambi.

Tudi kot celotna družba imamo veliko stvari: prazne tovarne in druge prostore, neizkoriščena polja in druge površine; poleg tega pa je v družbi nakopičenega ogromno znanja, spretnosti, inovativnega potenciala, ne da bi jih znali zares izkoristiti. A vendarle nas vse bolj pritiska revščina.

Imamo veliko, več kot kdajkoli prej v zgodovini, a smo vse bolj revni. Zakaj? Ker smo vse dobrine, ki so nam na voljo (materialne in nematerialne), prepustili tako imenovanim tržnim zakonitostim oziroma denarnim odnosom in ker vse, kar potrebujemo, želimo imeti v lasti. Kriza, ki je prvenstveno finančne narave, nas je zato povsem ohromila; ker nimamo dovolj denarja, dobrine ne morejo krožiti. Zato smo revni sredi obilja.

A četudi imamo denar za nakupe, dobrine želimo imeti v lasti, zato so brezštevilne stvari po nepotrebnem “ujete” v naših domovih, skladiščih, za ograjami in še kje. Namesto, da bi koristile drugim, se na njih nabira prah ali pa propadajo. Ujeli smo se v zanko potrošniškega individualizma, lastništva in denarne ekonomije, pri katerih so stvari dostopne samo še s pomočjo denarja. Je to res edini mogoči ekonomski model? Celo znotraj družin ima danes vsakdo “svoje” dobrine.

Nobenega posebnega razloga ni, da je ekonomski sistem takšen, kot je. Takšen sistem smo sami ustvarili in sami ga tudi lahko spremenimo. Na dobrine moramo začeti gledati, kot na nekaj, kar zadovoljuje naše potrebe. Moramo res imeti doma vrtalni stroj, ki ga uporabljamo enkrat letno ali še redkeje? Veliko dobrin lahko delimo z drugimi; danes obstaja cela vrsta načinov, kako z drugimi deliti dobrine.

Lep primer je sistem delitve koles v Ljubljani Bicikelj. Po letu in pol delovanja (po eno leto starih podatkih) je k sistemu Bicikelj pristopilo “40.000 uporabnikov, ki so v tem obdobju opravili več kot milijon voženj. V povprečju je tako vsako od 300 koles v sistemu izposojeno vsaj po šestkrat na dan” (Bicikelj). S samo 300 kolesi je 40.000 uporabnikov opravilo več kot milijon voženj. Podobno pri sistemu delitve avtomobilov en avto nadomesti 15 avtomobilov v individualni lasti, hkrati pa se bistveno zmanjšajo stroški za posameznega uporabnika (Več na: The Bright Future of Car Sharing).

Naučiti se bomo morali, da dobrine niso namenjene temu, da jih imamo v lasti, temveč njihovi uporabi. Saj to ne pomeni, da ničesar ne smemo imeti v lasti, temveč da tisto, kar lahko, delimo z drugimi. Le tako bomo zaživeli v blaginji in hkrati ohranili naš planet. Saj to želimo, mar ne!


(Slika: Caracas Shots)

četrtek, 07. november 2013

Pismo nemškim prijateljem

Dragi nemški prijatelji!

Pišem Vam iz majhne države, članice Evropske unije, ki postopno postaja drugorazredna, če ne že kar tretjerazredna članica te velike politično-ekonomske skupine. Država Slovenija je zabredla v precejšnje težave, veliko po svoji krivdi, deloma pa tudi zaradi igre velikih - danes večinoma finančnih - sil, ki se danes igrajo z usodo celotnih narodov.

Ne pišem Vam, da bi Vas prosil za pomoč. Pravzaprav potrebujemo pomoč, vendar ne takšne, ki bi bila pogojevana z uničevanjem blaginje ljudi.

Zakaj se obračam ravno na Vas? Ker Vaša država postaja močna. Dovolj močna, da lahko oblikuje politiko, ki ne zadeva samo Vas, temveč tudi življenja prebivalcev držav, ki so zaradi krize postale šibke in ranljive. Velika moč prinaša veliko odgovornost. Zgodovina nas uči, da je bila velika moč pogosto zlorabljena in je še zlasti Evropi prinesla nič koliko gorja in trpljenja.

Velika moč je lahko varno vodena le na en način: če se usmeri v dobro celotne skupnosti. Danes vemo, da skrbeti zgolj za “svoje” ljudi ni dovolj. Blaginja državljanov neke države je pogojena z blaginjo širše skupnosti in ta skupnost je danes evropska in v najširšem smislu globalna.

Če je neka država otok blaginje sredi “oceana brezupa”, potem ne bo dolgo ostala “otok blaženih”; to danes izkušajo tako posamezne razvite države Evrope kot tudi sveta. To nenazadnje izkuša tudi Evropa kot celota, saj se na njenih obalah razbijajo čolni obupanih revežev tretjega sveta.

Nemčija ima izjemno zgodovinsko priložnost: da uporabi svojo moč za blaginjo drugih. Po koncu 2. svetovne vojne so Američani z Marshallovim načrtom naredili izjemno dejanje in pomagali takrat skorajda popolno uničeni Evropi, da se je zelo hitro postavila na svoje noge. Američani so takrat vedeli, da je evropska blaginja povezana tudi z njihovo blaginjo; popolni reveži pač ne bodo kupovali tvojih izdelkov. In brezup skorajda praviloma rojeva skrajneže, kaj drugega pa so pripadniki Zlate Zore v Grčiji. In “zlate zore” danes povsod okrog nas rastejo kot gobe po dežju.

Četudi je bilo v enkratnem zgodovinskem Marshallovem načrtu vsaj nekaj sebičnosti Američanov, je bil rezultat izjemen: Evropa je po izjemno dolgem obdobju postala celina blaginje in miru, verjetno prvič po “Pax Romana” antičnega Rima.

Se to obdobje zdaj izteka? Nas bodo močne sile, danes predvsem v podobi mogočnih nadnacionalnih finančnih institucij, potegnile v novo spiralo revščine in brezupa, ki porajata nič drugega kot nasilje in trpljenje.

Dragi nemški prijatelji! Vaš položaj, ki ga imate danes v Evropi in preko nje tudi v svetu, Vaše močno gospodarstvo, Vaša izjemna kultura, na katero ste lahko upravičeno ponosni, Vam dajejo v roke izjemno odgovornost. Skupaj z drugimi razvitimi državami, ki jih kriza (še!) ni načela, lahko organizirate nov Marshallov načrt (pod drugim imenom seveda), ki bo ohranil Evropo kot celino miru in blagostanja. Le takšna Evropa pa lahko s svojim izjemnim potencialom pomaga tudi drugim državam po svetu.

Svet 21. stoletja ne sme biti (več) svet sebičnosti, tekmovanja in prevlade velikih sil, temveč sodelovanja in medsebojne delitve tako politične odgovornosti kot ekonomskih dobrin.

Z vsem spoštovanjem

Vaš prijatelj iz Slovenije




(Slika: ipeacemeal.com)