četrtek, 31. oktober 2013

Dobre novice

Danes v Sloveniji skorajda ni zaznati dobrih novic. Vse izgleda mračno in sivo. Večina časopisov, TV oddaj, novičarskih spletnih portalov in blogov je polnih slabih novic. Številni novinarji, intelektualci, politiki in še zlasti ekonomisti kar tekmujejo, kdo bo prikazal bolj črno podobo naše prihodnosti. Tako obsežen pesimizem je zelo nalezljiv in marsikdo si reče: “kaj bi se sploh trudil, če pa bo itak vse vrag vzel”. Je vrag res vzel šalo?

Pa je res vse tako slabo? Res je, veliko ljudi živi slabše. Vendar so ljudje solidarni in radi pomagajo. Projekti kot so Anina zvezdica, Botrstvo, obstoječe humanitarne organizacije (Karitas, Rdeči križ, Unicef itd.) in številne pobude za zbiranje pomoči posameznikom in družinam so dokaz, da ljudem ni vseeno za druge.

Tudi številna podjetja niso povsem brez posluha za težave ljudi (prostovoljstvo.org). Obstaja cela vrsta uspešnih idej, projektov, znanstvenih in drugih dosežkov, ki so zbrani na portalu Uspešna Slovenija.

Imamo kar nekaj uspešnih mladih podjetnikov, ki na globalni ravni z lahkoto zberejo sredstva za svoje poslovanje (Crowdfunding Slovenija). Imamo številne primere dobrih praks na področju socialnega podjetništva, ki povezuje podjetništvo z družbeno odgovornostjo.

Pozabili smo že skoraj na izjemno akcijo Očistimo Slovenijo, ki je v skrbi za okolje združila velik del prebivalstva Slovenije ter lokalne skupnosti in državne institucije.

Pojavljajo se povsem nove oblike ekonomije delitve, kjer si ljudje dobrine delijo na prav izvirne načine; na primer Zelemenjava, menjalni krog, sejmi medsebojne delitve itd. Nenazadnje v Ljubljani zelo dobro deluje tako imenovana delitev koles Bicikelj.

Imamo celo poseben portal z naslovom dobranovica.si, ki “zbira” dobre novice.

Pozabljamo, da imamo (še vedno) izjemno dober zdravstveni in šolski sistem, ki nam ju lahko zavidajo številne zelo “razvite” države.

Ni torej vse tako zelo črno. Seveda je potrebno opozarjati na krivice ter nepravilnosti in seveda ne smemo ignorirati slabih novic. Na vseh področjih si moramo aktivno prizadevati za večjo blaginjo ljudi, za mir in za zaščito našega naravnega okolja. To so pravi cilji, ki si jih moramo postaviti.

Ne nasedajmo pa mračnjaškim blodnjam številnih politikov, ekonomistov, novinarjev in intelektualcev, ki ustvarjajo podobo in s tem tudi resničnost skrajno črne prihodnosti. Strah, ki ga ustvarjajo, je od nekdaj orodje vladanja.

Dobre novice torej so. Zakaj jih torej ne bi povedali naprej in jih tudi ustvarjali.

sobota, 26. oktober 2013

V lasti ali v uporabi - to je sedaj vprašanje

V potrošniški družbi zahodnega tipa se dogajajo pomembne spremembe. Zakoreninjen vzorec individualne potrošnje in lastništva vsega, kar potrebujemo, ki je tako izrazito oblikoval ekonomijo in družbo prejšnjega in začetka tega stoletja, dobiva resno konkurenco. Namesto “kupiti in imeti v lasti”, postaja danes pomembnejši “dostop do stvari in storitev, ko jih potrebujemo”.

Lastništvo avtomobila, tega simbola civilizacije 20. stoletja, tako ni več svetinja. Številni prebivalci najrazvitejših držav, kot so ZDA, Kanada, Velika Britanija, Avstrija, se odrekajo svojim avtomobilov in postajajo uporabniki sistema delitve avtomobilov (ang. car-sharing). Popotniki ne iščejo več samo hotelskih sob in apartmajev, temveč se v sistemu delitve bivalnih in drugih prostorov z domačini dogovarjajo za začasno uporabo njihovih prostorov. A to sta le dva primera novega načina “potrošnje” nekaterih dobrin, še zlasti tistih, za katere ni nujno, da jih imamo v individualni lasti (tako imenovane deljive dobrine - ang. shareable goods).

Čeprav nova paradigma delitve, ki daje dostopu prednost pred lastništvom, še ni prišla do “zavesti” uradne ekonomske stroke, pa je njen razcvet skokovit. Rachel Botsman, avtorica kultne knjige What's Mine is Yours: How Collaborative Consumption Is Changing The Way We Live, pravi, da je samo trg neposredne izmenjave oziroma delitve med uporabniki “vreden” 26 milijard ameriških dolarjev, tržišče delitve avtomobilov pa bo v letu 2013 doseglo 3,3 milijarde dolarjev prometa.

Ekonomija delitve se razvija hkrati s hitrim razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij in družbenih omrežij, ki predstavljajo temeljni “pripomoček” delitve. Sam internet (sestavljanka iz besed inter in network, kar pomeni omrežje, ki povezuje omrežja) je nastal kot platforma za delitev informacij in to je še vedno osnova delovanja tega globalnega “omrežja omrežij”. Komunikacijski proces je po svoji naravi “proces delitve” in ne “menjave”, zato informacijska revolucija prinaša tako radikalne družbene in ekonomske spremembe, na kar nas je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opozoril britanski kognitivni znanstvenik Collin Cherry v svoji knjigi The Age of Access, Information Technology and Social Revolution.

Kot pravi Rachel Botsman, “spletna omrežja uporabljamo, da bi delo opravili v resničnem svetu”. Izjemna možnost komuniciranja s pomočjo novih tehnologij nam omogoča, da tudi v vsakdanjem življenju delimo dobrine praktično s komer koli od koder koli. Delitev je s pomočjo novih tehnologij zaživela na širši ravni, čeprav nam že dosedaj ni bila neznana. V družinah je medsebojna delitev temeljni princip njihovega ekonomskega ravnanja. Antropologi ugotavljajo, da je bila ekonomija delitve osnovni princip delovanja zgodnjih človeških skupnosti oziroma še več: brez medsebojne delitve se človeška družba sploh ne bi razvila.

Primer: avto

Da bi lažje razumeli, v čem je prednost ekonomije delitve, si poglejmo primer avtomobila, ki je s Fordovim tekočim trakom pomembno zaznamoval sodobno ekonomijo in skupaj z nafto kot pogonskim sredstvom sooblikoval politiko prejšnjega in tudi tega stoletja. Koliko vojn in manjših konfliktov je bilo sproženih zaradi avtomobila oziroma nafte, teh simbolov sodobne potrošniške družbe? Avtomobilska in naftna industrija sta še vedno alfa in omega sodobne ekonomije.

Danes se po svetu vozi približno milijarda avtomobilov in lahkih transportnih vozil, ki prispevajo približno 10 % globalnih emisij ogljikovega dioksida, poleg tega pa še enkrat toliko emisij povzroča njihova izdelava. Poleg tega pomembnega vpliva na okolje, pa je avto tudi z vidika ekonomičnosti zelo potratna dobrina. Povprečen avto v razvitem svetu je v uporabi približno eno uro dnevno, medtem ko so povprečni mesečni stroški zanj 715 ameriških dolarjev ali približno 520 EUR (glej: The Bright Future of Car Sharing).

Z uporabo avtomobila v sistemu delitve se mesečni stroški zmanjšajo za približno 500 $ (360 €) mesečno, saj uporabniku ni potrebno plačevati celoletnega zavarovanja, vzdrževanja in številnih drugih stroškov, ki so povezani z individualnim lastništvom avtomobila. Običajno uporabniki tudi bolj racionalno načrtujejo svoje vožnje, kot če bi avto imeli v individualni lasti. Vsak avto v sistemu delitve avtomobilov pomeni 15 individualnih vozil manj, kar pomeni bistveno manjše obremenitve prometnih in parkirnih površin, še zlasti v večjih mestih, kjer je vzpostavitev takšnega sistema najbolj smiselna.

Delitev avtomobilov, ki poteka s pomočjo sodobnih spletnih in mobilnih tehnologij (rezervacija, plačilo, odklepanje itd.), torej pomeni bistveno manjše breme za okolje ter znatno razbremeni proračun posameznika ali gospodinjstva. Trenutno najuspešnješe podjetje za delitev avtomobilov je ameriško podjetje Zipcar, ki v uporabo ponuja približno 11.000 avtomobilov, nam najbližje na Dunaju. Primer avtomobila torej kaže, da je možno z novimi ekonomskimi pristopi bistveno zmanjšati okoljske in finančne obremenitve, hkrati pa z manj dobrin zadovoljiti potrebe več ljudi.

Delitev dobrin, nova ekonomska paradigma

Vendar avto ni edina dobrina, ki je primerna za delitev. Številne stvari, ki jih potrebujemo zgolj občasno, je mogoče deliti. Tako imenovane deljive dobrine (shareable goods) so lahko bivalni in drugi prostori, različna prevozna sredstva, orodja, hišni pripomočki, športni rekviziti, oprema za kampiranje in tako naprej. Vajeni smo, da na primer kupimo vrtalno napravo, ki jo morda potrebujemo pri selitvi ali obnovi stanovanja, potem pa le še nekajkrat v celotni “življenski dobi” izdelka, tako da na koncu, pogosto še povsem uporabna konča v smeteh.

Z vidika ekonomičnosti je to povsem nesmiselen nakup. V naših stanovanjih, garažah in drugih prostorih “leži” brez števila stvari, ki pogosto le malo uporabljene končajo na smetiščih. Joan Marc Simon iz Zero Waste Europe pravi, da je potrebno “vzpostaviti družbo, v kateri bodo proizvodi oziroma njihove sestavine ostale v sistemu in krožile po njem, torej se jih ne bo zavrglo, temveč bodo vedno predstavljale surovino za neki nov proizvodni proces. Rastoča svetovna populacija in vse večje potrošniške zahteve ter vse manjše zaloge naravnih virov jasno kažejo, da bo treba bodisi spremeniti način našega delovanja bodisi trpeti posledice, kot so tudi vojne in lakota. Večina vojn po svetu že poteka zaradi naravnih virov, cene hrane in surovin rastejo.”

Poleg drugih ustreznih ukrepov je ekonomija delitve pravi odgovor tako na problematiko naravnih virov, obremenitve okolja kot na pravičnejšo porazdelitev dobrin med vse prebivalce sveta. Namesto verige “kupi-uporabi-zavrzi” danes potrebujemo nov način potrošnje oziroma uporabe dobrin: “dostopaj do dobrine, ko jo potrebuješ”. Za to potrebujemo široka omrežja v katerih bodo dobrine krožile oziroma se delile med številnimi uporabniki.

Podjetja, ki danes vse težje prodajajo svoje proizvode, bi morala vzpostaviti “mrežo delitve”, v okviru katerih bi ljudje dostopali do stvari oziroma storitev, ko bi jih potrebovali. S tem bi lahko pridobili dodatna delovna mesta in začeli izdelovati kvalitetnejše proizvode. Večkratna “prodaja” izdelkov je lahko še dodatna motivacija za podjetnike, ki danes pogosto prodajajo izdelke pod ceno, samo da bi jih prodali. Seveda pa obstaja še cela vrsta možnosti delitve: od tega, da delimo stvari, ki jih že imamo, do souporabe, zamenjave itd.; iz organizacijskega vidika so te oblike lahko profitne ali neprofitne.

Poseben vidik pa predstavlja delitev najpomembnejših dobrin, ki ljudem omogočajo preživetje (na primer hrana in voda). Za te dobrine bi morali na širši ravni organizirati sistem delitve, ki bi slehernemu prebivalcu planeta omogočal zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb.

V prihodnosti torej ne bo pomembno, da bomo imeli vse, kar potrebujemo v lasti, temveč da bomo do stvari in storitev dostopali, ko jih bomo potrebovali. Delitev dobrin bo omogočila, da bomo z manj naravnimi viri in dobrinami zadovoljili potrebe vseh Zemljanov. To je naša prihodnost.

petek, 18. oktober 2013

Prilika o piščancih in denarju

Večinoma smo prepričani, da države in podjetja pretežno zaradi pohlepa potrebujejo neprestano gospodarsko rast. Resda je v ozadju pohlep peščice posameznikov, ki so ustvarili (finančni) sistem “avtomatskega” bogatenja, a ostala večina je bolj ali manj pahnjena v začaran krog medsebojnega tekmovanja, garanja in pomanjkanja. Torej, zakaj je obstoječi ekonomski sistem “življenjsko” odvisen od neprestane gospodarske rasti, ki ne prinaša večje blaginje prebivalstva, hkrati pa uničuje naše okolje?

Enajsti žeton

Bernard Lietaer je v knjigi The Future of Money napisal poučno Zgodbo o enajstem žetonu (The Story of the 11th round), ki o problematiki modernega finančnega (denarnega) sistema pove več, kot kopica ekonomskih učbenikov in strokovnih člankov (zgodba je zapisana v nekoliko skrajšani obliki):

Nekoč so v zakotni vasici ljudje med seboj trgovali z vsemi mogočimi dobrinami. Na tržni dan so hodili naokrog s piščanci, jajci, šunko in kruhom ter se pogajali za dobrine, ki so jih potrebovali. Ko je bilo potrebno, na primer v času žetve ali, ko je nekdo potreboval večje popravilo skednja po neurju, so stopili skupaj in pomagali drug drugemu. Vsakdo je vedel, da bo v prihodnosti morda tudi on potreboval pomoč drugih.

Nekega dne, na tržni dan, se je pojavil tujec v zloščenih črnih čevljih in z elegantnim belim klobukom ter s sarkastičnim nasmeškom opazoval dogajanje. Ko je zagledal kmeta, ki je s šestimi piščanci tekal naokoli in jih želel zamenjati za veliko šunko, ni mogel zadržati smeha. “Ubogi ljudje, kako so primitivni,” je pripomnil.

Kmetova žena ga je slišala in ga izzvala rekoč, ali bi on znal na boljši način ravnati s piščanci. “S piščanci ne”, je odgovoril tujec, “obstaja pa veliko boljši način, kako odpraviti vso to zmedo.” Kako misli to storiti, je zanimalo žensko. Tujec ji odgovori, da naj se vaščani zberejo pri drevesu, mu prinesejo veliko kravjo kožo in razložil jim bo veliko boljši način menjave dobrin.

In začelo se je, vzel je kravjo kožo in izrezal popolnoma okrogle kose ter jih označil. Vsaki družini je dal deset teh “žetonov” in jim pojasnil, da vsak izraža vrednost enega piščanca. Na ljudi je s svojim ravnanjem naredil velik vtis. “Vendar”, jim je rekel, “čez eno leto se ponovno vrnem natanko na isto mesto. Želim, da mi vsaka družina vrne 11 žetonov. Ta enajsti žeton predstavlja nagrado za tehnično izboljšavo, ki sem jo uvedel v vaša življenja.” Kmet s šestimi piščanci ga je vprašal, kje bodo dobili enajsti žeton. “Boste že videli”, mu je odgovoril tujec.


Kaj se zgodi, če število prebivalcev in letna produkcija v prihodnjem letu dni ostaneta na enaki ravni, sprašuje avtor zgodbe Bernard Lietaer. Ker enajsti žeton ni bil nikoli ustvarjen, vsaka enajsta družina ostane brez vseh žetonov (oziroma bankrotira), pa četudi prav vsi delajo dobro, da bi pridobili še dodaten - enajsti žeton. Čeprav je trgovanje z žetoni mnogo enostavnejše, kot s piščanci, pa takšna nova denarna igra sproži medsebojno tekmovalnost in bistveno zmanjša pripravljenost za sodelovanje, medsebojno radodarnost in pomoč.

Natanko takšna je “narava” današnjega finančnega sistema: denar vstopa v obtok obremenjen z obrestmi. Ker vsota, ki jo predstavljajo obresti, ni bila ustvarjena hkrati z glavnico, se v sistemu avtomatsko pojavi “luknja”, ki sproži konkurenčno tekmo in ustvari potrebo po novem denarju oziroma kreditih.

Charles Eisenstein je v knjigi Sacred Economics zgodbo takole nadaljeval (skrajšano):

Kmetje se ponovno zberejo pri možu s klobukom in mu rečejo: “Gospod, nam lahko daste še nekaj dodatnih žetonov, tako da nihče od nas ne bo bankrotiral”?

“Bom,” pravi mož, “a le tistim, ki me lahko prepričajo, da mi bodo posojeno vrnili. Ker je en žeton vreden enega piščanca, bom posodil le tistim, ki imajo več piščancev, kot je število žetonov, ki mi jih dolgujejo. Če mi žetonov ne vrnejo, jim lahko v zameno vzamem piščance. In ker sem tako prijazen, sem celo pripravljen ustvariti nove žetone tudi za ljudi, ki ta trenutek nimajo dovolj piščancev, če me le uspejo prepričati, da jih bodo več vzgojili v prihodnosti. Torej, pokažite mi vaš poslovni načrt! Dokažite, da ste vredni zaupanja. Posodim vam za 10-odstotne obresti in če boste svojo jato povečali za 20 odstotkov na leto, mi boste lahko vrnili in tudi sami boste obogateli.”

Vaščani moža vprašajo: “To zveni v redu, a ker ste ustvarili nove žetone po 10-odstotni obrestni meri, še vedno ne bo dovolj, da bi vam na koncu vse vrnili.”

Mož jim odgovori: “Ko bo prišel čas, bom ustvaril še nove in nove žetone. Vedno bom pripravljen ustvariti in posoditi nove žetone. Seveda, vzgojiti boste morali več piščancev in dokler boste povečevali produkcijo piščancev, ne bo nobenega problema”.


Zgodba se še nadaljuje, a izzid je znan: da takšen denarni sistem (žeton igra vlogo denarja) lahko preživi, je potrebno stalno povečevati proizvodnjo oziroma gospodarsko rast. Ljudje morajo vedno več delati in pogosto proizvajati stvari, ki jih morda sploh ne potrebujejo (vedno več in več piščancev), zase pa imajo vedno manj (saj morajo vedno več vrniti). Poleg tega posledično zaradi vse večjih obremenitev propada njihovo okolje, gospod z klobukom (bankir) pa bogati, ne da bi mu bilo treba zares delati (več, kot jim posodi, bolj je bogat). Vse to vodi, pravi Charles Eisenstein, do “paradoksa pomanjkanja sredi obilja”.

Denar je izjemno koristna stvar, a vendar je - takšen kot je danes - “zanka okoli vratu” človeštva. Finančni (denarni) sistem ni nekaj naravnega in nespremenljivega. Je človekova stvaritev. Kar pomeni, da ga lahko spremenimo. Kadarkoli.

Ne verjemite bankirjem, ekonomistom in politikom, da ta hip ni boljšega finančnega sistema.

nedelja, 13. oktober 2013

Prilika o “revnemu” ribiču in “bogatem” turistu


Nekoč je na čudoviti in neokrnjeni morski obali reven ribič lovil ribe. Pravzaprav niti ni bil tako zelo reven, njegov ulov mu je zadoščal za povsem udobno življenje. Delo je jemal zlahka, pravzaprav je v njem užival in običajno se ni pretegnil od napora; vsake toliko se je zleknil v udobno senco pod košatim borovcem in malce zadremal ali pa preprosto samo lenaril.

Nedaleč stran je svoj letni štirinajstdnevni dopust preživljal bogat turist, sicer uspešen podjetnik. Ribič mu je šel na živce, zdelo se mu je, da povsem brezplodno zapravlja svoje življenje. Po nekaj dneh, ki jih je zelo aktivno preživljal na obali, kjer se je potapljal, plaval, srfal, veslal in lovil ribe, je sklenil, da se bo z ribičem resno pogovoril.

Ko se je ribič ravno pripravljal k svojem običajnem lenarjenju, se mu je bogati turist z vljudnim pozdravom približal. Ribič je bil gostoljuben človek, povabil ga je, naj prisede v prijetno senco in mu ponudil nekaj od svoje skromne južine. Malce sta poklepetala o običajnih stvareh, ki pritičejo vljudnostnemu klepetu neznancev: o vremenu, ulovu in podobnih rečeh.

Potem pa ga je turist, ki mu ribičev način življenja ni dal miru, končno vprašal, če je s svojim življenjem zadovoljen. Ribič mu je odvrnil, da o tem sicer ni posebej razmišljal, da pa mu ničesar ne manjka, da ima družino, ljubečo ženo, majhno hiško, prijatelje. Turist ga poduči, da bi lahko z bolj učinkovitim ribolovom ujel veliko več rib in bi seveda tudi veliko več zaslužil. Ribič pa mu je odvrnil, da v tem ne vidi kakšnega posebnega smisla.

A turist se ni dal. Zabrusil mu je, da bi si čez nekaj časa lahko kupil čoln in nalovil še več rib, sčasoma bi si kupil še en čoln in najel še kakšnega ribiča, da bi delal zanj. A ribič mu je odvrnil, da v tem ne vidi nobene posebne koristi. Turist že malce jezno, zaradi “trdoglavosti” ribiča, nadaljuje, da bi si v nekaj letih prizadevnega dela lahko kupil ribiško ladjo, najel še več ribičev in nalovil zelo veliko rib, kar bi mu prineslo veliko bogastvo.

Ribiču to ni bilo preveč všeč in ga je opozoril, da bi se zaradi velikega izlova v okolici morda zmanjšala količina rib, kar ne bi bilo dobro ne zanj ne za druge ribiče. Prav tako se mu je zdelo slabo, da bi bil veliko zdoma in bi zanemaril tako družino kot prijatelje. A turist mu je, zdaj že precej jezno, navrgel, da bi potem lahko lovil še drugje, kupil še nove ribiške ladje in s trdim delom postal resnično bogat.

Po daljši tišini (ki je, mimogrede, turista precej ujezila), se je ribič udobno namestil, pojedel nekaj domačih oliv, srknil požirek odličnega, prav tako doma pridelanega vina, potem pa je turista povsem mirno vprašal: “In kaj bi v resnici imel od vsega tega silnega bogastva”. Turist mu je odvrnil, da bi si potem, po letih trdega dela in odrekanj, lahko prav tako kot on privoščil dopust, užival bi na neokrnjeni obali, pil domače vino in jedel domače olive ter lovil ribe.

Ribič mu je s širokim nasmeškom, malce porogljivo, odvrnil: “Pa saj to že zdaj počnem. Vsak dan.” Turist je besno vstal, jezen na “nepodjetnega” ribiča in odšel nazaj na “svojo” obalo še naprej “aktivno uživat” zadnjih nekaj dni svojega dopusta, preden se je vrnil v svoje podjetje, kjer je od ranega jutra do poznega večera “ustvarjal svoje veliko bogastvo”.


(Pričujoča zgodba je izposojena in nekoliko predelana, običajno v različnih variantah kroži v obliki šale oziroma vica. A zgodba ima pomemben nauk: je zgodba o o naši “podjetnosti”, o neskončni gospodarski rasti, o ekonomski “logiki”, predvsem pa o naši neskončni neumnosti.)

petek, 11. oktober 2013

Delitev dobrin - velik korak naprej



V nedavni raziskavi, opravljeni med 538 prebivalci Slovenije (vir: Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji), je kar 380 oziroma 70,6 % anketirancev odgovorilo, da bi morali “delitev najpomembnejših dobrin, kot so hrana, voda in zdravila organizirati v okviru držav ali mednarodne skupnosti ”. 55 (10,2 %) anketirancev je na vprašanje odgovorilo, da je “za delitev najpomembnejših dobrin že zdaj primerno poskrbljeno in sicer v okviru trgov”; 103 (19,1 %) pa o tem nimajo posebnega mnenja.

Rezultati raziskave so zgolj potrditev tistega, kar je več kot očitno: globalni trgi ne omogočajo niti približno pravične porazdelitve globalnih dobrin. Številke temu pritrjujejo:
  • V svetu trenutno živi 842 milijonov ljudi - 12 % populacije oziroma vsak osmi prebivalec planeta -, ki trpijo zaradi kronične lakote, kar pomeni, da ne dobijo dovolj hrane za normalno življenje (Food and Agriculture Organization - FAO). Resnično pretresljivo pa je, da vsako leto za posledicami lakote umre kar 3,1 milijona otrok, mlajših od petih let (World Food Programme).
  • Letno zavržemo eno tretjino vse proizvedene hrane, kar pomeni 1,3 milijarde ton, izhaja iz nedavne študije Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo z naslovom Odtis prehranskih odpadkov: vpliv na naravne vire (Food Wastage Footprint: Impacts on Natural Resources). Posledično izguba zemlje, vode in biološke raznovrstnosti ter negativen vpliv na podnebne spremembe pomenijo letne stroške v višini 750 milijard ameriških dolarjev (FAO).
Nekaj je hudo narobe. Pridelamo dovolj hrane, a hkrati je zelo veliko ljudi lačnih ali celo umirajo zaradi lakote. Veliko hrane zavržemo in zato povsem po nepotrebnem uničujemo okolje. Ko gre za hrano, podobno je tudi pri številnih drugih dobrinah, ne potrebujemo še večje pridelave in proizvodnje (čemur pravimo gospodarska rast), temveč boljšo in pravičnejšo porazdelitev (distribucijo) ter bolj ekonomično ravnanje z dobrinami.

Z enostavnim sistemom delitve ključnih dobrin v državah in na globalni ravni bi lahko enostavno rešili ta tako sramotni madež na vesti človeštva, lakoto. Mar ni neverjetno, da v dobi robotov, superračunalnikov, mobilne tehnologije in razvejanih transportnih poti ljudje umirajo zaradi pomanjkanja hrane?

Države bi lahko presežne dobrine, ki tako ali drugače končajo smetiščih, namenile v poseben globalni sklad dobrin (organiziran v okviru OZN), iz katerega bi dobrine dosegle ljudi, ki jih zares potrebujejo. Podobno bi bilo mogoče storiti tudi znotraj posameznih držav in manjših skupnosti. S tem ne bi uničili niti trgovine niti ekonomije, zagotovili pa bi pravičnejšo porazdelitev ključnih globalnih dobrin (hrane, vode, primernih bivalnih pogojev, osnovnega zdravstvenega varstva in izobraževanja), česar tržni sistem več kot očitno ne zmore zagotoviti.

Z medsebojno delitvijo bi tako zagotovili večjo pravičnost in več zaupanja tako med posamezniki kot med narodi, kar bi omogočilo boljše odnose in mir v raznoliki ter številčni človeški skupnosti 21. stoletja. Medsebojna delitev bi resnično pomenila velik korak za človeštvo. Korak v resnično boljšo prihodnost.

sobota, 05. oktober 2013

Ekonomija delitve - nov ekonomski pristop

Drugo desetletje 21. stoletja zaznamuje kriza, ki je na različne načine in v različnem obsegu prizadela skorajda vse države sveta; Slovenija pri tem ni izjema. Kriza, ki se je najprej začela v finančnem sektorju, je postopoma prizadela tudi druga družbena področja, še zlasti gospodarsko in v širšem smislu celoten ekonomski sektor ter posledično družbo kot celoto; zraven pa moramo prišteti še dlje prisotno problematiko podnebnih oziroma okoljskih sprememb.

Rešitve za izhod iz krize, ki jih moramo iskati, zato ne smejo biti enostranske, temveč celovite; če se na primer lotimo samo ekonomskega področja in ponovno zaženemo gospodarsko rast ter potrošnjo, lahko še bolj zaostrimo okoljsko krizo. Prav tako samo z varčevanjem ne moremo rešiti gospodarstva, saj tako le še bolj zaostrimo družbene težave (povečanje brezposelnosti, nižanje socialnih pravic, revščina itd.).

Ekonomija delitve (ang. sharing economy) predstavlja nov ekonomski pristop in hkrati celovit način reševanje aktualne krize. Namesto individualne potrošnje, ki predstavlja veliko breme za naravne vire in ima velik vpliv na okolje (v obliki izpustov v ozračje in odpadkov), se ekonomija delitve osredotoča na dostop do izdelkov in storitev. Namesto da vsako stvar, ki jo potrebujemo, kupimo in jo imamo v lasti, pa modeli ekonomije delitve oblikujejo nove načine delitve, souporabe, zamenjave in izposoje za to primernih izdelkov ter storitev.

Današnji ekonomski sistem po eni strani proizvaja presežke izdelkov in storitev, po drugi strani pa povzroča njihovo izjemno neenakomerno porazdelitev. Številne potrošne dobrine so zelo slabo izkoriščene, hkrati pa njihovi hramba, vzdrževanje in varovanje pomenijo visoke stroške. Takšen primer je na primer avto, ki je v razvitem svetu povprečno v uporabi vsega eno uro dnevno, medtem ko so stroški njegovega lastništva ogromni. Ekonomija delitve predstavlja možno rešitev naštetih težav in hkrati predstavlja nove podjetniške in v širšem smislu družbene priložnosti.

Ekonomija delitve spreminja nekatere obstoječe vzorce na področju podjetništva, naš odnos do lastnine in nakupnih navad. V zadnjih letih se v svetu, še posebej uspešno v ZDA, pojavljajo različni podjetniški in drugi modeli (v okviru lokalnih skupnosti, javno-zasebnih partnerstev, društev itd.), ki jih lahko uvrstimo v okvir ekonomije delitve. Zelo uspešni sta na primer podjetji za delitev avtomobilov Zipcar in za delitev bivalnega prostora Airbnb. V Sloveniji je o ekonomiji delitve sorazmerno malo znanega, čeprav že obstajajo modeli, kot je na primer Bicikelj, javno-zasebni sistem delitev koles v Ljubljani.

Razvoj novih poslovnih modelov ekonomije delitve sovpada z razvojem informacijsko-komunikacijske tehnologije in spletnih družbenih omrežij, ki spreminjajo podobo sodobne družbe in znotraj nje ekonomskega področja. Nove tehnološke rešitve omogočajo razvoj poslovnih modelov, ki temeljijo na hitrem in preglednem dostopu do izdelkov in storitev, s čimer se zmanjšuje potreba po nakupu in lastništvu vsega, kar potrebujemo. Če neki izdelek, ki ga uporabljamo samo občasno (na primer avto, večje orodje, oprema za kampiranje), lahko zadovoljuje potrebe več ljudi, potem takšen način predstavlja bistven prihranek naravnih virov, manjšo obremenjenost okolja, nižje stroške za posameznike, hkrati pa nove podjetniške priložnosti. Manj proizvodov ne pomeni nujno manj delovnih mest, saj se z novimi oblikami ekonomije delitve povečujejo potrebe po različnih storitvah (svetovanje, vzdrževanje itd.) in po večji kakovosti izdelkov in storitev.

Nove ekonomske oblike, ki temeljijo na delitvi, zahtevajo tudi širše ekonomske in družbene spremembe. Današnji ekonomski sistem, ki temelji na individualni potrošnji in gospodarski rasti, ne ustreza več novim okoliščinam in težavam, s katerimi se spopada človeštvo v 21. stoletju. Preobremenjeno okolje zaradi povečanih potreb po novih virih vse številčnejšega človeštva in zaradi vse večjih količin odpadkov in izpustov zahteva drugačne pristope, ki bodo temeljili na manjši uporabi naravnih virov in trajnostnem razvoju. Prav tako se morajo spremeniti tudi naši potrošniški vzorci in načini uporabe dobrin, kar pomeni, da moramo z manj dobrinami zadovoljiti enako ali več potreb kot v preteklosti. V tem kontekstu ekonomija delitve predstavlja obetajočo priložnost.

Za ekonomijo delitve lahko rečemo, da predstavlja nov ekonomski pristop, ki se spopada z reševanjem perečih ekonomskih, družbenih in okoljskih vprašanj, hkrati pa namesto uničevalnega ekonomskega modela, ki temelji na neprestani gospodarski rasti in pretirani potrošnji, uvaja družbeno odgovorno in trajnostno naravnan razvojni ekonomski model.

Vir: Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji