torek, 23. april 2013

Ekološka ekonomija

Britanec Brian Davey je ekološki ekonomist. Čeprav pri nas ne poznamo “poklica” ekološkega ekonomista, pa bi danes moral sleherni ekonomist delovati ekološko oziroma trajnostno. Današnja ključna ekonomska paradigma - “večna” gospodarska rast, preprosto ni možna. Ni možna, ker slej ko prej pripelje do uničenja - okolja, gospodarstva in nazadnje družbe kot celote. Razen, če je to naš cilj.

Je mogoče brez neprestane rasti živeti dobro? Brian Davey pravi, “da bi si nekatere potrebščine lahko delili in da bi obstajale tudi institucije, ki bi tako izmenjavo omogočale. Gre za zmanjšanje posameznikovih potreb po lastnih, novih orodjih in potrebščinah. Mar res vsak od nas potrebuje avto? Mora imeti vsak svoj gospodinjski ali vrtni pripomoček? Z razširitvijo in okrepitvijo javnega dobrega bi lahko zmanjšali naše potrebe po materialnih dobrinah, ki jih redko uporabljamo. Hkrati bi lahko bila ta skupna orodja preko lokalnega centra mnogo bolje izrabljena in uporabljena. To bi pocenilo življenja vseh nas.”

Ideja medsebojne delitve je preprosta; ni nam potrebno vseh stvari imeti samo zase. Številne stvari, ki jih ne uporabljamo vsak dan, bi si lahko delili. Imamo čudovite tehnološke pripomočke, ki nam to omogočajo - internet, mobilna tehnologija, socialna omrežja.

Si predstavljate “trgovino” z orodji, hišnimi pripomočki in številnimi drugimi potrebščinami, kjer te stvari ne kupiš, temveč si jih izposodiš za čas, ko jih zares potrebuješ - podobno kot v knjižnici. V številnih mestih po svetu je že uveljavljena delitev koles in avtomobilov (v Ljubljani BicikeLJ). Teh oblik je vedno več, a še vedno predstavljajo le majhen del ekonomije, ki še vedno “deluje” na podlagi nuje po neprestani rasti.

Na širši, globalni ravni, se mora medsebojna delitev osredotočiti na delitev ključnih dobrin - hrane, vode, energetskih virov itd. Teh je povsem zadosti za vse ljudi, a so izjemno neenakomerno in nepravično porazdeljene. Noben problem ni ustanoviti mednarodne institucije, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin na mednarodni ravni.

Preprosto moramo zamenjati ekonomsko paradigmo. Namesto rasti moramo govoriti o trajnostni ali ekološki ekonomiji, katere “hrbtenica” mora postati medsebojna delitev.

torek, 16. april 2013

Ekonomski “eksperiment”

Kaj pomeni konkurenčnost v ekonomiji? Je to res gibalo razvoja? Kaj pomeni tako imenovana svobodna oziroma ekonomija, ki jo opredeljuje odsotnost družbenih pravil? Je “svobodna” ekonomija res gibalo razvoja? Poskusimo narediti eksperiment oziroma si ga vsaj zamislimo.

V dva ločena zaprta prostora oziroma ograjena območja (nekako tako, kot da bi šlo za resničnostni šov) postavimo za določeno obdobje dve skupini ljudi, ki jim damo dovolj hrane, pijače, zdravil, oblačil in drugih virov za preživetje.

1. poskusna skupina: Poskusne osebe iz te skupine prepričamo, da je preživetje odvisno zgolj od njihove lastne iznajdljivosti (inovativnosti) in da je virov za normalne potrebe vseh v skupini premalo (temu bi ekonomisti rekli redkost virov oziroma dobrin). Dovolimo jim svobodni pristop oziroma jim ne postavimo nobenih omejitev in pravil, kako (pre)živeti. V tem “ekonomskem resničnostnem šovu” bo za zmagovalca razglašen tisti, ki si bo pridobil največ virov (šteje se seveda tudi, če jih konzumira oziroma poje).

2. poskusna skupina: Poskusne osebe vnaprej informiramo, da je virov povsem dovolj za vse. Postavimo jim jasne omejitve; prvenstveno, da se škodljivo ravnanje do drugih (fizično nasilje, preprečevanje dostopa do virov itd.), takoj kaznuje z izločitvijo iz “igre”. Zmagovalec oziroma zmagovalci so tisti, ki ravnajo najbolj etično oziroma pravično in pošteno.

Kaj se bo zgodilo v prvi skupini ni težko napovedati, saj takšen eksperiment že dolgo poteka pred našimi očmi - vsakodnevno in na mnogo širšem prostoru, na celotnem planetu. Ljudje se medsebojno uničujemo in borimo za planetarne vire, ki jih je sicer povsem dovolj za vse. Temu sicer olepšano rečemo konkurenčnost in svobodna ekonomija. Zmagovalcev je čisto malo (simbolični 1 %), poražencev pa zelo veliko (99 %). Poleg ljudi so poraženci tudi druga bitja, ki z nami delijo planet, in okolje.

V prvi skupini bi dobili le enega zmagovalca ali kvečjemu majhno skupinico. Zmagal bi najagresivnejši, najmočnejši, najbolj zvit in pokvarjen posameznik ali skupina. Prostor bi bil precej razdejan, saj bi se med člani skupine vnel ogorčen boj za vire. Natanko takšen ekonomski eksperiment poteka v okviru “sodobne konkurenčne in inovativne” globalne ekonomije. In posledice vidimo vsak dan: revščina, lakota, onesnaženo okolje in družbena razkrojenost.

V drugi skupini bi bili rezultati verjetno bistveno drugačni. Ljudje, ki jim je jasno, da je virov dovolj, ob tem, da so postavljena jasna pravila ravnanja z njimi in do soljudmi, se sploh ne bi borili zanje, temveč bi se preprosto dogovorili za njihovo pravično in pošteno delitev.

Bi lahko prestavili drugi del eksperimenta na širšo - državno in globalno raven?

Globalni “eksperiment” - medsebojna delitev dobrin

Najprej moramo zrušiti ekonomski mit o redkosti virov. Kljub gosti poseljenosti planeta Zemlja (7 milijard prebivalcev), je ključnih virov (voda, hrana, energetski viri itd.) dovolj za vse. Mar ni podatek, da skorajda polovica pridelane hrane konča v smeteh, več kot zgovoren. Ni problem v količini hrane, ki je prebivalcem Zemlje na voljo, temveč v njeni porazdelitvi oziroma distribuciji. Podobno je z drugimi viri - dobrinami. Morda je zlato redek vir, a mar zlato jemo? Ekonomisti naj povedo resnico: redkosti virov ni; redkost virov je ustvarjena umetno, da bi lahko upravičili konkurenčnost oziroma tekmo zanje.

S tehnologijami, ki jih imamo - informacijsko-komunikacijske, transportne - bi z lahkoto prerazdelili ključne globalne vire tako, da nihče ne bi trpel pomanjkanja osnovnih dobrin. Medsebojna delitev lahko postane nova globalna paradigma, le odločiti se moramo zanjo. V resnici medsebojna delitev sploh ni eksperiment, temveč logična posledica zdravega razuma. Za tega pa se zdi, v teh časih, da je res redka dobrina.

nedelja, 07. april 2013

Prihodnost je (lahko) dobra

V svetu, kjer nas je že več kot 7 milijard; v svetu, v katerem je večina naravnih virov omejenih in kjer okolje brez škode prenese le določeno količino odpadkov in izpustov, moramo najti nove družbene in ekonomske oblike, ki bodo omogočili blaginjo in trajnostni razvoj človeštva ter celotnega planeta.

Ključni problem sodobnega sveta je: kako z omejenimi naravnimi viri in v okviru meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje, zagotoviti blaginjo vseh Zemljanov. Če je globalno bogastvo razporejeno nepravično, potem imamo trajen vir konfliktov in vojn, ki slej ko prej lahko prerastejo do nepredvidljivih in neobvladljivih razsežnosti. Ekonomska nepravičnost je danes največji vir konfliktov in vojn.

Današnja ekonomija temelji na individualni potrošnji, kjer vsak posameznik kupuje “svoje” izdelke in storitve, da zadovoljuje svoje potrebe in želje. Kar ima za posledico izjemno potratnost. Ker svetovni potrošniški razred skokovito raste (Kitajska, Brazilija, Indija itd.), se nam obeta črni scenarij zaostrovanja ekonomske vojne za naravne vire (tudi pri nas; na primer za vodo) in še večja obremenjenost globalnega okolja.

Zato je prav, da razmislimo o novih ekonomskih oblikah, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin. Delitev dobrin ima več oblik, glavne možnosti pa so naslednje:
  • posamezno dobrino lahko uporablja več ljudi (npr. avto, kolo); 
  • dobrine, ki jih začasno ne potrebujemo, lahko uporabljajo drugi ljudje (npr. stanovanje, zemljo); 
  • dobrine se na različne načine lahko izmenjujejo med uporabniki (npr. oblačila, knjige, DVD-ji); 
  • oblikujejo se lahko posebni »skladi dobrin«, kjer so na voljo dobrine, ki jih imajo nekateri preveč, drugi pa jih nujno potrebujejo (to je še zlasti pomembno na globalni ravni). 
Z razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij (računalniki, internet, mobilna tehnologija) in socialnih omrežij (na primer Facebook), ki so nastala v zadnjih letih, imamo odlično podlago za zgoraj omenjene oblike delitve dobrin. S spremenjenimi vzorci potrošnje in uporabe dobrin (delitev in so-uporaba dobrin; sodelovalna potrošnja; dostop do dobrin namesto lastništva), se lahko bistveno zmanjša pritisk na naravne vire in onesnaževanje okolja, hkrati pa se tako krepijo odnosi v skupnostih – od lokalnih do globalne skupnosti.

Seveda se bo še naprej ohranila individualna potrošnja dobrin, saj nekatere dobrine preprosto potrebujemo zase, a mnoge dobrine dejansko potrebujemo samo občasno in zato ni nobene potrebe, da jih imamo samo zase. Do dobrin moramo začeti pristopati z vidika njihove uporabnosti, ne pa, da z njimi zadovoljujemo svoje »potrebe« po družbenem statusu in svoje brezštevilne želje. 

Delitev dobrin ter vse številčnejša gibanja za počasnejše in preprostejše življenje (npr. Slow Food, Slow Travel) so torej ključne dimenzije nove ekonomije – ekonomije delitve. Če zraven prištejemo še tako imenovane zelene tehnologije, lahko z optimizmom zremo v prihodnost. A dela je še veliko, še posebej zato, ker mnogi še vedno verjamejo, da je mogoče na stare načine delovati v svetu, ki se je v zadnjih letih zelo spremenil.

Princip medsebojne delitve in v ožjem smislu ekonomija delitve sta vsekakor možnosti, o katerih je vredno razmisliti. Lahko ustvarimo boljšo prihodnost, če jo le želimo.

Vir: Ekonomija delitve