petek, 22. februar 2013

Pravica do vode in drugih skupnih dobrin

Nedavno je številne prebivalce Evropske unije in znotraj nje številne Slovence vznemirila novica o predlogu Evropske unije, da sprejme direktivo, ki bi omogočala privatizacijo vode oziroma vodnih virov. Na srečo se je evropska civilna družba hitro zganila in pripravila peticijo, ki jo je doslej podpisalo krepko čez milijon Evropejcev.

Zakaj je privatizacija vode takšen problem. Poglejmo, do česa lahko pripelje? Leta 2000 se je v tretjem največjem bolivijskem mestu Cochabamba odvijala prava vojna za vodo. Bolivijska vlada je leto poprej, da bi poplačala svoje visoke dolgove, med drugim prodala tudi vse vodne pravice v tem mestu, vključno s pravicami do deževnice, ameriški korporaciji Bechtel (kako znano nam danes zveni ta zgodba).

Korporacija je drastično podražila vodo in večina prebivalcev, ki so že tako bili zelo revni, se je znašla pred strašnimi “izbirami”: voda ali šolanje otrok, voda ali hrana, voda ali izguba doma itd. Izbira med temi kategorijami je seveda nekaj nemogočega, saj preprosto ne moremo izbirati med dvema temeljnima človekovima potrebama. Se lahko odločite med dihanjem in uživanjem hrane ali pitjem vode?

Prebivalci Cochabambe so se uprli. Vlada je nadnje poslala policijo in vojsko. A šele, ko je umrl mladenič Victor Hugo Daza, je vlada popustila in vodo vrnila lokalni skupnosti. Prebivalci Latinske Amerike so se iz tega in podobnih primerov veliko naučili in večinoma danes ne dovoljujejo več tega početja. Kaj pa Evropa? Kaj nam pomeni ta izkušnja? Mar ne vidimo, kam nas takšna logika pripelje.

Podobna zgodba se je nedavno odvila v Bolgariji. Vlada je prav tako, v želji po odplačilu nemogočih dolžniških bremen, prodala državne sisteme za oskrbo z električno energijo. Posledice niso bile dosti drugačne, kot v Boliviji.

Pravica do skupnih dobrin in medsebojna delitev

Pravica do vode, osnovnih prehranskih izdelkov in zdravil, pravica do izobraževanja in osnovne zdravstvene oskrbe, pravica do energetskih virov in drugih ključnih dobrin so temeljne človekove pravice. Za te dobrine je odgovorna družba, ne pa zasebna podjetja. Eno je trg kozmetike in nakita, drugo je trg vode, energije, izobraževanja itd.

Trg preprosto ni mehanizem, ki bi lahko kdajkoli poskrbel za vsaj približno pravično porazdelitev skupnih dobrin, od katerih je odvisna ne samo prihodnost človeštva, temveč tudi celotnega planeta.

Mehanizem, ki ga moramo vzpostaviti, ni ne privatizacija in ne komercializacija vode ter drugih ključnih dobrin, temveč njihova medsebojna delitev. Ne samo, da moramo ohraniti družbeni nadzor nad skupnimi dobrinami, narediti moramo še korak naprej in poleg tega vzpostaviti mehanizme medsebojne delitve na lokalni, državni in globalni ravni.

(Evropska peticija za preprečitev privatizacije vode).

nedelja, 03. februar 2013

Deliti je lepo

Delitev nam je dejansko mnogo bliže kot trgovanje. Prve človeške družbe so temeljile na medsebojni delitvi. Naši daljni predniki so si delili vse svoje dobrine: orodje, hrano, bivališča. Tudi kasneje, ko so človeške skupnosti postale večje in kompleksnejše, so si ljudje večino dobrin še naprej delili. Čeprav je trgovina postajala vse pomembnejša, pa se je znotraj družin in majhnih skupnosti medsebojna delitev ohranila vse do današnjih dni.

Industrijsko - potrošniška revolucija

V zadnjih dveh stoletjih (ali malo več) hitrega industrijskega razvoja, še zlasti pa v zadnjih nekaj desetletjih, so se družbeno-ekonomski odnosi dodobra spremenili. Vse bolj cenjeni sta postali individualna lastnina in individualna potrošnja. Z njima so se začeli medsebojni odnosi postopno razkrajati. Postali smo odtujeni, tujci drug drugemu, medsebojno ločeni.

“Imeti vse zase” in “uporabljati vse sam” (ali morda še znotraj družine) sta postali zapovedi našega časa. Skupni prostori, skupne dobrine, souporaba ali delitev dobrin so nam postali tuji.

E-volucija medsebojne delitve

Vendar ljudje vse bolj spoznavamo, da si radi delimo, da smo povezani, da imamo mnogo skupnega. Pri tem so se največje spremembe zgodile z uvajanjem novih tehnologij (računalniki, mobilni telefoni, internet), ki nam omogočajo komunikacijo, kakršne ni bilo nikoli prej v zgodovini človeštva.

Vsak dan si izmenjamo brez števila informacij, sporočil, slik, glasbe in drugih vsebin. Še posebej pa se je komunikacija razmahnila v okviru spletnih socialnih omrežij, kot so na primer Facebook, Twitter, Google+. Sploh mlajšim se zdi delitev izkušenj, slik, dogodkov, doživetij, mnenj in drugega nekaj samoumevnega in naravnega.

Če bi imeli prave možnosti, bi si lahko delili še marsikaj drugega: kolesa, orodja, hrano, vrtičke, avtomobile, športne rekvizite, hišne pripomočke, različne prostore, celo delovna mesta in še marsikaj drugega. V svetu, še zlasti v ZDA, takšne oblike pospešeno nastajajo, pri nas smo verjetno malo preveč obremenjeni s svojo lastnino. A tudi to se počasi spreminja, še posebej med mladimi.

Na sodoben način se vračamo k svojim koreninam: k povezanosti, sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin.