ponedeljek, 30. december 2013

Rojeni za skupnost in sodelovanje



„…tisti pa, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi svoje samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis: je bodisi zver bodisi bog. V vseh ljudeh torej po naravi obstaja nagon po takšni skupnosti; …“ (Aristotel, Politika, 1253a)

Smo ljudje res sebični posamezniki, ki želimo poskrbeti predvsem zase in morda še za svoje bližnje? Tako namreč trdijo ekonomisti vsaj od Adama Smitha naprej. To naj bi izhajalo iz človekove narave. Danes na tej predpostavki sloni celotni ekonomski sistem in posledično tudi družba kot celota.

A to preprosto ne drži. Človek je po svoji naravi globoko socialno oziroma družbeno in družabno bitje. O tem je pred več kot dvema tisočletjema govoril že filozof Aristotel, danes pa mu pritrjujejo nevroznanstveniki. Ne samo, da smo ljudje družbena (socialna) bitja, temveč smo po svoji naravi altruistični oziroma nesebični, empatični in želimo sodelovati z drugimi. Še več, potreba po družbeni pripadnosti je človekova najosnovnejša potreba.

Mathew Lieberman v svoji knjigi Družbeni, zakaj so naši možgani opremljeni za povezanost (Social, Why Our Brains Are Wired to Connect) pravi, da so človeški možgani dobesedno ustvarjeni za skupno bivanje; sebičnost in individualnost nista človekovi naravni lastnosti, pač pa povezanost, sodelovanje, skrb za drugega in empatija.

Čeprav smo prepričani, da smo postali najuspešnejša vrsta na planetu predvsem zaradi naše zmožnosti abstraktnega mišljenja, pa je vse več dokazov, da smo uspešni zaradi naše »zmožnosti razmišljati družbeno«, pravi dr. Lieberman. Človeški možgani so se v dolgi evoluciji prilagodili v smeri »povečanja naše zmožnosti predvidevanja, kaj se dogaja v možganih drugih, da bi lahko bolje koordinirali medsebojne aktivnosti in sodelovali z drugimi ljudmi«.

Ni naključje, da so tako imenovana družbena omrežja, kot je na primer Facebook, tako popularna, saj so podobna »družbena omrežja tudi v naših možganih«. Želimo biti povezani; želimo, da smo komu všeč (da nas »všečkajo«); da nas kdo pohvali; da s kom delimo svoje misli, ideje, dogodke itd. Četudi so takšna prijateljstva pogosto samo virtualna, so odraz naše globoke potrebe po povezanosti oziroma družbenosti in družabnosti. »Mi vsi imamo potrebo po pripadanju. Znamenja, da nas imajo drugi radi, nas občudujejo in nas ljubijo so osrednjega pomena za našo blaginjo,« pravi avtor knjige. Človeški možgani so ustvarjeni, da pripadamo.

Za človeškega »mladiča«, pa tudi kasneje v življenju, je ključnega pomena, da nekdo (po)skrbi zanj. Zaradi popolne nezmožnosti samostojnega preživetja v zgodnjih letih, je povezanost z drugimi temeljna potreba vsakega človeškega bitja. Prav tako življenje v velikih skupnostih ni nekaj samoumevnega, zato smo razvili tako imenovane »družbene možgane«. Imeti skromno družbeno omrežje je dobesedno tako slabo za naše zdravje, kot pokaditi dve škatlici cigaret na dan, pravi dr. Lieberman.

Ko naši možgani (oziroma mi sami) niso osredotočeni na določeno nalogo, se »preklopijo« na tako imenovano nevtralno omrežje (default network), ki »podpira socialno kognicijo (mišljenje)«. Ti obsežni predeli možgan »predelujejo« in »obdelujejo« naše kompleksno družbeno življenje. Skrb za druge, sodelovanje, »branje« misli drugih, empatija – so rezultat dolgotrajne evolucije, s preučevanjem naših možgan, odkrivajo nevroznanstveniki.

Največje ideje praviloma niso rezultat trdega individualnega dela, temveč »skorajda vedno zahtevajo timsko delo, da se lahko udejanijo.« Takšen primer je na primer nedavno odkritje temeljnih delcev v znanstvenem središču CERN, kar je rezultat skupnega dela tisočih znanstvenikov in tehnoloških strokovnjakov iz vsega sveta.

V naših možganih si fizična in družbena bolečina (v naših medsebojnih odnosih) delita skupne nevrokognitivne procese, prav tako si skupne procese delijo fizično in družbeno nagrajevanje. Če imamo na primer radi čokolado, se aktivirajo isti deli možganov, “kot v primeru, ko z nami ravnajo pošteno«, zato avtor pravi, da ima »poštenost isti okus kot čokolada«. Ista možganska območja »nagrajevanja« se aktivirajo tudi, če drugim »damo svoj denar, da bi jim pomagali«.

Tako zelo razširjena »ideja« človekove sebične in individualne narave je torej predvsem rezultat ekonomske ideologije, ki izhaja iz začetka vzpona kapitalizma, ne pa iz človekove prave narave. Kapitalistična ekonomija za svoj uspeh potrebuje med seboj ločene posameznike, ki jih skrbi le lastna blaginja in med seboj neusmiljeno tekmujejo na trgu dela, znanja, dobrin, storitev.

Vendar je človek postal uspešen, ker z drugimi sodeluje, skrbi zanje in z njimi deli svoje znanje, dobrine, srečo, veselje in tako dalje. Čas je, da v skladu s temi spoznanji preobrazimo naše ekonomske odnose in ekonomske institucije ter s tem spremenimo tudi celotno družbo.

nedelja, 29. december 2013

3E – ekonomija, ekologija in etika


Stari Grki so ekonomijo opredelili kot dejavnost, katere glavni namen je zagotoviti dobro življenje oziroma blaginjo družinski skupnosti. Besedo ekonomija sestavljata grški besedi oikos in nomos.

Oikos je Starim Grkom hkrati pomenil dom (vključno z vsemi stavbami, posestvi, dobrinami in pripomočki) in družino (vključno s pomočniki in sužnji); beseda nomos med drugim pomeni upravljanje in porazdelitev (distribucija). Nomos je bil v grški mitologiji tudi bog zakona, ki je jamčil za pravičnost in stabilnost; njegova hčerka je bila Dike, boginja pravičnosti. Pravičnost pa je osnova etike.

Izvorno torej beseda ekonomija pomeni upravljanje z domačim okoljem za skupno dobro oziroma za blaginjo celotne družine. To pa je mogoče zagotoviti samo s pravičnostjo, še posebej s pravično porazdelitvijo dobrin, ki so v oikosu na voljo, med vse družinske člane.

Kasneje se je pomen besede ekonomija razširil na širšo skupnost in okolje, državo. Danes pa lahko besedo ekonomija razumemo v njenem najširšem pomenu kot:

Upravljanje (nomos) z globalnim okoljem in z njegovimi dobrinami v dobro celotne človeške družine (oikos). To pa je mogoče doseči samo s pravično (poraz)delitvijo globalnih dobrin in hkrati z ohranitvijo našega okolja.

Ni naključje, da beseda ekologija prav tako izhaja iz besede oikos (skupaj z besedo logos, kot oznako za vedo). Ekologija je torej veda o našem okolju, iz katere se je razvilo tudi široko globalno gibanje za zaščito in ohranitev tega okolja.

Ekonomija, ekologija in etika so neločljivo povezani deli celote. Ekonomija mora biti zavezana pravičnosti (etiki) in skrbi za okolje (ekologiji). Šele takšna ekonomija bo služila svoji temeljni vlogi in nalogi: zagotoviti blaginjo vsem ljudem in hkrati zagotoviti ohranitev našega skupnega okolja.

četrtek, 26. december 2013

Raziskava o ekonomiji delitve


Ekonomija delitve (ang. sharing economy) predstavlja nove ekonomske in družbene oblike, ki izhajajo iz načel medsebojne delitve, sodelovanja in solidarnosti. V raziskavi, ki sem jo izpeljal v okviru svoje magistrske naloge z naslovom Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji, sem preučil odnos prebivalcev Slovenije do novih oblik ekonomije delitve, ki se postopno uveljavljajo tudi v slovenskem prostoru.

Raziskavo sem s pomočjo spletne ankete opravil na vzorcu 538 oseb. Rezultati so pokazali, da so prebivalci Slovenije pripravljeni deliti stvari in storitve, če bi bila delitev primerno organizirana. Kar 59,1 % anketirancev je pripravljenih deliti dobrine, če bi bila le-ta primerno organizirana, nadaljnjih 36,8 % jih je odgovorilo z »morda«.

Mlajši prebivalci Slovenije so bolj dovzetni za nove podjetniške oblike ekonomije delitve kot starejši prebivalci, vendar razlike niso velike. Dovzetnejše za delitev so ženske in bolj izobraženi prebivalci Slovenije, vendar ne gre za velike razlike.

Prebivalci Slovenije so najbolj pripravljeni deliti priključke za motorna vozila, digitalne medijske vsebine, tiskane medije, opremo za kampiranje in aktivnosti v naravi, večje orodje oziroma naprave, delovne prostore, garaže in druge prostore za hrambo, manjše orodje, športne rekvizite in pohodniško opremo ter vrt ali obdelovalno zemljo.

Med storitvami pa so bolj pripravljeni deliti naslednje storitve, če bi imeli primerno možnost: inštrukcije ali poučevanje, skrb za starejše ali invalide, občasni prevoz, varovanje domačih živali, zunanja opravila ter hišna obnovitvena ali vzdrževalna dela.

Najbolj bi zaupali socialnemu podjetju, sosedski in lokalni skupnosti, med načini delitve pa so izpostavili: delitev s pomočjo spleta ali mobilne telefonije, delitev na stalnem prostoru in v okviru sejma.

Ključne prednosti ekonomije delitve, ki jih navajajo prebivalci Slovenije, so prihranek denarja, ekološki vidik delitve in manj prostora za hrambo stvari. Več kot dve tretjini prebivalcev Slovenije pa je mnenja, da bi morali za pravičnejšo delitev najpomembnejših dobrin, kot sta na primer voda in hrana, poskrbeti v okviru držav in mednarodne skupnosti, kar poudarja družbeno odgovorni vidik ekonomije delitve.

Več na: Raziskava o ekonomiji delitve

sreda, 25. december 2013

Medsebojna delitev kot temelj svobode, enakosti in bratstva

Človeštvo je po dveh velikih in skrajno uničujočih vojnah v 20. stoletju prišlo do pomembnih spoznanj, ki so se udejanila z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov (OZN) in nekaj kasneje s sprejetjem Univerzalne deklaracije človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija).

Že iz 1. člena deklaracije (»Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.«) izhajajo ključni temelji za delovanje človeške družbe, ki mora temeljiti na svobodi, enakosti dostojanstvu in bratstvu vseh ljudi (pojem bratstvo seveda ne izključuje oseb ženskega spola).

Na takšen način morajo ravnati vsa področja človeške družbe, še zlasti pa ne sme biti izključeno ekonomsko področje, ki je »odgovorno« za materialno plat človekovega bivanja. Človekova materialna blaginja je temelj za njegov razvoj in za uresničitev njegovih potencialov.

Vloga ekonomskega področja je izjemno pomembna, saj mora služiti potrebam posameznikov in celotne družbene skupnosti. Danes je ta vloga povsem izkrivljena, saj ekonomski sistem deluje zgolj v imenu in interesu majhnih elit, ne pa človeštva kot celote. Ekonomski sistem danes ni temelj, na katerem mora »stati« celotna družbena »stavba«, temveč je prevzel vlogo vodenja in uravnavanja celotne družbe.

Posledice delovanja danes prevladujočega ekonomskega sistema poznamo: revščina in lakota, visoka brezposelnost, neprestane gospodarske krize, uničeno okolje; okrutna tekma med posamezniki, podjetji in celotnimi narodi. Na tekmovanju in sebičnosti utemeljen ekonomski sistem vedno služi samo nekaterim, vsi ostali pa so »vpeti« v destruktiven boj za dobrine, ki jih je v osnovi dovolj za vse ljudi.

Ekonomski sistem je mogoče spremeniti, saj je vedno človeška stvaritev in nikakor ne izhaja iz nekakšnih naravnih zakonitosti, kot menijo številni ekonomisti. Če bomo dobrine, ki imajo osrednjo vlogo v ekonomskem sistemu, pravičneje porazdelili, potem jih bo za vse dovolj. Vendar je pravičnejša porazdelitev dobrin mogoča samo s sodelovanjem in z medsebojno delitvijo.

Medsebojna delitev pomeni, da dobrine med ljudmi prehajajo v skladu z njihovimi potrebami (in zmožnostmi planetarnega okolja), ne pa kot sredstvo bogatenja posameznikov in posameznih držav. Če ima posamezna država presežke nekaterih dobrin, druga pa primanjkljaj, se je mogoče dogovoriti za njihovo prerazdelitev.

Z vzpostavitvijo sistema medsebojne delitve dobrin na globalni ravni, bi odvzeli moč današnjim kaotičnim trgom, ki so podvrženi korupciji, manipulacijam in špekulacijam. Danes ob obilju hrane, vode in drugih dobrin številni ljudje povsem po nepotrebnem umirajo, kar je predvsem posledica (ne)delovanja globalnih blagovnih trgov.

Če želimo zagotoviti ljudem svobodo, enakost, dostojanstvo in bratstvo, moramo nujno preobraziti današnji ekonomski sistem. Medsebojna delitev na globalni ravni, ki bi bila posledica mednarodnega dogovora, bi predstavljala temelje za uresničitev idealov, ki smo jih za svoje sprejeli že davnega leta 1948 z deklaracijo človekovih pravic.

Medsebojna delitev je seveda mogoča tudi na nižjih ravneh – v okviru državnih in lokalnih skupnosti, vendar moramo izhajati iz najvišje, mednarodne oziroma globalne ravni. Le tako bomo lahko zaživeli v miru in blaginji. Le tako se bomo zares lahko izognili novim vojnam, ki so z današnjim orožjem lahko uničujoče in se lahko končajo celo z uničenjem človeštva. Z ustanovitvijo OZN pa smo ravno to želeli preprečiti.

Ekonomija delitve, ki je praktični izraz principa medsebojne delitve je zato nuja, hkrati pa izhaja iz temeljnega spoznanja, da smo vsi skupaj pripadniki ene velike družine – človeštva, ki živi v skupnem domu – na planetu Zemlja.

sobota, 21. december 2013

Predsednik Jose Mujica in papež Frančišek


Urugvajski predsednik Jose Mujica živi na kmetiji na obrobju glavnega mesta Montevideo, skupaj z ženo in psom brez ene noge. Vozi se s starim volkswagnovim hroščem; 90% svoje plače, kar znese približno 9.000 evrov daruje dobrodelnim organizacijam, mesečno mu tako ostane še približno 580 € za preživetje.

Papež Frančišek se naokrog vozi s staro “katrco” (Renault 4), živi skromno življenje in se izogiba nepotrebnim znamenjem razkošja, ki so dolga stoletja “krasila” večino njegovih predhodnikov.

Na letošnji konferenci ZN o trajnostnem razvoju Rio +20 junija je Urugvajski predsednik Mujica dejal: “Celo popoldne smo se pogovarjali o trajnostnem razvoju. Da bi množice rešili iz revščine. Ampak, kaj smo mislili? Ali želimo model razvoja in potrošnje bogatih držav? Sprašujem vas: kaj se bo zgodilo z našim planetom, če bodo imeli Indijci enako število avtomobilov na gospodinjstvo, kot jih imajo Nemci? Koliko kisika nam bo ostalo? Ali ima ta planet dovolj virov, da ima sedem ali osem milijard ljudi enako raven potrošnje in odpadkov, kot jih imajo danes v bogatih družbah? Ta stopnja hiper-potrošnje dobrin uničuje naš planet.” (MailOnline)

“Ta ekonomija ubija /.../ Vse se dogaja po merilih konkurenčnosti in po zakonu močnejšega /.../, ki izključuje velike množice ljudi in jih odriva na rob brez dela, brez perspektive, brez izhoda.” To so besede pomembnega dokumenta Evangelijsko veselje papeža Frančiška, ki je bil naslovljen na škofe, duhovnike, redovnike in v Kristusa verujoče laike (iz članka dr. Marka Kerševana Papež Frančišek v Mladini št. 51/52 2013).

V dokumentu je zapisano tudi naslednje: “Danes mirno sprejemamo nadvlado denarja nad nami in našimi družbami /.../ Ustvarili smo nove malike /.../ v fetišizmu denarja in diktaturi gospodarstva brez obraza in pravega človeškega cilja” (prav tam).

Priznamo lahko, da sta urugvajski predsednik Mujica in papež Frančišek voditelja, ki v zadrego spravljata svoje kolege, ki vestno in pridno izpolnjujejo naloge, ki jim jih diktirajo iz pravih centrov moči sodobnega sveta - velikih bank in drugih finančnih institucij.

So naši politiki sposobni izjaviti vsak kaj približno podobnega ali tem besedam vsaj resno prisluhniti? Jim pazato običajni ljudje z veseljem prisluhnemo.

Živela predsednik Mujica in papež Frančišek!

sreda, 11. december 2013

Dobrodošli v 21. stoletju


Povsem nerealno je pričakovati, da se svet lahko vrne v stare tirnice. Strahoviti napori svetovnih vlad, predvsem najrazvitejših, da bi ponovno vzpostavili stari ekonomski sistem, ki je svoj vrh dosegel konec 20. stoletja, so podobni zdravljenju bolnika na smrtni postelji z aspirinom.

Krpanje bančnih lukenj, dokapitalizacije, reševalni načrti, nočni sestanki bankirjev in dobesedno tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut za reševanje finančnih institucij, ne morejo ustaviti neizbežnega - propada ekonomskega sistema, ki temelji na sebičnosti, pohlepu in tekmovalnosti.

Svet 21. stoletja je svet sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve. Vsakodnevno se porajajo nove družbene in ekonomske oblike, ki delujejo po novih principih. Spletna socialna omrežja in nove informacijsko-komunikacijske tehnologije so povsem spremenile “pokrajino” globalne družbe.

Oblastniki ne morejo več enostavno spreti pripadnikov različnih narodov, religij ali prepričanj, saj le-ti intenzivno komunicirajo med seboj. Na spletnih socialnih omrežjih ni pomembna barva kože ali druge razlike, ki nas kvečjemu bogatijo. Z intenzivno komunikacijo ljudje spoznavamo, da so ljudje na drugem koncu sveta samo - ljudje, kot mi sami.

Zavest enega človeštva vse bolj preveva umove ljudi, prav tako zavedanje, da imamo en sam skupni dom - planet Zemljo. Začelo se je že pred desetletji, z okoljskimi gibanji, ki so s trdim in vztrajnim prizadevanjem ter bojem, ki ga seveda še ni konec, dosegli, da se zavedamo ranljivosti in meja našega skupnega okolja in njegovih dobrin.

Ključ do blaginje ljudi in planeta kot celote ni v neprestani gospodarski rasti, kajti ta vodi samo v uničenje, temveč v pravičnejši porazdelitvi globalnih dobrin. Človeštvo že ima vse zmožnosti, da vzpostavi trajen sistem globalne delitve dobrin, ki bo omogočal končanje skrajne revščine in lakote, teh sramotnih madežev sodobnega človeštva.

Čeprav vemo, da je stari sistem neprimeren in vse bolj destruktiven, se ga oklepamo, ker ga poznamo. Novega se bojimo. A korak za korakom, z vsako novo pobudo medsebojne delitve, se približujemo novemu obdobju in dokončnemu slovesu od starega. V resnično 21. stoletje šele vstopamo. Dobrodošli.


Slika: Space Telescope Science Institute Future of the Workplace

torek, 10. december 2013

Velika daritev, v petek 13.


V petek, 13. decembra 2013, ali kakšen dan prej, bodo znani rezultati stresnih testov slovenskih bank. Da bi bolje razumeli dogajanje, velja osvetliti nekaj simbolov, ki spremljajo ta “veliki dan”.

“Božanski” denar

Kdor pozna zgodovino denarja, ve, da denar ni nastal kot menjalni pripomoček, ki bi olajšal menjavo dobrin oziroma trgovanje, temveč je njegov izvor “božanski”. Prvi znani denar, šekel, ki se je uporabljal že 3.000 pr. Kr. v Sumeriji, je imel na eni strani upodobljen snop žita, na drugi strani pa podobo boginje rodovitnosti Ištar.

Kmetje so morali svoje religiozne in družbene obveznosti izpolniti z določenim prispevkom templju v obliki svojega pridelka (temu bi danes rekli davek), kot “potrdilo” pa so v templju prejeli šekle (danes se tako imenuje izraelska valuta). S temi novci so lahko v času praznovanj plačali tempeljske “prostitutke”, vendar tega ne smemo razumeti v današnjem pomenu besede, saj je dejansko šlo za zastopnice boginje rodovitnosti Ištar. Velja še poudariti, da so tempeljske zaloge pšenice imele tudi funkcijo rezerve za čas pomanjkanja.

Tudi sam izvor besede denar (ang. money; monetarni sistem, monetizacija, monetarna politika itd.) je “božanski”, saj je prva rimska kovnica denarja stala v neposredni bližini templja, posvečenega boginji Juno Moneti, na Kapitolskem griču.

Denar še do danes ni izgubil svoje “božanskosti”. Na ameriških dolarskih bankovcih je še vedno zapisamo In God We Trust (V boga zaupamo). Centralne banke danes izgledajo kot templji, bankirji govorijo v posvečenem jeziku in se srečujejo na skrivnih “tempeljskih” srečanjih. William Greider je v svoji knjigi Federal Reserve Secrets of the Temple (Zvezne rezerve, skrivnosti templja) zapisal:

"Tako kot v templju, ameriška centralna banka FED ne odgovorja ljudem, temveč jim govori. Njihovi dekreti so zapisani v skrivnostnem jeziku, ki ga ljudje ne morejo razumeti, toda njihov glas je, to dobro vedo, močan in vpliven." (Vir: Bernard Lieataer The Future of Money)

Petek 13.

A simbolike, ki ga prinaša skorajšnje “sveto” razkritje slovenske bančne luknje, tu še ni konec. Ena od razlag povezuje izvor nesrečnega petka 13. z dogodki v letu 1307, ko so na ta dan začeli z uničenjem viteškega reda templarjev (Wikipedia). Vitezi templarji so bili močan, bogat in vpliven krščanski red, ki je z razvojem novih finančnih tehnik postal nekakšni predhodnik sodobnih bankirjev. V petek, 13. oktobra 1307, so aretirali večino članov reda, jih mučili in na koncu usmrtili.

Njihova moč in bogastvo sta bila preprosto prevelika, zato sta bili tako posvetna (kralj Filip IV. Francoski) kot cerkvena oblast (papež Klement V.) zainteresirani za njihovo uničenje in seveda za polastitev njihovega ogromnega premoženja.

Slovenija, petek, 13. december 2013

Ko bomo v petek 13. izvedeli za rezultate stresnih testov, bomo ponovno poslušali jezik svečenikov - bankirjev. Kako je bila izračunana oziroma določena velikost bančne luknje, ne bo razumelo 99,999999 % prebivalcev Slovenije, niti 99,9 % politikov, ki bodo “sprejemali” ukrepe v zvezi s to “luknjo”. Brez skrbi bodite, kajti če ne boste razumeli jezika bankirjev, ni z vami prav nič narobe. Bankirji ne želijo, da bi jih razumeli. Številke v bančništvu pa nikakor niso stvar dejstev, temveč bankirskih interesov.

Dejansko bomo v petek 13. opravili veliko daritev (finančnemu) templju. (Finančni) svečeniki zahtevajo velikanske daritve. Ta ni niti zadnja niti prva. Že sam sistem obresti je pravzaprav brezkončna daritev finančnim božanstvom oziroma njihovim svečenikom. V resnici jim darujemo oziroma jim žrtvujemo svoje delo, skupne dobrine, okolje, zdravje in tudi svoja življenja.

Tisto, kar so počeli Azteki (Wikipedia), ko so svojim bogovom žrtvovali življenja tisočev ljudi, je prava malenkost proti obsegu žrtvovanja današnjim okrutnim (finančnim) božanstvom. Njihov slo po žrtvah je tako rekoč neizmerno. Danes ni dovolj nekaj tisoč ujetnikov, da bi jih žrtvovali, danes na svojih oltarjih zahtevajo kri celih narodov.

Izgon iz templja, 2. del

V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (Janez 2, 14-16)

Jezusovo dejanje moramo danes premisliti na novo. Danes v templjih ni več trgovcev, temveč so trgovci z denarjem (finančniki) templje preprosto prevzeli.

Namesto, da tempeljskim (finančnim) svečenikom darujemo naše individualno in skupno bogastvo (tokrat v višini približno 5 milijard evrov), moramo storiti nekaj radikalno drugega: darovati moramo drugim ljudem, svojim sotrpinom. Pravzaprav moramo darovati drug drugemu oziroma si medsebojno deliti - znanje, spretnosti, dobrine. Zakaj je ideja delitve tako radikalna? Ker (finančni) svečeniki izgubijo vso moč, če si ljudje začnejo deliti in podarjati vse dobrine tega sveta. Jezus bi danes zagotovo zagovarjal medsebojno delitev dobrin.

Zatorej, v petek, 13. decembra 2013, se ne bo zgodilo nič takšnega, kar ne bi že dolgo počeli - darovali bomo svojim (finančnim) božanstvom in njihovim svečenikom. Iz oltarja bo kapljala kri (naroda). Tempeljski svečeniki se na obred že pripravljajo.

sreda, 04. december 2013

Darila, a s čim manj kupovanja


Američani vstopijo v praznične nakupovalne “orgije” dan po prazničnem zahvalnem dnevu (Thanksgiving, ki ga praznujejo zadnji četrtek v novembru). Ta dan poimeujejo črni petek, saj se takrat številke v trgovinah iz rdečih (simbol za izgubo) obarvajo v črno (dobiček).

Letos so Američani na črni petek za praznične nakupe zapravili kar 12,3 milijarde dolarjev. (CNN Money). Lansko leto so v celotni praznični nakupovalni sezoni, ki traja od zahvalnega dne do božiča (manj kot mesec dni) zapravili kar 579,5 milijard dolarjev (National Retail Federation). Za primerjavo: slovenski BDP je v letu 2012 znašal približno 48 milijard dolarjev (35 milijard evrov).

Prazniki in z njimi povezana obdarovanja so že dolgo predvsem velik biznis, a po drugi strani je globoko v človekovi naravi, da podarja. Ekonomija prvotnih človeških skupnosti je dobesedno temeljila na ekonomiji daril (gift economy) in medsebojne delitve (sharing economy), ugotavljajo antropologi.

Ključni problem je, da je sodobni marketinški sistem ljudi uspel prepričati, da je darilo lahko samo nekaj, kar je novo oziroma nekaj, kar kupimo. Prav tako je celoten potrošniški sistem utemeljen na (vsiljenem) prepričanju, da moramo vse, kar potrebujemo, kupiti. Imamo ogromno stvari in vseeno kupujemo nove. Imamo ogromno stvari, a se počutimo revne, ker nimamo dovolj denarja, da bi kupovali nove stvari. Dobesedno revni smo sredi obilja.

Podarjamo in delimo si lahko številne stvari. Nekoč so bile stvari dolgo v obtoku in so krožile med ljudmi - bodisi kot darila bodisi z medsebojno delitvijo. Danes pa stvari kupimo, uporabimo in zavržemo; spet in spet in spet. Zato so smetišča polna, veliko ljudi pa nima nič. Kar je absurdno.

Danes imamo izjemno veliko možnosti, kako lahko stvari dolgo krožijo med ljudmi (glej: Medsebojna delitev - Facebook) in nobenega razloga ni, da bi morali po vsa darila in po vse, kar potrebujemo, vedno samo v trgovino.

Miklavž, Božiček in Dedek mraz niso nakupovalci, temveč tisti, ki podarjajo oziroma delijo darila. In še zdaleč ni treba, da so vedno nova.


(Slika: Concept Circle)

torek, 19. november 2013

Prostovoljna preprostost


Živimo zapletena življenja; hitra, stresna, nervozna. Obkroža nas kopica stvari, pa čeprav ni nujno, da smo premožni. Delovni čas sodobnega človeka je najmanj deseturen ali še daljši (če ima službo, seveda); tudi šolski urniki se z vsemi dodatnimi obveznosti zavlečejo daleč v večerne ure. Nimam časa je najpomembnejša (za)poved današnjega časa. Zasuti smo z obilico reklamnih sporočil, zabavno-informativnih in drugih vsebin. Marsikdo se pod obilico vsega tega preprosto sesuje oziroma v računalniškem jeziku - zamrzne. Pozabljamo pa, da lahko živimo tudi drugače, bolj preprosto. Če seveda hočemo.

V zahodni svet je idejo prostovoljne preprostosti (ponovno) prinesel ameriški filozof Richard Gregg (1885 – 1974). Gregg je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja odpotoval v Indijo in se tam seznanil z Gandhijem ter njegovo satyagraho, konceptom nenasilnega boja. Na podlagi svojih izkušenj je idejo nenasilnega boja prenesel v ZDA in med drugimi navdihnil tudi znamenitega borca za človekove pravice Martina Luthra Kinga.

Leta 1936 je v indijski reviji Visva-Bharati Quarterly objavil daljši prispevek z naslovom The Value of Voluntary Simplicity (Vrednost prostovoljne preprostosti). Svoj prispevek je začel z besedami: Prostovoljno preprostost so zagovarjali in prakticirali ustanovitelji večine velikih religij – Jezus, Buda, Lao Ce, Mojzes in Mohamed – prav tako svetniki in veliki možje, kot so sveti Frančišek, John Woolman, hindujski rišiji, hebrejski preroki, muslimanski sufiji; mnogi umetniki in znanstveniki ter veliki sodobni voditelji, kot sta Lenin in Gandhi.

Prostovoljno preprostost običajno zamenjavamo z odpovedovanjem ali z revščino. Zdi se nam, da v sodobnem svetu ne moremo živeti preprosto. Se moramo odpovedati računalnikom, mobilnim telefonom, televiziji, avtomobilom, medicinskim pripomočkom in številnim drugim pridobitvam sodobne civilizacije, da bi živeli bolj preprosto?

Ne gre za to, pravi Richard Gregg, preprostost je relativna stvar, odvisna je od podnebja, navad, kulture in posameznikovega karakterja. Za prebivalca New Yorka je preprostost nekaj drugega kot za afriškega podeželana; za nepalskega budista je nekaj povsem drugega kot za londonskega bankirja itn. Zato moramo govoriti o preprostosti kot o načelu, ki je po svoji naravi univerzalen, kar pomeni, da velja za vse, ne glede na okoliščine in čas, v katerem živimo. Richard Gregg je takole opisal bistvo principa preprostosti:

Prostovoljna preprostost vključuje tako notranje kot zunanje pogoje. Pomeni enovitost namena, ki vsebuje iskrenost in poštenost, prav tako izogibanje zunanji zmešnjavi številnih stvari, ki si jih lastimo, nepomembnih za glavni namen življenja. Pomeni ureditev in vodenje naše energije ter naših želja, delno omejevanje na nekaterih področjih, da bi zagotovili večje obilje življenja na drugih področjih. Vključuje premišljeno organizacijo življenja za izpolnitev cilja.

Kot primer navaja človeka, ki se želi povzpeti na Mount Everest. Več let se bo pripravljal in vso svojo energijo usmerjal v izpolnitev tega cilja. Ko se bo končno lotil samega vzpona, bo s seboj vzel le tisto, kar zares potrebuje, nobene odvečne navlake. Prostovoljna preprostost torej ni odrekanje vsemu materialnemu, temveč osredotočenost na življenjski cilj oziroma cilje. Navlaka, ki jo vlečemo za seboj, nam pri tem zagotovo ne koristi.

Srce problema preprostosti je duhovne narave in leži v notranji nenavezanosti, pravi Richard Gregg. Toda notranje stanje se mora izraziti z zunanjimi dejanji, zato da bi bili iskreni, da bi preprečili samoprevaro, da bi utrdili notranjo držo in pridobili vpogled za naš naslednji korak.

Še zlasti bi morali o načelu prostovoljne preprostosti razmišljati na ekonomskem področju. Biti ekonomičen namreč pomeni, da neko dejanje izvršimo racionalno – z najmanjšo možno uporabo energije in sredstev, ki jih za to dejanje potrebujemo. Spet si lahko zamislimo osvajalca Mount Everesta: čeprav je njegov cilj skrajno zahteven in naporen, pa je lahko uspešen samo, če bo svojo energijo in pripomočke uporabljal skrajno racionalno – samo toliko, kot je nujno potrebno. Če bo med svojim vzponom trošil energijo za, z vidika cilja, nepomembne stvari in s sabo nosil preveliko breme (nepotrebno opremo), bo to zanj lahko usodno.

Ekonomija se deli na vsaj tri področja, pravi Gregg: produkcijo, distribucijo in potrošnjo. Nismo vsi proizvajalci ali distributerji materialnih dobrin, vsi pa smo potrošniki. Preprostost življenja prvenstveno vpliva na potrošnjo. Postavlja standarde potrošnje. Potrošnja je področje, kjer vsak posameznik lahko vpliva na ekonomsko življenje skupnosti. Kakorkoli majhen je njegov delež, pa je to področje, znotraj katerega vsaka oseba lahko vrši svoj nadzor nad silami ekonomske produkcije in distribucije. Če se ima za odgovornega za skupno ekonomsko blaginjo, ima dolžnost premisliti, se odločiti in vztrajati pri primernih standardih za potrošnjo - zase in za svojo družino.

Ti standardi nikakor ne smejo biti vsiljeni, temveč morajo temeljiti na načelu prostovoljnosti. Od presoje posameznika je odvisno, kako jih bo postavil, da bodo skladni z načelom preprostosti in z blaginjo skupnosti; seveda na te standarde vplivajo še kultura, navade, podnebje in drugi zunanji dejavniki. Imamo torej moč, da vplivamo na ekonomske sile.

Prispevek Richarda Gregga je več kot aktualen za današnji čas, morda še bolj, kot za čas, v katerem je nastal. Preobrazba sveta se začne pri vsakemu posamezniku. Če sami nismo zmožni spremeniti svojih potrošniških in drugih destruktivnih navad, potem ne moremo pričakovati, da bo do sprememb sploh kdaj prišlo. Prostovoljna preprostost ne pomeni odpovedati se materialnim dobrinam, temveč gre za prostovoljno odločitev, da z njimi ravnamo skrbno, zmerno in skladno z dobrobitjo celotne človeške skupnosti. Imeti veliko dobrin ne prinese več sreče v življenje, imeti dovolj in deliti z drugimi pa zagotovo.


Vir: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe

petek, 15. november 2013

Nov zlom na vidiku

Najmočnejši borzni indeksi, na primer ameriški Dow Jones, podirajo nove rekorde. Nikoli v zgodovini še niso bili na tako visokih ravneh. Zdi se, kot da je krize morda konec. A resnica je povsem drugačna.

Vzroki te nove borzne evforije pa niso v gospodarskem okrevanju, temveč v “poplavi” poceni denarja, ki ga na trge lansirajo centralne banke. Ameriška centralna banka (FED) na primer vsak mesec odkupi za 85 milijard dolarjev državnih dolžniških vrednostnih papirjev oziroma bolj preprosto: na finančne trge se mesečno “zlije” 85 milijard dolarjev. 

Poleg tega so ključne obrestne mere vseh najpomembnejših centralnih bank na zgodovinsko nizkih ravneh: ameriške 0,25 %, evropske 0,25 %, britanske 0,5 %, japonske 0,1 %.

A le malo tega poceni denarja doseže gospodarstvo oziroma realno ekonomijo. Večina globalnega denarja danes kroži med finančnimi institucijami in na borzah vrednostnih papirjev, kjer se (znova) ustvarja velikanski borzni balon, ki bo s svojim pokom dodobra razrukal svet.

Bodo države takrat sploh še zmogle nova finančna bremena, da bi rešile finančne ustanove, ki ta hip ustvarjajo zametke nove finančne katastrofe? Zgodovina je neusmiljena: bolj, ko se bodo borzni indeksi dvignili, hujši bo padec. Ne gre za da ali ne, temveč kdaj. In ta kdaj bo kmalu.

Edino kar ta hip lahko storimo, je da izgrajujemo nove ekonomske strukture, “od spodaj navzgor”, ki temeljijo na solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi. Te strukture bodo lahko uspešno prebrodile nov finančni zlom, hkrati pa predstavljajo obrise nove ekonomije, primernejše za sodobno globalno družbo.


(Slika: Adasks law)


torek, 12. november 2013

Kaj pa okolje?


“Blaginja ni samo to, da imamo več stvari. Blaginja je umetnost živeti dobro na planetu z omejenimi viri.” (Tim Jackson, ekonomist)

Znanstveniki se strinjajo, da bi se tveganje nepopravljive škode v okolju občutno povečalo, če bi se povprečne globalne temperature do konca stoletja dvignile nad 2°C v primerjavi s predindustrijskimi ravnmi. Zadnje poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC), je potrdilo, da je človekova dejavnost "zelo verjetno" (95 do 100 odstotkov verjetnosti) vzrok za to segrevanje. (Vir: UNEP: 2013 Gap Report)

Poročilo o razkoraku med ponujenimi cilji zmanjšanja emisij in potrebnim ukrepanjem 2013 (The Emissions Gap Report 2013), ki vključuje 44 znanstvenih skupin iz 17 držav, katerih delo uskljajuje Okoljski program Združenih narodov (UNEP), poudarja, da če bi želeli ostati pod ciljno vrednostjo 2°C, bi morale biti letne globalne emisije do leta 2020 največ 44 gigaton ekvivalenta ogljikovega dioksida (GtCO2e). Potem pa največ 40 GtCO2e do leta 2025, 35 do leta 2030 in 22 do leta 2050. V letu 2010, za katerega obstajajo zadnji dostopni podatki, so bile celotne globalne letne emisije 50,1 GtCO2e.

Znanstveniki so svoje delo opravili. Jasno nam sporočajo, da je še možno ohraniti podnebno ravnovesje v mejah (dvig globalne temperature za 2°C), znotraj katerih so posledice še obladljive. Izven teh meja se lahko zgodijo posledice, ki bodo morda neobladljive. Pred le nekaj dnevi nam je podnebje ponovno poslalo “opozorilo” v podobi tajfuna Haiyana. Pri tem “avstralski znanstveniki opozarjajo, da je bila temperatura morja vzhodno od Filipinov v trenutku, ko je Haiyan začel nastajati, od 0,5 do 1 stopinje Celzija višja od običajne, to pa je bil nedvomno eden od pomembnih dejavnikov” (Delo).

Haiyan je “udaril” le malo pred začetkom letne podnebne konference Združenih narodov v Varšavi, na kateri bodo predstavniki držav poskušali postaviti temelje novemu, zavezujočemu podnebnemu dogovoru (Delo). Zdaj ne gre več za ozaveščanje ali raziskovanje, temveč za konkretne aktivnosti.

Doktrina neprestane gospodarske rasti, ki je še vedno trdno zakoreninjena v glavah ekonomistov in politikov, mora zdaj dokončno na “smetišče zgodovine”. Reševanje krize z večjo gospodarsko rastjo pomeni dokončno uničenje našega okolja.

Ne gre samo za zelene tehnologije, ki so seveda pomembne, potrebno je spremeniti same ekonomske temelje. Individualno potrošnjo in lastništvo vsega, kar potrebujemo, morajo zamenjati nove ekonomske oblike, ki temeljijo na medsebojni delitvi, souporabi, izmenjavi itd.

Ekonomija in okolje nista dva ločena problema. Krize se je potrebno lotiti celovito. Če jo želimo rešiti?



(Slika: hongkiat.com)

nedelja, 10. november 2013

Revščina sredi obilja


Živimo v zelo nenavadnem svetu. Naši domovi, garaže, kleti in podstrešja so polni vseh mogočih stvari: oblačil, orodij, igrač, raznih hišnih pripomočkov, knjig, kaset, športnih rekvizitov, okrasnih predmetov in še in še bi lahko naštevali. Številni posamezniki in družine imajo prazna stanovanja, garaže, hiše, delavnice; opuščene vrtove, sadovnjake; nekateri le redko uporabljajo svoje avtomobile; marsikdo zavrže hrano, ki mu propade v shrambi.

Tudi kot celotna družba imamo veliko stvari: prazne tovarne in druge prostore, neizkoriščena polja in druge površine; poleg tega pa je v družbi nakopičenega ogromno znanja, spretnosti, inovativnega potenciala, ne da bi jih znali zares izkoristiti. A vendarle nas vse bolj pritiska revščina.

Imamo veliko, več kot kdajkoli prej v zgodovini, a smo vse bolj revni. Zakaj? Ker smo vse dobrine, ki so nam na voljo (materialne in nematerialne), prepustili tako imenovanim tržnim zakonitostim oziroma denarnim odnosom in ker vse, kar potrebujemo, želimo imeti v lasti. Kriza, ki je prvenstveno finančne narave, nas je zato povsem ohromila; ker nimamo dovolj denarja, dobrine ne morejo krožiti. Zato smo revni sredi obilja.

A četudi imamo denar za nakupe, dobrine želimo imeti v lasti, zato so brezštevilne stvari po nepotrebnem “ujete” v naših domovih, skladiščih, za ograjami in še kje. Namesto, da bi koristile drugim, se na njih nabira prah ali pa propadajo. Ujeli smo se v zanko potrošniškega individualizma, lastništva in denarne ekonomije, pri katerih so stvari dostopne samo še s pomočjo denarja. Je to res edini mogoči ekonomski model? Celo znotraj družin ima danes vsakdo “svoje” dobrine.

Nobenega posebnega razloga ni, da je ekonomski sistem takšen, kot je. Takšen sistem smo sami ustvarili in sami ga tudi lahko spremenimo. Na dobrine moramo začeti gledati, kot na nekaj, kar zadovoljuje naše potrebe. Moramo res imeti doma vrtalni stroj, ki ga uporabljamo enkrat letno ali še redkeje? Veliko dobrin lahko delimo z drugimi; danes obstaja cela vrsta načinov, kako z drugimi deliti dobrine.

Lep primer je sistem delitve koles v Ljubljani Bicikelj. Po letu in pol delovanja (po eno leto starih podatkih) je k sistemu Bicikelj pristopilo “40.000 uporabnikov, ki so v tem obdobju opravili več kot milijon voženj. V povprečju je tako vsako od 300 koles v sistemu izposojeno vsaj po šestkrat na dan” (Bicikelj). S samo 300 kolesi je 40.000 uporabnikov opravilo več kot milijon voženj. Podobno pri sistemu delitve avtomobilov en avto nadomesti 15 avtomobilov v individualni lasti, hkrati pa se bistveno zmanjšajo stroški za posameznega uporabnika (Več na: The Bright Future of Car Sharing).

Naučiti se bomo morali, da dobrine niso namenjene temu, da jih imamo v lasti, temveč njihovi uporabi. Saj to ne pomeni, da ničesar ne smemo imeti v lasti, temveč da tisto, kar lahko, delimo z drugimi. Le tako bomo zaživeli v blaginji in hkrati ohranili naš planet. Saj to želimo, mar ne!


(Slika: Caracas Shots)

četrtek, 07. november 2013

Pismo nemškim prijateljem

Dragi nemški prijatelji!

Pišem Vam iz majhne države, članice Evropske unije, ki postopno postaja drugorazredna, če ne že kar tretjerazredna članica te velike politično-ekonomske skupine. Država Slovenija je zabredla v precejšnje težave, veliko po svoji krivdi, deloma pa tudi zaradi igre velikih - danes večinoma finančnih - sil, ki se danes igrajo z usodo celotnih narodov.

Ne pišem Vam, da bi Vas prosil za pomoč. Pravzaprav potrebujemo pomoč, vendar ne takšne, ki bi bila pogojevana z uničevanjem blaginje ljudi.

Zakaj se obračam ravno na Vas? Ker Vaša država postaja močna. Dovolj močna, da lahko oblikuje politiko, ki ne zadeva samo Vas, temveč tudi življenja prebivalcev držav, ki so zaradi krize postale šibke in ranljive. Velika moč prinaša veliko odgovornost. Zgodovina nas uči, da je bila velika moč pogosto zlorabljena in je še zlasti Evropi prinesla nič koliko gorja in trpljenja.

Velika moč je lahko varno vodena le na en način: če se usmeri v dobro celotne skupnosti. Danes vemo, da skrbeti zgolj za “svoje” ljudi ni dovolj. Blaginja državljanov neke države je pogojena z blaginjo širše skupnosti in ta skupnost je danes evropska in v najširšem smislu globalna.

Če je neka država otok blaginje sredi “oceana brezupa”, potem ne bo dolgo ostala “otok blaženih”; to danes izkušajo tako posamezne razvite države Evrope kot tudi sveta. To nenazadnje izkuša tudi Evropa kot celota, saj se na njenih obalah razbijajo čolni obupanih revežev tretjega sveta.

Nemčija ima izjemno zgodovinsko priložnost: da uporabi svojo moč za blaginjo drugih. Po koncu 2. svetovne vojne so Američani z Marshallovim načrtom naredili izjemno dejanje in pomagali takrat skorajda popolno uničeni Evropi, da se je zelo hitro postavila na svoje noge. Američani so takrat vedeli, da je evropska blaginja povezana tudi z njihovo blaginjo; popolni reveži pač ne bodo kupovali tvojih izdelkov. In brezup skorajda praviloma rojeva skrajneže, kaj drugega pa so pripadniki Zlate Zore v Grčiji. In “zlate zore” danes povsod okrog nas rastejo kot gobe po dežju.

Četudi je bilo v enkratnem zgodovinskem Marshallovem načrtu vsaj nekaj sebičnosti Američanov, je bil rezultat izjemen: Evropa je po izjemno dolgem obdobju postala celina blaginje in miru, verjetno prvič po “Pax Romana” antičnega Rima.

Se to obdobje zdaj izteka? Nas bodo močne sile, danes predvsem v podobi mogočnih nadnacionalnih finančnih institucij, potegnile v novo spiralo revščine in brezupa, ki porajata nič drugega kot nasilje in trpljenje.

Dragi nemški prijatelji! Vaš položaj, ki ga imate danes v Evropi in preko nje tudi v svetu, Vaše močno gospodarstvo, Vaša izjemna kultura, na katero ste lahko upravičeno ponosni, Vam dajejo v roke izjemno odgovornost. Skupaj z drugimi razvitimi državami, ki jih kriza (še!) ni načela, lahko organizirate nov Marshallov načrt (pod drugim imenom seveda), ki bo ohranil Evropo kot celino miru in blagostanja. Le takšna Evropa pa lahko s svojim izjemnim potencialom pomaga tudi drugim državam po svetu.

Svet 21. stoletja ne sme biti (več) svet sebičnosti, tekmovanja in prevlade velikih sil, temveč sodelovanja in medsebojne delitve tako politične odgovornosti kot ekonomskih dobrin.

Z vsem spoštovanjem

Vaš prijatelj iz Slovenije




(Slika: ipeacemeal.com)

četrtek, 31. oktober 2013

Dobre novice

Danes v Sloveniji skorajda ni zaznati dobrih novic. Vse izgleda mračno in sivo. Večina časopisov, TV oddaj, novičarskih spletnih portalov in blogov je polnih slabih novic. Številni novinarji, intelektualci, politiki in še zlasti ekonomisti kar tekmujejo, kdo bo prikazal bolj črno podobo naše prihodnosti. Tako obsežen pesimizem je zelo nalezljiv in marsikdo si reče: “kaj bi se sploh trudil, če pa bo itak vse vrag vzel”. Je vrag res vzel šalo?

Pa je res vse tako slabo? Res je, veliko ljudi živi slabše. Vendar so ljudje solidarni in radi pomagajo. Projekti kot so Anina zvezdica, Botrstvo, obstoječe humanitarne organizacije (Karitas, Rdeči križ, Unicef itd.) in številne pobude za zbiranje pomoči posameznikom in družinam so dokaz, da ljudem ni vseeno za druge.

Tudi številna podjetja niso povsem brez posluha za težave ljudi (prostovoljstvo.org). Obstaja cela vrsta uspešnih idej, projektov, znanstvenih in drugih dosežkov, ki so zbrani na portalu Uspešna Slovenija.

Imamo kar nekaj uspešnih mladih podjetnikov, ki na globalni ravni z lahkoto zberejo sredstva za svoje poslovanje (Crowdfunding Slovenija). Imamo številne primere dobrih praks na področju socialnega podjetništva, ki povezuje podjetništvo z družbeno odgovornostjo.

Pozabili smo že skoraj na izjemno akcijo Očistimo Slovenijo, ki je v skrbi za okolje združila velik del prebivalstva Slovenije ter lokalne skupnosti in državne institucije.

Pojavljajo se povsem nove oblike ekonomije delitve, kjer si ljudje dobrine delijo na prav izvirne načine; na primer Zelemenjava, menjalni krog, sejmi medsebojne delitve itd. Nenazadnje v Ljubljani zelo dobro deluje tako imenovana delitev koles Bicikelj.

Imamo celo poseben portal z naslovom dobranovica.si, ki “zbira” dobre novice.

Pozabljamo, da imamo (še vedno) izjemno dober zdravstveni in šolski sistem, ki nam ju lahko zavidajo številne zelo “razvite” države.

Ni torej vse tako zelo črno. Seveda je potrebno opozarjati na krivice ter nepravilnosti in seveda ne smemo ignorirati slabih novic. Na vseh področjih si moramo aktivno prizadevati za večjo blaginjo ljudi, za mir in za zaščito našega naravnega okolja. To so pravi cilji, ki si jih moramo postaviti.

Ne nasedajmo pa mračnjaškim blodnjam številnih politikov, ekonomistov, novinarjev in intelektualcev, ki ustvarjajo podobo in s tem tudi resničnost skrajno črne prihodnosti. Strah, ki ga ustvarjajo, je od nekdaj orodje vladanja.

Dobre novice torej so. Zakaj jih torej ne bi povedali naprej in jih tudi ustvarjali.

sobota, 26. oktober 2013

V lasti ali v uporabi - to je sedaj vprašanje

V potrošniški družbi zahodnega tipa se dogajajo pomembne spremembe. Zakoreninjen vzorec individualne potrošnje in lastništva vsega, kar potrebujemo, ki je tako izrazito oblikoval ekonomijo in družbo prejšnjega in začetka tega stoletja, dobiva resno konkurenco. Namesto “kupiti in imeti v lasti”, postaja danes pomembnejši “dostop do stvari in storitev, ko jih potrebujemo”.

Lastništvo avtomobila, tega simbola civilizacije 20. stoletja, tako ni več svetinja. Številni prebivalci najrazvitejših držav, kot so ZDA, Kanada, Velika Britanija, Avstrija, se odrekajo svojim avtomobilov in postajajo uporabniki sistema delitve avtomobilov (ang. car-sharing). Popotniki ne iščejo več samo hotelskih sob in apartmajev, temveč se v sistemu delitve bivalnih in drugih prostorov z domačini dogovarjajo za začasno uporabo njihovih prostorov. A to sta le dva primera novega načina “potrošnje” nekaterih dobrin, še zlasti tistih, za katere ni nujno, da jih imamo v individualni lasti (tako imenovane deljive dobrine - ang. shareable goods).

Čeprav nova paradigma delitve, ki daje dostopu prednost pred lastništvom, še ni prišla do “zavesti” uradne ekonomske stroke, pa je njen razcvet skokovit. Rachel Botsman, avtorica kultne knjige What's Mine is Yours: How Collaborative Consumption Is Changing The Way We Live, pravi, da je samo trg neposredne izmenjave oziroma delitve med uporabniki “vreden” 26 milijard ameriških dolarjev, tržišče delitve avtomobilov pa bo v letu 2013 doseglo 3,3 milijarde dolarjev prometa.

Ekonomija delitve se razvija hkrati s hitrim razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij in družbenih omrežij, ki predstavljajo temeljni “pripomoček” delitve. Sam internet (sestavljanka iz besed inter in network, kar pomeni omrežje, ki povezuje omrežja) je nastal kot platforma za delitev informacij in to je še vedno osnova delovanja tega globalnega “omrežja omrežij”. Komunikacijski proces je po svoji naravi “proces delitve” in ne “menjave”, zato informacijska revolucija prinaša tako radikalne družbene in ekonomske spremembe, na kar nas je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opozoril britanski kognitivni znanstvenik Collin Cherry v svoji knjigi The Age of Access, Information Technology and Social Revolution.

Kot pravi Rachel Botsman, “spletna omrežja uporabljamo, da bi delo opravili v resničnem svetu”. Izjemna možnost komuniciranja s pomočjo novih tehnologij nam omogoča, da tudi v vsakdanjem življenju delimo dobrine praktično s komer koli od koder koli. Delitev je s pomočjo novih tehnologij zaživela na širši ravni, čeprav nam že dosedaj ni bila neznana. V družinah je medsebojna delitev temeljni princip njihovega ekonomskega ravnanja. Antropologi ugotavljajo, da je bila ekonomija delitve osnovni princip delovanja zgodnjih človeških skupnosti oziroma še več: brez medsebojne delitve se človeška družba sploh ne bi razvila.

Primer: avto

Da bi lažje razumeli, v čem je prednost ekonomije delitve, si poglejmo primer avtomobila, ki je s Fordovim tekočim trakom pomembno zaznamoval sodobno ekonomijo in skupaj z nafto kot pogonskim sredstvom sooblikoval politiko prejšnjega in tudi tega stoletja. Koliko vojn in manjših konfliktov je bilo sproženih zaradi avtomobila oziroma nafte, teh simbolov sodobne potrošniške družbe? Avtomobilska in naftna industrija sta še vedno alfa in omega sodobne ekonomije.

Danes se po svetu vozi približno milijarda avtomobilov in lahkih transportnih vozil, ki prispevajo približno 10 % globalnih emisij ogljikovega dioksida, poleg tega pa še enkrat toliko emisij povzroča njihova izdelava. Poleg tega pomembnega vpliva na okolje, pa je avto tudi z vidika ekonomičnosti zelo potratna dobrina. Povprečen avto v razvitem svetu je v uporabi približno eno uro dnevno, medtem ko so povprečni mesečni stroški zanj 715 ameriških dolarjev ali približno 520 EUR (glej: The Bright Future of Car Sharing).

Z uporabo avtomobila v sistemu delitve se mesečni stroški zmanjšajo za približno 500 $ (360 €) mesečno, saj uporabniku ni potrebno plačevati celoletnega zavarovanja, vzdrževanja in številnih drugih stroškov, ki so povezani z individualnim lastništvom avtomobila. Običajno uporabniki tudi bolj racionalno načrtujejo svoje vožnje, kot če bi avto imeli v individualni lasti. Vsak avto v sistemu delitve avtomobilov pomeni 15 individualnih vozil manj, kar pomeni bistveno manjše obremenitve prometnih in parkirnih površin, še zlasti v večjih mestih, kjer je vzpostavitev takšnega sistema najbolj smiselna.

Delitev avtomobilov, ki poteka s pomočjo sodobnih spletnih in mobilnih tehnologij (rezervacija, plačilo, odklepanje itd.), torej pomeni bistveno manjše breme za okolje ter znatno razbremeni proračun posameznika ali gospodinjstva. Trenutno najuspešnješe podjetje za delitev avtomobilov je ameriško podjetje Zipcar, ki v uporabo ponuja približno 11.000 avtomobilov, nam najbližje na Dunaju. Primer avtomobila torej kaže, da je možno z novimi ekonomskimi pristopi bistveno zmanjšati okoljske in finančne obremenitve, hkrati pa z manj dobrin zadovoljiti potrebe več ljudi.

Delitev dobrin, nova ekonomska paradigma

Vendar avto ni edina dobrina, ki je primerna za delitev. Številne stvari, ki jih potrebujemo zgolj občasno, je mogoče deliti. Tako imenovane deljive dobrine (shareable goods) so lahko bivalni in drugi prostori, različna prevozna sredstva, orodja, hišni pripomočki, športni rekviziti, oprema za kampiranje in tako naprej. Vajeni smo, da na primer kupimo vrtalno napravo, ki jo morda potrebujemo pri selitvi ali obnovi stanovanja, potem pa le še nekajkrat v celotni “življenski dobi” izdelka, tako da na koncu, pogosto še povsem uporabna konča v smeteh.

Z vidika ekonomičnosti je to povsem nesmiselen nakup. V naših stanovanjih, garažah in drugih prostorih “leži” brez števila stvari, ki pogosto le malo uporabljene končajo na smetiščih. Joan Marc Simon iz Zero Waste Europe pravi, da je potrebno “vzpostaviti družbo, v kateri bodo proizvodi oziroma njihove sestavine ostale v sistemu in krožile po njem, torej se jih ne bo zavrglo, temveč bodo vedno predstavljale surovino za neki nov proizvodni proces. Rastoča svetovna populacija in vse večje potrošniške zahteve ter vse manjše zaloge naravnih virov jasno kažejo, da bo treba bodisi spremeniti način našega delovanja bodisi trpeti posledice, kot so tudi vojne in lakota. Večina vojn po svetu že poteka zaradi naravnih virov, cene hrane in surovin rastejo.”

Poleg drugih ustreznih ukrepov je ekonomija delitve pravi odgovor tako na problematiko naravnih virov, obremenitve okolja kot na pravičnejšo porazdelitev dobrin med vse prebivalce sveta. Namesto verige “kupi-uporabi-zavrzi” danes potrebujemo nov način potrošnje oziroma uporabe dobrin: “dostopaj do dobrine, ko jo potrebuješ”. Za to potrebujemo široka omrežja v katerih bodo dobrine krožile oziroma se delile med številnimi uporabniki.

Podjetja, ki danes vse težje prodajajo svoje proizvode, bi morala vzpostaviti “mrežo delitve”, v okviru katerih bi ljudje dostopali do stvari oziroma storitev, ko bi jih potrebovali. S tem bi lahko pridobili dodatna delovna mesta in začeli izdelovati kvalitetnejše proizvode. Večkratna “prodaja” izdelkov je lahko še dodatna motivacija za podjetnike, ki danes pogosto prodajajo izdelke pod ceno, samo da bi jih prodali. Seveda pa obstaja še cela vrsta možnosti delitve: od tega, da delimo stvari, ki jih že imamo, do souporabe, zamenjave itd.; iz organizacijskega vidika so te oblike lahko profitne ali neprofitne.

Poseben vidik pa predstavlja delitev najpomembnejših dobrin, ki ljudem omogočajo preživetje (na primer hrana in voda). Za te dobrine bi morali na širši ravni organizirati sistem delitve, ki bi slehernemu prebivalcu planeta omogočal zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb.

V prihodnosti torej ne bo pomembno, da bomo imeli vse, kar potrebujemo v lasti, temveč da bomo do stvari in storitev dostopali, ko jih bomo potrebovali. Delitev dobrin bo omogočila, da bomo z manj naravnimi viri in dobrinami zadovoljili potrebe vseh Zemljanov. To je naša prihodnost.

petek, 18. oktober 2013

Prilika o piščancih in denarju

Večinoma smo prepričani, da države in podjetja pretežno zaradi pohlepa potrebujejo neprestano gospodarsko rast. Resda je v ozadju pohlep peščice posameznikov, ki so ustvarili (finančni) sistem “avtomatskega” bogatenja, a ostala večina je bolj ali manj pahnjena v začaran krog medsebojnega tekmovanja, garanja in pomanjkanja. Torej, zakaj je obstoječi ekonomski sistem “življenjsko” odvisen od neprestane gospodarske rasti, ki ne prinaša večje blaginje prebivalstva, hkrati pa uničuje naše okolje?

Enajsti žeton

Bernard Lietaer je v knjigi The Future of Money napisal poučno Zgodbo o enajstem žetonu (The Story of the 11th round), ki o problematiki modernega finančnega (denarnega) sistema pove več, kot kopica ekonomskih učbenikov in strokovnih člankov (zgodba je zapisana v nekoliko skrajšani obliki):

Nekoč so v zakotni vasici ljudje med seboj trgovali z vsemi mogočimi dobrinami. Na tržni dan so hodili naokrog s piščanci, jajci, šunko in kruhom ter se pogajali za dobrine, ki so jih potrebovali. Ko je bilo potrebno, na primer v času žetve ali, ko je nekdo potreboval večje popravilo skednja po neurju, so stopili skupaj in pomagali drug drugemu. Vsakdo je vedel, da bo v prihodnosti morda tudi on potreboval pomoč drugih.

Nekega dne, na tržni dan, se je pojavil tujec v zloščenih črnih čevljih in z elegantnim belim klobukom ter s sarkastičnim nasmeškom opazoval dogajanje. Ko je zagledal kmeta, ki je s šestimi piščanci tekal naokoli in jih želel zamenjati za veliko šunko, ni mogel zadržati smeha. “Ubogi ljudje, kako so primitivni,” je pripomnil.

Kmetova žena ga je slišala in ga izzvala rekoč, ali bi on znal na boljši način ravnati s piščanci. “S piščanci ne”, je odgovoril tujec, “obstaja pa veliko boljši način, kako odpraviti vso to zmedo.” Kako misli to storiti, je zanimalo žensko. Tujec ji odgovori, da naj se vaščani zberejo pri drevesu, mu prinesejo veliko kravjo kožo in razložil jim bo veliko boljši način menjave dobrin.

In začelo se je, vzel je kravjo kožo in izrezal popolnoma okrogle kose ter jih označil. Vsaki družini je dal deset teh “žetonov” in jim pojasnil, da vsak izraža vrednost enega piščanca. Na ljudi je s svojim ravnanjem naredil velik vtis. “Vendar”, jim je rekel, “čez eno leto se ponovno vrnem natanko na isto mesto. Želim, da mi vsaka družina vrne 11 žetonov. Ta enajsti žeton predstavlja nagrado za tehnično izboljšavo, ki sem jo uvedel v vaša življenja.” Kmet s šestimi piščanci ga je vprašal, kje bodo dobili enajsti žeton. “Boste že videli”, mu je odgovoril tujec.


Kaj se zgodi, če število prebivalcev in letna produkcija v prihodnjem letu dni ostaneta na enaki ravni, sprašuje avtor zgodbe Bernard Lietaer. Ker enajsti žeton ni bil nikoli ustvarjen, vsaka enajsta družina ostane brez vseh žetonov (oziroma bankrotira), pa četudi prav vsi delajo dobro, da bi pridobili še dodaten - enajsti žeton. Čeprav je trgovanje z žetoni mnogo enostavnejše, kot s piščanci, pa takšna nova denarna igra sproži medsebojno tekmovalnost in bistveno zmanjša pripravljenost za sodelovanje, medsebojno radodarnost in pomoč.

Natanko takšna je “narava” današnjega finančnega sistema: denar vstopa v obtok obremenjen z obrestmi. Ker vsota, ki jo predstavljajo obresti, ni bila ustvarjena hkrati z glavnico, se v sistemu avtomatsko pojavi “luknja”, ki sproži konkurenčno tekmo in ustvari potrebo po novem denarju oziroma kreditih.

Charles Eisenstein je v knjigi Sacred Economics zgodbo takole nadaljeval (skrajšano):

Kmetje se ponovno zberejo pri možu s klobukom in mu rečejo: “Gospod, nam lahko daste še nekaj dodatnih žetonov, tako da nihče od nas ne bo bankrotiral”?

“Bom,” pravi mož, “a le tistim, ki me lahko prepričajo, da mi bodo posojeno vrnili. Ker je en žeton vreden enega piščanca, bom posodil le tistim, ki imajo več piščancev, kot je število žetonov, ki mi jih dolgujejo. Če mi žetonov ne vrnejo, jim lahko v zameno vzamem piščance. In ker sem tako prijazen, sem celo pripravljen ustvariti nove žetone tudi za ljudi, ki ta trenutek nimajo dovolj piščancev, če me le uspejo prepričati, da jih bodo več vzgojili v prihodnosti. Torej, pokažite mi vaš poslovni načrt! Dokažite, da ste vredni zaupanja. Posodim vam za 10-odstotne obresti in če boste svojo jato povečali za 20 odstotkov na leto, mi boste lahko vrnili in tudi sami boste obogateli.”

Vaščani moža vprašajo: “To zveni v redu, a ker ste ustvarili nove žetone po 10-odstotni obrestni meri, še vedno ne bo dovolj, da bi vam na koncu vse vrnili.”

Mož jim odgovori: “Ko bo prišel čas, bom ustvaril še nove in nove žetone. Vedno bom pripravljen ustvariti in posoditi nove žetone. Seveda, vzgojiti boste morali več piščancev in dokler boste povečevali produkcijo piščancev, ne bo nobenega problema”.


Zgodba se še nadaljuje, a izzid je znan: da takšen denarni sistem (žeton igra vlogo denarja) lahko preživi, je potrebno stalno povečevati proizvodnjo oziroma gospodarsko rast. Ljudje morajo vedno več delati in pogosto proizvajati stvari, ki jih morda sploh ne potrebujejo (vedno več in več piščancev), zase pa imajo vedno manj (saj morajo vedno več vrniti). Poleg tega posledično zaradi vse večjih obremenitev propada njihovo okolje, gospod z klobukom (bankir) pa bogati, ne da bi mu bilo treba zares delati (več, kot jim posodi, bolj je bogat). Vse to vodi, pravi Charles Eisenstein, do “paradoksa pomanjkanja sredi obilja”.

Denar je izjemno koristna stvar, a vendar je - takšen kot je danes - “zanka okoli vratu” človeštva. Finančni (denarni) sistem ni nekaj naravnega in nespremenljivega. Je človekova stvaritev. Kar pomeni, da ga lahko spremenimo. Kadarkoli.

Ne verjemite bankirjem, ekonomistom in politikom, da ta hip ni boljšega finančnega sistema.

nedelja, 13. oktober 2013

Prilika o “revnemu” ribiču in “bogatem” turistu


Nekoč je na čudoviti in neokrnjeni morski obali reven ribič lovil ribe. Pravzaprav niti ni bil tako zelo reven, njegov ulov mu je zadoščal za povsem udobno življenje. Delo je jemal zlahka, pravzaprav je v njem užival in običajno se ni pretegnil od napora; vsake toliko se je zleknil v udobno senco pod košatim borovcem in malce zadremal ali pa preprosto samo lenaril.

Nedaleč stran je svoj letni štirinajstdnevni dopust preživljal bogat turist, sicer uspešen podjetnik. Ribič mu je šel na živce, zdelo se mu je, da povsem brezplodno zapravlja svoje življenje. Po nekaj dneh, ki jih je zelo aktivno preživljal na obali, kjer se je potapljal, plaval, srfal, veslal in lovil ribe, je sklenil, da se bo z ribičem resno pogovoril.

Ko se je ribič ravno pripravljal k svojem običajnem lenarjenju, se mu je bogati turist z vljudnim pozdravom približal. Ribič je bil gostoljuben človek, povabil ga je, naj prisede v prijetno senco in mu ponudil nekaj od svoje skromne južine. Malce sta poklepetala o običajnih stvareh, ki pritičejo vljudnostnemu klepetu neznancev: o vremenu, ulovu in podobnih rečeh.

Potem pa ga je turist, ki mu ribičev način življenja ni dal miru, končno vprašal, če je s svojim življenjem zadovoljen. Ribič mu je odvrnil, da o tem sicer ni posebej razmišljal, da pa mu ničesar ne manjka, da ima družino, ljubečo ženo, majhno hiško, prijatelje. Turist ga poduči, da bi lahko z bolj učinkovitim ribolovom ujel veliko več rib in bi seveda tudi veliko več zaslužil. Ribič pa mu je odvrnil, da v tem ne vidi kakšnega posebnega smisla.

A turist se ni dal. Zabrusil mu je, da bi si čez nekaj časa lahko kupil čoln in nalovil še več rib, sčasoma bi si kupil še en čoln in najel še kakšnega ribiča, da bi delal zanj. A ribič mu je odvrnil, da v tem ne vidi nobene posebne koristi. Turist že malce jezno, zaradi “trdoglavosti” ribiča, nadaljuje, da bi si v nekaj letih prizadevnega dela lahko kupil ribiško ladjo, najel še več ribičev in nalovil zelo veliko rib, kar bi mu prineslo veliko bogastvo.

Ribiču to ni bilo preveč všeč in ga je opozoril, da bi se zaradi velikega izlova v okolici morda zmanjšala količina rib, kar ne bi bilo dobro ne zanj ne za druge ribiče. Prav tako se mu je zdelo slabo, da bi bil veliko zdoma in bi zanemaril tako družino kot prijatelje. A turist mu je, zdaj že precej jezno, navrgel, da bi potem lahko lovil še drugje, kupil še nove ribiške ladje in s trdim delom postal resnično bogat.

Po daljši tišini (ki je, mimogrede, turista precej ujezila), se je ribič udobno namestil, pojedel nekaj domačih oliv, srknil požirek odličnega, prav tako doma pridelanega vina, potem pa je turista povsem mirno vprašal: “In kaj bi v resnici imel od vsega tega silnega bogastva”. Turist mu je odvrnil, da bi si potem, po letih trdega dela in odrekanj, lahko prav tako kot on privoščil dopust, užival bi na neokrnjeni obali, pil domače vino in jedel domače olive ter lovil ribe.

Ribič mu je s širokim nasmeškom, malce porogljivo, odvrnil: “Pa saj to že zdaj počnem. Vsak dan.” Turist je besno vstal, jezen na “nepodjetnega” ribiča in odšel nazaj na “svojo” obalo še naprej “aktivno uživat” zadnjih nekaj dni svojega dopusta, preden se je vrnil v svoje podjetje, kjer je od ranega jutra do poznega večera “ustvarjal svoje veliko bogastvo”.


(Pričujoča zgodba je izposojena in nekoliko predelana, običajno v različnih variantah kroži v obliki šale oziroma vica. A zgodba ima pomemben nauk: je zgodba o o naši “podjetnosti”, o neskončni gospodarski rasti, o ekonomski “logiki”, predvsem pa o naši neskončni neumnosti.)

petek, 11. oktober 2013

Delitev dobrin - velik korak naprej



V nedavni raziskavi, opravljeni med 538 prebivalci Slovenije (vir: Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji), je kar 380 oziroma 70,6 % anketirancev odgovorilo, da bi morali “delitev najpomembnejših dobrin, kot so hrana, voda in zdravila organizirati v okviru držav ali mednarodne skupnosti ”. 55 (10,2 %) anketirancev je na vprašanje odgovorilo, da je “za delitev najpomembnejših dobrin že zdaj primerno poskrbljeno in sicer v okviru trgov”; 103 (19,1 %) pa o tem nimajo posebnega mnenja.

Rezultati raziskave so zgolj potrditev tistega, kar je več kot očitno: globalni trgi ne omogočajo niti približno pravične porazdelitve globalnih dobrin. Številke temu pritrjujejo:
  • V svetu trenutno živi 842 milijonov ljudi - 12 % populacije oziroma vsak osmi prebivalec planeta -, ki trpijo zaradi kronične lakote, kar pomeni, da ne dobijo dovolj hrane za normalno življenje (Food and Agriculture Organization - FAO). Resnično pretresljivo pa je, da vsako leto za posledicami lakote umre kar 3,1 milijona otrok, mlajših od petih let (World Food Programme).
  • Letno zavržemo eno tretjino vse proizvedene hrane, kar pomeni 1,3 milijarde ton, izhaja iz nedavne študije Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo z naslovom Odtis prehranskih odpadkov: vpliv na naravne vire (Food Wastage Footprint: Impacts on Natural Resources). Posledično izguba zemlje, vode in biološke raznovrstnosti ter negativen vpliv na podnebne spremembe pomenijo letne stroške v višini 750 milijard ameriških dolarjev (FAO).
Nekaj je hudo narobe. Pridelamo dovolj hrane, a hkrati je zelo veliko ljudi lačnih ali celo umirajo zaradi lakote. Veliko hrane zavržemo in zato povsem po nepotrebnem uničujemo okolje. Ko gre za hrano, podobno je tudi pri številnih drugih dobrinah, ne potrebujemo še večje pridelave in proizvodnje (čemur pravimo gospodarska rast), temveč boljšo in pravičnejšo porazdelitev (distribucijo) ter bolj ekonomično ravnanje z dobrinami.

Z enostavnim sistemom delitve ključnih dobrin v državah in na globalni ravni bi lahko enostavno rešili ta tako sramotni madež na vesti človeštva, lakoto. Mar ni neverjetno, da v dobi robotov, superračunalnikov, mobilne tehnologije in razvejanih transportnih poti ljudje umirajo zaradi pomanjkanja hrane?

Države bi lahko presežne dobrine, ki tako ali drugače končajo smetiščih, namenile v poseben globalni sklad dobrin (organiziran v okviru OZN), iz katerega bi dobrine dosegle ljudi, ki jih zares potrebujejo. Podobno bi bilo mogoče storiti tudi znotraj posameznih držav in manjših skupnosti. S tem ne bi uničili niti trgovine niti ekonomije, zagotovili pa bi pravičnejšo porazdelitev ključnih globalnih dobrin (hrane, vode, primernih bivalnih pogojev, osnovnega zdravstvenega varstva in izobraževanja), česar tržni sistem več kot očitno ne zmore zagotoviti.

Z medsebojno delitvijo bi tako zagotovili večjo pravičnost in več zaupanja tako med posamezniki kot med narodi, kar bi omogočilo boljše odnose in mir v raznoliki ter številčni človeški skupnosti 21. stoletja. Medsebojna delitev bi resnično pomenila velik korak za človeštvo. Korak v resnično boljšo prihodnost.

sobota, 05. oktober 2013

Ekonomija delitve - nov ekonomski pristop

Drugo desetletje 21. stoletja zaznamuje kriza, ki je na različne načine in v različnem obsegu prizadela skorajda vse države sveta; Slovenija pri tem ni izjema. Kriza, ki se je najprej začela v finančnem sektorju, je postopoma prizadela tudi druga družbena področja, še zlasti gospodarsko in v širšem smislu celoten ekonomski sektor ter posledično družbo kot celoto; zraven pa moramo prišteti še dlje prisotno problematiko podnebnih oziroma okoljskih sprememb.

Rešitve za izhod iz krize, ki jih moramo iskati, zato ne smejo biti enostranske, temveč celovite; če se na primer lotimo samo ekonomskega področja in ponovno zaženemo gospodarsko rast ter potrošnjo, lahko še bolj zaostrimo okoljsko krizo. Prav tako samo z varčevanjem ne moremo rešiti gospodarstva, saj tako le še bolj zaostrimo družbene težave (povečanje brezposelnosti, nižanje socialnih pravic, revščina itd.).

Ekonomija delitve (ang. sharing economy) predstavlja nov ekonomski pristop in hkrati celovit način reševanje aktualne krize. Namesto individualne potrošnje, ki predstavlja veliko breme za naravne vire in ima velik vpliv na okolje (v obliki izpustov v ozračje in odpadkov), se ekonomija delitve osredotoča na dostop do izdelkov in storitev. Namesto da vsako stvar, ki jo potrebujemo, kupimo in jo imamo v lasti, pa modeli ekonomije delitve oblikujejo nove načine delitve, souporabe, zamenjave in izposoje za to primernih izdelkov ter storitev.

Današnji ekonomski sistem po eni strani proizvaja presežke izdelkov in storitev, po drugi strani pa povzroča njihovo izjemno neenakomerno porazdelitev. Številne potrošne dobrine so zelo slabo izkoriščene, hkrati pa njihovi hramba, vzdrževanje in varovanje pomenijo visoke stroške. Takšen primer je na primer avto, ki je v razvitem svetu povprečno v uporabi vsega eno uro dnevno, medtem ko so stroški njegovega lastništva ogromni. Ekonomija delitve predstavlja možno rešitev naštetih težav in hkrati predstavlja nove podjetniške in v širšem smislu družbene priložnosti.

Ekonomija delitve spreminja nekatere obstoječe vzorce na področju podjetništva, naš odnos do lastnine in nakupnih navad. V zadnjih letih se v svetu, še posebej uspešno v ZDA, pojavljajo različni podjetniški in drugi modeli (v okviru lokalnih skupnosti, javno-zasebnih partnerstev, društev itd.), ki jih lahko uvrstimo v okvir ekonomije delitve. Zelo uspešni sta na primer podjetji za delitev avtomobilov Zipcar in za delitev bivalnega prostora Airbnb. V Sloveniji je o ekonomiji delitve sorazmerno malo znanega, čeprav že obstajajo modeli, kot je na primer Bicikelj, javno-zasebni sistem delitev koles v Ljubljani.

Razvoj novih poslovnih modelov ekonomije delitve sovpada z razvojem informacijsko-komunikacijske tehnologije in spletnih družbenih omrežij, ki spreminjajo podobo sodobne družbe in znotraj nje ekonomskega področja. Nove tehnološke rešitve omogočajo razvoj poslovnih modelov, ki temeljijo na hitrem in preglednem dostopu do izdelkov in storitev, s čimer se zmanjšuje potreba po nakupu in lastništvu vsega, kar potrebujemo. Če neki izdelek, ki ga uporabljamo samo občasno (na primer avto, večje orodje, oprema za kampiranje), lahko zadovoljuje potrebe več ljudi, potem takšen način predstavlja bistven prihranek naravnih virov, manjšo obremenjenost okolja, nižje stroške za posameznike, hkrati pa nove podjetniške priložnosti. Manj proizvodov ne pomeni nujno manj delovnih mest, saj se z novimi oblikami ekonomije delitve povečujejo potrebe po različnih storitvah (svetovanje, vzdrževanje itd.) in po večji kakovosti izdelkov in storitev.

Nove ekonomske oblike, ki temeljijo na delitvi, zahtevajo tudi širše ekonomske in družbene spremembe. Današnji ekonomski sistem, ki temelji na individualni potrošnji in gospodarski rasti, ne ustreza več novim okoliščinam in težavam, s katerimi se spopada človeštvo v 21. stoletju. Preobremenjeno okolje zaradi povečanih potreb po novih virih vse številčnejšega človeštva in zaradi vse večjih količin odpadkov in izpustov zahteva drugačne pristope, ki bodo temeljili na manjši uporabi naravnih virov in trajnostnem razvoju. Prav tako se morajo spremeniti tudi naši potrošniški vzorci in načini uporabe dobrin, kar pomeni, da moramo z manj dobrinami zadovoljiti enako ali več potreb kot v preteklosti. V tem kontekstu ekonomija delitve predstavlja obetajočo priložnost.

Za ekonomijo delitve lahko rečemo, da predstavlja nov ekonomski pristop, ki se spopada z reševanjem perečih ekonomskih, družbenih in okoljskih vprašanj, hkrati pa namesto uničevalnega ekonomskega modela, ki temelji na neprestani gospodarski rasti in pretirani potrošnji, uvaja družbeno odgovorno in trajnostno naravnan razvojni ekonomski model.

Vir: Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji

petek, 20. september 2013

Zelemenjava

V Sloveniji se v zadnjem času hitro širi gibanje Zelemenjava. Ideja je izjemna. Ljudje se zberejo in med seboj zamenjujejo oziroma bolje rečeno si delijo domače pridelke, semena, recepte, izkušnje... Zelemenjava je dokaz, da ekonomija ni samo nakup in prodaja, kjer osrednjo vlogo igra cena, temveč da obstajajo še druge oblike dostopa do dobrin.

Je mogoče zamenjati jurčka za domačo marmelado. V kapitalistični ekonomiji moramo najprej ugotoviti tržno ceno blaga in ju zamenjati, če sta enakih vrednosti oziroma ponuditi večje število jurčkov ali večjo količino marmelade.

Dejansko pa tržna vrednost ni “nevtralna” in edina “zveličavna” vrednost neke dobrine. Prava vrednost dobrine ima še številne druge dimenzije, ki so subjektivne narave. Marmelada ima povsem drugačno vrednost, če prej s njenim “proizvajalcem” poklepetamo o receptu in mimogrede odkrijemo, da smo nekoč hodili v isto osnovno šolo. Vrednost dobrine je vsekakor povezana z našim odnosom do okolja in do drugih ljudi - s prijateljstvom, empatijo, s solidarnostjo do drugih.

Kapitalizem nas je skorajda prepričal, da je cena rezultat procesa ponudbe in povpraševanja oziroma neodvisnega in nevtralnega tržnega mehanizma. Zdaj nove ekonomske oblike spodkopavajo same temelje kapitalističnih tržnih odnosov. Pri Zelemenjavi nihče nima dobička, nihče ne obogati na račun drugega.

Pri Zelemenjavi se posameznik lahko odloči, da gajbico jabolk zamenja za par semen paradižnikov; lahko pa jih preprosto podari nekomu, ker jih pač ne potrebuje in se mu jih zdi škoda vreči proč. Pri tem morda dobi dobrega prijatelja, ki mu bo nekoč v prihodnosti brezplačno pomagal prepleskati stanovanje.

Dobrine niso nikoli nekaj ločenega od ljudi. Kapitalizem pa nas uči, da so dobrine zgolj blago, ki ga kupimo, uporabimo in zavržemo.

Neposredna menjava, medsebojna delitev, souporaba in druge ekonomske oblike, bodo postopno preoblikovale podobo sodobne ekonomije. Nakup in prodaja seveda ne bosta izumrla, ne bosta pa več edini ekonomski obliki dostopa do dobrin.

Zato: živela Zelemenjava!


Nadaljnje informacije:

Zelemenjava (Facebook)

Zelemenjava (24ur)

Zelemenjava: zelenjavni podarim dobim (Delo)

Zelemenjava je super zabava (Metina lista)

torek, 10. september 2013

Hrana in voda da, finančne špekulacije ne

Eden od priljubljenih ukrepov, s katerim želijo vlade reševati dolgotrajno krizo, je uvedba novih ali zviševanje že obstoječih davkov. Pobiranje davkov je staro kot so stare države, saj gre za njihov temeljni “dohodek”, brez katerega praktično ne bi mogle obstajati. Koliko lahko države “privijejo” svoje državljane, je stvar modre presoje njenih voditeljev? Previsoki davki so zrušili že premnoge države, kraljestva in imperije. A ne gre samo za višino, temveč tudi za pravičnost.

Če revni in malo manj revni plačujejo veliko, bogati pa malo, bo nezadovoljstvo revnejših vedno večje. Nezadovoljstvo pa, še zlasti če je dolgotrajnejše, se slej ko prej manifestira - bodisi na individualni (bolezni, nasilje v družini itd.) bodisi na družbeni ravni (protesti, nemiri). So davčna bremena krize v Sloveniji pravično porazdeljena?

Z julijem letos se je na primer najbolj splošen davek v državi - davek na dodano vrednost (DDV) - dvignil na 22 %, po znižani stopnji pa na 9,5 %. Znižana stopnja davka se plačuje na primer za naslednje dobrine (vključno s storitvami) (glej: Zakon o davku na dodano vrednost):
  • “hrana (vključno s pijačo, razen alkoholnih pijač) za ljudi in živali; žive živali, semena, rastline in primesi, ki so (običajno) namenjene za pripravo hrane; izdelki, ki se (običajno) uporabljajo kot dodatki k hrani ali kot njen nadomestek; priprava jedi;
  • dobava vode;
  • zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje in preprečevanje bolezni v humani in veterinarski medicini, vključno z izdelki za nadzorovanje rojstev in z izdelki za higiensko zaščito;
  • medicinska oprema, pripomočki in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo, vključno z njihovim vzdrževanjem;...”

Vse našteto štejemo med dobrine, ki zadovoljujejo človekove osnovne potrebe. Kar pomeni, da so ključnega pomena ne samo za blaginjo, temveč za človekovo preživetje. OK, torej država je vsaj toliko pametna, da temeljne dobrine obdavči po znižani stopnji.

Če pa se še malo bolj poglobimo v davčno zakonodajo, pridemo do zelo zanimivih ugotovitev, na primer naslednje (glej Zakon o davku na finančne storitve - pojasnila, 3. člen):

“Predmet obdavčitve niso transakcije in posredovanje z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji ter upravljanje investicijskih skladov, čeprav so te storitve tudi oproščene plačila DDV.”

Finančni “produkti” in storitve (transakcije in posredovanje z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji ter upravljanje investicijskih skladov) so torej povsem oproščene plačila vseh davkov. Ravno te finančne storitve oziroma bolje rečeno finančne špekulacije so temeljni vzrok za današnjo krizo. Če bi bile te finančne špekulacije obdavčene, do krize verjetno sploh ne bi prišlo, vsaj ne v zdajšnjem obsegu, kajti finančnim špekulantom se preprosto ne bi splačalo večkrat dnevno kupovati in prodajati različnih finančnih “produktov” in “pokasirati” razlike v ceni (pri čemer seveda ne plačajo nikakršnega davka).

In finančne špekulacije so še vedno neobdavčene, medtem ko hrana, voda, medicinska oprema in podobno so, čedalje bolj. Česa torej država ne obdavči? Ozrimo se na Ljubljansko borzo in čeprav je danes obseg finančnega trgovanja na njej daleč manjši kot v predkriznih letih “cvetoče” gospodarske rasti, pa je še vedno precejšen. V obdobju 10. 9. 2012 - 10. 9. 2013 (Ljubljanska borza, 10. 9. 2013) je bil skupni obseg trgovanja na Ljubljanski borzi 380.849.350 € oziroma dobrih 380 milijonov €.

Če bi bila ta vsota obdavčena na primer s splošno stopnjo DDV (22 %), bi se v državno blagajno v zgoraj omenjenem obdobju steklo približno 83,6 milijona €, po znižani (9,5 %) pa 36,1 milijona €. Kar sploh ni malo. Seveda bodo ekonomisti takoj skočili “v luft”, češ da bi potem popolnoma uničili trg kapitala. Kar seveda sploh ne drži; kdor bi zares želel investirati v neko podjetje (z nakupom delnic), mu pač ne bi bilo odveč plačati davka. Saj ga plačamo tudi za nakup stanovanja, hiše, zobne ščetke, hrane, vode, za striženje las itd.

Finančni špekulanti tako še naprej s preprodajo finančnih “produktov” služijo bajne vsote in hkrati uničujejo realni sektor oziroma podjetja, ki morajo za njihove aktivnosti plačevati predvsem z nižanjem plač in odpuščanjem delavcev.

Davek na finančne transakcije?
In zdaj pridemo do najzanimivejšega. 11 evropskih držav na čelu z Nemčijo, med njimi je tudi Slovenija, želi uvesti davek na finančne transakcije. Vendar evropski pravniki zdaj ugotavljajo, da je takšen davek nezakonit (EU lawyers say transaction tax plan is illegal). Davek naj bi med drugim oviral svoboden pretok kapitala in naj bi bil celo diskriminatoren do držav, ki ga ne bi uvedle.

Famozna obrazložitev. Mirno lahko dodatno obdavčijo hrano, vodo in zdravila, ne pa finančnih transakcij, ki so pravi vzrok hude krize. Uvedba davka na finančne špekulacije naj bi bila celo nezakonita. Ali je potemtakem zakonito, da je 870 milijonov Zemljanov kronično podhranjenih, je zakonito da 10,9 milijona otrok vsako leto umre zaradi podhranjenosti ter ozdravljivih bolezni in tako naprej (2013 World Hunger and Poverty Facts and Statistics)?

Kaj pa, ko bi raje začeli govoriti o svobodnem pretoku oziroma medsebojni delitvi hrane, vode, zdravil, medicinskih storitev, izobraževanja, znanstvenih dosežkov itd. ter finančne špekulante končno pospremili na smetišče zgodovine. Kar je skrajno enostavno, samo obdavčiti je potrebno njihove umazane rabote. In to povsem zakonito.

petek, 23. avgust 2013

Elizij in Marshallov načrt

Elizij (Elysium) je ameriški znanstveno-fantastični film z letnico 2013, ki ga je režiral Neill Blomkamp, v glavnih vlogah pa igrata Matt Damon in Jodie Foster. Zgodba se odvija v letu 2154 na planetu Zemlja, ki je onesnažena, prenaseljena; večina prebivalstva živi v revščini; bolnišnice so slabe in prenatrpane; kdor ima delo, gara v zelo slabih delovnih pogojih; “red” vzdržujejo roboti-policisti, ki se “do pike” natančno držijo drastičnih zakonov.

Najbogatejši del Zemljanov pa se je preprosto umaknil na umetni satelit Elizij, ki kroži okoli Zemlje. Elizij oziroma Elizejske poljane so v starogrški mitologiji (k)raj, kamor gredo po smrti junaki in božji izbranci (za razliko od ostalih, ki pristanejo v Hadu), kjer živijo srečno in blagoslovljeno posmrtno življenje.

A vrnimo se k filmu. Na Eliziju, za razliko od Zemlje, živijo v čudovitih vilah, kjer so roboti “prijazni in ustrežljivi”; imajo izjemno izpopolnjene medicinske naprave, ki prebivalcem omogočajo življenje brez bolezni. Na Eliziju ni tovarn, te so na Zemlji, a njihovi lastniki so državljani Elizija. Državljanstvo Elizija pomeni, da te imajo roboti “radi”, da imaš dostop do najboljše medicinske opreme in še številne druge ugodnosti.

Številni obupani Zemljani zberejo vse kar imajo, da si lahko kupijo ilegalno vozovnico za Elizij. Čeprav so na Eliziju uradno demokratični in “spoštujejo” človekove pravice, pa vseeno dopuščajo, da njihova obrambna ministrica Jessica Delacourt (Jodie Foster) uporablja “nezakonite” metode zaščite Elizija. Plačanec Kruger tako po njenih ukazih kar iz Zemlje sestreljuje ilegalne ladje in opravlja različna umazana dela na terenu (na Zemlji). Tisti pa, ki vendarle uspejo pripluti na Elizij, jih nemudoma vrnejo nazaj na Zemljo.

Mar zgodba ne spominja na današnji svet: na afriške prebežnike, ki umirajo v Sredozemskem morju, pred trdnjavo Evropo, ali na prebežnike na meji med Mehiko in ZDA? Ali pa na širšo podobo sveta, kjer peščica ultrabogatih živi v zastraženih vilah, hkrati pa imajo v lasti večino globalnih korporacij in naravnih virov, medtem ko večina Zemljanov živi v bedi in gara za prebivalce “elizija”. Sam scenarist in režiser Blomkamp pravi, da v filmu ne napoveduje prihodnosti, kajti “ta film ni znanstvena fantastika. To se dogaja danes. To se dogaja zdaj” (The Future is Now: “Elysium mega-trailer and two more clips).

Delavec in bivši zapornik Max da Costa (Matt Damon), zaradi nesreče v tovarni (izpostavljen je bil visoki dozi sevanja) želi na Elizij, kjer bi lahko ozdravel. Sklene kupčijo z računalniškim hekerjem in organizatorjem ilegalnih prevozov z imenom Spider (Wagner Moura). Spider (Pajek) vsekakor simbolizira sodobne aktiviste, ki se s pomočjo spleta (“pajkove” mreže) borijo proti totalnemu nadzoru in obvladovanju sodobne družbe (arabska pomlad, gibanje Okupirajmo; Wikileaks, ki sta ga s podatki oskrbela Edward Snowden in Bradley Manning; slovenska vstaja itd. - vsem je skupno aktivistično delovanja preko spletnih omrežij).

Po precej burnem razpletu Spider uspe preprogramirati glavni računalnik na Eliziju, tako, da vsi prebivalci Zemlje dobijo državljanstvo Elizija. Roboti, ki so programirani za pomoč državljanom Elizija, nemudoma, z najboljšimi medicinskimi napravami, odletijo na Zemljo in pomagajo Zemljanom.

Marshallov načrt

Po drugi svetovni vojni so Američani, namesto da bi razrušeno Evropo prepustili kaosu in bedi, z Marshallovim načrtom omogočili, da se je Evropa hitro postavila na svoje noge, vključno z Nemčijo (takratnim zahodnim delom). Evropejcem se ni bilo treba seliti, saj so prav dobro lahko zaživeli doma. Ni jim bilo (ponovno) bežati v Ameriko.

Danes ne bi bilo razpadajočih čolnov, v katerih plujejo obupani Afričani v (vse manj) obljubljeno deželo Evropo, če bi jim resnično pomagali tam, kjer živijo, ali jim vsaj dopustili, da imajo koristi od svojih ogromnih naravnih bogastev. Nemci bi se na primer lahko spomnili Marshallovega načrta in Grkom, Portugalcem in drugim delom Evrope, ki so v krizi, resnično pomagali, ne pa da se nad njimi dobesedno izživljajo (glej članek Ne dovolite prihoda trojke).

Danes je potreben nov, tokrat globalen Marshallov načrt, ne pa utrjevati stare in graditi nove meje, nadzorovati državljane, iskati “teroriste”. Ljudje želijo živeti v blaginji, ne pa pluti v razpadajočih ladjah v težko dostopni “elizij” ali iskati vsakršno delo v “obljubljeni” tujini.

nedelja, 11. avgust 2013

Ubuntu

“Jaz sem to kar sem, zaradi tega kar smo vsi.” (Leymah Gbowee)

“Ubuntu je globok afriški občutek, da smo človeški le preko človeštva drugih ljudi” (Nelson Mandela)

Evropejci smo zelo ponosni na svoje civilizacijske dosežke, na svojo bogato kulturo, filozofijo in tradicijo. Dejansko pa smo še vedno zelo “evropocentrični” in na svet še vedno gledamo vsaj nekoliko zviška, saj je bila Evropa dolga stoletja svetovno politično, ekonomsko, kulturno in filozofsko središče.

Vendar se svet naglo spreminja in danes Evropa ni več “središče sveta”. Evropejci se moramo začeti učiti od drugih. Na primer od Afričanov. Od njih se na primer lahko naučimo, da smo vsi ljudje medsebojno povezani in da kot ljudje pravzaprav obstajamo le v okviru celotnega človeštva. Človek kot od družbe ločeni posameznik sploh ne more obstajati, niti ne more preživeti sam (s čimer smo se ukvarjali v prispevku Recipročni altruizem). Človeška bitja smo lahko samo v okviru človeške družine - človeštva. Tega se moramo vsi naučiti od Afričanov, ki tej filozofiji rečejo ubuntu.

V neprofitni organizaciji Ubuntu Africa, kjer skrbijo za zdravje in blaginjo otrok okuženih z virusom HIV, pravijo, da je “ubuntu afriška filozofija, ki temelji na povezanosti vseh ljudi. Jaz sem zato, ker smo mi (I am because we are) je fraza, ki je običajno povezana s to filozofijo. Ubuntu temelji na vzajemni podpori in medsebojni delitvi, da bi lahko pomagali drugim”.

Ljudje smo torej povezani in ne samo to: sploh ne moremo obstajati brez drugih. Potemtakem z drugimi ne moremo tekmovati in jim onemogočati preživetje. Razumevanje, da smo ljudje pripadniki velike človeške družine - človeštva, da smo povezani, da smo odvisni drug od drugega, je ključnega pomena za družbo prihodnosti. Danes, v času informacijske povezanosti in prepletenosti, počasi ugotavljamo, da imajo ljudje povsod po svetu podobne probleme, podobne želje in da v resnici niso niti naši sovražniki niti naši konkurenti. Prav tako kot mi želijo živeti, želijo mir, želijo blaginjo.

Ubuntu je posrečeno tudi ime računalniškega operacijskega sistema, ki razvija skupnost (Ubuntu Slovenija) oziroma, ki ga razvijajo ljudje za druge ljudi, ga brezplačno delijo z drugimi.

Ubuntu nas torej uči, da smo ljudje povezani in da je zato edino pravo ravnanje, da pomagamo drug drugemu in da si delimo dobrine, ki nam jih naš planet v obilju ponuja. Ko bo ubuntu postal del ekonomije in politike, bo svet postal bistveno prijetnejši kraj za bivanje - vseh ljudi.

Slika: UbuntuAge