torek, 25. december 2012

Ekonomija, ki združuje


Celo po vsem tem času Sonce nikoli ne reče Zemlji: »Dolžna si mi.«
Poglejte, kaj se zgodi z ljubeznijo, kot je ta – osvetljuje celo nebo. (Hafis) 

Sodobna multidisciplinarna znanost – pri tem še posebej velja omeniti Jamesa Lovelocka in njegovo hipotezo o Gaji, ki na Zemljo gleda kot na celovit in soodvisen sistem – spoznava, da vsak organizem pomembno prispeva k »celoti življenja na Zemlji«. Prispevek vsakega organizma – alge, mravlje, drevesa ali človeka – se ne odraža nujno neposredno in takoj, temveč vsakdo prispeva svoj delež k stanju celotnega planetarnega sistema, ki »v zameno« vsakemu »posamičnemu« organizmu zagotavlja optimalne življenjske pogoje. Mikroskopske alge s svojo aktivnostjo pomembno sooblikujejo planetarno ozračje, prav tako kot sleherno drevo ali druga rastlina. Njihov prispevek se jim povrne bodisi v obliki dežja bodisi primerne temperature ali kako drugače. Vsi dajejo in vsi dobivajo; narava je v resnici »mreža darov« (web of gifts), ki ponuja obilje, ne pa redkosti in pomanjkanja. Mreža darov je ekonomski sistem narave.

Natanko nasproten sistem je ustvaril človek. Ustvaril je neko drugo mrežo – mrežo dolgov (The Web of Debt), kakor je tudi naslov izjemne knjige Ellen Brown, ki opisuje destruktivno naravo današnjega, na dolgovih utemeljenega finančnega (denarnega) sistema. Ustvarili smo denarni sistem, ki je nekaj povsem protinaravnega. V naravi vsi dajejo in vsi dobijo, medtem ko danes v človeški družbi večinoma drug drugemu dolgujemo – dolgujemo bankam, podjetjem, državi; podjetja dolgujejo bankam, države dolgujejo bankam, banke dolgujejo bankam itd. Zato smo tako nezadovoljni, jezni, sovražni, prestrašeni in si sebično prizadevamo samo za lastno preživetje, večinoma na račun drugih, namesto, da bi vsi skupaj živeli v obilju in blaginji.

Zaradi dolgov dobrine v ekonomskem sistemu, ki ga je ustvaril človek, ne krožijo tako, kot v naravi, temveč se akumulirajo in ustvarjajo umetno pomanjkanje, ki mu ekonomisti pravijo redkost naravnih virov in dobrin. Ni odveč primerjava z akumulacijskim jezerom, ki nastane z zajezitvijo reke. Takšno jezero se lahko polni več let in s tem se začasno ali trajno zmanjšata tok in dinamika reke, kar ima katastrofalne posledice za ekosistem in za vsa bitja, ki jim reka daje življenje.

Dobrine so v prvih človeških skupnostih krožile kot darovi. Danes poznamo linearni ekonomski razvoj, kar pomeni, da se mora proizvodnja neprestano samo povečevati in da tok dobrin teče samo v eno smer (prodaja-nakup). Ekonomija prvih skupnosti pa je temeljila na kroženju dobrin – »krog daril« je zagotavljal, da nihče v skupnosti ni trpel pomanjkanja, hkrati z darovi pa so se krepile tudi vezi med člani skupnosti. Denar je nastal šele v večjih skupnostih, ko se je ta krog razširil tudi na druge ljudi, ki med seboj niso nujno imeli osebnega stika.

Denar – človekov služabnik ali gospodar?

»Če ti denar ni služabnik, ti bo gospodar.« Angleški pregovor

Denar je prvotno predstavljal sredstvo, ki je darilo povezalo s človekovimi potrebami in omogočalo kroženje dobrin v širših skupnostih. A denar se že kmalu ni več uporabljal samo »za to, za kar so ga iznašli«, je že pred več kot 2300 leti ugotovil Aristotel, »kajti nastal je za menjavo dobrin«. V naravi je sleherna stvar minljiva, začasna, le denarju smo ljudje dodali neko posebno lastnost, ki se ji reče obresti. Denar zato s časom pridobiva na vrednosti, dlje ko ga imamo naloženega v banki ali kje drugje, več je vreden. Njegova osnovna funkcija kot sredstva za menjavo oziroma pretok dobrin (človekov »služabnik«) se je tako spremenila v sredstvo za pridobivanje bogastva, moči – in s tem je denar postal »gospodar«, ki bistveno oblikuje družbo, v kakršni živimo.

Aristotel je že davno opozarjal, da so »obresti denar od denarja« in zato je za oderuštvo (posojanje denarja za obresti) rekel, da je od vseh ekonomskih dejavnosti »najbolj protinaravno«. Denar tako namesto posredovalne vloge v izmenjavi oziroma pretoku dobrin služi kot sredstvo za akumulacijo bogastva, za izkoriščanje drugih in za ohranjanje globoke ločenosti med ljudmi. Zato v svetu obilja mnogi trpijo pomanjkanje in vsi smo prisiljeni v tekmo za »redke« dobrine. Ločenost, redkost dobrin, revščina in bogastvo, pohlep ter tekmovalnost so zato postale osnovne značilnost ekonomije (in z njo družbe kot celote).

Ekonomija, ki združuje

Vendar lahko spremenimo to kulturo, ki je izključno človeška stvaritev. Na srečo vse več ljudi vidi svet kot celoto in sebe doživlja kot del matrice življenja, ki jo vzdržuje mreža darov. »Vsaka institucija naše civilizacije, ne glede na to, kako grda in pokvarjena je, v sebi nosi nekaj lepega: enako noto na višji oktavi. Denar ni izjema. Njegov originalni namen je bil povezati človekove darove s človekovimi potrebami, da bi tako vsi lahko živeli v obilju.« Pa vendar, ali lahko z denarjem ravnamo tako, da bo skladen z novo kulturo? Je mogoče vzpostaviti takšen ekonomski sistem, ki bo spodbujal kroženje dobrin na širši ravni – na državni in globalni ravni?

Banka lahko na primer mladi družini posodi denar, ki ga le-ta potrebuje za rešitev stanovanjskega vprašanja, z ničelnimi ali celo negativnimi obrestmi. Prav tako tistim, ki denar potrebujejo za izobraževanje, zdravje ali za druge podobne potrebe. Nasprotno pa se lahko denar za luksuzne dobrine ali za nakup ekološko problematične tehnologije posoja po visokih obrestnih merah. Denarni sistem je mogočen sistem, ki je lahko namenjen za blaginjo ljudi in narave ali v njihovo škodo. Bančni sistem lahko deluje kot kompleksen mehanizem, ki podpira kroženje dobrin v dobro celotne družbene skupnosti in zavira družbeno škodljive aktivnosti (na primer onesnaževanje okolja in vojne).

Denar in denarni sistem, ki ju predstavljajo banke ter druge finančne ustanove, nista pokvarjena ali slaba sama po sebi. Denar ni končni namen človekovih aktivnost, temveč le sredstvo – pripomoček, ki omogoča kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti. Bančni sistem, ki je odgovoren za kreiranje in pretok denarja, ni namenjen ustvarjanju lastnega bogastva, temveč predstavlja podporo ekonomskemu sistemu in preko njega celotni družbeni skupnosti. Tako je ravnanje bankirja lahko sveto, prav tako kot duhovnikova molitev. Ekonomija sicer ne more temeljiti samo na darovanju, a darovanje je lahko del ekonomskega sistema, ki tako omogoča, da se človekovi darovi »srečajo« s človekovimi potrebami. Obstaja cela vrsta oblik in načinov darovanja: miloščina, pomoč in posojanje (ne za denar), izmenjava dobrin in še posebej medsebojna delitev, ki zagotavlja resnično in trajno kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti.

Ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi ljudje, s katerimi skupaj tvorimo veliko človeško družino; ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi organizmi, s katerimi si delimo ta edinstveni in dragoceni planet, potem preprosto ne moremo ravnati drugače, kot da darujemo – da dajemo in delimo darove Zemlje z drugimi v matrici življenja in s tem pletemo mrežo darov, ki nam vsem omogoča bivanje v obilju in blaginji.


Viri:


ponedeljek, 10. december 2012

Skrbniški skladi skupnih dobrin in medsebojna delitev


Kljub krizi, ki jo doživljamo kot posamezniki in kot družba, nam še vedno “vlada” močno prepričanje, da so najboljši upravljalci skupnih dobrin zasebniki oziroma zasebna podjetja. Praksa temu ne pritrjuje; nedavno umrla Nobelova nagrajenka za ekonomijo Elinor Ostrom je v svojem “življenjskem delu” dokazala, da s skupnimi dobrinami mnogo učinkoviteje in skrbneje upravljajo uporabniki le-teh.


Poleg tega trgi niso edini možni in najboljši mehanizem distribucije dobrin (porazdelitve oziroma razporeditve dobrin med ljudi). Trgi so sicer do neke mere učinkoviti, saj pospešujejo produkcijo številnih koristnih (in veliko nekoristnih) izdelkov in storitev, vendar je njihova glavna slabost, da ne omogočajo pravične porazdelitve dobrin med vse ljudi. Seveda ne gre za to, da bi imeli vsi ljudje enako, pomembno pa je, da ima sleherni človek možnost, da zadovoljuje (vsaj) svoje osnovne potrebe, kar pomeni, da ima na voljo:

  • primerno hrano in pijačo
  • primerno bivališče
  • zagotovljen dostop do (vsaj) osnovnih zdravstvenih storitev
  • zagotovljen dostop do (vsaj) osnovnega izobraževanja

Poleg tega trgi pospešujejo prakse - v hlastanju zasebnih lastnikov za dobičkom - netrajnostnega in negospodarnega ravnanja z dobrinami. Zato je prav, da razmislimo o drugačnih načinih upravljanja s skupnimi dobrinami in o drugačni distribuciji skupnih dobrin. To še ne pomeni, da moramo trge preprosto ukiniti, a na področju zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb in trajnostnega upravljanja s skupnimi dobrinami, trgi preprosto ne smejo igrati ključne oz. prevladujoče vloge. Razmislimo torej o drugačnih načinih - alternativah.

Skupne dobrine človeštva

Kaj sploh so skupne dobrine (ang. commons)? Skupne dobrine so tiste dobrine, brez katerih ljudje ne bi mogli preživeti in se (normalno) razvijati. Te dobrine smo bodisi podedovali (prejeli v skrbništvo od preteklih generacij) bodisi smo jih sami ustvarili. Obstaja več vrst skupnih dobrin (glej The Commons):

  • družbene, kulturne in intelektualne (kultura, tradicija, zdravstveno varstvo, izobraževanje, znanje, internet, muzeji, knjižnice, univerze, denar itd.)
  • sončne, naravne in genetske (sončna in vetrna energija, oceani, jezera, izviri, kmetijstvo, gozdovi, ekosistemi, zemlja, DNK, živa bitja itd.)
  • materialne (elementi, kamnine, atmosfera, ozonski plašč itd.).

Kako upravljati s temi dobrinami in skrbeti zanje? Ena od idej je ustanovitev tako imenovanih skrbniških skladov skupnih dobrin, ki v nekaterih lokalnih skupnostih že uspešno delujejo.

Skrbniški skladi skupnih dobrin

Pravica vseh ljudi je, da imajo dostop do skupnih dobrin in da imajo možnosti soupravljanja z njimi. Danes so si to pravico prisvojili zasebniki, ki skupne dobrine izkoriščajo v svojo korist in drugim onemogočajo dostop do njih ter hkrati z njimi ravnajo negospodarno in netrajnostno. Seveda je to področje potrebno urediti in se upravljanja lotiti na pregleden in odgovoren način - skrbniški skladi skupnih dobrin predstavljajo razmislek v tej smeri.

Skrbniški skladi skupnih dobrin (truseeships) se lahko ustanovijo na različnih ravneh - lokalni, državni, globalni - in se praviloma ukvarjajo s posamezno dobrino; na primer: skrbniški sklad za zaščito in upravljanje gozdov na državni ravni, kar ne izključuje tudi hkratno ustanovitev takšnih skladov na lokalni ravni in širši, regionalni ravni; njihovo delo se lahko dopolnjuje. Seveda se skrbništvo nad gozdovi razlikuje od skrbništva nad ozonskim plaščem; pri slednjem je edino smiselna globalna zaščita.

S skrbniškimi skladi skupnih dobrin upravljajo zainteresirani deležniki (predstavniki uporabnikov, strokovnih institucij, organizacij za zaščito okolja, lokalnih oz. širših skupnosti itd.). Njihove ključne naloge so:

  • zaščita skupnih dobrin, njihova obnova ter oplemenitenje,
  • oddaja presežnih skupnih dobrin zasebnemu sektorju za določeno odškodnino ali plačilo za njihovo izrabo ali uporabo;
  • zbrana sredstva iz oddaje presežnih dobrin zasebnemu sektorju se namenijo ohranjanju in oplemenitenju skupnih dobrin, del zbranih sredstev pa se izplača prebivalstvu.


Medsebojna delitev skupnih dobrin

Ker vemo, da skupne dobrine že v osnovi niso enakomerno porazdeljene (nekatere skupnosti jih imajo več kot druge), kar še dodatno zaostrujejo trgi, bi morali ključne dobrine za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi pravično deliti.

V ta namen bi morali ustanoviti posebne institucije - agencije oziroma sklade za delitev dobrin, ki bi usklajevale medsebojno delitev dobrin. V prvi vrsti bi takšno agencijo (sklad) potrebovali na globalni ravni. Poglejmo primer hrane, te najosnovnejše dobrine; praksa kaže, da del držav zavrže na milijone ton hrane, medtem ko v nekaterih državah ljudje stradajo in umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih prehranskih izdelkov. Posebna agencija (na primer v okviru OZN) bi koordinirala delitev dobrin med državami s presežki in državami s primanjkljaji hrane.

Vsaka država, tudi najrevnejše imajo presežne dobrine in dobrine, ki jim jih primanjkuje. Zato bi bila delitev teh dobrin na dolgi rok lahko vsaj približno uravnotežena (Več na: Medsebojna delitev na globalni ravni, Kako deliti dobrine). Podobno je mogoče razmišljati o delitvi na državni in na lokalni ravni.

Zaključek

Ustanovitev skrbiških skladov skupnih dobrin bi v prvi vrsti omogočala zaščito najpomembnejših skupnih dobrin, kar je nujno potrebno za prihodnost človeštva in planeta kot celote. Poleg tega skrbniški skladi skupnih dobrin omogočajo, da imajo korist od skupnih dobrin vsi ljudje in ne samo posamezniki ali zasebne institucije.

Porazdelitev (distribucija) skupnih dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, ne sme biti prepuščena nepravičnim trgom, temveč si jih moramo medsebojno deliti (na primer hrano, vodo itd.). Na tem področju moramo ustanoviti posebne agencije (sklade) - na lokalni, državni in globalni ravni - ki bodo koordinirale medsebojno delitev teh dobrin.

Le tako bomo zagotovili prihodnost, v kateri bomo ljudje živeli v blaginji in miru.