petek, 17. avgust 2012

Jezdeci na Zemlji

“Iz Lune izgleda Zemlja tako majhna in krhka ter tako izjemno majhna pika v tem vesolju, da jo lahko prekriješ s svojim palcem. Potem spoznaš, da je na tej piki, na tej modri in beli stvari, vse, kar nam kaj pomeni - vsa zgodovina, glasba, poezija, umetnost, smrt in rojstvo in ljubezen, solze, radost, igre, vse to je prav tam na tej majhni piki, ki jo lahko pokriješ s svojim palcem. In iz te perspektive spoznaš, da si za vedno spremenjen, da je tam nekaj novega, da odnos do Zemlje ni več, kakršen je bil prej.” Rusty Schweickart

Ameriški astronavt Rusty Schweickart je bil leta 1969, le nekaj mesecev pred uspešnim pristankom Američanov na Luni, član posadke na odpravi Apollo 9. V času odprave je moral zaradi manjšega popravila iz vesoljskega plovila in v času tega “vesoljskega sprehoda” je imel izjemno izkušnjo, ki mu je spremenila življenje. Na podlagi tega doživetja je leta 1977 napisal krajši esej Nobenih okvirjev, nobenih meja; povezanost s celotnim planetom - iz vesolja (No Frames, No Boundaries; Connecting with the whole planet - from space). V letu 2012 pa je izšel še DVD z naslovom Eno ljudstvo, en planet (One People: One Planet), ki prikazuje astronavtov sprehod po vesolju in njegov opis izkušnje. V času, v katerem živimo, so misli ameriškega astronavta Rustya Schweickarta tako močne in pomembne, da se jih splača spomniti in o njih razmisliti.

Rusty se je v tistih izjemnih trenutkih, ko je potoval nad Zemljo, spraševal, s čem si je zaslužil to izjemno doživetje, ta “božji dotik”, ki ga drugi niso mogli izkusiti. Prešinilo ga je, da ta izkušnja ni namenjena samo njemu, temveč, da predstavlja “element čutenja za vse človeštvo, kot posameznik, ki izkuša za vsakogar.” Občutil je, da je “del celote življenja” in da ima odgovornost svojo dragoceno izkušnjo deliti z drugimi. In res jo je.

Meje in ločnice

“Pogledaš dol in si ne moreš predstavljati, koliko meja in ločnic si prešel, vedno znova in znova in znova, pa jih niti vidiš ne. Potem se znajdeš tam - stotine ljudi na Bližnjem vzhodu se pobija med seboj nad neko imaginarno črto, ki se je niti ne zavedaš niti je ne moreš videti. In od tam, odkoder jo gledaš, je stvar celota, Zemlja je celota in tako lepa je. Želiš si, da bi v vsaki roki držal osebo, po eno iz vsake strani različnih konfliktov in jim rekel: “Poglejte. Poglejte iz te perspektive. Poglejte tja. Kaj je pomembno?””, je zapisal Rusty Schweickart.

Koliko smo pripravljeni vložiti, da ubranimo “moje” in “naše”? Koliko konfliktov in vojn je bilo sproženo, da bi obranili črte - meje, ki smo jih postavili ljudje sami? Za obrambo vseh teh meja in ločnic smo pripravljeni vložiti veliko energije - v obliki sovražnosti, nasilja, izkoriščanja, vojn itd. Ko bi le za trenutek poskusili podoživeti izkušnjo celote, enosti z vsemi živimi bitji, kakršno je doživel ameriški astronavt Schweickart. Potem bi vse te meje v hipu padle.

Danes, po toliko letih, nam še vedno manjka pogled na Zemljo iz druge perspektive; manjka nam razumevanje, da smo eno ljudstvo, ki živi na enem planetu. In pri tem nam ni potrebno izbrisati meja in zavreči naših raznolikih nacionalnih, kulturnih, verskih in ekonomskih identitet, temveč jih razumeti kot bogastvo raznolikosti. “Ko v uri in pol obkrožiš Zemljo, začenjaš spoznavati, da je tvoja identiteta povezana s celoto. In to povzroči spremembo,” je zapisal Rusty Schweickart. Raznolike identitete nas ne smejo razdvajati, temveč lahko obogatijo celotno človeško družbo.

Jezdeci na Zemlji skupaj, bratje v večnem mrazu

Astronavt Rusty Schweickart je na koncu svojega eseja citiral ameriškega pesnika in pisatelja Archibalda MacLeisha, ki je leta 1968 (v času odprave Apollo 8) napisal kratek esej z naslovom Jezdeci na Zemlji skupaj, bratje v večnem mrazu (Riders on Earth Together, Brothers in Eternal Cold), leto pred Rustyevo izkušnjo na poletu nad Zemljo. Sprememba perspektive in nov pogled na Zemljo bosta spremenila predstavo o Zemlji in človekovi vlogi na njej, je poudaril MacLeish. Ljudje bomo končno spoznali, da smo “jezdeci” na planetu, resnični bratje in sestre. Archibald MacLeish je leta 1968 med drugim zapisal:

“Srednjeveška predstava o Zemlji je človeka postavila v središče vsega. Jedrska predstava o Zemlji ga je postavila v prazen prostor - celo preko območja razuma - izgubljenega v absurnosti in vojni. Ta nova predstava bo morda imela drugačne posledice. Oblikovana v umih herojskih človeških raziskovalcev, lahko na novo oblikuje podobo o človeštvu. Nič več ta nenaravna figura v centru, nič več degradirana žrtev na obrobju resničnosti in zaslepljena s krvjo, človek lahko končno postane to, kar je. Videti Zemljo, kakršna je v resnici, majhno in modro in lepo v tej večni tišini, v kateri pluje, je videti jezdece na Zemlji skupaj, brate in sestre na tej lesketajoči milini v večnem mrazu - ljudji, ki zdaj vedo, da so zares bratje in sestre.”

Bomo končno zaživeli kot bratje in sestre na enem planetu, ki je naš skupni dom?

sreda, 08. avgust 2012

Ekonomija celote

Živimo v svetu obilja. Četudi nas je (v letu 2012) že 7 milijard, je dobrin dovolj za vse ljudi; nikomur ne bi bilo potrebno živeti v pomanjkanju, kaj šele stradati. Sleherni Zemljan bi lahko zadovoljeval svoje osnovne potrebe, kar pomeni, da bi imel dovolj hrane, pitne vode, živel bi v primernem bivališču in imel dostop do zdravstvenega varstva ter izobraževanja. To ni znanstvena fantastika, temveč povsem realno dejstvo; na to, da je hrane dovolj in da je pomanjkanje (ekonomisti temu rečejo redkost) te ključne dobrine le mit, so nas že dolgo nazaj opozorili Frances Moore Lappé, Joseph Collins in Peter Rosset v knjigi 12 mitov o lakoti (World Hunger: 12 Myths).

Zakaj potem del sveta trpi tako hudo pomanjkanje, drugi del pa polni smetišča s povsem uporabnimi dobrinami, med njimi tudi s hrano? Kdo je odgovoren za tako stanje, ki je ne samo nečloveško in nemoralno, temveč tudi izjemno nevarno, saj velika nesorazmerja v današnji globalni družbi povzročajo hude stiske, nemire, konflikte in celo vojne? Zakaj nekatere, tudi najbolj osnovne dobrine ne dosežejo številnih prebivalcev planeta?

Sistem, ki je odgovoren za proizvodnjo in distribucijo (razdelitev) dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih potreb, ne ustreza zdajšnjim razmeram v svetu. Ta sistem imenujemo ekonomski in njegova naloga je zagotavljati materialno osnovo za bivanje in preživetje človeštva. Današnji ekonomski sistem sicer lahko imenujemo kapitalistični, a dejansko gre samo za zadnjega v dolgi vrsti sistemov, ki so bili utemeljeni na medsebojnem tekmovanju za globalne dobrine, njihovemu neomejenemu izkoriščanju in izkoriščanju številnih ljudi.

Tekmovanje za dobrine v osnovi izhaja iz splošno sprejetega občutka ločenosti - stanja, ko sebe, svojo družino ali državo občutimo kot nekaj ločenega - ločenega od drugih ljudi, drugih držav in nenazadnje tudi okolja. V ekonomskem sistemu je zelo čislana konkurenčnost, a ta ni nič drugega kot pogosto zelo brutalno tekmovanje oziroma vojna za dobrine. Ekonomski sistem posameznika, posamezno podjetje ali posamezno skupnost obravnava kot ločeno enoto, ki si mora v tekmi z drugimi zagotoviti preživetje. To naj bi izhajalo iz narave, kjer naj bi vladal “boj za preživetje” med posameznimi organizmi.

V resnici pa je narava “mreža darov”, kjer vsak njen delček (bitje) neprenehoma dobiva in daje ter s tem omogoča nemoteno delovanje celotnega planetarnega sistema. Kroženje darov v naravi zagotavlja brezkončni krog in napredovanje življenja. Človek je ta krog prekinil, saj predvsem jemlje - jemlje drugim ljudem, naravnemu okolju in drugim bitjem. Če vzamemo darilo, je prav, da tudi sami dajemo darila. Ekonomski sistem, ki ga je ustvaril človek, je namesto na kroženju utemeljen na kopičenju (akumulaciji) dobrin. Le-te se kopičijo v rokah posameznikov, za vse ostale pa jih je le malo ali premalo.

Ekonomski sistem iz skupnih dobrin, ki pripadajo vsem ljudem, ustvarja redke oziroma ekonomske (tržne) dobrine. Dobrinam, ki so dejansko darovi narave in stvaritve človeštva, se v ekonomskem sistemu podeli (denarna) vrednost in lastništvo. Tako iz dobrin nastane (trgovsko) blago. Načeloma s tem ni nič narobe, če pa zaradi tega številni ljudje nimajo niti dostopa do pitne vode, hrane in zdravil, potem je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Sredi obilja se ustvari pomanjkanje, saj je dostop do dobrin odvisen od denarja in lastninskih pravic, ne pa od dejanskih potreb ljudi.

V središču procesa pretvorbe dobrin (darov narave in človeških stvaritev) v blago je denar. Namesto, da bi denar spodbujal kroženje dobrin med ljudmi in skupnostmi, za kar je bil tudi ustvarjen, pa omogoča kopičenje (akumuliranje) bogastva v rokah posameznikov. Iz študije davčnega strokovnjaka Jamesa Henrya izhaja, da je svetovna elita v tako imenovanih davčnih oazah skrila kar 21 bilijonov dolarjev oziroma 21.000 milijard dolarjev (V davčnih oazah skritih 21 bilijonov dolarjev?). To je denar, ki bi v hipu rešil vse globalne probleme in poleg tega pa niti obdavčen ni. Dobrin in denarja dejansko ni premalo, imamo le ekonomski sistem, ki omogoča umetno ustvarjanje pomanjkanja.

A glavni problem ni v denarju samem, temveč v povsem specifični obliki denarja, ki nastaja kot dolg na podlagi obresti. Namesto, da bi države same izdajale denar in omogočale normalno delovanje ekonomskega sistema ter skrbela za zadovoljevanje potreb ljudi, si morajo denar izpostojati pri bankah (prav tako kot podjetja in posamezniki), ki so večinoma v zasebni lasti. Denar je tako že v samem izvoru obremenjen z obrestmi, kar pomeni, da mora država za “svoj” denar vračati več denarja, kot ga je prejela. S tem se v ekonomskem sistemu neprestano veča dolžniška “luknja”. Velik del ekonomske dejavnosti je tako namenjen pokrivanju te “luknje”, namesto, da bi bil namenjen zadovoljevanju resničnih potreb vseh članov skupnosti.

Naslednji pomemben problem je sprejemanje ključnih ekonomskih odločitev. V prej omenjeni knjigi Svetovna lakota: 12 mitov avtorji pravijo, da glavni vzrok za lakoto ni pomanjkanje hrane ali zemlje, temveč “pomanjkanje demokracije”. Danes se ekonomske odločitve sprejemajo daleč od ljudi, ki se jih te odločitve še kako tičejo. Iz tisoče kilometrov oddaljenih sedežev finančnih institucij in korporacij se vsega nekaj posameznikov odloča o tem kaj, kako in koliko se bo proizvajalo ter kako in komu se bo delilo. Povsem odveč je poudariti, kako pomembno te odločitve vplivajo na življenje posameznikov, lokalnih skupnosti, držav in regij. Nedopustno je, da ljudje ne morejo odločati o življenjsko pomembnih ekonomskih vprašanjih, kar je povsem v nasprotju s splošno sprejetimi načeli človekovih pravic in demokracije.

Denar in ekonomski sistem sta izključno človeški stvaritvi, kar pomeni, da ju lahko spremenimo. Denar, banke, podjetja in druge ekonomske institucije ter ekonomski mehanizmi lahko služijo celotnemu človeštvu in ne samo peščici. Najti moramo nove poti, vendar to ne pomeni, da moramo uničiti vse, kar poznamo danes. Trgov ni potrebno ukiniti, a nekatere dobrine preprosto ne spadajo tja in med njimi so nedvomno hrana, pitna voda in druge nujno potrebne dobrine za zadovoljevanje človekovih potreb. Denarja ni potrebno ukiniti, le (spet) mora postati pripomoček za kroženje dobrin, ne pa sredstvo za kopičenje bogastva v rokah peščice.

Občutek ločenosti, ki je prav tako samo stvaritev človeškega uma, na srečo danes vse bolj slabi. Ljudje so vse bolj povezani, k čemer veliko prispevajo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, socialna omrežja in transportna sredstva. Vse več ljudi svet dojema kot medsebojno povezano celoto vseh bitij in njihovega naravnega okolja.

Ekonomski sistem ljudi lahko povezuje, ne pa da jih ločuje in dela sovražne. Nove ekonomske oblike, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin, sodelovanju in skupnemu upravljanju, v manjši obliki že prispevajo k preobrazbi sveta, kjer bodo dobrine ponovno postale darovi, ki posamezne dele (človeka in vsa druga bitja) povezujejo v skladno delujočo celoto.