petek, 30. marec 2012

Sodelovanje in medsebojna delitev

Kriza v kateri smo se znašli je kompleksna in nikakor enostavno rešljiva. Kriza je tako ekonomska, družbena kot tudi ekološka. Ena stran krizo želi rešiti z drastičnimi varčevalnimi ukrepi; morda je to dobro za okolje (zaradi manjše porabe virov), ni pa dobro ne za ekonomijo, ne za večinski del družbe. Druga stran pravi, da je potrebno povečati porabo in tako pomagati gospodarstvu ter povečati blaginjo družbe; a to spet ni dobro za okolje.

Okolje je postalo žrtev krize. Koga sploh briga okolje, ko pa se ukvarjamo samo še z reševanjem ekonomske in družbene krize. Pa bi nas moralo, saj je v nasprotnem primeru povsem vseeno, če nam uspe rešiti gospodarstvo in blaginjo ljudi.

Neprestano se sučemo v začaranem krogu. A za resničen izhod iz krize ni rešitev niti pretirano varčevanje niti pretirana poraba. Kako potemtakem živeti dobro in hkrati porabiti manj dobrin? Kajti le tako lahko rešimo kompleksno krizo, ki ima tri "glave". Če odrežemo eno, se bosta preostali dve le še bolj okrepili.
 

Sodelovanje in medsebojna delitev kot univerzalni rešitvi

Največji problem reševanja krize je v tem, da vsaka država, vsako podjetje, vsaka skupnost in vsak posameznik razmišljajo le o tem, kako bodo rešili "svojo" krizo. A kriza ni od nikogar in hkrati je od vseh. Tudi najbogatejši ljudje se ne morejo izogniti posledicam krize; morda danes, ne pa tudi jutri ali pojutrišnjem. 

Krizo lahko rešijo samo vse države skupaj, samo celotna človeška družina. Medsebojno tekmovanje oziroma konkurenčnost, kot temu rečejo ekonomisti, je sigurna pot v pogubo. Velika večina konfliktov v vseh časih je (bila) posledica tekmovanja oziroma vojne za dobrine.

Če pa države začnejo med seboj sodelovati in si deliti dobrine, potem jih bo dovolj za vse ljudi. Tudi posameznik ne potrebuje vsega zase, nekatere dobrine si lahko deli več ljudi, s čimer se bistveno zmanjša pritisk na okolje. Danes obstaja veliko dobrih rešitev, ko več ljudi redno ali občasno uporablja eno dobrino (npr. delitev avtomobilov, koles, stanovanj, zemlje, orodja itd. - glej: Ekonomija delitve).

Gre za enostavne in zelo učinkovite rešitve. Moramo začeti razmišljati o njih in jih uveljavljati v praksi. Na stare načine preprosto ne bo šlo. Ne bo.

četrtek, 01. marec 2012

Konec velikega, začetek boljšega

Obdobje, ko je bila celotna družbena in še zlasti ekonomska logika usmerjena k rasti, širjenju, večanju in tako naprej, nepreklicno prihaja h koncu. Prepoznavanje dejstva, da ima planet določene fizične omejitve, preko katerih ne smemo, če nočemo povzročiti trajnega uničenja, je ključnega pomena za začetek delovanja v smeri pravega trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj dejansko pomeni rast kvalitete, namesto rasti kvantitete (količine).

Če imamo več, še ne pomeni, da tudi živimo bolje. Inštitut z imenom The Post Growth Institute raziskuje in navdihuje "poti k globalni blaginji, ki ni osnovana na ekonomski rasti". Njihov glavni slogan je zato "Po rasti: konec velikega, začetek boljšega" (Post Growth: the end of bigger, the start of better".

Vse več ljudi se zaveda, da so današnji ekonomski načini in modeli destruktivni tako za večino ljudi kot tudi za okolje in za druga živa bitja, na žalost pa tega zavedanja (še) ni med politiki in ekonomisti. Še vedno namreč govorijo o nujnosti "povečanja konkurenčnosti", "povečanja produktivnosti" in "spodbujanju gospodarstva", pri čemer mislijo samo na vračanje k stari logiki rasti, brez upoštevanja njenih negativnih vidikov.

Fizične meje planeta (recognizing the physical limits of the earth) so “startne pozicije” za razmislek in delovanje, kajti:

1. Gospodarstva se ne morejo širiti in rasti v nedogled, saj ima planet zmožnosti, da le do določene mere lahko regenerira določene naravne vire oziroma prenese določene obremenitve (npr.izpuste toplogrednih plinov).

2. Prebivalstvo ne more naraščati v nedogled, saj vsak nov Zemljan predstavlja nov pritisk na naravne vire.

3. Tehnološki razvoj ne pomeni, da lahko v rastemo v nedogled. Nove tehnologije na nek način vzdržujejo našo “obsedenost z neomejeno rastjo na omejenem planetu”. Avtomobili morda res porabijo manj bencina in spustijo manj toplogrednih plinov na kilometer vožnje, a jih hkrati proizvedemo in pokupimo vedno več, kar pomeni, da se obremenitve okolja še vedno povečujejo. Spremeniti moramo osnovne vzorce našega obnašanja, šele potem nam razvoj tehnologij lahko koristi.

4. Živeti trajnostno pomeni, da moramo pravično porazdeliti vire in obremenitve okolja v mejah, ki jih postavlja naš planet.

Spremeniti moramo torej naše navade, ekonomske modele in naše medsebojne odnose. Naučiti se moramo večje skromnosti in zmernosti, kar ne pomeni, da moramo biti revni; ekonomija mora iskati najboljše in najučinkovitejše tehnologije za pridobivanje, proizvodnjo in distribucijo dobrin in namesto, da med seboj tekmujemo za vire in dobrine, si jih moramo pravično deliti in sodelovati pri določanju skrajnih količin, ki jih v določenem obdobju še lahko uporabimo, da ne presežemo meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje.

Bolj pravični ekonomski odnosi in višja blaginja celotnega prebivalstva vodita tudi k zaustavljanju rasti števila Zemljanov, saj višji standard dejansko in dokazano vodi k manjši “potrebi” po več otrokih.

Bodočnost je torej v zmernosti, pravični delitvi virov in dobrin, ki jih podpirajo učinkovite tehnologije. Konec je torej velikega, začenja se boljše - življenje.