torek, 25. december 2012

Ekonomija, ki združuje


Celo po vsem tem času Sonce nikoli ne reče Zemlji: »Dolžna si mi.«
Poglejte, kaj se zgodi z ljubeznijo, kot je ta – osvetljuje celo nebo. (Hafis) 

Sodobna multidisciplinarna znanost – pri tem še posebej velja omeniti Jamesa Lovelocka in njegovo hipotezo o Gaji, ki na Zemljo gleda kot na celovit in soodvisen sistem – spoznava, da vsak organizem pomembno prispeva k »celoti življenja na Zemlji«. Prispevek vsakega organizma – alge, mravlje, drevesa ali človeka – se ne odraža nujno neposredno in takoj, temveč vsakdo prispeva svoj delež k stanju celotnega planetarnega sistema, ki »v zameno« vsakemu »posamičnemu« organizmu zagotavlja optimalne življenjske pogoje. Mikroskopske alge s svojo aktivnostjo pomembno sooblikujejo planetarno ozračje, prav tako kot sleherno drevo ali druga rastlina. Njihov prispevek se jim povrne bodisi v obliki dežja bodisi primerne temperature ali kako drugače. Vsi dajejo in vsi dobivajo; narava je v resnici »mreža darov« (web of gifts), ki ponuja obilje, ne pa redkosti in pomanjkanja. Mreža darov je ekonomski sistem narave.

Natanko nasproten sistem je ustvaril človek. Ustvaril je neko drugo mrežo – mrežo dolgov (The Web of Debt), kakor je tudi naslov izjemne knjige Ellen Brown, ki opisuje destruktivno naravo današnjega, na dolgovih utemeljenega finančnega (denarnega) sistema. Ustvarili smo denarni sistem, ki je nekaj povsem protinaravnega. V naravi vsi dajejo in vsi dobijo, medtem ko danes v človeški družbi večinoma drug drugemu dolgujemo – dolgujemo bankam, podjetjem, državi; podjetja dolgujejo bankam, države dolgujejo bankam, banke dolgujejo bankam itd. Zato smo tako nezadovoljni, jezni, sovražni, prestrašeni in si sebično prizadevamo samo za lastno preživetje, večinoma na račun drugih, namesto, da bi vsi skupaj živeli v obilju in blaginji.

Zaradi dolgov dobrine v ekonomskem sistemu, ki ga je ustvaril človek, ne krožijo tako, kot v naravi, temveč se akumulirajo in ustvarjajo umetno pomanjkanje, ki mu ekonomisti pravijo redkost naravnih virov in dobrin. Ni odveč primerjava z akumulacijskim jezerom, ki nastane z zajezitvijo reke. Takšno jezero se lahko polni več let in s tem se začasno ali trajno zmanjšata tok in dinamika reke, kar ima katastrofalne posledice za ekosistem in za vsa bitja, ki jim reka daje življenje.

Dobrine so v prvih človeških skupnostih krožile kot darovi. Danes poznamo linearni ekonomski razvoj, kar pomeni, da se mora proizvodnja neprestano samo povečevati in da tok dobrin teče samo v eno smer (prodaja-nakup). Ekonomija prvih skupnosti pa je temeljila na kroženju dobrin – »krog daril« je zagotavljal, da nihče v skupnosti ni trpel pomanjkanja, hkrati z darovi pa so se krepile tudi vezi med člani skupnosti. Denar je nastal šele v večjih skupnostih, ko se je ta krog razširil tudi na druge ljudi, ki med seboj niso nujno imeli osebnega stika.

Denar – človekov služabnik ali gospodar?

»Če ti denar ni služabnik, ti bo gospodar.« Angleški pregovor

Denar je prvotno predstavljal sredstvo, ki je darilo povezalo s človekovimi potrebami in omogočalo kroženje dobrin v širših skupnostih. A denar se že kmalu ni več uporabljal samo »za to, za kar so ga iznašli«, je že pred več kot 2300 leti ugotovil Aristotel, »kajti nastal je za menjavo dobrin«. V naravi je sleherna stvar minljiva, začasna, le denarju smo ljudje dodali neko posebno lastnost, ki se ji reče obresti. Denar zato s časom pridobiva na vrednosti, dlje ko ga imamo naloženega v banki ali kje drugje, več je vreden. Njegova osnovna funkcija kot sredstva za menjavo oziroma pretok dobrin (človekov »služabnik«) se je tako spremenila v sredstvo za pridobivanje bogastva, moči – in s tem je denar postal »gospodar«, ki bistveno oblikuje družbo, v kakršni živimo.

Aristotel je že davno opozarjal, da so »obresti denar od denarja« in zato je za oderuštvo (posojanje denarja za obresti) rekel, da je od vseh ekonomskih dejavnosti »najbolj protinaravno«. Denar tako namesto posredovalne vloge v izmenjavi oziroma pretoku dobrin služi kot sredstvo za akumulacijo bogastva, za izkoriščanje drugih in za ohranjanje globoke ločenosti med ljudmi. Zato v svetu obilja mnogi trpijo pomanjkanje in vsi smo prisiljeni v tekmo za »redke« dobrine. Ločenost, redkost dobrin, revščina in bogastvo, pohlep ter tekmovalnost so zato postale osnovne značilnost ekonomije (in z njo družbe kot celote).

Ekonomija, ki združuje

Vendar lahko spremenimo to kulturo, ki je izključno človeška stvaritev. Na srečo vse več ljudi vidi svet kot celoto in sebe doživlja kot del matrice življenja, ki jo vzdržuje mreža darov. »Vsaka institucija naše civilizacije, ne glede na to, kako grda in pokvarjena je, v sebi nosi nekaj lepega: enako noto na višji oktavi. Denar ni izjema. Njegov originalni namen je bil povezati človekove darove s človekovimi potrebami, da bi tako vsi lahko živeli v obilju.« Pa vendar, ali lahko z denarjem ravnamo tako, da bo skladen z novo kulturo? Je mogoče vzpostaviti takšen ekonomski sistem, ki bo spodbujal kroženje dobrin na širši ravni – na državni in globalni ravni?

Banka lahko na primer mladi družini posodi denar, ki ga le-ta potrebuje za rešitev stanovanjskega vprašanja, z ničelnimi ali celo negativnimi obrestmi. Prav tako tistim, ki denar potrebujejo za izobraževanje, zdravje ali za druge podobne potrebe. Nasprotno pa se lahko denar za luksuzne dobrine ali za nakup ekološko problematične tehnologije posoja po visokih obrestnih merah. Denarni sistem je mogočen sistem, ki je lahko namenjen za blaginjo ljudi in narave ali v njihovo škodo. Bančni sistem lahko deluje kot kompleksen mehanizem, ki podpira kroženje dobrin v dobro celotne družbene skupnosti in zavira družbeno škodljive aktivnosti (na primer onesnaževanje okolja in vojne).

Denar in denarni sistem, ki ju predstavljajo banke ter druge finančne ustanove, nista pokvarjena ali slaba sama po sebi. Denar ni končni namen človekovih aktivnost, temveč le sredstvo – pripomoček, ki omogoča kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti. Bančni sistem, ki je odgovoren za kreiranje in pretok denarja, ni namenjen ustvarjanju lastnega bogastva, temveč predstavlja podporo ekonomskemu sistemu in preko njega celotni družbeni skupnosti. Tako je ravnanje bankirja lahko sveto, prav tako kot duhovnikova molitev. Ekonomija sicer ne more temeljiti samo na darovanju, a darovanje je lahko del ekonomskega sistema, ki tako omogoča, da se človekovi darovi »srečajo« s človekovimi potrebami. Obstaja cela vrsta oblik in načinov darovanja: miloščina, pomoč in posojanje (ne za denar), izmenjava dobrin in še posebej medsebojna delitev, ki zagotavlja resnično in trajno kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti.

Ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi ljudje, s katerimi skupaj tvorimo veliko človeško družino; ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi organizmi, s katerimi si delimo ta edinstveni in dragoceni planet, potem preprosto ne moremo ravnati drugače, kot da darujemo – da dajemo in delimo darove Zemlje z drugimi v matrici življenja in s tem pletemo mrežo darov, ki nam vsem omogoča bivanje v obilju in blaginji.


Viri:


ponedeljek, 10. december 2012

Skrbniški skladi skupnih dobrin in medsebojna delitev


Kljub krizi, ki jo doživljamo kot posamezniki in kot družba, nam še vedno “vlada” močno prepričanje, da so najboljši upravljalci skupnih dobrin zasebniki oziroma zasebna podjetja. Praksa temu ne pritrjuje; nedavno umrla Nobelova nagrajenka za ekonomijo Elinor Ostrom je v svojem “življenjskem delu” dokazala, da s skupnimi dobrinami mnogo učinkoviteje in skrbneje upravljajo uporabniki le-teh.


Poleg tega trgi niso edini možni in najboljši mehanizem distribucije dobrin (porazdelitve oziroma razporeditve dobrin med ljudi). Trgi so sicer do neke mere učinkoviti, saj pospešujejo produkcijo številnih koristnih (in veliko nekoristnih) izdelkov in storitev, vendar je njihova glavna slabost, da ne omogočajo pravične porazdelitve dobrin med vse ljudi. Seveda ne gre za to, da bi imeli vsi ljudje enako, pomembno pa je, da ima sleherni človek možnost, da zadovoljuje (vsaj) svoje osnovne potrebe, kar pomeni, da ima na voljo:

  • primerno hrano in pijačo
  • primerno bivališče
  • zagotovljen dostop do (vsaj) osnovnih zdravstvenih storitev
  • zagotovljen dostop do (vsaj) osnovnega izobraževanja

Poleg tega trgi pospešujejo prakse - v hlastanju zasebnih lastnikov za dobičkom - netrajnostnega in negospodarnega ravnanja z dobrinami. Zato je prav, da razmislimo o drugačnih načinih upravljanja s skupnimi dobrinami in o drugačni distribuciji skupnih dobrin. To še ne pomeni, da moramo trge preprosto ukiniti, a na področju zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb in trajnostnega upravljanja s skupnimi dobrinami, trgi preprosto ne smejo igrati ključne oz. prevladujoče vloge. Razmislimo torej o drugačnih načinih - alternativah.

Skupne dobrine človeštva

Kaj sploh so skupne dobrine (ang. commons)? Skupne dobrine so tiste dobrine, brez katerih ljudje ne bi mogli preživeti in se (normalno) razvijati. Te dobrine smo bodisi podedovali (prejeli v skrbništvo od preteklih generacij) bodisi smo jih sami ustvarili. Obstaja več vrst skupnih dobrin (glej The Commons):

  • družbene, kulturne in intelektualne (kultura, tradicija, zdravstveno varstvo, izobraževanje, znanje, internet, muzeji, knjižnice, univerze, denar itd.)
  • sončne, naravne in genetske (sončna in vetrna energija, oceani, jezera, izviri, kmetijstvo, gozdovi, ekosistemi, zemlja, DNK, živa bitja itd.)
  • materialne (elementi, kamnine, atmosfera, ozonski plašč itd.).

Kako upravljati s temi dobrinami in skrbeti zanje? Ena od idej je ustanovitev tako imenovanih skrbniških skladov skupnih dobrin, ki v nekaterih lokalnih skupnostih že uspešno delujejo.

Skrbniški skladi skupnih dobrin

Pravica vseh ljudi je, da imajo dostop do skupnih dobrin in da imajo možnosti soupravljanja z njimi. Danes so si to pravico prisvojili zasebniki, ki skupne dobrine izkoriščajo v svojo korist in drugim onemogočajo dostop do njih ter hkrati z njimi ravnajo negospodarno in netrajnostno. Seveda je to področje potrebno urediti in se upravljanja lotiti na pregleden in odgovoren način - skrbniški skladi skupnih dobrin predstavljajo razmislek v tej smeri.

Skrbniški skladi skupnih dobrin (truseeships) se lahko ustanovijo na različnih ravneh - lokalni, državni, globalni - in se praviloma ukvarjajo s posamezno dobrino; na primer: skrbniški sklad za zaščito in upravljanje gozdov na državni ravni, kar ne izključuje tudi hkratno ustanovitev takšnih skladov na lokalni ravni in širši, regionalni ravni; njihovo delo se lahko dopolnjuje. Seveda se skrbništvo nad gozdovi razlikuje od skrbništva nad ozonskim plaščem; pri slednjem je edino smiselna globalna zaščita.

S skrbniškimi skladi skupnih dobrin upravljajo zainteresirani deležniki (predstavniki uporabnikov, strokovnih institucij, organizacij za zaščito okolja, lokalnih oz. širših skupnosti itd.). Njihove ključne naloge so:

  • zaščita skupnih dobrin, njihova obnova ter oplemenitenje,
  • oddaja presežnih skupnih dobrin zasebnemu sektorju za določeno odškodnino ali plačilo za njihovo izrabo ali uporabo;
  • zbrana sredstva iz oddaje presežnih dobrin zasebnemu sektorju se namenijo ohranjanju in oplemenitenju skupnih dobrin, del zbranih sredstev pa se izplača prebivalstvu.


Medsebojna delitev skupnih dobrin

Ker vemo, da skupne dobrine že v osnovi niso enakomerno porazdeljene (nekatere skupnosti jih imajo več kot druge), kar še dodatno zaostrujejo trgi, bi morali ključne dobrine za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi pravično deliti.

V ta namen bi morali ustanoviti posebne institucije - agencije oziroma sklade za delitev dobrin, ki bi usklajevale medsebojno delitev dobrin. V prvi vrsti bi takšno agencijo (sklad) potrebovali na globalni ravni. Poglejmo primer hrane, te najosnovnejše dobrine; praksa kaže, da del držav zavrže na milijone ton hrane, medtem ko v nekaterih državah ljudje stradajo in umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih prehranskih izdelkov. Posebna agencija (na primer v okviru OZN) bi koordinirala delitev dobrin med državami s presežki in državami s primanjkljaji hrane.

Vsaka država, tudi najrevnejše imajo presežne dobrine in dobrine, ki jim jih primanjkuje. Zato bi bila delitev teh dobrin na dolgi rok lahko vsaj približno uravnotežena (Več na: Medsebojna delitev na globalni ravni, Kako deliti dobrine). Podobno je mogoče razmišljati o delitvi na državni in na lokalni ravni.

Zaključek

Ustanovitev skrbiških skladov skupnih dobrin bi v prvi vrsti omogočala zaščito najpomembnejših skupnih dobrin, kar je nujno potrebno za prihodnost človeštva in planeta kot celote. Poleg tega skrbniški skladi skupnih dobrin omogočajo, da imajo korist od skupnih dobrin vsi ljudje in ne samo posamezniki ali zasebne institucije.

Porazdelitev (distribucija) skupnih dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, ne sme biti prepuščena nepravičnim trgom, temveč si jih moramo medsebojno deliti (na primer hrano, vodo itd.). Na tem področju moramo ustanoviti posebne agencije (sklade) - na lokalni, državni in globalni ravni - ki bodo koordinirale medsebojno delitev teh dobrin.

Le tako bomo zagotovili prihodnost, v kateri bomo ljudje živeli v blaginji in miru.

sreda, 21. november 2012

Naša skupna prihodnost

Na svetu nas je že preko 7 milijard.

Čeprav tako različni, smo vendarle ena družina - človeštvo, ki ima skupni dom - Zemljo. To pomembno spoznanje mora odzvanjati v celotni človeški družbi in na vseh njenih področjih.

Prišli smo do točke, ko moramo spoznati, da skupno življenje na planetu ni več mogoče z medsebojnim vojskovanjem in z uničujočo ekonomsko tekmo za globalne dobrine.

Voda, ozračje, zemlja, gozdovi, energetski viri; biotska in genska raznovrstnost ter drugo bogastvo narave; izobraževalni, zdravstveni in socialni sistemi, internet in kulturna dediščina ter drugo bogastvo družbe, ki mu z eno besedo rečemo skupne dobrine, pripadajo vsem, ne samo posameznikom, skupinam ali posameznim narodom.

Za uničevalno ekonomsko tekmo za dobrine, ki ji radi rečemo konkurenčnost in svobodni trg, se skrivajo sebični interesi posameznikov in posameznih skupin, ki zase želijo ogromno bogastvo in s tem velikansko moč - ekonomsko in politično, tudi za ceno uničenja našega planeta.

Ljudje si ne moremo lastiti ne Zemlje in ne njenih dobrin, lahko pa smo njeni skrbniki. Skrbno upravljanje dobrin, v skupno dobro vseh ljudi, je žlahtna naloga družbenega področja, ki mu rečemo ekonomija.

Namesto destruktivnih ekonomskih modelov sodobne družbe, lahko ravnamo povsem drugače. Medsebojna delitev je ključni princip novih ekonomskih modelov in odnosov. Kar pomeni, da si na različne načine delimo naravne in družbene dobrine, ki so ključnega pomena za naše preživetje in za našo blaginjo.

Z medsebojno delitvijo bomo ljudje drug drugemu zaupali, nobene potrebe ne bo, da bi se vojskovali ali se sovražili. Medsebojna delitev je pot miru in blaginje, razumevanja in empatije med ljudmi.

Takšna je naša skupna prihodnost.

ponedeljek, 19. november 2012

Organizirajte sejem medsebojne delitve


Meseca november in še zlasti december sta, navkljub vse hujši ekonomski krizi, še vedno meseca (pretiranega) potrošništva. Res pa je, da si ljudje radi izmenjujemo ali podarjamo stvari in ta želja je daleč starejša kot sodobno potrošništvo. Vendar, ali morajo biti darila vedno nova? Mar ni to okoljsko in ekonomsko potratno in obremenjujoče.

Doma imamo marsikaj lepega, dobrega, uporabnega, kar bi prišlo drugim prav; drugi pa imajo stvari, ki bi jih mi z veseljem imeli - zase ali za darila drugim. Namesto nakupovanja vedno novih stvari, lahko do stvari pridemo na mnogo zanimivejše in bolj družabne načine. Lahko na primer organiziramo menjalni sejem oziroma sejem medsebojne delitve.  

Za takšen sejem so še zlasti primerne manjše skupnosti (blok, soseska, lokalne skupnosti), društva, šole, vrtci, delovne organizacije itd.

Takšen sejem je zelo enostavno organizirati:

  • Potrebujete primeren prostor in nekaj prostovoljcev.
  • Dogovorite se za vrsto “denarja”. Na računalniku lahko oblikujete potdila in jih natisnete ter izrežete, lahko izdelate žetone, uporabite gumbe ali kakšno drugo posebno stvar (dobro je, da ima “denar” svoje ime, ni pa nujno).
  • Določite vrsto stvari, ki se bo “menjala”: igrače, oblačila, knjige ali pa mešane stvari.
  • Najboljši način menjave je, da je vsaka stvar vredna natanko eno “denarno” enoto, ki ste jo izbrali. Prav pa je tudi, da se dogovorite, kaj je sprejemljivo in kaj ne (da na primer stvari ne smejo biti pokvarjene, raztrgane itd.).
  • Na dan sejma (ali pa že prej) najprej sprejmite vse stvari in za vsako stvar prinositelju “plačajte” po eno “denarno” enoto.
  • Razpostavite vse stvari na mize, police, obešalnike ali na tla.
  • Ob dogovorjeni uri se lahko začne “nakupovanje”, kar pomeni, da vsakdo za eno “denarno” enoto lahko “kupi” eno stvar. Prostovoljci poskrbijo za red in “plačilo”.

Poskusite, zelo enostavno je. Takšen način bo všeč še zlasti otrokom, a tudi starejši se ga ne bodo branili. Takšen sejem je koristen iz ekonomskih, ekoloških (stvari so dlje v uporabi, manj kupujemo novih in posledično manj stvari vržemo proč in zato porabimo manj naravnih virov) in iz družabnih razlogov.

Primera:

sobota, 10. november 2012

Rešimo naš planet (Save Our Planet - S.O.P.)

Danes se spopadamo s krizo izjemnih razsežnost, ta je še zlasti ekonomska. Pri vseh, takšnih in drugačnih ukrepih za izhod iz krize, pa radi pozabljamo na tisto najpomembnejše - na rešitev in ohranitev našega planeta. Zemlja je naš edini dom, ki ga imamo. Če uničimo tega, nam ne pomaga še tako učinkovit in uspešen ekonomski sistem.

Kdorkoli na planetu - posameznik, pripadnik neke skupnosti, društva, ekonomske ali politične institucije - lahko pripomore k rešitvi našega planeta. Kako reševati planet, pravzaprav ni več vprašanje, kajti dobro vemo, kako in kaj moramo storiti. Vprašanje je, ali to res hočemo. A tudi na to vprašanje vemo odgovor: seveda hočemo!

Še vedno nam ni povsem jasno, da smo del celote, da smo posamezne “celice” kompleksnega organizma - planeta Zemlje. Znanstveniki vedno bolj odkrivajo medsebojno povezanost in soodvisnost vsega na planetu - tako imenovane žive in nežive narave. Katerikoli del tega organizma uničimo, dejansko uničimo tudi sami sebe.

Reševanje planeta ni samo reševanje okolja, temveč tudi ljudi in vseh drugih živih bitij. Dobrine, kar nam jih naš planet v obilju ponuja za naše preživetje in blaginjo, namreč niso namenjene samo posameznim državam in posameznim skupinam, temveč vsem ljudem (in drugim bitjem). Namesto, da se v uničevalni in izčrpljajoči ekonomski tekmi, borimo za te dobrine (čemur pravimo konkurenčnost), se moramo naučiti nekaj povsem drugega - medsebojne delitve skupnih dobrin. Z medsebojno delitvijo skupnih planetarnih dobrin šele lahko postanemo ena planetarna družina, ne da bi hkrati zabrisali vso našo raznolikost - kulturno, politično, ekonomsko itd.

Ljudje nismo napaka narave, temveč njen neločljivi del. Zaradi naše zmožnosti zavestnega mišljenja, ki nas postavlja na posebno mesto v matrici planetarnega življenja, moramo sprejeti svojo pravo vlogo, ki jo imamo na Zemlji - postati modri skrbniki in upravljalci planetarnega okolja. Imamo znanje, izkušnje in moč, da preobrazimo planet v prijeten kraj za bivanje - za vse ljudi in vsa druga živa bitja.

Zdaj pa je naša takojšnja in neodložljiva naloga, da zaustavimo negativne procese in Rešimo naš planet (Save Our Planet). To so besede, ki morajo odzvanjati v naših mislih in dejanjih.

Peticija: Save Our Planet

Vir: Share International

petek, 12. oktober 2012

Skupne globalne dobrine - skrb zanje in njihova medsebojna delitev

Vodo kupujemo v plastenkah, ki jih podjetja polnijo iz vodnih virov v zasebni lasti. Celo deževnica je lahko zasebna pravica. Zasebne korporacije patentirajo genetski material rastlin in živali ter jih komercialno izkoriščajo. Številne zemeljske površine sekajo ograje z napisi “zasebna lastnina”. Na morskih in jezerskih plažah stojijo ograje, ki jih »ščitijo« pobiralci vstopnine. Za dostop do najlepših kotičkov planeta plačujemo zasebnikom.

Umetniška dela največjih svetovnih mojstrov so pogosto v zasebni lasti. Prav tako številni mestni parki, zelenice in trgi. Večino glasbenih del, celo klasičnih avtorjev kot sta na primer Beethoven in Bach, posredno ščitijo pravice intelektualne lastnine, saj je vsak izvajalec zaščiten kot “izvirni” poustvarjalec. Strokovni in znanstveni članki so celo na internetu večinoma “zaklenjeni” oziroma plačljivi. Zasebne šole razvijajo izobraževalne programe, ki so dostopni samo za plačilo.

Veliko računalniških programov in spletnih vsebin je zaščitenih pred svobodno uporabo. Vsak kompleksnejši izdelek vsebuje množico zaščitenih patentov, zato morajo posamezniki in podjetja ponovno razvijati nove različice že iznajdenega. Zdravila, ki bi koristila milijonom ljudi, so dolga leta zaščitena in se prodajajo po visokih, za mnoge nedostopnih cenah. Večina globalnih energetskih in rudnih bogastev je v zasebni lasti; njihova prodaja prinaša ogromne dobičke lastnikom ter ogromne stroške družbi - zaradi onesnaženja in uničenja okolja ter hudo prizadetih lokalnih skupnosti.

Številni simboli, znaki, kombinacije besed in številk so zaščiteni in se ne morejo prosto uporabljati. Vse te in še številne “pravice” brani velikanska armada pravnikov, strokovnjakov za intelektualno lastnino, vladnih agencij in drugih ustanov, ki se ukvarja z varovanjem zasebnih pravic. Kazni za kršitve so izjemno visoke.

Posledično imamo na eni strani majhen odstotek ljudi, ki s pomočjo finančnih in pravnih mehanizmov ter tudi brutalne sile obvladuje velik del vseh globalnih dobrin, na drugi strani pa večino prebivalcev planeta, ki životari z manjšim delom vseh dobrin.

To je svet v katerem živimo; to je svet, ki smo ga ustvarili ljudje. Dobrine nas ločujejo, namesto da bi nas povezovale. Način, kako dobrine prehajajo med ljudmi, določa prevladujoče družbene odnose določenega obdobja in današnji čas lahko označimo kot dobo sebičnosti in ločenosti. A ne samo načini prehajanja dobrin, tudi človekov odnos do dobrin, ki jih danes dojema pretežno kot lastnino in sredstvo za zadovoljitev svojih potreb in želja, odraža človekovo globoko ločenost od »matrice življenja«, ki vsa bitja in življenjske sisteme povezuje v dobro delujočo in sooodvisno celoto. Svet se ločuje na tiste, ki imajo (dobrine) in tiste, ki (jih) nimajo. Iz te globoke ločenosti izvirajo konflikti, vojne, uničevanje okolja.

Potrebujemo novo razumevanje skupnih dobrin, ki so ključnega pomena za obstoj in blaginjo človeštva. Če želimo preživeti, potem 7 milijard ljudi, kolikor nas je na planetu (v letu 2012), preprosto ne more tekmovati za dobrine, kajti to vodi v dokončno uničenje planeta.

Ljudje nismo lastniki, temveč smo lahko le skrbniki planetarnih dobrin. Dobrine moramo zaščititi in izkoriščati v okvirih, ki jih dopušča planetarno okolje, da se ne poruši njegovo občutljivo ravnovesje. Namesto vsesplošnega (konkurenčnega) boja za globalne dobrine in njihove skrajno nepravične porazdelitve, mora nova temeljna družbeno-ekonomska paradigma postati skrb za globalne skupne dobrine in njihova medsebojna delitev, kar edino lahko omogoči ohranjanje planetarnega ravnovesja in zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi. To pa je predpogoj za mirno sobivanje vseh ljudi na planetu in njihovo blaginjo.

Skrb za globalne skupne dobrine in njihova pravična medsebojna delitev sta torej pot za rešitev kompleksne globalne okoljske, ekonomske in družbene krize.

nedelja, 07. oktober 2012

Naše skupne dobrine

Ljudje smo kompleksna bitja in živimo v kompleksnem okolju. Vpeti smo v naravno okolje, ki smo si ga prilagodili, a hkrati tudi precej poškodovali, kar nam bistveno otežuje naše bivanje. Prav tako smo del družbenega okolja, kjer se prepletajo številni, pogosto povsem navzkrižni interesi.

Čeprav smo na številnih področjih dosegli izjemen napredek, pa še vedno nismo rešili problema zadovoljevanja osnovnih potreb na ravni celotnega človeštva. Kljub velikanskemu napredku na področju znanosti in tehnologije ter na številnih drugih področjih, smo pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb še vedno na primitivni razvojni stopnji. Vemo, da je dobrin dovolj za vse ljudi, le izjemno neenakomerno oziroma nepravično so porazdeljene.

Dokler velik del človeštva le stežka ali celo sploh ne more zadovoljevati svojih osnovnih potreb, drugi del pa ima vsega preveč, toliko časa ne moremo pričakovati konca neprestanih konfliktov med ljudmi in stalne nevarnosti, da izbruhne vojna katastrofalnih razsežnosti. Velike razlike med ljudmi nas ovirajo, da končno zaživimo kot ena človeška družina in naredimo pomemben razvojni korak naprej. Čeprav različni, smo vendarle vsi ljudje in prav je, da drug z drugim začnemo ravnati – človeško.

V središču problema zadovoljevanja človekovih osnovnih potreb so dobrine; pri tem mislimo predvsem na tiste najpomembnejše: hrano, pitno vodo, ustrezno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje; poleg seveda ozračja, gozdov, oceanov, zemlje in drugih dobrin, ki so sploh ključnega pomena za življenje na planetu Zemlja. To so naše skupne dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih najbolj osnovnih potreb – omogočajo, da človek sploh JE. Ključne dobrine ne samo, da ne dosežejo vseh prebivalcev planeta, temveč naše nezmerno in netrajnostno ravnanje z njimi ogroža prihodnost celotnega planetarnega sistema.

Kako ravnati z dobrinami in kako si jih medsebojno deliti, sta ključni vprašanji, ki si jih mora postaviti sleherna družbena skupnost in ju seveda ustrezno reševati. Ravnanje z dobrinami in njihovo delitev nobena družbena skupnost – lokalna, državna, globalna – ne sme izpustiti iz svojih rok. So neki imaginarni trgi res poklicani, da odločajo o teh vprašanjih, s čimer jim je dobesedno prepuščena usoda družbenih skupnosti in nenazadnje celotnega človeštva?

Naj trgi odločajo, kdo bo jedel in kdo ne, kdo bo dobil zdravila in kdo ne, kdo se bo izobraževal in kdo ne in tako naprej? NE, trgi o tem ne smejo odločati, kajti trgi so v resnici orodje manjšega dela človeštva, katerega edini interes je pridobiti si velikansko bogastvo (planetarne dobrine) in si s tem pridobiti izjemno (ekonomsko in politično) moč.

Kako bomo ravnali z dobrinami, kako si jih bomo delili, sta vprašanji, na katera moramo odgovoriti ljudje sami; odločitve pa sprejeti demokratično. Razviti moramo mehanizme in institucije za takšno ravnanje z dobrinami, ki bo trajnostno in ki bo omogočilo pravično delitev dobrin med vse prebivalce planeta.

Mehanizmi in institucije skrbništva dobrin ter medsebojne delitve so že zasnovani in v določenih lokalnih okoljih že delujejo, še zlasti v lokalnih skupnostih (na primer skladi skupnih dobrin, različne oblike delitve dobrin). Razvoj takšnih mehanizmov in institucij, ki bodo pod demokratičnim nadzorom celotne človeške skupnosti, je nujno potreben, če želimo rešiti globoko krizo, v katero so nas pahnili trgi, ki niso nič drugega kot orodje bogate peščice Zemljanov – simboličnega 1 % – na račun vseh ostalih 99 %.

Skrb za skupne planetarne dobrine in njihova pravična delitev znotraj celotne človeške skupnosti sta torej osrednja elementa reševanja današnje krize in celo, naj se sliši še tako dramatično, prihodnosti človeštva.

sreda, 26. september 2012

Beethovnov(o) sklad(išče)

“Na svetu bi morali imeti eno veliko umetniško skladišče, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela, iz njega pa bi lahko vzeli karkoli bi potrebovali. Tako, kot je zdaj, pa moraš biti napol trgovec.” Ludwig van Beethoven

O veličini Beethovnovega dela nam ni potrebno posebej razpravljati. Vemo, kako predan je bil svojemu delu, navkljub temu, da je imel težave z zdravjem in, kar je za skladatelja še zlasti boleče, s sluhom, nazadnje je celo popolnoma oglušel. Beethoven ni skladal za denar, čeprav je tako kot vsak človek potreboval sredstva za preživetje, zato je moral biti tudi “napol trgovec” in prodajati svoja dela. Danes je Beethovnovo delo splošno dostopno, lahko rečemo, da je postalo dediščina človeštva; nihče si ga ne more lastiti.

Vendar stvari niso tako preproste, v resnici se Beethovnova želja ni uresničila; njegovih del skorajda ni mogoče brezplačno poslušati. Beethovnove partiture (notni zapisi) so resda na voljo komurkoli, a skladbo mora nekdo izvesti in pri tem nam oviro “postavijo” tako imenovane pravice intelektualne lastnine in avtorske pravice. Kar v praksi pomeni, da je vsakdo, ki posname ali izvede oziroma poustvari Beethovnovo delo, za “svoj” izdelek (posnetek ali koncert) avtorsko zaščiten. “Svoj” izdelek lahko prodaja, drugi pa morajo za njegovo uporabo (predvajanje po radiu, posnetek na CD-ju ali na kakem drugem nosilcu zvoka) plačati, v nasprotnem primeru jih avtor lahko sodno preganja. Kar je svojevrsten paradoks. Izjemno avtorsko delo, ki ga načeloma lahko uporablja kdorkoli, je v praksi zaščiteno in predstavlja čisto običajen tržni produkt.

A ne gre samo za glasbo in druga umetniška dela, danes skorajda vsaka stvar, ki se zapiše, izdela, razvije, izumi ali izboljša postane predmet zaščite intelektualne lastnine in avtorskih pravic. Ko podjetje pošlje na trg nov mobilni telefon, novo zdravilo, novo storitev, novo rastlinsko seme, ali sploh karkoli, je ta stvar pravno zaščitena z namenom, da se lahko komercialno izkorišča.

Je novo res novo

Peter Aleksejevič Kropotkin (1842 - 1921), ruski plemič, zoolog, filozof, znanstvenik, ekonomist, aktivist, geograf, pa tudi anarho-komunist, je jasno zapisal, zakaj je proti podeljevanju patentnih in drugih pravic, ki spadajo na področje intelektualne lastnine, kajti noben izum, nobena izboljšava, nobena stvaritev ni nastala brez predhodnega razvoja:

“Sleherna naprava ima enako zgodovino - dolg seznam neprespanih noči in revščine, razočaranj in radosti, delnih izboljšanj, ki so jih prispevale številne generacije brezimnih delavcev, ki so originalnemu izumu dodali te drobne malenkosti, brez katerih bi tudi najboljša ideja postala brezplodna. Še več: vsak nov izum je sinteza, je rezultat brezštevilnih izumov, ki so pred tem nastali na obsežnem področju mehanike in industrije.
Znanost in industrija, znanje in njegova uporaba, odkritja in njihova praktična izvedba vodijo k novim odkritjem; sposobnost možganov in spretnost rok, napor razuma in mišic - vse deluje povezano. Vsako odkritje, vsak napredek, vsako povečanje celotnega človekovega bogastva dolguje svoj obstoj fizičnem in mentalnemu trudu ljudi v preteklosti in v sedanjosti.

S kakšno pravico torej kdorkoli, pa če gre za še tako primeren in majhen del te ogromne celote, reče: “To je moje, ne vaše”.”

Vsaka nova stvar je pravzaprav le zadnji člen v skorajda neskončni verigi človeškega ustvarjanja, začenši s prvimi orodji iz kamene dobe. Noben sadež v resnici ne zraste iz niča; ne more se razviti brez debla, listov, korenin, vode, zraka, sonca in nenazadnje brez milijonov let evolucije. Je potem takem res tisti “zadnji v vrsti” upravičen, da prodaja izdelek, storitev ali stvaritev kot “svojega”, kot “svojo” lastnino? Je razum, intelekt, res nekaj individualnega, ločenega od intelekta vseh drugih. Da smo prišli do stanja, ko lahko ustvarjamo nekaj novega, moramo “vskrati” obsežno znanje preteklih generacij, ki nam ga posredujejo starši, šola, knjige, filmi itd.

Seveda je vsak človek poseben, unikaten, a vendarle je velik del svojega znanja pridobil iz skupnega “bazena” oziroma univerzalnega “skladišča” človeškega znanja (ki je bodisi zapisano v obliki črk, not, podob, v obliki ustnega izročila bodisi je “zapisano” v umovih ljudi). V to “skladišče” lahko dodamo nekaj novega, iz njega pa vedno lahko dobivamo velikansko bogastvo, ki so ga “tamkaj pustile” številne generacije. Kakšno pravico imamo torej, da si lastimo nekaj, k čemur smo dodali le “zadnjo malenkost”? Si res lahko lastimo intelekt, razum, ki je v osnovi univerzalen.

Ko dobrine postanejo lastnina

Intelektualna lastnina je pravna in ekonomska kategorija, ki “produkt” človeškega uma preobrazi v ekonomsko dobrino. Gre za podoben proces, kot pri pretvorbi skupnih materialnih dobrin v ekonomske dobrine. Ta proces se imenuje privatizacija in komercializacija: dobrina dobi lastnika (z nakupom, s prevaro ali silo), ki skupaj z lastništvom pridobi pravico do njenega tržnega izkoriščanja - komercializacije. Poglejmo si primer vode, ene ključnih globalnih dobrin. Voda je univerzalna dobrina, ki omogoča življenje vsem živim bitjem in omogoča delovanje celotnega življenjskega sistema Zemlje. Voda je neizmerno dragocena in je dostopna vsem bitjem, da jo uporabljajo; iz vidika življenja je vrednost vode neprecenljiva.

Vendar se vse pogosteje dogaja, da zasebno podjetje od države kupi vodni vir, ki je v resnici pravica oziroma “last” vseh ljudi. Podjetje vodo polni v plastenke in jo prodaja ljudem, ki so jo prej lahko dobili zastonj ali za manjše nadomestilo družbeni skupnosti. Ekonomistom se to zdi odlično, saj lahko zabeležijo denarni tok, kar pomeni, da se poveča gospodarska rast. Podjetje s svojim posegom pogosto onesnaži okolico, oteži lokalno kmetijstvo in poruši ekološko ravnovesje, a ekonomisti teh stroškov ne zaznavajo in v ekonomskih bilancah se zasebna polnilnica vode zares izplača. Dejansko pa se korist, ki jo je od vodnega vira prej imela širša skupnost, prenese v roke vsega nekaj posameznikov, ki s polnilnico služijo, na račun vseh ostalih.

Podobno pa intelektualna lastnina pomeni proces privatizacije in komercializacije na področju intelekta oziroma stvaritev človeškega uma. Intelektualna lastnina je precej nov “izum” človeštva (star nekaj več kot stoletje), ki lastnino materialnih dobrin širi na področje razuma, intelekta oziroma nematerialnih dobrin. Last vodnega vira se ne razlikuje od lastništva avtorskega dela - knjige, članka, skladbe, slike itd. V obeh primerih je dostop omejen ali bolj natančno: dostop do dobrine je pogojen s kupno močjo posameznika, organizacije ali družbene skupine.

Tako postanejo splošne intelektualne dobrine (zapisana beseda, glasba, umetniška dela, izumi in tehnološke rešitve, modeli in znaki) zasebna last - lastnina posameznikov, podjetij in drugih organizacij. Patenti se praviloma zaščiteni 20 let, medtem ko so avtorska in sorodna dela zaščitena za čas avtorjevega življenja in še 70 let po njegovi smrti. Kot smo že poudarili, je vsak poustvarjalec Beethovnovega dela, ki sicer ni več avtorsko zaščiteno, imetnik “lastne” avtorske pravice, kar pomeni, da je njegova izvedba Beethovnove skladbe zaščitena še 70 let po njegovi smrti.

Univerzalna dostopnost in obča korist

»Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako misel, če ti je prav… Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7.VIII.1896 v občo korist… Jakob Aljaž na Dovjem.«

Leta 1895 je Jakob Aljaž odkupil vrh Triglava za 1 goldinar, skupaj z parcelo na kateri danes stoji Kredarica, pa je odštel 5 goldinarjev. Aljaž je že naslednje leto na vrhu Triglava postavil manjši “stolpič”, nanj pa dal zapisati zgornje besede. Ker ni šlo drugače, je sam postal lastnik vrha Triglava in območja Kredarice, a ta svet je namenil v občo korist. Na vrh ni postavil napisa “zasebna lastnina”, ki ga danes pogosto srečamo v gozdovih, na travnikih, celo na obalah jezer, temveč je Aljaž ozemlje namenil v občo korist. Zasebna lastnina torej nujno ne izključuje obče koristi.

Tudi Beethoven ni ustvarjal zasebne lastnine s katero bi trgoval. Želel je, da njegova glasba živi in koristi drugim, odtod njegova zamisel o “velikem umetniškem skladišču, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela in iz katerega bi lahko vzeli karkoli bi potrebovali.” Prav nič drugače ne bi smelo biti z drugimi umetniškimi, strokovnimi, znanstvenimi in drugimi deli, ki jih ustvarja človek.

Sicer pa moramo o lastnini začeti razmišljati drugače, kajti ne gre samo za ekonomsko kategorijo, s katero lahko svobodno trgujemo, saj tudi ekonomija ni samo “veda o trgovanju”. Izvorni, starogrški, pomen besede ekonomist, je nekaj povsem drugega: ekonomist (oikonomos) je skrbnik in upravitelj nekega premoženja, lastnine, ki so jo že Stari Rimljani ločevali na zasebno, javno in skupno.

Poudarek na skrbništvu in upravljanju, namesto na lastništvu in izkoriščanju

Danes se še zlasti slavi zasebno lastnino, saj naj bi zasebniki z njo najbolj učinkovito in odgovorno ravnali; pa res? Mar nimamo dovolj dokazov, kako destruktivno zasebna podjetja ravnajo z naravnimi viri, medtem ko celo najbolj “primitivne” skupnosti z naravnimi viri že tisočletja upravljajo na trajnosten način. Javna lastnina (predvsem tiste dobrine, ki jih zagotavlja družbena skupnost v javno dobro - javno izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo, javne knjižnice in televizija, komunalne storitve, prometna infrastruktura itd.) in še zlasti skupna lastnina pa v nasprotju z zasebno lastnino vse bolj izgubljata na pomenu.

Danes moramo znova opredeliti, kaj je to skupno, javno in zasebno, še zlasti skupno. V to kategorijo moramo vsekakor vključiti zrak, atmosfero, vodo v vseh oblikah, zemljo, gozdove, energetske vire in mineralna bogastva, znanje, kulturo in umetniške stvaritve, internet, genetski material živih bitij - to so dobrine, ki so ključnega pomena za obstoj in blaginjo človeštva. Človeštvo kot celota mora biti skrbnik in upravitelj teh dobrin.

Seveda lahko gozdove in zemljo izkoriščajo oziroma imajo v lasti posamezniki in podjetja, a z njimi morajo ravnati skrbno, odgovorno in v občo korist človeštva. Kar za različne dobrine seveda pomeni različne pristope. Če nekdo izkorišča energetske vire, mora za to pravico del svojega dohodka nameniti družbeni skupnosti (bodisi lokalni bodisi širši) in pokriti vse stroške morebitnega onesnaženja narave ter druge stroške, ki jih njihovo ravnanje povzroči skupnosti.

Pravice intelektualne lastnine so danes prej ovira, kot pa korist splošnemu razvoju, razen z vidika povsem zgrešenega koncepta gospodarske rasti. Prav je, da se ve, kdo je avtor (knjige, članka, umetnine), poustvarjalec nekega originalnega dela (skladbe, gledališke igre itd.) ali izumitelj in prav je, da je za svoje delo na nek način nagrajen, ni pa prav, da za tako dolgo obdobje zaščiti “svoje” pravice in drugim onemogoči, da bi do tega dela dostopali. Kar je podobno, kot če bi nekomu onemogočali, da pije vodo ali celo, da diha zrak.

Na srečo že danes obstaja več rešitev, ki omogočajo, da so skupne dobrine lahko dostopne vsem, a hkrati zaščitene pred uničenjem ali pred pretiranim in destruktivnem izkoriščanjem.

Medsebojna delitev skupnih dobrin

“Potrebujemo novo vrsto skupnega bogastva, da bi zaščitili premoženje Zemlje, rešili naše zasebne in javne dolgove ter ustvarili globalno družbo pravičnosti, medsebojne delitve in ravnovesja v korist vseh. Naše skupne dobrine so kolektivna dediščina človeštva - skupni viri narave in družbe, ki smo jih podedovali, jih ustvarjamo in uporabljamo.” (Global Common Trust)

Na področju intelektualne lastnine je vse več človeških stvaritev, še zlasti na svetovnem omrežju, ki so prosto dostopne v okviru licenc Creative Commons, Open Definition in drugih. Na področju glasbe na primer deluje neprofitna organizacija Musopen (“music open”), ki “skladišči” glasbene posnetke in ti so popolnoma svobodno dostopni komurkoli - tu so “našle” prostor tudi Beethovnove skladbe. Neprofitna organizacija Global Commons Trust (Globalni sklad skupnih dobrin) na primer zagovarja in prakticira ustanovitev skladov (trusts), ki v splošno dobro upravljajo in skrbijo za skupne dobrine človeštva itd.

Do skupnih dobrin imamo pravico prav vsi ljudje, zato je edino smiselno in pravično, da si jih medsebojno delimo in hkrati z njimi ravnamo skrbno ter odgovorno. Beethovnova ideja vendarle začenja živeti.

petek, 17. avgust 2012

Jezdeci na Zemlji

“Iz Lune izgleda Zemlja tako majhna in krhka ter tako izjemno majhna pika v tem vesolju, da jo lahko prekriješ s svojim palcem. Potem spoznaš, da je na tej piki, na tej modri in beli stvari, vse, kar nam kaj pomeni - vsa zgodovina, glasba, poezija, umetnost, smrt in rojstvo in ljubezen, solze, radost, igre, vse to je prav tam na tej majhni piki, ki jo lahko pokriješ s svojim palcem. In iz te perspektive spoznaš, da si za vedno spremenjen, da je tam nekaj novega, da odnos do Zemlje ni več, kakršen je bil prej.” Rusty Schweickart

Ameriški astronavt Rusty Schweickart je bil leta 1969, le nekaj mesecev pred uspešnim pristankom Američanov na Luni, član posadke na odpravi Apollo 9. V času odprave je moral zaradi manjšega popravila iz vesoljskega plovila in v času tega “vesoljskega sprehoda” je imel izjemno izkušnjo, ki mu je spremenila življenje. Na podlagi tega doživetja je leta 1977 napisal krajši esej Nobenih okvirjev, nobenih meja; povezanost s celotnim planetom - iz vesolja (No Frames, No Boundaries; Connecting with the whole planet - from space). V letu 2012 pa je izšel še DVD z naslovom Eno ljudstvo, en planet (One People: One Planet), ki prikazuje astronavtov sprehod po vesolju in njegov opis izkušnje. V času, v katerem živimo, so misli ameriškega astronavta Rustya Schweickarta tako močne in pomembne, da se jih splača spomniti in o njih razmisliti.

Rusty se je v tistih izjemnih trenutkih, ko je potoval nad Zemljo, spraševal, s čem si je zaslužil to izjemno doživetje, ta “božji dotik”, ki ga drugi niso mogli izkusiti. Prešinilo ga je, da ta izkušnja ni namenjena samo njemu, temveč, da predstavlja “element čutenja za vse človeštvo, kot posameznik, ki izkuša za vsakogar.” Občutil je, da je “del celote življenja” in da ima odgovornost svojo dragoceno izkušnjo deliti z drugimi. In res jo je.

Meje in ločnice

“Pogledaš dol in si ne moreš predstavljati, koliko meja in ločnic si prešel, vedno znova in znova in znova, pa jih niti vidiš ne. Potem se znajdeš tam - stotine ljudi na Bližnjem vzhodu se pobija med seboj nad neko imaginarno črto, ki se je niti ne zavedaš niti je ne moreš videti. In od tam, odkoder jo gledaš, je stvar celota, Zemlja je celota in tako lepa je. Želiš si, da bi v vsaki roki držal osebo, po eno iz vsake strani različnih konfliktov in jim rekel: “Poglejte. Poglejte iz te perspektive. Poglejte tja. Kaj je pomembno?””, je zapisal Rusty Schweickart.

Koliko smo pripravljeni vložiti, da ubranimo “moje” in “naše”? Koliko konfliktov in vojn je bilo sproženo, da bi obranili črte - meje, ki smo jih postavili ljudje sami? Za obrambo vseh teh meja in ločnic smo pripravljeni vložiti veliko energije - v obliki sovražnosti, nasilja, izkoriščanja, vojn itd. Ko bi le za trenutek poskusili podoživeti izkušnjo celote, enosti z vsemi živimi bitji, kakršno je doživel ameriški astronavt Schweickart. Potem bi vse te meje v hipu padle.

Danes, po toliko letih, nam še vedno manjka pogled na Zemljo iz druge perspektive; manjka nam razumevanje, da smo eno ljudstvo, ki živi na enem planetu. In pri tem nam ni potrebno izbrisati meja in zavreči naših raznolikih nacionalnih, kulturnih, verskih in ekonomskih identitet, temveč jih razumeti kot bogastvo raznolikosti. “Ko v uri in pol obkrožiš Zemljo, začenjaš spoznavati, da je tvoja identiteta povezana s celoto. In to povzroči spremembo,” je zapisal Rusty Schweickart. Raznolike identitete nas ne smejo razdvajati, temveč lahko obogatijo celotno človeško družbo.

Jezdeci na Zemlji skupaj, bratje v večnem mrazu

Astronavt Rusty Schweickart je na koncu svojega eseja citiral ameriškega pesnika in pisatelja Archibalda MacLeisha, ki je leta 1968 (v času odprave Apollo 8) napisal kratek esej z naslovom Jezdeci na Zemlji skupaj, bratje v večnem mrazu (Riders on Earth Together, Brothers in Eternal Cold), leto pred Rustyevo izkušnjo na poletu nad Zemljo. Sprememba perspektive in nov pogled na Zemljo bosta spremenila predstavo o Zemlji in človekovi vlogi na njej, je poudaril MacLeish. Ljudje bomo končno spoznali, da smo “jezdeci” na planetu, resnični bratje in sestre. Archibald MacLeish je leta 1968 med drugim zapisal:

“Srednjeveška predstava o Zemlji je človeka postavila v središče vsega. Jedrska predstava o Zemlji ga je postavila v prazen prostor - celo preko območja razuma - izgubljenega v absurnosti in vojni. Ta nova predstava bo morda imela drugačne posledice. Oblikovana v umih herojskih človeških raziskovalcev, lahko na novo oblikuje podobo o človeštvu. Nič več ta nenaravna figura v centru, nič več degradirana žrtev na obrobju resničnosti in zaslepljena s krvjo, človek lahko končno postane to, kar je. Videti Zemljo, kakršna je v resnici, majhno in modro in lepo v tej večni tišini, v kateri pluje, je videti jezdece na Zemlji skupaj, brate in sestre na tej lesketajoči milini v večnem mrazu - ljudji, ki zdaj vedo, da so zares bratje in sestre.”

Bomo končno zaživeli kot bratje in sestre na enem planetu, ki je naš skupni dom?

sreda, 08. avgust 2012

Ekonomija celote

Živimo v svetu obilja. Četudi nas je (v letu 2012) že 7 milijard, je dobrin dovolj za vse ljudi; nikomur ne bi bilo potrebno živeti v pomanjkanju, kaj šele stradati. Sleherni Zemljan bi lahko zadovoljeval svoje osnovne potrebe, kar pomeni, da bi imel dovolj hrane, pitne vode, živel bi v primernem bivališču in imel dostop do zdravstvenega varstva ter izobraževanja. To ni znanstvena fantastika, temveč povsem realno dejstvo; na to, da je hrane dovolj in da je pomanjkanje (ekonomisti temu rečejo redkost) te ključne dobrine le mit, so nas že dolgo nazaj opozorili Frances Moore Lappé, Joseph Collins in Peter Rosset v knjigi 12 mitov o lakoti (World Hunger: 12 Myths).

Zakaj potem del sveta trpi tako hudo pomanjkanje, drugi del pa polni smetišča s povsem uporabnimi dobrinami, med njimi tudi s hrano? Kdo je odgovoren za tako stanje, ki je ne samo nečloveško in nemoralno, temveč tudi izjemno nevarno, saj velika nesorazmerja v današnji globalni družbi povzročajo hude stiske, nemire, konflikte in celo vojne? Zakaj nekatere, tudi najbolj osnovne dobrine ne dosežejo številnih prebivalcev planeta?

Sistem, ki je odgovoren za proizvodnjo in distribucijo (razdelitev) dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih potreb, ne ustreza zdajšnjim razmeram v svetu. Ta sistem imenujemo ekonomski in njegova naloga je zagotavljati materialno osnovo za bivanje in preživetje človeštva. Današnji ekonomski sistem sicer lahko imenujemo kapitalistični, a dejansko gre samo za zadnjega v dolgi vrsti sistemov, ki so bili utemeljeni na medsebojnem tekmovanju za globalne dobrine, njihovemu neomejenemu izkoriščanju in izkoriščanju številnih ljudi.

Tekmovanje za dobrine v osnovi izhaja iz splošno sprejetega občutka ločenosti - stanja, ko sebe, svojo družino ali državo občutimo kot nekaj ločenega - ločenega od drugih ljudi, drugih držav in nenazadnje tudi okolja. V ekonomskem sistemu je zelo čislana konkurenčnost, a ta ni nič drugega kot pogosto zelo brutalno tekmovanje oziroma vojna za dobrine. Ekonomski sistem posameznika, posamezno podjetje ali posamezno skupnost obravnava kot ločeno enoto, ki si mora v tekmi z drugimi zagotoviti preživetje. To naj bi izhajalo iz narave, kjer naj bi vladal “boj za preživetje” med posameznimi organizmi.

V resnici pa je narava “mreža darov”, kjer vsak njen delček (bitje) neprenehoma dobiva in daje ter s tem omogoča nemoteno delovanje celotnega planetarnega sistema. Kroženje darov v naravi zagotavlja brezkončni krog in napredovanje življenja. Človek je ta krog prekinil, saj predvsem jemlje - jemlje drugim ljudem, naravnemu okolju in drugim bitjem. Če vzamemo darilo, je prav, da tudi sami dajemo darila. Ekonomski sistem, ki ga je ustvaril človek, je namesto na kroženju utemeljen na kopičenju (akumulaciji) dobrin. Le-te se kopičijo v rokah posameznikov, za vse ostale pa jih je le malo ali premalo.

Ekonomski sistem iz skupnih dobrin, ki pripadajo vsem ljudem, ustvarja redke oziroma ekonomske (tržne) dobrine. Dobrinam, ki so dejansko darovi narave in stvaritve človeštva, se v ekonomskem sistemu podeli (denarna) vrednost in lastništvo. Tako iz dobrin nastane (trgovsko) blago. Načeloma s tem ni nič narobe, če pa zaradi tega številni ljudje nimajo niti dostopa do pitne vode, hrane in zdravil, potem je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Sredi obilja se ustvari pomanjkanje, saj je dostop do dobrin odvisen od denarja in lastninskih pravic, ne pa od dejanskih potreb ljudi.

V središču procesa pretvorbe dobrin (darov narave in človeških stvaritev) v blago je denar. Namesto, da bi denar spodbujal kroženje dobrin med ljudmi in skupnostmi, za kar je bil tudi ustvarjen, pa omogoča kopičenje (akumuliranje) bogastva v rokah posameznikov. Iz študije davčnega strokovnjaka Jamesa Henrya izhaja, da je svetovna elita v tako imenovanih davčnih oazah skrila kar 21 bilijonov dolarjev oziroma 21.000 milijard dolarjev (V davčnih oazah skritih 21 bilijonov dolarjev?). To je denar, ki bi v hipu rešil vse globalne probleme in poleg tega pa niti obdavčen ni. Dobrin in denarja dejansko ni premalo, imamo le ekonomski sistem, ki omogoča umetno ustvarjanje pomanjkanja.

A glavni problem ni v denarju samem, temveč v povsem specifični obliki denarja, ki nastaja kot dolg na podlagi obresti. Namesto, da bi države same izdajale denar in omogočale normalno delovanje ekonomskega sistema ter skrbela za zadovoljevanje potreb ljudi, si morajo denar izpostojati pri bankah (prav tako kot podjetja in posamezniki), ki so večinoma v zasebni lasti. Denar je tako že v samem izvoru obremenjen z obrestmi, kar pomeni, da mora država za “svoj” denar vračati več denarja, kot ga je prejela. S tem se v ekonomskem sistemu neprestano veča dolžniška “luknja”. Velik del ekonomske dejavnosti je tako namenjen pokrivanju te “luknje”, namesto, da bi bil namenjen zadovoljevanju resničnih potreb vseh članov skupnosti.

Naslednji pomemben problem je sprejemanje ključnih ekonomskih odločitev. V prej omenjeni knjigi Svetovna lakota: 12 mitov avtorji pravijo, da glavni vzrok za lakoto ni pomanjkanje hrane ali zemlje, temveč “pomanjkanje demokracije”. Danes se ekonomske odločitve sprejemajo daleč od ljudi, ki se jih te odločitve še kako tičejo. Iz tisoče kilometrov oddaljenih sedežev finančnih institucij in korporacij se vsega nekaj posameznikov odloča o tem kaj, kako in koliko se bo proizvajalo ter kako in komu se bo delilo. Povsem odveč je poudariti, kako pomembno te odločitve vplivajo na življenje posameznikov, lokalnih skupnosti, držav in regij. Nedopustno je, da ljudje ne morejo odločati o življenjsko pomembnih ekonomskih vprašanjih, kar je povsem v nasprotju s splošno sprejetimi načeli človekovih pravic in demokracije.

Denar in ekonomski sistem sta izključno človeški stvaritvi, kar pomeni, da ju lahko spremenimo. Denar, banke, podjetja in druge ekonomske institucije ter ekonomski mehanizmi lahko služijo celotnemu človeštvu in ne samo peščici. Najti moramo nove poti, vendar to ne pomeni, da moramo uničiti vse, kar poznamo danes. Trgov ni potrebno ukiniti, a nekatere dobrine preprosto ne spadajo tja in med njimi so nedvomno hrana, pitna voda in druge nujno potrebne dobrine za zadovoljevanje človekovih potreb. Denarja ni potrebno ukiniti, le (spet) mora postati pripomoček za kroženje dobrin, ne pa sredstvo za kopičenje bogastva v rokah peščice.

Občutek ločenosti, ki je prav tako samo stvaritev človeškega uma, na srečo danes vse bolj slabi. Ljudje so vse bolj povezani, k čemer veliko prispevajo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, socialna omrežja in transportna sredstva. Vse več ljudi svet dojema kot medsebojno povezano celoto vseh bitij in njihovega naravnega okolja.

Ekonomski sistem ljudi lahko povezuje, ne pa da jih ločuje in dela sovražne. Nove ekonomske oblike, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin, sodelovanju in skupnemu upravljanju, v manjši obliki že prispevajo k preobrazbi sveta, kjer bodo dobrine ponovno postale darovi, ki posamezne dele (človeka in vsa druga bitja) povezujejo v skladno delujočo celoto. 

sobota, 07. julij 2012

Smo lahko optimistični

Smo lahko za spremembo optimistični? Kljub številnim grožnjam, ki pretijo človeštvu, lahko z upanjem zremo v prihodnost? Navkljub podnebnim spremembam, onesnaženju okolja, prenaseljenosti, ekonomski in še posebej prehranski krizi, političnim napetostim in tako naprej.

Zelo pomembno je razumeti, da so grožnje, ki pretijo človeštvu, izključno posledica človekovih aktivnosti. Ali povedano drugače: edina grožnja človeštvu je človeštvo samo. Kar je dobro in slabo hkrati. Dobro je, ker človeštvo svojo destruktivno pot lahko kadarkoli spremeni. Slabo je, ker spremembe niso nekaj samoumevnega; nič se ne bo zgodilo samo po sebi. Potrebni so veliki napori, še zlasti pa sprememba človekove miselnosti.

Sodelovanje namesto “vsi proti vsem”

Rešitve, ki nam jih ponujajo ljudje “od zgoraj” oziroma naši ekonomski in politični voditelji, krizo prej zaostrujejo, kot pa jo rešujejo in te njihove “rešitve” so: povečanje konkurenčnosti, povečanje produktivnosti in strogo varčevanje. Bolj ko bomo konkurenčni in produktivni, bolj bomo zaostrili ekološko krizo in povečali razlike med ljudmi. Z varčevanjem, ki je v resnici zmanjševanje pravic večine prebivalstva, pa se še poglablja ekonomski del krize.

Tisto, čemur pravimo konkurenčnost, dejansko ni nič drugega kot tekma oziroma vojna vseh proti vsem. Konkurenčnost naj bi bila gibalo razvoja, a to še zdaleč ne drži. Konkurenčnost resda lahko prinese nekatere boljše proizvode, a cena za to je strašno visoka, saj se v medsebojni konkurenčni vojni uničujejo okolje, ljudje in posledično tudi družbene skupnosti.

V resnici je s sodelovanjem mogoče storiti mnogo več; poglejmo si primer. Evropski znanstveno raziskovalni center CERN (Evropska organizacija za jedrske raziskave) združuje "20 evropskih držav, ima 2.600 polno zaposlenih ljudi, poleg njih pa sodeluje še okrog 7.900 znanstvenikov in inženirjev iz 580 univerz ter raziskovalnih institucij". Posamezna država ali korporacija nikoli ne bi uspela priti do tako pomembnih odkritij in tako zahtevnih tehnoloških rešitev, kakršnih smo priča v CERN-u (odkritje tako imenovanega “božjega delca” v letošnjem letu).

Spremembe od spodaj navzgor

Podoba današnje politike in ekonomije vsekakor ni spodbudna, a to je le “zunanja podoba”. Ljudje na ključnih položajih - politični voditelji in voditelji mednarodnih institucij, šefi bank in drugih finančnih institucij, direktorji večjih ali manjših podjetij, župani in tako dalje - nimajo niti idej niti volje niti interesov, da bi se lotili ključnih sprememb, ki so potrebne, da stopimo s poti, ki nas počasi in vztrajno vodi proti “prepadu in propadu”. Na svet dobesedno gledajo “od zgoraj” in tako se tudi obnašajo.

Pravi vzrok za optimizem je trend sprememb, ki se začenjajo spodaj, med običajnimi ljudmi in postopno spreminjajo strukturo družbe proti vrhu. Danes številni ljudje ustanavljajo gibanja, društva, sprožajo različne pobude, ustanavljajo kooperative in socialna podjetja itd. Skupno tem novim oblikam je, da so demokratično organizirane, da ne delajo za dobiček, da sodelujejo in delajo za splošno blaginjo.

Dostop in delitev pred lastništvom in individualno potrošnjo

Nove ekonomske in družbene oblike dajejo velik pomen dostopu do dobrin in ne nujno lastništvu le-teh. Namesto, da bi kupili vse, kar potrebujemo (individualna potrošnja), si nekatere stvari na različne načine lahko delimo. S tem se zmanjša obremenitev okolja, hkrati pa se povečajo solidarnost, sodelovanje in medsebojna povezanost med ljudmi.

Lahko smo optimistični, a še veliko moramo narediti. Nič ni samoumevno, nič se ne zgodi samo od sebe.