petek, 30. december 2011

2012

2011 - leto prebujenja

Ozrimo se najprej v iztekajoče leto. Leto 2011 je predvsem leto prebujenja človeštva. To leto sta najbolj zaznamovala dva dogodka oziroma procesa: arabska pomlad in gibanje Okupirajmo ali Mi smo 99%. Eno in drugo bo imelo velik vpliv na našo prihodnost.

Sporočilo arabske pomladi je jasno: noben, še tako okruten diktatorski režim nima prihodnosti, ljudje so za svojo svobodo pripravljeni storiti vse, tudi žrtvovati svojo življenja. Ne gre samo za diktature, sporočilo je namenjeno vsem politikom, ki delujejo ali bodo delovali proti interesom svojih državljanov. Ključno sporočilo in zahteva arabske pomladi je: svoboda za vse.

Drugi ključni dogodek leta 2011 je gibanje Okupirajmo oziroma Mi smo 99%. Gibanje se je začelo že maja v Španiji, a pravo obliko je dobilo z septembersko zasedbo Wall Streeta (Occupy Wall Street), kjer se je tudi oblikovalo glavno sporočilo - Mi smo 99%. Simbolno in dejansko sporočilo gibanja je, da se človeštvo zaveda, da mu (dejansko že tisočletja) vladajo elite (1%), ki vedno poskrbijo predvsem zase in da so stare poti, ki prinašajo korist samo tem elitam - ekonomsko tekmovanje, izkoriščanje drugih ljudi in okolja, špekulativno poslovanje, neprestana gospodarska rast - za človeštvo kot celoto povsem neustrezne in preživete. Ključno sporočilo in zahteva gibanja Okupirajmo je: blaginja za vse.

Rečemo torej lahko, da se je v letu 2011 jasno oblikovalo sporočilo in zahteva človeštva: svoboda in blaginja za vse. A tokrat ne gre samo za željo prosvetljenih posameznikov, temveč za jasno sporočilo milijonov in milijonov ljudi po vsem svetu. Tega sporočila ne bo smel preslišati noben resen politik, ki bo želel delovati na dolgi rok.


2012 - leto uveljavljanja novega

Ključno vprašanje leta 2012 bo, kako do “svobode in blaginje za vse”? Če pozorno preučimo dogodke v letu 2011, so nove poti že začrtane, še zlasti v okviru gibanja Okupirajmo. Gibanje skuša doseči širšo vključenost v procese odločanja in uveljavlja nove ekonomske oblike.

Širša vključenost v procese odločanja

Demokracija sicer zagotavlja, da imajo ljudje vpliv na izbiro svojih voditeljev, a ti so demokracijo uspeli zožiti na volitve, medtem ko vse ostalo poteka bolj ali manj v okviru različnih interesnih združenj oziroma političnih strank. Dejansko nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo, da bi ljudje lahko bolj sodelovali pri različnih odločitvah, ki se neposredno tičejo njihovega vsakdanjega življenja. A ne gre samo za politične odločitve na vseh nivojih, temveč tudi za ekonomske odločitve. Večina podjetij danes deluje kot najbolj skrajna oblika diktatur s povsem togo hirearhično strukturo, brez možnosti soodločaja drugih udeležencev v procesu poslovanja (zaposleni, lokalne skupnosti, zastopniki interesov okolja itd.).

Nove ekonomske oblike

Nova gibanja uspešno uveljavljajo nove ekonomske oblike, ki “delujejo” po principih pravičnosti, solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Ekonomije ne dojemajo več kot ločenega družbenega področja, temveč kot družbeno-ekonomsko celoto, kajti blaginja posameznika in posamezne ekonomske organizacije je odvisna od blaginje celotne skupnosti. Nove družbeno-ekonomske oblike dajejo prednost dostopu pred lastništvom dobrin, skupni uporabi ali so-uporabi nekaterih dobrin, oblikovanju skladov iz katerih se zadovoljuje potrebe vseh in tako naprej. Seveda bodo današnje ekonomske oblike preživele, tudi individualna potrošnja in lastnina, spremembe na številnih področjih pa bodo neizogibne, če želimo ohraniti planetarno okolje in hkrati vsem ljudem zagotoviti blaginjo.

Leto 2012 bo torej začetek dolgotrajnega obdobja družbeno-ekonomskih sprememb in uveljavljanja novih političnih in ekonomskih oblik v smeri “svobode in blaginje za vse”. Če s temi spremembami ne bomo odlašali, bodo postopne oziroma evolutivne, če bomo probleme sveta skušali reševati na stare načine, pa bodo spremembe nenadne oziroma revolucionarne. Vsekakor je boljša prva pot.

Srečno 2012.

nedelja, 18. december 2011

Zbogom gospodarska rast

Kar številni aktivisti in strokovnjaki poudarjajo že dlje časa, je zdaj končno izrekel tudi visok politik in to celo - nemški finančni minister. Minister Wolfgang Schäuble je za tednik Die Zeit zapisal: "Tako kot se moramo boriti proti lakoti v svetu, moramo tudi omejiti gospodarsko rast v naših zahodnih državah." Vir: Dnevnik (in tudi vse drugo, kar je v navednicah)

Kdor samo malo logično razmišlja, ve, da gospodarska rast v nedogled ni mogoča. Te namreč planetarno okolje preprosto ne more preživeti in posledično je ne more preživeti niti človeštvo. Gospodarska rast je smiselna do neke meje, ki jo določata blaginja neke družbe in zmožnost planetarnega okolja.

Razvite države - večina evropskih držav, ZDA, Japonska in še nekaj držav - so kot celota že dosegle in celo presegle blaginjo, ki omogoča njenim prebivalcem kvalitetno življenje (visok standard, visoka raven storitev kot sta zdravstvo in izobraževanje, razvita infrastruktura itd.). Problem je, da te blaginjo ne uživajo vsi prebivalci teh držav in kar je še huje: razlike med bogatimi in revnimi se drastično povečujejo.

"Zahodna gospodarstva so dosegla določeno raven nasičenosti. V teh razmerah so naši cilji in naloge predvsem nadzor nad neenakostjo in napetostmi, ki bi bile njene posledice," pravi minister Schäuble. Torej ne potrebujemo gospodarske rasti, potrebujemo pa soočenje z vse večjo neenakostjo in njenimi vse hujšimi posledicami (nezadovoljstvo, frustracije, revščina, brezposelnost, ki se izražajo skozi številne družbene konflikte). Z drugimi besedami: v materialnem smislu imamo vsega dovolj (in celo preveč), a le kot celotna družba, medtem ko so znotraj družbe razlike (pre)velike in te povzročajo največje probleme.

Razvite države poleg tega že dolgo preobremenjujejo planetarno okolje in se še vedno obnašajo, kot da niso ničesar krive in za nič odgovorne (zadnji primer je Kanada, ki je zaradi lastnih - predvsem naftnih - interesov preprosto izstopila iz Kjotskega protokola o omejitvah izpustov toplogrednih plinov v ozračje).

Če nimamo gospodarske rasti, pravi nemški finančni minister, to še “ne pomeni, da je naša gospodarska politika neuspešna, ampak da smo dosegli visoko raven blaginje za večji del prebivalstva, kar morajo drugi šele doseči. To moramo sprejeti."

Zdaj moramo torej najti nove politične in ekonomske poti, ki ne bodo slonele na neprestani gospodarski rasti, temveč na trajnostnem razvoju (kvaliteta pred kvantiteto) in na pravičnejši porazdelitvi rezultatov tega razvoja. Nove, okoljsko sprejemljive tehnologije in novi odnosi, ki temeljijo na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi, so edina prava pot v prihodnost.

torek, 13. december 2011

Ljudje, ki delijo

“Mi delamo delitev zabavno, poceni, zeleno in enostavno.
Mi dokazujemo, da je delitev rešitev za naše globalne probleme.
Mi smo ljudje, ki delimo.
Mi mislimo, da je delitev smiselna, kaj pa vi?”

V Veliki Britaniji obstaja zanimivo gibanje, ki se imenuje The People Who Share (Ljudje, ki delijo). Pravzaprav gre hkrati za gibanje in za spodbujanje socialnega podjetništva (social enterprise). Posvečajo se cilju, da bi “izgradili svet, v katerem bodo ljudje delili svoje spretnosti, čas, vire, znanje, odgovornost, priložnosti, ideje, dobrine, storitve in stvari.” Cilj gibanja je spodbuditi 10 milijonov Britancev, da bi delili v svoji lokalni skupnosti in tudi širše.

Delitev se je že tako prijela, da se danes že govori o novi vrsti ekonomije, ki se imenuje ekonomija delitve (Sharing Economy), o novem sektorju - sektor delitve (sharing sector) in o ljudeh, ki delijo (sharers).

Sektor delitve

Sektor delitve je nov hitro rastoč družbeno-ekonomski sektor, ki vključuje: delitev avtomobilov (npr. Zipcar), prodajno izmenjavo stvari (swap trading; npr. Swap.com) in spretnosti (skill swapping; npr. Swapaskill.com, glej Guardian), časovno bančništvo (time banking; npr. TimeBanks USA, prosto kroženje dobrin (freecycling; npr. Freecycle.org), recikliranje, prodajo že rabljenih stvari (shwopping), začasno oddajo/najem stvari (peer2peer rental; npr. Zilok), delitev zemlje (npr. Landshare), delitev sedeža v avtu (liftshare), delitev znanja itd.

Sektor delitve se naglo veča in imel bo pomemben vpliv na ekonomijo prihodnosti. Nekatera velika podjetja so že zaznala pomen delitve, tako na primer ameriška avtomobilska korporacija General Motors podjetju za sosedsko delitev avtomobilov RelayRides omogoča enostavno odklepanje in zaklepanje avtomobilov z mobilno storitvijo OnStar. S tem se možnost delitve avtomobilov zelo poveča; dejstvo je, da so takšen podjetniški način delitve prepoznale tudi velike firme.

Ekonomija delitve

“Delitev je učinkovitejši način uporabe planetarnih virov; ekonomija delitve omogoča, da ljudje in planet živimo v sozvočju; pri ekonomiji delitve je dostop je pomembnejši kot lastništvo, izkušnje so pomembnejše od posedovanja in premoženje, ki ga imamo, ima večjo vrednost,” med drugim pravijo pri svoji viziji v gibanju The People Who Share (Our Vision).

Kaj pa pri nas

Tudi pri nas lahko opazimo premike v smeri ekonomije delitve:

Zmenek z drugo obleko je primer izmenjave starih, a še uporabnih oblačil. Dogodek je bil zabaven, koristen in “zelen”, saj so s tem dogodkom po ocenah organizatorjev prihranili oziroma "ohranili 900.000 litrov vode, 6000 kWh električne energije in 1,5 kilograma pesticidov."

PosodiAvto je slovenska različica sistema sosedske delitve avtomobilov.

BicikeLJ je sistem delitve koles, ki so ga organizirali v Ljubljani.

Sejem medsebojne delitve je enostavna oblika izmenjave različnih stvari.

Skratka možnosti, priložnosti in idej je veliko. Samo uresničiti jih je treba.

petek, 02. december 2011

Zakaj je delitev tako pomembna


Ekonomisti in politiki so naravnost fascinirani nad državami, ki imajo visoko gospodarsko rast. Kitajska (trenutno ima več kot 10% gospodarsko rast - Wikipedia), Indija (več kot 11% rast), Brazilija in še nekatere druge države se skokovito razvijajo, ljudem se viša standard in vsa podjetja drvijo na te trge, saj stare gospodarske sile kot so ZDA, Evropa in Japonska vse bolj pešajo in se spopadajo z recesijo. Razvijajoči trgi so trgi z več sto milijoni novih potrošnikov. Pa je to res tako dobro?

Primer avto

Brez avtomobila si komajda lahko predstavljamo sodobno življenje. Imeti avto pa je hkrati tudi statusni simbol. In milijoni Kitajcev, Indijcev in drugih Zemljanov prihaja do standarda, ki jim bo omogočil dostop do novega avtomobila. Imajo pravico do njega? Seveda, zakaj pa ne. So kaj drugačni kot mi? A kaj to pomeni za naš planet?

Avto je eden najbolj kompleksnih izdelkov za široko potrošnjo na svetu. Že izdelava avta pomeni veliko uporabo naravnih virov in že v fazi izdelave so pritiski na okolje zelo veliki. Izdelava novega avta - še preden naredimo prve kilometre - pomeni izpuste od 6 ton CO2 v ozračje za majhne avtomobile do 35 ton CO2 za velike avtomobile (The Guardian). Medtem, pa povprečen avto na 10.000 km vožnje izpusti v ozračje še približno 1,6 tone CO2 (Green Options). Vemo kam nas to vodi.

Koliko motornih vozil (poleg osebnih avtomobilov se v to kategorijo štejejo še manjša dostavna vozila in kombiji - uporabljali bomo izraz avtomobili, ker le-ti daleč prevladujejo) imajo posamezne države na prebivalca? Na prvem mestu je Monako z 863 avtomobili na 1000 prebivalcev (Wikipedia) na 2. mestu so ZDA z 828 avtomobili na 1000 prebivalcev, Slovenci smo na 18. mestu s 562 avtomobila na 1000 prebivalcev (torej ima vsak drugi Slovenec avto, vključno z dojenčki).

Kitajska je na 115. mestu s 37 avtomobili na 1000 prebivalcev, Indija je s 15 avtomobili na 1000 prebivalci na 127 mestu. Indija ima že več kot 1,2 milijardi prebivalcev, Kitajska pa preko 1,3 milijarde. Kaj bo torej z našim ubogim planetom, če bodo Kitajci in Indijci dosegli naš standard in želeli toliko avtomobilov kot mi. V letu 2007 je bilo na svetu dobrih 800 milijonov avtomobilov (Wikipedia).

Če bi samo Kitajci in Indijci imeli 500 avtomobilov na 1000 prebivalcev, bi samo to zneslo več kot 1,2 milijarde vozil, pa sploh nismo upoštevali Brazilije in vseh drugih hitro rastočih držav. Ali še drugače: če bi bilo na vsem planetu 500 avtomobilov na 1000 prebivalcev (torej manj kot jih je trenutno v Sloveniji), bi po Zemlji vozilo 3,5 milijarde avtomobilov.

A kako rešiti ta problem? Se voziti z avti in ohraniti planet pri življenju?

Ena rešitev so zagotovo avtomobili na alternativni pogon, a še vedno bi porabili izjemno veliko naravnih virov. Druga rešitev (oziroma kombinacija obeh) je v delitvi avtomobilov (Zakaj bi vozili svoj avto) oziroma na splošno - v ekonomiji delitve.

V ZDA že sedaj deluje več oblik delitve avtomobilov (npr. Zipcar, Relay Rides, Zimride), ki postajajo vse bolj priljubljene, prav tako tudi drugje po svetu (Car Sharing). Z delitvijo avtomobilov se zmanjša število novih avtomobilov (14 do 18 avtomobilov manj na cesti na en avto v sistemu delitve - Springwise.com), znatni pa so tudi finančni prihranki in manj je skupaj prevoženih kilometrov.

Torej namesto, da imamo vsak svoj avto, si lahko več ljudi deli en avto, s tem se znižajo stroški posameznikov in obremenitve okolja.

A ne gre samo za avtomobile, podobno si je mogoče deliti še številne druge stvari. Drugače preprosto ne bo šlo.

Več na: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe