četrtek, 24. november 2011

Ne več, temveč bolje

“Največje slepilo na svetu je izrazit poudarek na lastnini in verjetje, da je sreča odvisna od stvari, materialnih dobrin in udobja.” (Alice A. Bailey: Glamour, A World Problem)

Zgornja misel je izjemnega pomena ra razumevanje današnjega sveta in situacije v kateri smo se znašli. Pogosto vso odgovornost za današnjo globoko krizo prevalimo na finančne institucije, korporacije, politike itd. V določeni meri je to sicer upravičeno, a družbo kot celoto vendarle tvorimo vsi skupaj (vsakdo nosi vsaj zelo majhen delček odgovornosti za svet v katerem živimo, nekateri pa seveda mnogo več oziroma zelo veliko). In praktično celotna človeška družba je globoko zaslepljena z lastnino, materialnimi dobrinami, denarjem in bogastvom.

Seveda nam je jasno, da potrebujemo materialne dobrine. Potrebujemo jih najprej za preživetje in v širšem smislu za blaginjo. A blaginja ne pomeni, da potrebujemo zelo veliko dobrin, denarja, bogastva. Živeti v blaginji pomeni “živeti dobro”. In za takšno življenje ne potrebujemo več in več in več dobrin. Naš znameniti filozof Slavoj Žižek je nedavno izjavil: “Nočemo višje življenjske ravni, hočemo boljšo življenjsko raven.” (Vir: Mladina) Blaginja v resnici ni višja življenjska raven (življenjski standard), temveč boljša ali dobra življenjska raven.

Živeti bolje še zdaleč ne pomeni, da moramo imeti več materialnih dobrin in vložiti večino svojega časa in energije v njihovo pridobivanje. Lahko pomeni delati manj (ne na primer 10 in več ur, kolikor danes dela marsikateri zaposleni - in tudi “nezaposleni”), se več družiti s prijatelji, imeti več časa za družino in skupnost, se udeleževati kulturnih prireditev in aktivnosti, se izobraževati, odkrivati skrivnosti življenja, skrbeti za druge in še bi lahko naštevali.

A večina je tako “zaposlena” v boju za višji življenjski standard (še več pa se jih posledično bori za preživetje, ker jih višji življenski standard prvih oropa celo za osnovne dobrine), da nimajo časa in energije, da bi se posvetili “boljši življenjski ravni” oziroma preprosteje rečenu: boljšemu življenju.

Namesto, da stremimo k več, višje in hitreje, se osredotočimo na dovolj, počasneje in bolje. Dejansko potrebujemo dovolj dobrin in boljše življenje. Latinski pregovor pravi: “Pauca sed bona”, kar pomeni “malo, a dobro”. In malo vsekakor ne pomeni pre-malo.

Če torej res želimo spremembe in izhod iz krize, potem si prizadevajmo le za toliko dobrin, kolikor jih zares potrebujemo in ustvarjajmo “dober” oziroma srečnejši svet. Med imeti in biti srečen ni prav nikakršne povezave.

Slepila “umrejo”, ko jim večina odreče pozornost oziroma svojo energijo. In ko se znebimo zgoraj omenjenega slepila “materialnosti” bomo veliko lažje sodelovali, se spoštovali, si pomagali in si delili dobrine. In vsi živeli bolje.

sreda, 16. november 2011

7.000.000.000

31. oktobra 2011 je število svetovnega prebivalstva naraslo na 7 milijard. In število prebivalcev se bo še povečevalo, zaenkrat nas je vsak dan več za približno 214.000 (torej v desetih dneh za več kot eno Slovenijo prebivalstva).

Pri tem se lahko vprašamo: ali res lahko živimo na sedanji način? In kakšen je sedanji način:

  • med seboj tekmujemo za naravne vire, ki jih ni na voljo v neomejenih količinah,
  • razvoj enačimo z gospodarsko rastjo,
  • konkurenčnost/tekmovalnost imamo za najbolj čislano vrlino itd.

Je res mogoče, da bi 7 milijard ljudi živelo v miru in hkrati tekmovalo za naravne vire (za vodo, energetske vire, zemljo, gozdove itd.)?

Končni izzid te splošne globalne tekme, je lahko samo uničenje planeta in s tem tudi človeštva. Kajti ekonomska tekma (konkurenčnost) še zdaleč ni športna tekma, to je hudo okrutna tekma, v kateri poraženci umirajo zaradi lakote, hude revščine, zaradi enostavno ozdravljivih bolezni itd.

Ne samo ekonomska tekma, tudi tekma med politiki ne prinaša nič dobrega. Koliko energije bo šlo na primer samo za zdajšnje predčasne volitve v Sloveniji. Z volitvami ni sicer nič narobe, a politiki se morajo znati tudi dogovoriti in dogovore izpeljati. Njihova osnovna naloga ni reševanje finančnih trgov in zagotavljanje pogojev za neprestano gospodarsko rast, temveč zagotavljanje pogojev, da “njihovi” državljani lahko živijo v blaginji. In to vsi, ne samo “njihovi” državljani.

Nad številom prebivalstva bi se morali v resnici zamisliti. Prvi problem je resda hitra rast prebivalstva, a ta že kaže znake umirjanja; dejstvo je tudi, da se z rastjo standarda skorajda avtomatično zmanjša potreba po velikemu številu otrok.

Drugi problem pa je izjemno nepravična porazdelitev globalnega bogastva oziroma globalnih virov/dobrin. Ta izjemno nepravična porazdelitev, ki je rezultat neusmiljene tekme za dobrine, je temeljni vzrok večine največjih konfliktov človeštva - v preteklosti in tudi danes.

Zato je edina prava pot v prihodnost, v kateri bo lahko v miru živelo 7 milijard in tudi več ljudi, medsebojna delitev dobrin. Gre za enostaven dogovor na globalni ravni, ki bi omogočil, da bi se vsaj najbolj ključne dobrine delile med državami s ciljem, da dosežejo vse ljudi.

Namesto, da se politiki danes posvečajo edino reševanju finančne krize, bi se morali dejansko posvetiti blaginji ljudi. Brez pravične delitve globalnih dobrin je nikakor ni mogoče doseči.

Torej, če 7 milijard ljudi tekmuje za dobrine, jih nikoli ne bo dovolj za vse, če si jih deli, jih je.

ponedeljek, 07. november 2011

Medsebojna delitev kot dejstvo

Veliko smo že razmišljali o medsebojni delitvi in o velikem pomenu tega principa za prihodnost človeštva, a nikakor ne moremo dovolj poudariti za kako pomembno temo gre. Uveljavitev tega principa predstavlja velik razvojni korak v človeški zgodovini. Medsebojna delitev deloma izhaja iz nuje, deloma pa iz zavedanja.

Prihodnosti človeštva in planeta si ne moremo predstavljati, če bomo v neskončnost tekmovali za dobrine, ki jih nimamo na voljo v neomejenih količinah. Kako naj bo dovolj dobrin za 7 milijard ljudi, kolikor nas živi na planetu konec leta 2011, če si manjši del človeštva prisvaja levji delež globalnega bogastva? Je to lahko osnova za mirno sobivanje na planetu? Vsekakor ne. Zato nas k medsebojni delitvi “sili” nuja.

Poleg tega se vse več ljudi zaveda, da smo vsi, ne glede na vse razlike med nami, člani ene velike družine - človeštva in da imamo skupni dom - Zemljo. Mar člani družine med seboj tekmujejo in se “tepejo” za dobrine ter svoje brate in sestre prepustijo neusmiljeni usodi, ker nimajo dovolj niti za preživetje? Vsekakor ne. Torej je potreba po medsebojni delitvi tudi posledica zavedanja o enosti človeštva in o skupnem domu - planetu Zemlji.

Človeštvo je že, ne glede na vse tegobe zdajšnjega časa, nepreklicno stopilo na pot medsebojne delitve. Čeprav princip medsebojne delitve “pokriva” vsa družbena področja, pa nas še posebej zanima ekonomsko področje, ki predstavlja osnovo preživetja posameznika in človeške družbe kot celote, v končnem smislu pa blaginje človeštva.

Iz ekonomskega vidika medsebojna delitev pomeni delitev različnih dobrin. In te so lahko nematerialne ali materialne in še posebna kategorija - skupne (ključne) dobrine človeštva. Poglejmo si medsebojno delitev teh dobrin nekoliko pobliže.


1. Univerzalna delitev informacij, znanj, tehnologij, umetniških dosežkov - delitev nematerialnih dobrin človeštva

Človeška komunikacija že po svoji naravi predstavlja proces medsebojne delitve, pravi britanski raziskovalec Colin Cherry v knjigi The Age of Access. Informacij v resnici ne pošiljamo, temveč si jih delimo. Če nekomu “pošljemo” sporočilo, ga sami nismo izgubili, ampak nam ostane v spominu ali kot kopija, torej smo ga dejansko delili. Še zlasti je to očitno v sodobnih medijih: ko npr. nekomu ali večim ljudem pošljemo elektronsko sporočilo, nam le-to še vedno ostane v poštnem predalu; če nekaj objavimo na spletu, je to hkrati dostopno vsem. Zato, pravi Cherry, so sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije naša podaljšana moč komuniciranja.

A ne gre samo za delitev informacij, temveč za delitev vseh oblik “nematerialnih” dobrin: znanja, fotografij, glasbe, filmov itd. Edina ovira je komercialni vidik avtorskih pravic, ki omejuje dostop vseh ljudi do teh dobrin. V tem smislu si moramo prizadevati za njihovo univerzalno dostopnost. Internet mora zato ostati (oziroma postati) dostopen vsem ljudem in njegove vsebine odprte vsakomur, tako kot so na primer Wikipedia, Project Gutenberg ali različni odprtokodni programi, socialna omrežja in številne, vsem dostopne novinarske, blogerske in druge spletne strani ter vsebine.

Cilj delitve nematerialnih dobrin: univerzalen dostop vseh ljudi do vseh “nematerialnih” dosežkov človeštva - do informacij, znanja, umetniških stvaritev (glasbe, filmov, knjig, slik, fotografij) itd.


2. Ekonomija delitve - delitev (materialnih) dobrin

Po vsem svetu se, še zlasti po izbruhu hude ekonomske krize v letu 2008, hitro širijo različne oblike delitve dobrin, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo ekonomija delitve. Gre za izjemno raznolike oblike, katerih skupna značilnost je, da več ljudi uporablja isto dobrino. Čeprav so si ljudje že v preteklosti delili dobrine (zlasti v okviru družin in manjših skupnosti), pa nam ravno nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo delitev materialnih dobrin na širši družbeni ravni.

Danes poznamo delitev avtomobilov in sedežev v njih (npr. Zipcar), delitev koles (BicikeLJ), bivalnih prostorov (Airbnb), zemlje (Landshare), orodja in drugih hišnih pripomočkov; delitev storitev itd. (več: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe; Shareable). Nekatere od teh oblik so profitne, druge neprofitne; nekatere vodijo podjetja, soseske, knjižnice ali lokalne skupnosti, skratka gre za izjemno raznolike ekonomske oblike.

Ekonomija delitve je izjemno raznolika in v ničemer ne ogroža klasične ekonomije, jo pa v dobršni meri spreminja: namesto individualne potrošnje, individualnega lastništva in individualne uporabe dobrin, se povečuje poudarek na dostopnosti, souporabi, izmenjavi, delitvi dobrin. Z manj dobrinami tako lahko zadovoljimo več potreb in s tem zmanjšamo ekonomske stroške ter razbremenimo okolje.  

Cilj ekonomije delitve:
  • ekonomična uporaba finančnih in materialnih virov,
  • manjša obremenjenost okolja,
  • večja povezanost med posamezniki in med skupnostmi.

3. Pravična delitev skupnih (ključnih) dobrin človeštva

Tretja oblika delitve dobrin, ki je dejansko najpomembnejša, pa zaenkrat še ni zaživela. Nekatere dobrine (lahko jih imenujemo ključne in skupne), od katerih je odvisno preživetje ljudi in nenazadnje preživetje planeta, ni mogoče prepustiti kaotičnemu delovanju tržnih sil. Neoporečna voda, hrana, energetski viri in še nekatere druge ključne dobrine morajo biti dostopne vsem in hkrati zaščitene pred brezglavim izkoriščanjem ter uničevanjem.

Da bi te ključne dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta, morajo države vzpostaviti globalni mehanizem medsebojne delitve. V ta namem bi lahko ustanovili posebno agencijo v okviru Organizacije združenih narodov, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med državami (glej: Medsebojna delitev na globalni ravni,).

Cilji pravične delitve ključnih skupnih dobrin:
  • zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov - predpogoj za blaginjo človeštva,
  • pravičnost kot predpogoj miru,
  • trajnostni razvoj planeta.

Medsebojna delitev torej ni zgolj princip oziroma ideal, v katerega verjame nekaj posameznikov, temveč se že uveljavlja v praksi. Prihodnosti si brez medsebojne delitve ni več mogoče predstavljati. Zdajšnje tekmovanje (konkurenčnost) za dobrine, na kateri sloni celoten ekonomski in tudi politični sistem, bo nadomestila medsebojna delitev. To je že dejstvo.

petek, 04. november 2011

8 od 10 Britancev delitev osrečuje

Nova študija z naslovom Velika ekonomija delitve: poročilo o medsebojni delitvi v Veliki Britaniji (The Great Sharing Economy: A Report into Sharing Across the UK) ugotavlja, da je kar 80 odstotkov Britancev srečnejših, če si medsebojno delijo.

Poleg te ključne ugotovitve, iz študije izhaja še:

  • sedem od 10 Britancev pravi, da se z delitvijo poveča njihovo samozaupanje;
  • prebivalci Velike Britanije (VB) imajo več stvari kot kdajkoli prej; povprečen otrok ima v lasti preko 75 različnih igrač, elektronskih naprav in podobnih stvari;
  • prebivalci VB si delijo manj kot v pretekli generaciji, s tem da je danes več domov z le enim prebivalcem in več avtomobilov z le enim voznikom (vsak dan je v VB v avtih na poti 38 milijona prostih sedežev) ;
  • prebivalci VB želijo več deliti z drugimi; več kot polovica prebivalstva bi rada našla načine, kako deliti storitve in stvari v svojih lokalnih skupnostih;
  • eden od treh prebivalcev VB bi želel z nekom iz okolice deliti svoj vrt, če bi ta na njem vzgajal zelenjavo ali rože;
  • 75 % Britancev verjame, da je medsebojna delitev dobra za okolje; 6 od 10 bi jih delilo vožnjo z avtomobilom, če bi za to imelo možnost;
  • prebivalci VB ne mislijo, da so dobri v medsebojni delitvi; bolj ko so revni, težje se jim zdi deliti z drugimi;
  • 47 % se zdi delitev izven kroga družine neprijetna;
  • Britanci najlažje z drugimi delijo steklenico vina, skodelico čaja in pico, najtežje pa zobno ščetko, bančni račun in kopalno kad.
Kaj nam pove raziskava? Da medsebojna delitev ljudi osrečuje in veča njihovo samozaupanje; da so ljudje pripravljeni deliti, če bi za to le imeli možnost, vendarle vseh stvari ne želijo deliti (npr. osebni in intimni predmeti) in da je delitev koristna - za ljudi (iz finančnega in psihološkega vidika) in za okolje.

Vir: Shareable