četrtek, 27. oktober 2011

Vsestransko sodelovanje in ekonomija delitve

“Čisti tržni pristop k razvoju se je revnim v svetu povsem izneveril. Če svetovna ekonomija želi služiti interesom vseh ljudi, mora biti v prvi vrsti usmerjeni k trajnemu zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb, kar pomeni, da mora temeljiti na resničnem večstranskem sodelovanju in ekonomski delitvi.” (Rajesh Makwana in Adam Parsons, Sharing The World's Resources)

Danes še vedno veliko ljudi verjame v neizmerno učinkovitost tržnih mehanizmov, s pomočjo katerih domnevno lahko rešimo hudo krizo, v kateri se je znašel večji del sveta. Tržni mehanizmi so utemeljeni na konkurenčnosti, tekmovalnosti, pohlepu in sebičnosti, kar pomeni, da prinašajo koristi zgolj nekaterim, na račun vseh ostalih.

Čeprav je konkurenčnost iz podjetniškega vidika res videti nekaj koristnega, pa je za velik del človeštva izjemno destruktivna. Sedem milijard ljudi, kolikor nas je trenutno v svetu, preprosto ne more tekmovati - konkurirati za dobrine od katerih je odvisno naše preživetje (npr. hrana, voda, zdravila). To slej ko prej vodi v (samo)uničenje človeštva in planeta.

Zato je prva naloga ekonomije omogočiti vsem ljudem, da lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, ki so potrebe po: hrani, neoporečni vodi, primernemu bivališču, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju. Samo tako lahko zagotovimo pravičnost, ki je edina prava podlaga za mirno sobivanje med vsemi ljudmi na planetu.

Da bodo ključne dobrine, ki jih je v svetu v zadostnem obsegu, res dosegle vse ljudi, morata tržni mehanizem nadomestiti “resnično večstransko sodelovanje in ekonomija delitve”. To pa lahko dosežemo le v okviru Organizacije združenih narodov, ki edina zares predstavlja človeštvo kot celoto. Z ustanovitvijo nove agencije znotraj OZN, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med posameznimi državami, bi enostavno rešili problem velike revščine in lakote, ki predstavljata velikansko sramoto za sodobno človeško družbo.

Vzpostavitev trajnega mednarodnega mehanizma delitve dobrin bi odnose med državami dvignila na novo, zrelejšo raven. Trgi bodo še vedno obstajali, le da bodo morali biti bolje regulirani in nadzorovani. Skratka, tržnim mehanizmom moramo preprečiti, da s svojimi ravnanji povzročajo takšne velikanske razlike v porazdelitvi ključnih globalnih dobrin, kakršne poznamo danes.

Resnično vsestransko sodelovanje in ekonomija delitve zato predstavljata pravo pot za izhod iz današnje globoke krize človeštva.

sreda, 12. oktober 2011

Človeštvo, Zemlja, blaginja

Človeška zgodovina je pravzaprav zgodovina vojn, konfliktov, podrejanja in izkoriščanja drugih, nerazumevanja in nespoštovanja drugače mislečih  itd. V osnovi je vzrok takšnemu ravnanju močan občutek oziroma slepilo ločenosti. Razlikovanje v videzu; razlikovanje v verskem, političnem, ekonomskem, filozofskem in drugem prepričanju; razlikovanje v kulturi, navadah in običajih itd. so ne-upravičena osnova za ločenost med ljudmi.

Čeprav razlike seveda obstajajo in bodo obstajale še naprej, pa ni potrebno, da razdvajajo (ločujejo) človeštvo in številnim ljudem povzročajo neizmerno trpljenje. Na občutku ločenosti so bile in so še vedno izgrajene največje in tudi manjše verske, politične, ekonomske, filozofske in druge ideologije.

Poglejmo samo področje politike: večina sodobnih politikov in političnih strank ne samo, da delujejo na podlagi ločenosti od drugih, temveč ločenost med ljudmi dobesedno izgrajujejo ali do skrajnosti potencirajo. Politiki bi se morali zavedati, da ima vsaka njihova beseda moč, ki ima praktične posledice. Ločenost, ki jo gradijo, se slej ko prej manifestira v širšem okolju: predvsem kot sovraštvo in (posledični) strah med ljudmi, kar nikoli ni dobro in pogosto vodi do družbenih konfliktov in v končni obliki do vojn. (Kako se začnejo vsi konflikti? Z besedami - izgovorjenimi in zapisanimi.)

Še huje je na ekonomskem področju: delovanje tržnih sil povzroča ločenost na podlagi velikanskih razlik v bogastvu. Tržne sile, ki delujejo na osnovi pohlepa, sebičnosti in tekmovanja, dobesedno gradijo ne-prestopne zidove med zelo bogatimi in revnimi, kar povzroča neprestan vir frustracij, nezadovoljstva, konfliktov, vojn ter seveda revščine in lakote. Zakaj so ljudje vse bolj nezadovoljni, zakaj je vse več protestov in demonstracij? Zaradi izjemnega bogastva na eni strani in obsežne revščine na drugi strani ter nepravičnih ukrepov, ki ekonomske razlike samo še poglabljajo.

Seveda ne potrebujemo samo ene stranke, samo enega voditelja, samo enega prepričanja in nobene potrebe ni, da bi imeli v materialnem smislu vsi enako, a kljub vsem razlikam moramo delovati za skupne cilje in v luči dejstva, da smo vsi pripadniki nedeljive celote: velike človeške družine, ki živi na skupnem planetu. Občutek ločenosti je zgolj navidezen, v resnici smo in moramo delovati kot eno.

Politika, ekonomija, religija, če naštejemo le glavna in najvplivnejša področja človeške družbe, morajo delovati za skupni cilj: za blaginjo celotnega človeštva in planeta. Pri tem so razlike dobrodošle, kajti obstaja več poti do tega cilja, a nobena pot ne more izključevati ali uničevati druge. Če želimo doseči skupne cilje, moramo delovati po principih sodelovanja, solidarnosti, pravičnosti in medsebojne delitve.

Zato je prav da razmišljamo na osnovi naslednjih “koordinat” (ne glede na to, komu pripadamo, kakšni smo, kakšno je naše prepričanje):

Skupna družina: človeštvo
Skupni dom: Zemlja
Skupni cilj: blaginja
Skupni principi: sodelovanje, solidarnost, pravičnost, medsebojna delitev

četrtek, 06. oktober 2011

Delitev dobrin in odgovornosti

Nahajamo se v posebnem zgodovinskem obdobju, na posebej občutljivi prelomnici. Stari miselni vzorci, stare ideologije, stari ekonomski in politični modeli preprosto »ne delujejo« več. V okviru obstoječega se človeška družba preprosto ne more več bistveno razvijati, celo več – priče smo nazadovanju.

Politična in še zlasti ekonomska ureditev sta postali »cokli« razvoja. Lahko celo rečemo, da je človeštvo politično in ekonomsko utesnjeno in ne more izraziti svojih izjemnih potencialov. Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije, večja mobilnost in kulturna odprtost povezujejo človeštvo, medtem, ko skušajo politiki in ekonomisti še vedno delovati po principu »deli in vladaj«. Nepovezanim, nezaupljivim in sprtim ljudem je bilo od nekdaj najlažje vladati – na izključevanju drugih in drugačnih nenazadnje temeljijo vse ideologije oziroma izmi.

Sedem milijard ljudi, kolikor nas živi v začetnem obdobju drugega desetletja 21. stoletja, ne more več tekmovati za omejene dobrine planetarnega okolja, ki brez večje škode prenese zgolj določene obremenitve. In ravno tekmovanje je danes ena najbolj cenjenih »vrednot«. Na področju ekonomije, kjer se tekmovanju reče konkurenčnost, so posledice takšnega ravnanja strahovite. Približno milijarda ljudi, ki v svetu trpi zaradi podhranjenosti, ni lačnih zaradi pomanjkanja hrane, temveč zato, ker so v globalni ekonomski konkurenčni tekmi poraženci. Da je približno vsak sedmi Zemljan lačen, je daleč največja sramota za tako imenovano civilizirano človeško družbo.

Ključnih globalnih dobrin ni premalo, premalo pa jih je, če so predmet špekulacij in trgovine, ki deluje samo po načelu dobička. V ogromnih skladiščih in megalomanskih trgovskih središčih je dovolj hrane za vse ljudi na planetu. A zaradi neizmernega pohlepa nekaterih ljudi ta hrana ne doseže vseh ljudi. Zato najhujše orožje za množično uničevanje danes ni jedrsko orožje, temveč trgovske pogodbe in finančni instrumenti, ki so vezani na dobrine.

Od principov tekmovanja, sebičnosti in pohlepa, na podlagi katerih deluje večina sodobnih političnih in še zlasti ekonomskih institucij ter organizacij (banke, trgovine, podjetja …), moramo »preiti« na principe sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve. Novi principi seveda bistveno vplivajo na odnose in organizacijske strukture. Seveda bodo trgovine, banke in podjetja še naprej obstajale, a njihova preobrazba bo vsekakor temeljita.

V središču novih ekonomskih odnosov bo medsebojna delitev, ki bo temeljila na pravični delitvi dobrin in na potrebah ljudi ter okolja, ne pa samo na denarju in na »potrebah« finančne industrije. Pravica do hrane in vode ter drugih osnovnih dobrin bo postala ena ključnih in najbolj spoštovanih človekovih pravic.

Hkrati s temi spremembami se bo začela tudi delitev politične odgovornosti in političnih odločitev na vse skupine ljudi. Nedopustno je, da se najpomembnejše politične in ekonomske odločitve sprejemajo v okviru majhnih skupin in elitnih klubov (na primer skupine G8) ter neizvoljenih organov (na primer v centralnih bankah). Bistvo tako imenovane arabske pomladi in drugih podobnih gibanj, ki kot gobe po dežju rastejo po svetu, je vključenost vseh ljudi – ne glede na raso, spol, starost, prepričanje – v politično in ekonomsko odločanje v družbi, kar seveda vpliva na samo kvaliteto njihovih življenj.

Magična beseda prihodnosti bo delitev (ang. share). Ker si delimo planet, kot naš skupni dom, si moramo deliti tudi planetarne dobrine, pridobitve človeške civilizacije (informacije, znanje, kulturne, umetniške in tehnološke dosežke…) in odgovornost za prihodnost človeštva ter planeta.

Banke, trgovine, podjetja; politične, izobraževalne in druge organizacije bodo pod vplivom spremenjenih principov človeškega delovanja bistveno drugačne od sedanjih. Medsebojna delitev bo preobrazila svet. A ključni premik se začne v naših glavah.