ponedeljek, 22. avgust 2011

Točka preloma

Živimo v času izjemnih sprememb. Lahko bi celo rekli, da smo dosegli točko preloma. Star red se je dokončno zlomil. S starim redom v prvi vrsti mislimo na današnji ekonomski sistem, ki je postal povsem neustrezen in popolnoma blokira kakršenkoli resnični razvoj človeštva. In tega se zaveda vse več ljudi. Razen seveda politikov, ekonomistov in tistih redkih “srečnežev”, ki jim ta sistem omogoča lagodno in materialno bogato življenje.

Današnji ekonomski sistem, za katerega so značilne tekmovalnost (konkurenčnost), sebičnost, brezbrižnost do drugih ljudi in do okolja, preprosto ne more preživeti. Ljudje po vsem svetu na različne načine terjajo večjo politično, ekonomsko in socialno pravičnost, splošen dostop do ključnih dobrin (voda, hrana, energetski viri itd.) in odgovornejši odnos do okolja.

Naj se politiki še tako trudijo z ohranjanjem zdajšnjega sistema, pa s tem le še podaljšujejo zdajšnjo agonijo človeštva. Tako imenovana arabska pomlad, nemiri v številnih svetovnih državah, stavke, demonstracije in druge oblike upora imajo predvsem en skupni imenovalec oziroma zahtevo - pravičnost. Pravičnost v politiki, v ekonomiji, na vseh družbenih področjih.

Če so eni neizmerno bogati, drugi pa brez vsega, potem ne moremo govoriti o ekonomski pravičnosti. Če eni odločajo o vsem, drugi pa o ničemer, potem ne moremo govoriti o politično pravičnosti. In tako naprej. A kako do pravičnosti? Obstaja preprosta rešitev, ki omogoča resnične spremembe in tej rešitvi se reče: medsebojna delitev.

Princip medsebojne delitve lahko “uporabimo” na vseh družbenih področjih, kajti delimo si lahko dobrine, prostor, znanje, (politične) odločitve. Če želimo živeti v miru in blaginji, potem drugače pravzaprav ne moremo. Poznate uspešno in zadovoljno družino, kjer njeni člani drug z drugim tekmujejo za dobrine ali celo kradejo drug drugemu; kjer drug pred drugim skrivajo svoje izkušnje in znanje, ali se celo pretepajo med seboj?

Če zares pošteno pomislimo, smo tudi narodi zelo velike družine, a naša zares najširša družina je celotno človeštvo. Kako naj živimo skupaj v miru in blaginji, če med seboj tekmujemo celo za najosnovnejše dobrine kot so hrana, voda, zdravila itd.? Če samo začnemo z medsebojno delitvijo najosnovnejših dobrin, bo večina današnjih največjih svetovnih problemov preprosto izginila.

Točka preloma je torej dosežena. Ljudje vedo, da “po starem” preprosto ne gre več naprej. Ljudje zahtevajo pravičnost. In te brez medsebojne delitve pravičnosti ni mogoče doseči. V času največje krize smo lahko optimisti. Odpor tistih, ki jim je obstoječe stanje v interesu, bo velik, a sprememb ne morejo več zaustaviti.

nedelja, 07. avgust 2011

Zakaj je delitev rešitev

V iskanju rešitve iz krize se vedno znova vrtimo v krogu oziroma sprejemamo rešitve, za katere že vnaprej vemo, da so zgolj začasne in da pogosto stanje samo še poslabšujejo. Dejstvo je, da obstoječi ekonomski sistem že dolgo ne ustreza več zahtevam sodobne družbe. Ekonomski sistem, ki v največji meri oblikuje današnjo družbo, je rezultat preteklih stoletij, za katere je značilen neprestan boj (tekma) za politično, ideološko, versko in še zlasti ekonomsko prevlado.

Prepričanje o boljših in slabših oziroma večvrednih in manjvrednih ljudeh, skupinah ter narodih; prepričanje o praktično neomejenih naravnih virih in neomejenih zmožnostih planetarnega okolja so (še vedno) podlaga delovanju današnjega političnega in ekonomskega sistema družbe.

Današnja družba zahteva drugačne pristope. Gosto naseljen planet; spoznanje o
končnosti nekaterih naravnih virov in spoznanje o omejenih zmožnostih planetarnega okolja; novo razumevanje drugih kot enakovrednih posameznikov, skupin ali narodov so temelji, na katerih moramo graditi nove družbene in ekonomske vzorce. Še zlasti pomembno je ekonomsko področje, saj le-to predstavlja materialne temelje sleherne družbene skupnosti - od družine, naroda do človeštva kot celote.

Tekma za naravne vire in tekma med vsemi ekonomskimi udeleženci (posamezniki, podjetji, državami), ki ji sodobneje rečemo konkurenčnost, povzroča velike razlike med ljudmi in s tem trajen vir konfliktov. Če je na nekaterih področjih človeške družbe tekmovanje še morda koristno (šport, tekma za znanstvene, tehnološke in umetniške dosežke), pa je na ekonomskem področju tekmovanje večinoma skrajno destruktivno. Za osnovne vire kot so voda, hrana, energija, zdravila preprosto ne moremo in ne smemo tekmovati, kajti končni izid oziroma poraz v tej tekmi za nekoga, ki je že v izhodišču šibkejši, pomeni skrajno revščino, lakoto ali smrt.

Če zares želimo mirno sobivati z drugimi ljudmi in narodi ter z drugimi bitji, s katerimi si delimo planet; če res želimo živeti v zdravem okolju, potem je rešitev edino v pravičnejši porazdelitvi naravnih virov in dobrin, ki so rezultat človeškega dela. Še posebej pomembna je pravična delitev ključnih virov človeštva oziroma tistih virov in dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb - po hrani, vodi, primernem bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju.

Če pitno vodo, osnovna živila, gozdove, energetske vire in zemljo prepustimo tako imenovanim svobodnim trgom (dejansko je njihova “svoboda” v odsotnosti slehernih pravil in moralnih norm), potem bo njihovo delovanje vedno povzročilo, da bodo eni imeli zelo veliko, drugi pa skoraj nič. Kar za zelo veliko ljudi pomeni lakoto, skrajno revščino, frustracije, bes - in kaj je “boljša” podlaga za vse vrste konfliktov, ekstremizmov in nenazadnje vojn.

Četudi posamezna država ali regija uspe zagotoviti blaginjo za svoje državljane, pa ta nima prave vrednosti in trajnosti, če je dosežena na račun drugih oziroma, če ignorira njihove težave. Blaginja posameznikov in posameznih narodov je vedno ogrožena, če vse naokoli živijo ljudje ali narodi, ki trpijo pomanjkanje. Samo blaginja celotne človeške skupnosti jamči, da bomo zares zaživeli v miru.

Za ključne globalne dobrine se lahko na globalnem nivoju dogovorimo, kako jih pravično deliti, za to imamo tako organizacijske kot tehnološke zmožnosti. In to sploh ne pomeni, da bi se morali odpovedati trgovinam, trgovanju in konkurenčnosti; le-ti ekonomski elementi lahko še naprej obstajajo na področjih, ki niso ključnega pomena za preživetje ljudi in obstoj planeta.

Medsebojna delitev preprosto pomeni, da si države (tudi lokalne in druge skupnosti) na podlagi svojih presežkov in primanjkljajev ključnih dobrin dogovorijo, kako jih bodo med seboj delili, da nihče na planetu ne bo prikrajšan za osnovne dobrine in tudi storitve. Vse kar je potrebno, je ustanovitev posebne agencije (lahko v okviru OZN), ki bo imela pregled nad presežki in primanjkljaji ključnih virov in dobrin ter bo državam predlagala najbolj optimalne medsebojne delitve. Vse ostalo pa naredijo države same. S tem bi se bistveno zmanjšale napetosti med državami, ki danes še vedno izhajajo predvsem iz stoletja starih ekonomskih vojn za vire in dobrine (danes so nosilke te tekme predvsem velike korporacije).

Ključni princip družbe in ekonomije prihodnosti morata torej postati resnično sodelovanje in medsebojna delitev, če si želimo mirno prihodnost, kjer bomo živeli v blaginji in v ravnovesju s celotnim planetarnim okoljem. Današnja pot pa nasprotno vodi v konflikte, vojne in splošno uničenje.

Zato je delitev rešitev. Odločitev pa je kot vedno - naša.

Več: Ekonomija delitve