Ekonomija delitve

Odkar je leta 2008 izbruhnila globalna ekonomska oziroma finančna kriza - predvsem zaradi špekulantskih iger velikih finančnih institucij - se ni zgodilo kaj dosti. Kljub izjemnim naporom vlad, trilijonom vloženih dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, situacija ni niti malo boljša. Celo nasprotno, kriza se je še bolj poglobila, kar vse več ljudi občuti v svojem vsakdanjem življenju.

Resda mnoge države spet beležijo gospodarsko rast in mnoge korporacije ter banke dosegajo visoke dobičke, a to je zgolj posledica obsežnih finančnih injekcij, s katerimi naj bi ustavili krizo. Ker so se morale države za pomoč velikim bankam in drugim finančnim institucijam krepko zadolžiti (pri istih ustanovah, ki so jih le malo prej reševale), imajo zdaj velikanske dolgove. Zato morajo varčevati pri izdatkih za pokojnine, socialne pomoči, za zdravstvo, šolstvo itd. In kdo jim to svetuje? Natanko tisti, ki so krizo zakuhali.

Še tako veliki (finančni) napori pa krize ne morejo rešiti. Ne morejo jo rešiti, ker je potrebno preoblikovati same temelje današnjega ekonomskega in finančnega sistema. Namesto špekulantskih iger, obsežne korupcije, vsesplošne tekme za globalne dobrine (ki uničuje celotne države, medsebojne odnose in globalno okolje), potrebujemo nekaj povsem drugega.

Tisto, kar lahko reši krizo, je - poleg temeljite reforme finančnega sistema - drugačen način porazdelitve globalnih dobrin, predvsem tistih, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (voda, osnovni prehrambeni proizvodi, energetski viri itd.) in ohranitev planetarnega okolja (npr. gozdovi, morja - pri teh dobrinah lahko govorimo predvsem o deljeni odgovornosti).

Sistem dogovorjene - na pravičnosti ter sodelovanju utemeljene - delitve dobrin lahko nadomesti današnje kaotične in destruktivne globalne trge. Kljub temu, da je na planetu dovolj ključnih dobrin za vse ljudi, pa ti trgi delujejo zgolj v interesu dela človeštva in proti vsem “interesom” naravnega okolja.

Tudi naši vzorci “ekonomskega” obnašanja še zdaleč niso trajnostno naravnani. Danes vse, kar potrebujemo, kupimo in uporabljamo predvsem sami zase; vendar bi si mnoge dobrine lahko medsebojno delili (npr. avtomobile, prostore, opremo za dom, orodje itd.). Oporo pa nam pri tem lahko “nudijo” nove informacijsko-komunikacijske tehnologije ter socialna (in ekonomska) omrežja. Delitev oziroma skupna uporaba nekaterih dobrin pomeni znatne prihranke naravnih virov, finančnih sredstev in boljšo povezanost skupnosti.

Več o ekonomiji delitve si lahko preberete v novi e-knjigi Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe na spletni strani Ekonomija delitve.