nedelja, 28. november 2010

Delitev knjig - Sharing Books

Vse več je znamenj, da zares vstopamo v novo dobo, dobo medsebojne delitve. Medsebojna delitev pomeni, da ni potrebno imeti v lasti vseh stvari, ki jih potrebujemo; ali pa tiste stvari, ki jih ne potrebujemo več, damo nekomu drugemu v uporabo. Če imamo stvari v lasti, potem imamo najprej stroške z nakupom, kasneje pa z vzdrževanjem in varovanjem, a le nekatere od teh stvari pogosto ali redno uporabljamo. Kolikokrat potrebujemo orodje za hišna popravila, kolikokrat preberemo knjige, pogosto celo kolesa in avtomobila ne uporabljamo vsak dan? Ali pa otroška oblačila; koliko še povsem uporabnih preprosto zavržemo?

Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije (računalniki, mobilni telefoni, internet) nam omogočajo enostaven dostop do stvari, ki jih potrebujemo (npr. Zipcar) ali pa stvari, ki jih ne potrebujemo več, damo enostavno v uporabo nekomu drugemu (npr. Freecycle). Nekatere stvari pa so lahko preprosto na voljo vsem, ob vsakem času, npr. knjige.

Delitev knjig (Sharing books)

Delitev knjig (Sharing Books) je spletni projekt, ki ga je postavil Pierre Lapointe. Na spletni strani so objavljene otroške knjige različnih avtorjev, ki svoje knjige prepustijo projektu delitve knjig. A to še ne pomeni, da jih avtorji ne smejo tržiti na klasičen način.

Knjige so (v pdf formatu) prosto dostopne komerkoli; potrebna je samo registracija. Trenutno je na voljo 297 knjig, ki so bile več kot 45.000-krat prenešene (“download”). A ne gre samo za delitev knjig, Pierre Lapointe je ustvaril unikaten poslovni model, kjer se ves dohodek deli po ključu: ⅓ za pismenost otrok v nerazvitem svetu, ⅓ za avtorje knjig in ⅓ za podjetje. Projekt se financira z donacijami, sponzorskimi sredstvi, korektnimi oglasi, prodajo knjig v tiskani obliki itd.

Še en dokaz torej, da je mogoče delovati hkrati poslovno, dobrodelno in omogočiti ljudem prost dostop do dobrin (v tem primeru knjig).

Delitev knjig, CD-jev, DVD-jev (Swap books)

Še en izjemen sistem delitve knjig je Swap Books. Potrebno se je zgolj včlaniti v klub. Knjigo, ki jo želite, poiščete na njihovi spletni strani in jo prejmete direktno od lastnika. V zameno morate ponuditi drugo knjigo in ko dobite “povpraševanje” jo pošljete tistemu, ki jo želi (stroški pošiljanja so vaši). Z vsako poslano knjigo dobite 1 kreditno točko, ki vam omogoča naročilo 1 knjige; v začetku pa dobite 2 kreditne točke, ne da bi poslali katerokoli knjigo (glej navodila). Trenutno je na voljo preko 2,8 milijona knjig. Sorodni sta storitvi: Swap DVD in Swap CD.

Project Gutenberg

Seveda pa je potrebno omeniti še spletno stran Project Gutenberg, kjer je na voljo preko 34.000 naslovov. Projekt je že leta 1971 začel Američan Michael Hart, ki želi, da je čim več knjig prosto dostopno vsem ljudem. Večina del je starejšega datuma, zaradi prenehanja zaščite avtorskih pravic. V zadnjem času so na voljo tudi CD-ji in DVD-ji.

Knjige so sploh prva dobrina, ki so si jo ljudje lahko javno delili. Prvo javno knjižnico je leta 1883 postavil škotsko-ameriški industralec in bogataš Andrew Carnegie v svojem rojstnem kraju na Škotskem. Na vhodu v skoraj vsako knjižnico je bila lanterna oziroma luč kot simbol razsvetljenstva.

Bo tudi nova ekonomija delitve, ki se dobesedno poraja pred našimi očmi, končno omogočila uveljavitev starih razsvetljenskih idej: znanja, svobode, bratstva, pravičnosti, enakopravnosti itd.

četrtek, 11. november 2010

B-cycle, delitev koles

Delitev koles (bicycle sharing) ni nova storitev, saj so s tem poskusili že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Amsterdamu (White Bicycle Plan) in kasneje tudi v nekaterih drugih, predvsem evropskih mestih. A za pravi razvoj delitve koles je bilo še prezgodaj, saj takšen sistem lahko uspešno deluje šele z razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij (internet, mobilni telefoni, plastične kartice...).

Mnoga mesta po svetu že uvajajo ta sistem, ki lahko pripore k čistejšemu zraku in zmanjšanju gneče na cestah (npr. Bixi v Montrealu, pariški Vélib’, washinghtonski SmartBike). Poglejmo si primer enega najsodobnejših sistemov delitve koles v ameriškem mestu Denver.

B-cycle, Denver

V ameriškem Denverju so na letošnji (2010) Dan Zemlje začeli z delitvijo koles B-cycle. Za tiste, ki kolo uporabljajo za vožnjo v službo, je uporaba kolesa lahko celo cenejša od goriva. Dnevni dostop do kolesa stane 5 $ (3,5 €), tedenski 20 $ (15 €), mesečni 30 $ (22 €) in letni 65 $ (47 €), kar pomeni 365-dnevni dostop do kolesa; če pa kolesar vrne kolo v manj kot pol ure, ne plača nič. Pri sistemu delitve koles (in tudi drugih dobrin) seveda ne gre za to, da bi imeli kolo za določeno obdobje popolnoma “v lasti” (kot pri običajnih najemih), ampak ga uporabniki vzamejo takrat, ko ga potrebujejo.

Uporaba je popolnoma avtomatizirana. Kolesa so priklenjena v posebnih boksih na 50 različnih točkah v mestu Denver (v bližini pomembnih zgradb, postajališč javnega prevoza itd.), na voljo je 400 koles (november 2010). Odklenejo se s posebno elektronsko kartico (B-card), ki jo prejme vsak član in je veljavna glede na plačano obdobje. Za nečlane je plačilo (do 24 ur) mogoče na licu mesta, na posebnem avtomatu s plačilno kartico. Tudi vračanje kolesa v poljuben boks je enostavno - kolo se samodejno priklene, kar računalniški sistem tudi zabeleži. Preko spleta je mogoče spremljati trenutno število koles na katerikoli točki, kjer so kolesa parkirana.

“B-cycle pa ni samo sistem za delitev koles, temveč je njegov namen tudi izgradnja skupnosti. Člani skupnosti B-cycle imajo svojo lastno stran, na kateri se med drugim beležijo prevoženi kilometri, prihranki izpustov ogljika, porabljene kalorije, prihranjen denar in opisi poti,” pravi Brent Tongco, predstavnik za B-cycle denverske mestne uprave, ki je nosilka tega projekta. Nove tehnologije (npr. RunKeeper na iPhonu) beležijo hitrost kolesarjenja, prevoženo razdaljo in traso prevožene poti.

“Člani imajo s preprostim pritiskom na gumb možnost z drugimi deliti to informacijo na Facebooku in Twitterju. Socialno mreženje (social networking) igra pomembno vlogo pri Denverskem sistemu B-cycle”, pravi Brent Tongco. Torej ne gre samo za kolesa, gre tudi za druženje, pridobivanje prijateljev, izmenjavo izkušenj, ohranjanje okolja itd. Nove tehnologije, ki omogočajo delovanje socialno-ekonomskih omrežij, prinašajo velike ekonomske in družbene spremembe. Deliti si stvari, pomeni tudi deliti si odgovornost: do dobrin, do drugih, do okolja in družbe kot celote. Deliti si z drugimi je nenazadnje tudi družabno in zabavno.

nedelja, 07. november 2010

Freecycle, prosto kroženje dobrin

“Naše poslanstvo je izgraditi vsesvetovno gibanje darovanja, ki zmanjšuje odpadke, prihrani dragocene surovine in zmanjša obseg naših smetišč ter našim članom prinaša ugodnosti večjih skupnosti.”

Tako se glasi moto gibanja Freecycle (s polnim imenom Freecycle Network, kar lahko prevedemo kot “omrežje prostega kroženja” dobrin), ki povezuje preko 4.800 skupin s preko 7.600.000 člani (v novembru 2010).

Freecycle je neprofitno gibanje ljudi, ki brezplačno dajejo in prejemajo (podarjajo) stvari v svoji skupnosti. S tem so uporabne stvari dlje v uporabi oziroma jih ne vržemo prekmalu v smeti. Vsako lokalno skupine koordinira prostovoljec, članstvo je brezplačno.

Američan Deron Beal je z gibanjem Freecycle začel leta 2003, ko se je čudil, kako težko je najti koga, ki bi potreboval njegove še uporabne stvari. Na spletni strani Yahoo je ustvaril odprto listo, na kateri je vsakdo lahko objavil, kaj je pripravljen podariti.

Ključna prepostavka gibanja Freecycle se glasi: “Ni takšne stvari, ki bi ji lahko rekli odpadek, so samo uporabne stvari na napačnem mestu.” Deron Beal prav tako vseskozi ponavlja svoje načelo: “Kar je za nekoga odpadek, je za drugega lahko zaklad.”

Res je, koliko stvari zavržemo po nepotrebnem; stvari, ki bi številnim zelo dobro služile.

sreda, 03. november 2010

ThredUP, delitev oblačil

“Obleke ne rastejo, otroci pa.” (“Clothes don't grow. Kids do.”) Takšno je geslo še ene zanimive ideje, ki “deluje” na podlagi medsebojne delitve. Spletna stran ThredUP je namenjena izmenjavi kvalitetnih rabljenih oblačil za otroke. Zaenkrat deluje zgolj v ZDA.

Nov član si po registraciji na spletni ogleda ponudbo škatel z oblačili (z vsemi podatki: velikost, barva, material, blagovna znamka), ki se mu zdijo najprimernejša za njegove otroke. Škatlo, ki mu je všeč, naroči in jo prejme po pošti; stroški za škatlo so 5 $ + poštnina.

To škatlo napolni z oblačili, ki jih njegov otrok ali otroci ne potrebujejo in podatke o vsebini škatle objavi na spletni strani. Ko nekdo njegovo škatlo izbere, jo pošlje brez kakršnih koli dodatnih stroškov, saj plača samo “naročnik” škatle (ThredUP ima posebno pogodbo z ameriško pošto in s tem zajamčene cene).

Spletna stran ThredUp je začela z delovanjem januarja 2009. Doslej (do novembra 2010) je bilo ponujenih skoraj 15.000 škatel z oblačili in izmenjanih več kot 255.000 kosov oblačil, s čimer je bilo prihranjenih skoraj milijon $.

“Na plusu” so vsi: starši dobijo in oddajo kvalitetna oblačila skoraj zastonj, hkrati pa imajo od tega nekaj še pošta in podjetje, ki vodi spletno stran. Da ne omenjamo okolja, ki ga z številnimi potrošniškimi izdelki zelo obremenjujemo - bolj kot se zavedamo (glej: The Story of Stuff).

torek, 02. november 2010

AirBnb, delitev prostora

Airbnb je svoboden spletni trg za oddajo in najem bivalnega prostora - od proste postelje do gradu; od ene noči do celega leta. Time Magazin je AirBnb poimenoval “eBay za prostor” (eBay je največji svetovni spletni trg, kjer je mogoče kupiti in prodati praktično vse).

AirBnb omogoča ljudem, da preko spleta oddajo bivalni prostor, ki ga trenutno ne potrebujejo (npr. ležišče, sobo, celo stanovanje, hišo) in si s tem omogočijo dodaten zaslužek. Po drugi strani pa si popotniki lahko zagotovijo ugodno bivanje, v skladu s svojimi finančnimi zmogljivostmi in željami. Bivanje v Parizu je tako na primer mogoče že od 14 € naprej.

Trenutno (november 2010) se bivalni prostori ponujajo v preko 8.000 mestih v 166 državah (nekaj malega ponudbe je tudi iz Slovenije). Celoten postopek ogleda, potrditve in spletnega plačila za storitve (v okviru sistema PayPal) je mogoče opraviti preko spletne strani Airbnb.

“Bila sva samo dva fanta, ki sva iskala način, kako oddati svoji napihljivi ležišči (airbeds) v najini sobi v San Franciscu za ljudi, ki so prihajali na volilno konvencijo”, je pojasnil Brian Chesky, ki je leta 2007 pomagal ustanoviti AirBnb. Ideja v ozadju AirBnb je, kot pravi Chesky, da popotniki začutijo, kako živijo domačini, le-ti pa imajo korist od svojega bivalnega prostora, ki ga trenutno ne potrebujejo (CNN).

AirBnb je torej še ena od spletnih oblik medsebojne delitve. Čeprav gre za komercialno delitev, pa ima ta veliko koristi: večja izkoriščenost bivalnih zmogljivosti (s tem manjša potreba po novih gradnjah), ekonomska korist tako za popotnike kot za domačine, spoznavanje novih ljudi in kultur in še kaj bi se našlo.

Na prvi strani je poleg logotipa AirBnb njihovo geslo: “Travel like a human.” (“Potuj kot človek.”) To “filozofijo potovanja” pa lahko povežemo z gibanjem za počasnejše življenje (glej Hvalnica počasnosti), ki vključuje tudi drugačen način potovanja, kjer je v ospredju spoznavanje ljudi in krajev (Slow Travel), ne pa zgolj dirka od hotela do hotela in od znamenitosti do znamenitosti - pa še domačini imajo ponavadi bolj malo od tega.