četrtek, 17. junij 2010

Strah pred medsebojno delitvijo

Mnogi ob pojmu medsebojna delitev takoj pomislijo na utopične ideje o družbi, kjer bi imeli vsi enako, kjer bi bila lastnina skupna in bi se morali odpovedati svoji zasebni lastnini. Strahovi pred socializmom sovjetskega tipa ali celo severnokorejskega so preveč živi in močni. A ti strahovi so popolnoma odveč. Medsebojna delitev (ang. share) je vse kaj drugega, vsekakor pa ni nova ideologija.

Medsebojna delitev je princip, ki izhaja iz razumevanja, da vsi ljudje živimo na skupnem planetu, ki je naš dom in da pripadamo eni planetarni družini - človeštvu. Torej tudi dobrine, ki so ključnega pomena za preživetje in razvoj človeka, pripadajo vsem in smo zanje tudi vsi odgovorni. Ključne dobrine so na primer: voda, hrana; energetski viri, lesno in rudno bogastvo, obdelovalna zemlja; ozračje; v nekem smislu pa tudi zdravstveno in socialno varstvo; izobraževanje, znanje človeštva, kulturna dediščina itd.

Vendar ključne dobrine niso enakomerno razdeljene in zaradi zgodovinskih, ekonomskih ter političnih razlogov pripadajo posameznim državam, skupinam (podjetjem ali drugim ustanovam) ali posameznikom. Večina preteklih konfliktov dejansko izhaja iz želje ali potrebe po pridobitvi nadzora nad temi dobrinami. Nekoč so bile vojne osvajalne, kajti zasedba novega ozemlja je pomenila tudi pridobitev novih dobrin (in delovne sile), danes pa so vojne pretežno ekonomske, kar pomeni, da je dobrine (in delovno silo) mogoče obvladati in nadzorovati tudi s pomočjo ekonomskih mehanizmov (privatizacije, komercializacije, špekulacij ...), četudi so le-te na tujih ozemljih.

Da bi se izognili neprestanim političnim, ekonomskim in vojaškim konfliktom, ki izhajajo iz vsesplošnega tekmovanja (konkurenčnosti) za ključne svetovne dobrine in ogrožajo prihodnost planeta, moramo do dobrin pristopiti drugače. Tako na globalni, državni in lokalni ravni imamo dobre možnosti (ustrezna informacijska in transportna infrastruktura) za izmenjavo dobrin na podlagi zmožnosti posameznih držav ali lokalnih skupnosti.

Vsaka država ima nekatere presežne dobrine (npr. pitno vodo, nafto, les) in primanjkljaje drugih. Posebno telo (npr. agencija) bi lahko koordinirala pretok oziroma izmenjavo presežnih dobrin bodisi med državami bodisi med lokalnimi skupnostmi ali znotraj njih. Ne gre torej za to, da bi razdali vse kar imamo ali, da bi podpirali lenobo drugih.

Tisto, česar nujno ne potrebujemo, lahko namenimo drugim in od drugih dobimo tisto, kar sami nujno potrebujemo. Trgi te funkcije nikakor ne opravijo primerno, kaj šele pravično, to nam zdajšnja kriza v polni meri razkriva. Zdaj je napočil pravi trenutek, da se na podlagi sodelovanja in dialoga dogovorimo, kako pravičneje deliti ključne svetovne dobrine. (Več: Medsebojna delitev)

Ekonomske ustanove (podjetja, trgovine, banke itd.) torej še vedno lahko delujejo, le na bolj pravičnih osnovah in v smeri blaginje vseh ljudi. Naša zasebna lastnina nam prav tako še vedno ostaja, seveda pa tudi kot posamezniki lahko prispevamo v različnih oblikah medsebojne delitve dobrin.

Dobrin je na svetu dovolj prav za vse ljudi. Zakaj potem toliko nepotrebnih smrti zaradi lakote, revščine in ozdravljivih bolezni? Ker smo se tako odločili. A lahko se odločimo tudi drugače. In medsebojna delitev je vsekakor korak v pravo smer.

ponedeljek, 07. junij 2010

Prihodnost bo dobra

Naj se zdijo stvari še tako slabe, bo naša prihodnost lahko mnogo boljša, kot si jo sploh lahko zamislimo.

Današnje težave človeštva so rezultat oziroma posledica človeških ravnanj v preteklih stoletjih, celo tisočletjih. Neprestani konflikti za dobrine, ozemlja, denar, bogastvo in moč (kar je vse eno in isto) so zaznamovali celotno poznano zgodovino človeštva. Zgodovinski razvoj človeštva je bil bolj ali manj utemeljen na vzponih in padcih cesarstev, kraljestev, držav. Vsako in vsaka se je imela za nekaj posebnega; za večvredno, boljšo, bolj civilizirano itd.

Veliko sodobnih držav se še vedno ravna po teh starodavnih vzorcih, a nobenega posebnega razloga ni, da bi se še naprej obnašali tako. Vsaka država, vsak narod je nekaj posebnega in ima svoje posebne kvalitete in seveda slabosti (podobno kot tudi posamezniki). Prepoznavanje drugega kot sebi enakega - čeprav po videzu, obnašanju in navadah drugačnega - je prvi korak k resničnemu sodelovanju, ki edino lahko pripelje do miru in blaginje v svetu.

Drugi narodi in države seveda niso idealni, a vendarle: smo mi takšni? Neprestano se oziramo v preteklost in iščemo napake - pri drugih seveda. Pustiti preteklost v preteklosti, pa je resnično veliko dejanje in le redki ga zares zmorejo. Veliko napak je bilo storjenih, a mar jih nismo delali vsi - posamezniki, narodi in države. Preteklost ni nič drugega kot preteklost, torej nekaj, kar je pre-teklo, česar ni več, kar je mrtvo.

Resnično pomembna pa so sedanja dejanja, ki so "semena" prihodnosti. In kakršna bomo "posadili", takšen bo naš "pridelek" oziroma naša prihodnost.

Ustvarimo torej dobro prihodnost: s sodelovanjem in solidarnostjo; s spoštovanjem in razumevanjem drugega; z medsebojno delitvijo dobrin; z dialogi in sporazumi ...