petek, 16. april 2010

Pravičnost, ne dobrodelnost


»Svet potrebuje pravičnost, ne dobrodelnosti.« Mary Wollstoecraft

Te besede je že pred mnogimi leti zapisala britanska pisateljica, filozofinja in feministka Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), mati Mary Shelley, avtorice Frankenstaina. Če so bile besede aktualne takrat, kako so šele danes.

Na svetu je izjemno veliko dobrodelnih organizacij in pobud; še zlasti zvezdniki se pri tem zelo radi izpostavljajo. To je dobro, dobrodelnost je vsekakor nekaj dobrega. A hkrati je to tudi slabo – iz razloga, ker je naša dobrodelnost lahko tudi »opravičilo« za stanje kakršno je. In to stanje je slabo, če ne kar katastrofalno. Dopuščamo ali celo sodelujemo pri ustvarjanju in vzdrževanju skrajne revščine in lakote, hkrati pa revnim in lačnim pomagamo – in ta pomoč je pogosto samo izraz slabe vesti.

Vsak dan gre več kot milijarda ljudi lačnih v posteljo (če jo sploh imajo), vsaj 25.000 ljudi vsak dan umre zaradi lakote, obenem pa vemo, da je hrane za vse dovolj, a je ogromno pristane v smeteh razvitih držav, veliko se je predela v »ekološka« biogoriva ali se nameni prehrani živali. To je en del problema. Le redki pa vedo, da (po podatkih Svetovne banke) na vsak dolar pomoči, ki ga prejmejo države v razvoju, pride 25 dolarjev, ki jih morajo te države nameniti za vračilo strašansko visokih dolgov (ki so nastali še preden se je večina najrevnejših ljudi sploh rodila) prav tistim državam, ki so jim namenile »pomoč«.

Če bomo preobrazili naše (državne in mednarodne) politične in predvsem ekonomske institucije ter spremenili vzorce svojega (ekonomskega) vedenja, bomo veliko bolj pripomogli k reševanju največjih svetovnih problemov – kar revščina in lakota (ter vse kar iz njiju izhaja) nedvomno sta – kot pa, da zgolj prispevamo dobrodelnim ustanovam.

Pravičnost

Kaj pa pravičnost in kdo je pravičen? Na ta vprašanja ne moremo na kratko odgovoriti. Vsekakor pa je pravičnost povezana z našimi dejanji – ne glede na področje našega delovanja. Prvotno beseda pravičnost pomeni delati "kar je prav" (etimološki slovar).

Delati prav pomeni tudi delati dobro, a ne zgolj zase, temveč tudi za dobro drugih. Dobro drugih pa je (vsaj v materialnem smislu) povezano z zagotavljanjem njihove blaginje. Zato je pravičnost (delati prav) povezana z blaginjo ljudi oziroma blaginjo celotnega človeštva.

Področje, ki najbolj zanemarja pravičnost, pa je danes brez dvoma ekonomija, ki je »zadolžena« za blaginjo ljudi. Ekonomska pravičnost potemtakem pomeni, da ima vsakdo dostop do temeljnih dobrin, kar mu omogočajo preživetje in spodobno življenje – blaginjo.

So banke lahko pravične? Kaj pa proizvodna podjetja, trgovine in druge ekonomske institucije? So, če le ravnajo v dobro vseh. Če bodo(kdaj) res tako ravnale, skupaj s celotno družbo, potem ne bo več prave potrebe po dobro-delnosti, kajti sama pravičnost pomeni dobro delati oziroma delati dobro (prav).

Pravičnost, ki vodi v blaginjo človeštva, pa je mogoče doseči z medsebojno delitvijo dobrin.

[A ta zapis vendarle ni uperjen proti zbiranju pomoči za revne in lačne. Ti jo zdaj nedvomno potrebujejo – ne smemo jih pustiti na cedilu. A če bomo ustvarili pravično družbo (in z njo pravično ekonomijo), bo pomoč postala praktično nepotrebna.]

ponedeljek, 12. april 2010

Trajnostni razvoj

»Človeštvo ima sposobnost, da se razvija trajnostno – kar pomeni zagotoviti takšen razvoj, ki zadovoljuje sedanje potrebe, ne da bi ogrožal možnost prihodnjih generacij, da bodo zadovoljevale svoje potrebe.«

Tako so leta 1987 v poročilu komisije Združenih narodov Naša skupna prihodnost (Our Common Future), ki jo je vodila bivša norveška premijerka Gro Harlem Brundtland, definirali koncept trajnostnega razvoja (ang. sustainable development). Ta koncept vključuje:

- zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in v širšem smislu slehernemu človeku omogočiti možnost izpolnitve njegovih želja po boljšem življenju (blaginja);

- idejo omejitve, ko gre za stopnjo izkoriščanja okoljskih virov in zmožnost okolja, da brez trajnih posledic »preživi« posledice človekovih aktivnosti (odpadki, izpusti plinov, sekanje gozdov …).

Trajnostni razvoj lahko torej razumemo kot »vzdrževanje ravnovesja med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja«. A to še zdaleč ni statično ravnovesje, ampak ravnovesje, ki ga moramo neprestano »loviti« oziroma ga usklajevati z razvojem – tehnološkim, ekonomskim, družbenim.

Lahko sploh razmišljamo o drugačni prihodnosti? Danes nam je vsekakor jasno, da zdajšnji vzorec razvoja – na podlagi neprestane gospodarske rasti – vodi v prepad in propad. Zemljino okolje na mnogih ravneh že kaže znake nepopravljive škode; na primer, ko gre za globalno segrevanje, onesnaženje vode in zemlje itd. A ne samo okolje, tudi človeška družba vse bolj trpi, saj zdajšnji razvoj, utemeljen na neprestani gospodarski rasti, nikakor ne zagotavlja vsaj približno enakomernega in pravičnega družbenega razvoja.

Dolgoročna vizija trajnostnega razvoja Slovenije

Nedavno je v veliki dvorani Državnega zbora (19. 3. 2010) potekala konferenca z naslovom Dolgoročna vizija trajnostnega razvoja Slovenija, kot del širšega procesa, ki se je začel z dokumentom Kam po krizi. Ta dokument je izdelala skupina strokovnjakov iz različnih področij in ga decembra 2009 predstavila širši javnosti.

Vsekakor je prav, da končno začenjamo razmišljati o trajnostnem razvoju kot temeljnem razvojnem vzorcu prihodnosti. Kar ne izključuje gospodarske rasti, le da mora biti ta podrejena omejitvam, ki nam jih postavlja okolje in da mora zagotavljati možnosti in priložnosti, da vsi ljudje lahko zadovoljujejo osnovne potrebe in razvijajo svoje potenciale.

[Tudi sam sem bil udeleženec konference, kjer sem imel krajši, 5-minutni prispevek in poslan daljši prispevek o medsebojni delitvi dobrin, ki je objavljen na straneh Kabineta predsednika vlade – Kam po krizi (levi stolpec).]

ponedeljek, 05. april 2010

Hvalnica počasnosti

Vajeni smo hitrega tempa življenja. Hitrost je tesno povezana z željo imeti več. Več dobrin, več denarja, več uspeha, več poznanstev, več zabave – da bi vse to dosegli moramo živeti hitro. Glavni značilnosti naše dobe sta hitrost in prizadevanje (želja) za več – in ti značilnosti sta neločljivo povezani.

Za današnja podjetja ni dovolj ohranjati dobičkov na preteklih ravneh; vsako leto morajo biti višji – zato je potrebno delati hitro in več. Gospodarska rast države ne sme biti ničelna, ampak vedno (čimbolj) pozitivna. Ni dovolj imeti samo nekaj prijateljev, potrebno jih je imeti veliko, tudi več sto (na Facebooku seveda). Le redki športniki so še zadovoljni s četrtim, petim, desetim mestom, nekateri niti z drugim ne več.

Kljub hudi krizi je življenjski tempo še vedno hiter, za mnoge še bolj kot kdajkoli prej; države še vedno »hrepenijo« po rasti, podjetja po dobičkih, posamezniki po bogastvu in uspehu – ne glede na ceno za okolje in za druge ljudi. Hitrost povzroča stres in ta zdravstvene težave ter izčrpanost. Želja po več slej ko prej »naleti« na realno stanje, ki se bistveno razlikuje od želenega. Razkorak med željo (ki jo podpihujeta potrošniški sistem in medijska »industrija«) in realnim življenjem postane tako velik, da človek postane frustriran in sebe vidi kot neuspešnega – to pa se izraža kot stres, z vsem kar gre zraven.


Gibanje za počasnejši način življenja

A obstajajo tudi ljudje, ki cenijo počasnost. Vse številčnejše in vse bolj raznoliko postaja gibanje za počasnejši način življenja (Slow Movement). Gibanje izhaja iz počasnega načina prehranjevanja imenovanega »slow food«, ki ga je leta 1986 ustanovil Italijan Carlo Petrini kot protest proti postavitvi restavracije McDonaldʹs v bližino znamenitih Španskih stopnic v Rimu. Danes se je gibanje razširilo na počasna potovanja (Slow Travel), počasna mesta (Slow Cities), počasno branje (Slow Books) in seveda počasno življenje (Slow Living).

Gibanje za počasnejši način življenje izhaja tudi iz želje po večji povezanosti med ljudmi. Danes imamo ljudje ogromno stikov, a večina je zelo površinskih. »Slow food« na primer pomeni tudi družiti se (ob tem, ko jemo ali pripravljamo hrano); počasno potovanje pomeni temeljito spoznavati kraje in ljudi; tudi samo potovanje je lahko zanimivo, ne samo cilj, ki ga želimo doseči (npr. potovati z vlakom in ne z letalom; s kolesom in ne z avtom itd.).


Hvalnica počasnosti

Leta 2005 je kanadski novinar Carl Honoré napisal knjigo In Praise of Slowness: How A Worldwide Movement Is Challenging the Cult of Speed (Hvalnica počasnosti: Kako je svetovno gibanje izzvalo kult hitrosti), ki je hitro postala uspešnica in je danes prevedena v 30 jezikov.


»To je kulturna revolucija proti ideji, da je hitreje vedno bolje. Filozofija počasnosti ne pomeni, da bi vse delali po polžje. Gre za iskanje prave hitrosti pri sleherni dejavnosti. Rajši uživajmo v urah in minutah, kot pa da jih zgolj štejemo ali vrednotimo. Naredimo vse karseda dobro, namesto kolikor hitro je mogoče. Gre za kvaliteto pred kvantiteto – pa naj gre za delo, prehrano ali starševstvo,« pravi Carl Honoré na svoji spletni strani.

Knjiga je dala velik zagon novim gibanjem za počasnejši in kvalitetnejši način življenja. In avtor sploh ne pravi, da hitrost ni dobra: »Hitrost ima svoje mesto v sodobnem svetu. Pogosto se morate premikati hitro, še posebej na delo. Problem je, ker je hitrost postala način življenja. Vse delamo v naglici. Ujeti smo v hitenje in to je nezdravo.«

Gospodarska kriza je priložnost, da življenje spet postane bolj umirjeno, da se osredotočimo na kvaliteto in ne samo na kvantiteto. A ne samo v vsakdanjem življenju, temveč tudi v ekonomiji in na drugih družbenih področjih. Podjetja ne smejo delati samo za dobičke, temveč predvsem za kvaliteto življenja ljudi (zaposlenih in potrošnikov) in družbe kot celote.

Zmernost, kvaliteta in prava mera, ko gre za čas in dobrine (ali denar) lahko zamenjajo današnje hlastanje za vsem, kar lahko dosežemo ali dobimo. A tudi tisto, kar imamo se moramo naučiti deliti z drugimi. Potem bo svet bistveno boljši kot je sedaj.

»Drevesa, ki rastejo počasi, rodijo najboljše sadeže,« je že davno rekel znameniti francoski dramatik Molière.