torek, 28. december 2010

Kar je moje, je tvoje (naše)

Današnja ekonomija je izrazito individualistična. Posameznik je tisti, ki naj bi imel v lasti vsako dobrino, ki jo potrebuje. Podjetja oglaševanje svojih izdelke vedno naslavljajo na potrebe posameznika oziroma še večkrat na njegove želje. Družbeni status posameznika je pogojen z lastništvom dobrin (“več imaš, več veljaš”); imeti ima prednost pred uporabljati. Tudi ljudje v preteklosti so imeli svoje stvari, a mnogo so jih uporabljali skupaj oziroma so si jih posojali ali delili.

In ne samo to, stvari morajo biti danes vedno nove, moderne, modne; ko niso, jim zavržemo, četudi so še uporabne ali skoraj nove. Tudi to je fenomen našega časa, na odpadih konča neskončno še uporabnih stvari, ki bi mnogim koristile še dolgo časa.

Lahko v sodobnem času spremenimo odnos do dobrin in jih začnemo uporabljati drugače. V izjemni knjigi Kar je moje, je tvoje: Rast sodelovalne potrošnje (What's Mine Is Yours: The Rise of Collaborative Consumption) sta avtorja Rachel Botsman in Roo Rogers popisala pravo »eksplozijo« novih ekonomskih oblik, ki temeljijo na medsebojni delitvi in novih informacijsko-komunikacijskih tehnologijah.

Dejansko lahko opazimo izjemen premik od načela individualne potrošnje k načelu sodelovalne potrošnje, kjer je ena dobrina dostopna več ljudem ali povedano drugače: eno dobrino lahko uporablja (si deli) več ljudi; npr. avto, kolo.

Takšne oblike niso nekaj novega, a doslej smo jih poznali samo v okviru manjših skupnosti (predvsem v družinah). Sodobne tehnologije pa nam zdaj omogoča, da to storimo na mnogo širši ravni, s čimer se bistveno poveča dostopnost do dobrin (zmanjšanje revščine), hkrati pa jih potrebujemo manj (manjše obremenitve okolja). Sodelovalna potrošnja, ki je del ekonomije delitve, pomeni tudi krepitev družbenih vezi.

petek, 24. december 2010

Kiva – krediti, ki spreminjajo življenja

Čeprav je pretirano kreditiranje (med drugim) krivo za današnjo ekonomsko krizo, pa je kreditiranje lahko tudi pot za rešitev iz revščine. A ne gre za kreditiranje velikih finančnih institucij (Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in velikih bank), ki pogosto naredijo več škode kot koristi, temveč za posojanje običajnih ljudi običajnim ljudem.

Ljudje iz bogatejših delov sveta, ki lahko pogrešijo manjše vsote denarja (npr. 25 €) s tem denarjem veliko pripomorejo k boljšemu življenju posameznikov, družin in skupnosti iz revnejših delov sveta.

Kiva

Kiva je organizacija, ki omogoča ljudem, da preko spleta posojajo denar obstoječim institucijam za mikrofinaciranje, te pa denar posojajo malim podjetnikom in kmetovalcem ter študentom iz revnejših predelov sveta. S kombinacijo mikrofinanciranja in spleta, Kiva gradi globalno skupnost ljudi povezanih preko posojanja, katerega glavni namen je boj proti revščini.

Organizacija Kiva deluje iz prepričanja, da:

- so ljudje po naravi velikodušni in radi pomagajo drugim, če imajo za to pošteno možnost;
- so revni zelo motivirani in zelo uspešni, če le imajo priložnost;
- se s povezovanjem ljudi ustvarjajo medčloveški odnosi, ki presegajo finančne transakcije in gradi se globalna skupnost, kjer si ljudje izkazujejo podporo in se pogum.

Do 19. septembra 2010 je bilo preko organizacije Kiva izdanih preko 160 milijonov $ več kot 750.000 posojilojemalcem, povprečno posojilo je znašalo dobrih 380 $. Stopnja vračanja je dosegla 98,99 %, kar daleč presega »običajno« vračanje kreditov bankam.

Posameznik lahko posodi tudi majhne vsote (a ne manj kot 25 $), ki se združujejo v primerno velik kredit. Posojanje in vračanje denarja posojilodajalcem poteka preko varnega spletnega sistema PayPal. Ko se denar vrne, ga lahko posojilodajalec obdrži ali pa ga ponovno posodi.

Na spletni strani organizacije so zabeležene zgodbe in fotografije ljudi, ki so prejeli ali želijo kredite. Kiva - beseda 'kiva' v svahiliju pomeni "sporazum" ali "enotnost" – je dokaz, da je denar moč (energija), ki jo lahko usmerimo v splošno dobro ali pa v destruktivne namene (za špekulacije, vojne, potrošnjo luksuznih dobrin itd.).

Kreditiranje, kot ga omogoča organizacija Kiva ni klasično bančno kreditiranje. Gre prej za “investiranje” v ljudi v revnih državah, ki si s prejetimi sredstvi lahko zagotovijo lastno blaginjo. Vemo namreč, da je enostranska in enkratna pomoč pogosto povsem neučinkovita in ima le redko dolgoročne učinke. Pri Kivi pa ljudje dobijo sredstva za aktivnosti (kmetovanje, malo podjetništvo), ki jim omogočijo tako boljše življenje kot za vračilo sredstev. Temu sistemu bi lahko rekli tudi dobrodelno kreditiranje.

Viri: Kiva, Wikipedia, Share Slovenija

sobota, 18. december 2010

Sejem medsebojne delitve

Koliko stvari – še povsem uporabnih – nam leži v predalih, v omarah, na policah? Veliko, vsaj pri večini pripadnikov potrošniške družbe. Kako jih dati komu drugemu, ki jih bo z veseljem uporabljal, hkrati pa dobiti nekaj zase ali za svoje bližnje, prijatelje? Na zelo enostaven način je mogoče organizirati sejem, kakršnega so organizirali v centru CIRIUS Kamnik.

CIRIUS-ov SEJEM MEDSEBOJNE DELITVE

(Objavljeno v: Kamničan.si)

V petek, 17. decembra 2010, je v centru CIRIUS Kamnik potekal čisto poseben sejem, poimenovan »Sejem medsebojne delitve«. V čem je bil ta sejem tako poseben?

Zaposleni, učenci in dijaki so lahko od ponedeljka do četrtka prinesli eno ali več rabljenih stvari; na primer knjige, CD-je, DVD-je, družabne igre, igrače, oblačila. Za vsako prinešeno stvar je vsakdo prejel po en kuponček, ki jih je oblikoval absolvent Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Martin Fujan iz Kamnika.

Vse prinešene stvari so bile v petek, na dan sejma, razpostavljene na stojnicah. Z vsakim kupončkom je bilo mogoče »kupiti« eno stvar po izbiri. Kupončki pa so lahko služili tudi kot darilo, saj so jih tisti, ki so jih imeli več (ker so prinesli več stvari) lahko podarili drugim. Poleg tega pa je bilo »trgovanje« prav zanimivo in zabavno, saj so bili »prodajalci« in »kupci« kar dijaki sami.

Torej, ne da bi kdorkoli zapravil en sam cent, je potekalo izmenjevanje ali podarjanje – delitev rabljenih stvari. Marsikdo je brez nakupovanja novih stvari (in s tem zapravljanja denarja) prišel do kvalitetnega darila za bližajoče praznike, hkrati pa se »znebil« stvari, ki jih ne potrebuje več. Tisto, kar je za nekoga neuporabno ali odvečno, je za drugega lahko pravi zaklad.

Takšen način medsebojne delitve dobrin je zelo enostavno izpeljati, še zlasti v šolah, društvih in manjših skupnostih, še posebej pa je za to primeren praznični čas.

torek, 14. december 2010

Etsy - ustvarjalnost, ki povezuje

Etsy je podjetje in hkrati skupnost, ki omogoča ljudem, da izdelujejo različne doma narejene izdelke in jih povezuje s kupci. Podjetje povezuje ljudi, ki izdelujejo ročne izdelke s tistimi, ki jih želijo kupiti.

Za vsak izdelek, ki se uvrsti na njihovo listo, podjetje zaračuna 20 centov (dolarskih) in 3,5 odstotka od vsake prodaje, kar je bistveno manj od klasičnih trgovin, kjer pravi izdelovalci na koncu prejmejo le manjši del končne vrednosti izdelka, v revnejših deželah tudi samo 1 %. Ponavadi se izdelki prodajajo v vrednosti 15 do 20 dolarjev, večinoma pa jih ponujajo ženske.

Poleg doma narejenih izdelkov se v okviru tega sistema ponujajo tudi izdelki starejšega datuma, doma narejene sladkarije in pripomočki za ročno delo. Ponudba je izjemno pestra: keramični, papirni, lesni in stekleni izdelki; igrače, lutke, sveče, poročni dodatki, nakit, kozmetični izdelki; piškoti, sladkarije in še in še - vse seveda ročno delo.

Podjetje Etsy poleg povezovanja izdelovalcev s kupci nudi tudi marketinško in drugo podporo svojim strankam, plačevanje je urejeno preko spletnih sistemov (npr. PayPal). V newyorškem Brooklynu ima podjetje Etsy prostore (Etsy Labs), kjer se izdelovalci lahko srečujejo. Poleg prostora so jim na voljo pripomočki, doniran material; tamkaj so organizirane različne delavnice in posebni dogodki.

Etsy omogoča marsikomu dodaten zaslužek ali sploh zaslužek z domačim delom, drugim pa kvalitetne izdelke, ki jim jih ni potrebno iskati v številnih trgovinah, kjer so pogosto cene še bistveno višje. Koristi so torej obojestranske.

Etsy je torej še ena sodobna ekonomska oblika, ki jo podpirajo informacijsko-komunikacijske tehnologije, hkrati pa spodbuja ustvarjalnost in povezuje ljudi.

ponedeljek, 06. december 2010

Prednosti delitve dobrin






Če si (nekatere) dobrine delimo z drugimi, nam to prinaša številne koristi, kot posameznikom in kot celotni skupnosti. Predvsem so koristi delitve naslednje:

- prihranimo denar (če imamo stvari izključno v svoji lasti, imamo poleg nakupa še stroške z vzdrževanjem, hranjenjem in varovanjem);

- zmanjša se obremenitev okolja (če več ljudi uporablja eno stvar, se porabi manj naravnih virov, hkrati pa ljudje manj uporabljajo nepotrebne stvari ali storitve; npr., če si avto delimo z drugimi, bolj premislimo, kdaj ga bomo zares uporabili);

- izboljšajo se medsebojne vezi v skupnosti (ljudje, ki skupaj uporabljajo stvari, si tudi drugače pomagajo).

Kaj vse je mogoče deliti?

Prevozna sredstva
Delitev koles je verjetno najbolj razširjena in dodelana oblika delitve dobrin. Organizirajo jo predvsem večja mesta in lokalne skupnosti, ki s tem rešujejo tudi okoljske probleme in probleme javnega prevoza. Poleg tega je precej razvita tudi delitev avtomobilov in celo jaht ter letal. (Primeri: B-cycle, Zipcar, ShareZen)

Obdelovalno zemljo
Nekateri imajo zemljo - gredico, vrt, manjši park, pa je ne obdelujejo (bodisi ker nimajo časa bodisi ker fizično ne zmorejo), drugi imajo željo, da bi obdelovali zemljo, pa je nimajo. Zato obstajajo spletne skupnosti, ki omogočajo delitev te ključne človekove dobrine; “plačilo” se ne izvaja z denarjem, temveč z delom pridelka (Primera: Landshare, SharedEarth)

Bivalni prostor
Soba, stanovanje ali hiša; če jih določen čas ne potrebujete, jih ponudite drugim, ki jih potrebujejo - kot turisti, popotniki, poslovneži itd. (Primera: Airbnb - komercialno, CouchSurfing - brezplačno)

Oblačila
Veliko oblačil uporabljamo le kratek čas, še zlasti otroška. Enostavno jih ponudimo na spletu in pošljemo tistemu, ki bi jih želel imeti, prav tako si mi lahko pridobimo oblačila od drugih. (Primeri: ThredUp, Bigwardrobe, Clothing Exchange - kot sejem)

Knjige, CD, DVD
Doma imamo veliko knjig, CD-jev, DVD-jev, ki jih ne bomo nikoli več prebrali ali pogledali, lahko pa jih enostavno delimo z drugimi. (Primeri: Swap Books, Swap DVD, Swap CD; Project Gutenberg, Sharing Books - prosto dostopne knjige v digitalni obliki)

Spretnosti
Mogoče lahko nekomu prepleskamo stanovanje, nekdo drug pa nam popravi računalnik ali kar koli drugega. (Primer: Časovna banka)

Mikrokredite (denar)
Z majhno vsoto lahko pomagate ljudem v revnejšem delu sveta; denar dobite nazaj, hkrati pa dejansko pomagate ljudem iz revščine - bolj, kot če zgolj dajete pomoč dobrodelnim organizacijam, kar seveda tudi ni napačno. (Primer: Kiva)

In še bi lahko naštevali. Praktično vsak dan se pojavljajo nove oblike delitve dobrin, vsem pa je skupno, da za svoje delovanje uporabljajo sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije. Seveda je prav, da bomo še naprej imeli nekatere stvari v osebni ali družinski lasti, a marsikaj si bomo v prihodnosti lahko delili.

Možnosti so praktično neomejene, prav tako tudi organizacijske oblike delitve (profitno podjetje, neprofitno podjetje, nevladne organizacije, društva; v okviru lokalnih skupnosti itd.). Nove tehnologije tako povzročajo družbeno (Wikipedia, Wikileaks; Facebook, Twitter itd.), prav tako pa tudi ekonomsko revolucijo.

nedelja, 28. november 2010

Delitev knjig - Sharing Books

Vse več je znamenj, da zares vstopamo v novo dobo, dobo medsebojne delitve. Medsebojna delitev pomeni, da ni potrebno imeti v lasti vseh stvari, ki jih potrebujemo; ali pa tiste stvari, ki jih ne potrebujemo več, damo nekomu drugemu v uporabo. Če imamo stvari v lasti, potem imamo najprej stroške z nakupom, kasneje pa z vzdrževanjem in varovanjem, a le nekatere od teh stvari pogosto ali redno uporabljamo. Kolikokrat potrebujemo orodje za hišna popravila, kolikokrat preberemo knjige, pogosto celo kolesa in avtomobila ne uporabljamo vsak dan? Ali pa otroška oblačila; koliko še povsem uporabnih preprosto zavržemo?

Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije (računalniki, mobilni telefoni, internet) nam omogočajo enostaven dostop do stvari, ki jih potrebujemo (npr. Zipcar) ali pa stvari, ki jih ne potrebujemo več, damo enostavno v uporabo nekomu drugemu (npr. Freecycle). Nekatere stvari pa so lahko preprosto na voljo vsem, ob vsakem času, npr. knjige.

Delitev knjig (Sharing books)

Delitev knjig (Sharing Books) je spletni projekt, ki ga je postavil Pierre Lapointe. Na spletni strani so objavljene otroške knjige različnih avtorjev, ki svoje knjige prepustijo projektu delitve knjig. A to še ne pomeni, da jih avtorji ne smejo tržiti na klasičen način.

Knjige so (v pdf formatu) prosto dostopne komerkoli; potrebna je samo registracija. Trenutno je na voljo 297 knjig, ki so bile več kot 45.000-krat prenešene (“download”). A ne gre samo za delitev knjig, Pierre Lapointe je ustvaril unikaten poslovni model, kjer se ves dohodek deli po ključu: ⅓ za pismenost otrok v nerazvitem svetu, ⅓ za avtorje knjig in ⅓ za podjetje. Projekt se financira z donacijami, sponzorskimi sredstvi, korektnimi oglasi, prodajo knjig v tiskani obliki itd.

Še en dokaz torej, da je mogoče delovati hkrati poslovno, dobrodelno in omogočiti ljudem prost dostop do dobrin (v tem primeru knjig).

Delitev knjig, CD-jev, DVD-jev (Swap books)

Še en izjemen sistem delitve knjig je Swap Books. Potrebno se je zgolj včlaniti v klub. Knjigo, ki jo želite, poiščete na njihovi spletni strani in jo prejmete direktno od lastnika. V zameno morate ponuditi drugo knjigo in ko dobite “povpraševanje” jo pošljete tistemu, ki jo želi (stroški pošiljanja so vaši). Z vsako poslano knjigo dobite 1 kreditno točko, ki vam omogoča naročilo 1 knjige; v začetku pa dobite 2 kreditne točke, ne da bi poslali katerokoli knjigo (glej navodila). Trenutno je na voljo preko 2,8 milijona knjig. Sorodni sta storitvi: Swap DVD in Swap CD.

Project Gutenberg

Seveda pa je potrebno omeniti še spletno stran Project Gutenberg, kjer je na voljo preko 34.000 naslovov. Projekt je že leta 1971 začel Američan Michael Hart, ki želi, da je čim več knjig prosto dostopno vsem ljudem. Večina del je starejšega datuma, zaradi prenehanja zaščite avtorskih pravic. V zadnjem času so na voljo tudi CD-ji in DVD-ji.

Knjige so sploh prva dobrina, ki so si jo ljudje lahko javno delili. Prvo javno knjižnico je leta 1883 postavil škotsko-ameriški industralec in bogataš Andrew Carnegie v svojem rojstnem kraju na Škotskem. Na vhodu v skoraj vsako knjižnico je bila lanterna oziroma luč kot simbol razsvetljenstva.

Bo tudi nova ekonomija delitve, ki se dobesedno poraja pred našimi očmi, končno omogočila uveljavitev starih razsvetljenskih idej: znanja, svobode, bratstva, pravičnosti, enakopravnosti itd.

četrtek, 11. november 2010

B-cycle, delitev koles

Delitev koles (bicycle sharing) ni nova storitev, saj so s tem poskusili že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Amsterdamu (White Bicycle Plan) in kasneje tudi v nekaterih drugih, predvsem evropskih mestih. A za pravi razvoj delitve koles je bilo še prezgodaj, saj takšen sistem lahko uspešno deluje šele z razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij (internet, mobilni telefoni, plastične kartice...).

Mnoga mesta po svetu že uvajajo ta sistem, ki lahko pripore k čistejšemu zraku in zmanjšanju gneče na cestah (npr. Bixi v Montrealu, pariški Vélib’, washinghtonski SmartBike). Poglejmo si primer enega najsodobnejših sistemov delitve koles v ameriškem mestu Denver.

B-cycle, Denver

V ameriškem Denverju so na letošnji (2010) Dan Zemlje začeli z delitvijo koles B-cycle. Za tiste, ki kolo uporabljajo za vožnjo v službo, je uporaba kolesa lahko celo cenejša od goriva. Dnevni dostop do kolesa stane 5 $ (3,5 €), tedenski 20 $ (15 €), mesečni 30 $ (22 €) in letni 65 $ (47 €), kar pomeni 365-dnevni dostop do kolesa; če pa kolesar vrne kolo v manj kot pol ure, ne plača nič. Pri sistemu delitve koles (in tudi drugih dobrin) seveda ne gre za to, da bi imeli kolo za določeno obdobje popolnoma “v lasti” (kot pri običajnih najemih), ampak ga uporabniki vzamejo takrat, ko ga potrebujejo.

Uporaba je popolnoma avtomatizirana. Kolesa so priklenjena v posebnih boksih na 50 različnih točkah v mestu Denver (v bližini pomembnih zgradb, postajališč javnega prevoza itd.), na voljo je 400 koles (november 2010). Odklenejo se s posebno elektronsko kartico (B-card), ki jo prejme vsak član in je veljavna glede na plačano obdobje. Za nečlane je plačilo (do 24 ur) mogoče na licu mesta, na posebnem avtomatu s plačilno kartico. Tudi vračanje kolesa v poljuben boks je enostavno - kolo se samodejno priklene, kar računalniški sistem tudi zabeleži. Preko spleta je mogoče spremljati trenutno število koles na katerikoli točki, kjer so kolesa parkirana.

“B-cycle pa ni samo sistem za delitev koles, temveč je njegov namen tudi izgradnja skupnosti. Člani skupnosti B-cycle imajo svojo lastno stran, na kateri se med drugim beležijo prevoženi kilometri, prihranki izpustov ogljika, porabljene kalorije, prihranjen denar in opisi poti,” pravi Brent Tongco, predstavnik za B-cycle denverske mestne uprave, ki je nosilka tega projekta. Nove tehnologije (npr. RunKeeper na iPhonu) beležijo hitrost kolesarjenja, prevoženo razdaljo in traso prevožene poti.

“Člani imajo s preprostim pritiskom na gumb možnost z drugimi deliti to informacijo na Facebooku in Twitterju. Socialno mreženje (social networking) igra pomembno vlogo pri Denverskem sistemu B-cycle”, pravi Brent Tongco. Torej ne gre samo za kolesa, gre tudi za druženje, pridobivanje prijateljev, izmenjavo izkušenj, ohranjanje okolja itd. Nove tehnologije, ki omogočajo delovanje socialno-ekonomskih omrežij, prinašajo velike ekonomske in družbene spremembe. Deliti si stvari, pomeni tudi deliti si odgovornost: do dobrin, do drugih, do okolja in družbe kot celote. Deliti si z drugimi je nenazadnje tudi družabno in zabavno.

nedelja, 07. november 2010

Freecycle, prosto kroženje dobrin

“Naše poslanstvo je izgraditi vsesvetovno gibanje darovanja, ki zmanjšuje odpadke, prihrani dragocene surovine in zmanjša obseg naših smetišč ter našim članom prinaša ugodnosti večjih skupnosti.”

Tako se glasi moto gibanja Freecycle (s polnim imenom Freecycle Network, kar lahko prevedemo kot “omrežje prostega kroženja” dobrin), ki povezuje preko 4.800 skupin s preko 7.600.000 člani (v novembru 2010).

Freecycle je neprofitno gibanje ljudi, ki brezplačno dajejo in prejemajo (podarjajo) stvari v svoji skupnosti. S tem so uporabne stvari dlje v uporabi oziroma jih ne vržemo prekmalu v smeti. Vsako lokalno skupine koordinira prostovoljec, članstvo je brezplačno.

Američan Deron Beal je z gibanjem Freecycle začel leta 2003, ko se je čudil, kako težko je najti koga, ki bi potreboval njegove še uporabne stvari. Na spletni strani Yahoo je ustvaril odprto listo, na kateri je vsakdo lahko objavil, kaj je pripravljen podariti.

Ključna prepostavka gibanja Freecycle se glasi: “Ni takšne stvari, ki bi ji lahko rekli odpadek, so samo uporabne stvari na napačnem mestu.” Deron Beal prav tako vseskozi ponavlja svoje načelo: “Kar je za nekoga odpadek, je za drugega lahko zaklad.”

Res je, koliko stvari zavržemo po nepotrebnem; stvari, ki bi številnim zelo dobro služile.

sreda, 03. november 2010

ThredUP, delitev oblačil

“Obleke ne rastejo, otroci pa.” (“Clothes don't grow. Kids do.”) Takšno je geslo še ene zanimive ideje, ki “deluje” na podlagi medsebojne delitve. Spletna stran ThredUP je namenjena izmenjavi kvalitetnih rabljenih oblačil za otroke. Zaenkrat deluje zgolj v ZDA.

Nov član si po registraciji na spletni ogleda ponudbo škatel z oblačili (z vsemi podatki: velikost, barva, material, blagovna znamka), ki se mu zdijo najprimernejša za njegove otroke. Škatlo, ki mu je všeč, naroči in jo prejme po pošti; stroški za škatlo so 5 $ + poštnina.

To škatlo napolni z oblačili, ki jih njegov otrok ali otroci ne potrebujejo in podatke o vsebini škatle objavi na spletni strani. Ko nekdo njegovo škatlo izbere, jo pošlje brez kakršnih koli dodatnih stroškov, saj plača samo “naročnik” škatle (ThredUP ima posebno pogodbo z ameriško pošto in s tem zajamčene cene).

Spletna stran ThredUp je začela z delovanjem januarja 2009. Doslej (do novembra 2010) je bilo ponujenih skoraj 15.000 škatel z oblačili in izmenjanih več kot 255.000 kosov oblačil, s čimer je bilo prihranjenih skoraj milijon $.

“Na plusu” so vsi: starši dobijo in oddajo kvalitetna oblačila skoraj zastonj, hkrati pa imajo od tega nekaj še pošta in podjetje, ki vodi spletno stran. Da ne omenjamo okolja, ki ga z številnimi potrošniškimi izdelki zelo obremenjujemo - bolj kot se zavedamo (glej: The Story of Stuff).

torek, 02. november 2010

AirBnb, delitev prostora

Airbnb je svoboden spletni trg za oddajo in najem bivalnega prostora - od proste postelje do gradu; od ene noči do celega leta. Time Magazin je AirBnb poimenoval “eBay za prostor” (eBay je največji svetovni spletni trg, kjer je mogoče kupiti in prodati praktično vse).

AirBnb omogoča ljudem, da preko spleta oddajo bivalni prostor, ki ga trenutno ne potrebujejo (npr. ležišče, sobo, celo stanovanje, hišo) in si s tem omogočijo dodaten zaslužek. Po drugi strani pa si popotniki lahko zagotovijo ugodno bivanje, v skladu s svojimi finančnimi zmogljivostmi in željami. Bivanje v Parizu je tako na primer mogoče že od 14 € naprej.

Trenutno (november 2010) se bivalni prostori ponujajo v preko 8.000 mestih v 166 državah (nekaj malega ponudbe je tudi iz Slovenije). Celoten postopek ogleda, potrditve in spletnega plačila za storitve (v okviru sistema PayPal) je mogoče opraviti preko spletne strani Airbnb.

“Bila sva samo dva fanta, ki sva iskala način, kako oddati svoji napihljivi ležišči (airbeds) v najini sobi v San Franciscu za ljudi, ki so prihajali na volilno konvencijo”, je pojasnil Brian Chesky, ki je leta 2007 pomagal ustanoviti AirBnb. Ideja v ozadju AirBnb je, kot pravi Chesky, da popotniki začutijo, kako živijo domačini, le-ti pa imajo korist od svojega bivalnega prostora, ki ga trenutno ne potrebujejo (CNN).

AirBnb je torej še ena od spletnih oblik medsebojne delitve. Čeprav gre za komercialno delitev, pa ima ta veliko koristi: večja izkoriščenost bivalnih zmogljivosti (s tem manjša potreba po novih gradnjah), ekonomska korist tako za popotnike kot za domačine, spoznavanje novih ljudi in kultur in še kaj bi se našlo.

Na prvi strani je poleg logotipa AirBnb njihovo geslo: “Travel like a human.” (“Potuj kot človek.”) To “filozofijo potovanja” pa lahko povežemo z gibanjem za počasnejše življenje (glej Hvalnica počasnosti), ki vključuje tudi drugačen način potovanja, kjer je v ospredju spoznavanje ljudi in krajev (Slow Travel), ne pa zgolj dirka od hotela do hotela in od znamenitosti do znamenitosti - pa še domačini imajo ponavadi bolj malo od tega.

nedelja, 31. oktober 2010

Delitev zemlje (Landshare, SharedEarth)

Princip medsebojne delitve se lahko izraža na zelo raznolike načine; eden takšnih je delitev zemlje. Nekateri nimajo zemlje, pa bi radi pridelovali zelenjavo in druge pridelke, medtem, ko imajo drugi zemljo, ki je neizkoriščena. Kako jih med seboj povezati? S pomočjo sodobnih komunikacijskih omrežij - predvsem interneta - je to več kot enostavno.

Spletni strani SharedEarth (Deljena Zemlja) in Landshare (Delitev zemlje) ponujata ravno to: omogočata, da se ljudje z zemljo in ljudje s potrebo ali z veseljem do obdelovanja zemlje najdejo in se dogovorijo za rešitev, ki koristi vsem. Pri tem pa ne gre za klasičen najem zemlje (za denar), ampak se uporaba zemlje “plača” z delom pridelka ali s pomočjo pri delu.

To je torej “čista” oblika delitve: “jaz dam tebi na voljo zemljo, ki je ne uporabljam, ti daš meni del pridelka, ki si ga na njej pridelal” oziroma: “deliva si zemljo in njen pridelek”. Korist imata oba in še skupnost kot celota, kajti lokalno pridelana hrana je alternativa potratni in okoljsko problematični industrijski pridelavi hrane ter njenemu transportu na velike razdalje. Večina hrane, ki jo ljudje pridelajo za lastno uporabo je tudi organsko pridelane (brez uporabe kemičnih dodatkov), kar je dobro tako za okolje kot za zdravje ljudi.

Dva primera “ponudbe in povpraševanja” na spletni strani Landshare:

Ponudba zemlje.
Imam del vrta, ki je namenjen pridelavi zelenjave, sadja itd. Ker imam artritis, želim ta del zemljišča ponuditi nekomu v zameno za polovico pridelka in za nekaj pomoči v osrednjem delu vrta. Najlepša hvala.”

Povpraševanje po zemlji.
Iščem zemljo v okolici Londona (West of Hemel). Rad bi imel dostop do nekaj zemlje za pridelavo zelenjave in sadja, ki ne potrebuje vsakodnevne skrbi. Sadno drevje in grmičevje, krompir, čebula in druga podzemna zelenjava. Hvala.”

Poleg povsem ekonomskih, okoljskih in zdravstvenih koristi za udeležence in celotno skupnost pri delitvi zemlje, je pomemben še družbeni vidik. Ljudje se spoznajo, pomagajo drug drugemu, se učijo drug od drugega - že sama spletna stran ponuja izmenjavo nasvetov, pomoči, literature (Community). Gre torej tako za izgradnjo spletne kot tudi dejanske skupnosti.

Koristi delitve zemlje so torej:
- ekonomske (poceni pridelana hrana)
- okoljske (manj transporta, manj kemičnega onesnaževanja, posaditev novih dreves itd.)
- zdravstvene (bolj zdrava organsko pridelana hrana)
- družbene (spoznavanje novih ljudi, medsebojna pomoč, učenje itd.).

Delitev zemlje je primer, kako koristna je lahko sodobna informacijsko-komunikacijska tehnologija (internet, mobilna telefonija itd.). Njena vloga ni samo, da osamljeni tičimo vsak za svojim računalnikom, temveč, da smo bolj povezani, da si bolj pomagamo, da se več družimo, da si lahko lažje delimo dobrine itd. Prihodnost bo torej splet sodobnih tehnologij in povsem preprostih človekovih opravil, ki bodo temeljila na solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi.

Smo v Sloveniji zreli za takšno obliko delitve zemlje?

petek, 29. oktober 2010

Delitev avtomobilov (Car sharing)

Delitev avtomobilov (Car sharing) je način poslovanja, ki popolnoma spreminja naše razumevanje ekonomije. Današnji ekonomski sistem namreč sloni skoraj izključno na individualnem potrošništvu. Včasih kupujemo izdelke tudi samo za enkratno ali nekajkratno uporabo (na primer orodje za hišna in druga popravila, delovne stroje, nekatera oblačila, opremo za kampiranje, športne rekvizite, čolne, avtomobile, itd.). Naše omare, sobe, garaže, “ropotarnice”, vikend hiše so prepolne takšnih predmetov in za vsako “novo potrebo” kupimo še kaj novega.

Tako si na primer kupimo avto, ne glede na to, ali ga bomo uporabljali enkrat tedensko, desetkrat na leto, ali vsakodnevno. Kar pomeni veliko obremenitev za okolje, saj vemo, da izdelava novega avtomobila zahteva uporabo številnih dragocenih surovin in veliko energije. Če pa en avto uporablja več ljudi in če je le-ta kvaliteten, potem se obremenitev okolja lahko bistveno zmanjša. In pri tem sploh ne gre za kakšno socialistično domislico, ampak za zelo “kapitalističen” poslovni odnos.

Zipcar

Takšen primer ekonomije delitve je ameriško podjetje Zipcar, najuspešnejše svetovno podjetje za delitev avtomobilov, ki je začelo delovati leta 2000. Do sredine leta 2010 si je podjetje Zipcar pridobilo 400.000 članov in imelo 4.400 lokacij za svojih 9.000 vozil (5.500 v ZDA).

Poslovanje po načinu “delitev avtomobilov” se razlikuje od klasičnih “rent-a-car” podjetij. Izposoja avtomobilov ni vezana na delovni čas; rezervacija, prevzem in vračanje avtomobila so samopostrežne storitve; vozila se izposojajo na minute, ure ali dneve; način plačila in dokazila o vozniških sposobnostih člani uredijo enkratno - ob prijavi; lokacije avtomobilov so v bližini javnih prevoznih sredstev; zavarovanje in stroški goriva so vključeni v ceno najema; avtomobilov se ne čisti po vsaki uporabi.

Takšen način poslovanja podpira sodobna informacijska tehnologija (internet, mobilna telefonija, elektronske kartice), ki omogoča rezervacijo, plačevanje in tudi odklepanje avtomobila. Člani tako plačujejo zgolj za čas uporabe vozil, ne pa tako kot pri klasičnih “rent-a-car” podjetjih, kjer gre ponavadi za dnevne najeme (ne glede na dejanski čas uporabe). Takšen sistem je seveda uporaben predvsem v mestih in za ljudi, ki avtomobila ne uporabljajo stalno.

Prednosti takšnega poslovanja so številne. Vsak avto v tem sistemu pomeni 15 do 20 individualnih avtomobilov manj, kar pomeni manjšo gnečo na cestah in manj obremenitev za okolje; delitev namesto nakupa avtomobila naj bi članom prihranila približno 500 $ (360 €) mesečno; člani, ki pristopijo k temu sistemu letno povprečno prevozijo 5.500 milj (približno 8.850 km) manj, kar pomeni skupni letni prihranek 32 milijonov galon (več kot 121 milijona litrov) nafte. Podjetje Zipcar ima poleg tega med svojimi avtomobili veliko hibridnih in v zadnjem času tudi električnih vozil.

Od lastništva k delitvi dobrin

Poslovanje po načinu “delitev avtomobilov” je eden od primerov prehoda od ekonomije potrošništva k ekonomiji delitve. Kar ne pomeni, da bo klasično nakupovanje in lastništvo individualnih dobrin zamrlo. Določene dobrine bomo še vedno kupili in jih imeli v lasti, določeno dobrine pa si bomo na različne načine delili. S tem se bo zmanjšala obremenitev okolja; izdelki bodo kvalitetnejši in trajnejši; manj bomo obremenjeni z lastništvom stvari in njihovim in varovanjem; večja bo medsebojna povezanost ljudi.

Kje ste torej podjetniki?

petek, 22. oktober 2010

Dovolj zase in dovolj za druge

Za posameznika in za družbeno skupnost lahko rečemo, da delujeta po nekih načelih – principih. Načela so osnova za človekovo ravnanje in, če so splošno sprejeta (če se po njih ravna večina), tudi družbe kot celote. Današnjih načel ravnanja posameznikov in družbe ni težko prepoznati, a si vseeno pomagajmo z že poznanim.

Znameniti filozof in ekonomist Adam Smith je v svojem delu Bogastvo narodov, leta 1776, zapisal, da je bilo vodilno oziroma “zlo načelo” (Vile Maxim) takratnih “gospodarjev človeštva” oziroma vodilnih družbenih slojev: “Vse zase in nič za druge”.

Načelo “vse zase in nič za druge” lahko označimo tudi z besedami sebičnost, pohlep in tekmovalnost (konkurenčnost). In ker je ekonomija postala prevladujoče družbeno področje, so ta načela postala osnova za delovanje celotne družbe. Sebičnost, pohlep in tekmovalnost danes prepoznamo tako na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, kulture kot tudi v politiki, znanosti, športu in še kje.

A takšno ravnanje nas vse bolj vleče “v globino”; revščina, lakota, ozdravljive bolezni, onesnaženje okolja, podnebne spremembe, družbeni in drugi konflikti so neposredna posledica sebičnosti, pohlepa in tekmovalnosti.

Moramo res ravnati po teh načelih? Jih lahko spremenimo? Seveda jih lahko. Preprosto lahko spremenimo svoje ravnanje in ker je družba celota posameznikov, lahko dobesedno spremenimo svet. Načelo “vse zase in nič za druge” lahko spremenimo v “dovolj zase in dovolj za druge”. In kako to lahko dosežemo: z medsebojno delitvijo, s sodelovanjem in z zmernostjo.

Potem nam ne bo treba gledati ljudi, ki stradajo do smrti; ljudi, ki se komajda prebijajo “iz dneva v dan”; otrok, ki umirajo zaradi enostavno ozdravljivih bolezni itd. Potem ne bodo več potrebne brezkončne vojne (navadne ali proti terorizmu), ki so v končni fazi vedno ekonomske vojne oziroma vojne za dobrine.

Torej, “dovolj zase in dovolj za druge”. Z medsebojno delitvijo, s sodelovanjem in z zmernostjo.

četrtek, 07. oktober 2010

NIKA – dati in zmagati

Vendarle ni vse tako črno kot se zdi. Ni vsak posel slab posel. Obstajajo tudi ljudje oziroma podjetja, ki poslujejo s posluhom za druge.

Ko je Američan Jeff Church pred dvema letoma odpotoval z ženo in s štirimi otroki v Afriko, niso samo odpotovali na veliko potovanje, temveč se jim je tudi povsem spremenilo življenje.

»Obiskali smo Etiopijo in Kenijo, dejansko pa sva vzela otroke s seboj, da vidijo revščino,« je povedal Jeff Church, podjetnik iz San Diega, ki skuša spremeniti, kakor pravi, »zmeren poslovni uspeh v življenjsko pomembnega«. Z ženo sta želela storiti kaj več kot samo darovati dobrodelnim organizacijam.

Takrat petnajstletna hčerka Nina je povedala, da je bilo potovanje zanjo razodetje iz številnih ozirov, še posebej, kako vidi bogate in revne. »Med potovanjem sem spoznala razliko med relativno revščino – kjer otrok mogoče občuti revščino, ker nima iPhona – in resnično revščino, kjer dobesedno nimaš nič.«

Ko so obiskali vas Bogoni, so doživeli pravo razsvetljenje: »Videla sem vse te ljudi – približno 300 – in dobila sem ta občutek človečnosti, da si vsi prizadevamo za isto stvar,« je povedala Nina. »Bil je vsobsegajoč občutek bratstva in spoznala sem, da četudi so ti ljudje povsem drugačni od mene, se na nek način z njimi čutim bolj povezane, kot z ljudmi doma.«

»Spoznala sem, da poznam samo relativno revščino in ko sem srečala ljudi, ki živijo v absolutni revščini, sem odkrila, da zato niso nič manj srečni.« A kljub temu spoznanju se je družina čutila obvezana, da naredi, kar je v njeni moči, da popravi kvaliteto življenja v nerazvitih državah kot je Kenija.

»Spominjam se, da me je Nina spraševala vprašanja kot, zakaj nimajo čiste vode?« je povedal g. Church. »Spoznal sem, da želim s pomočjo dobička zagotavljati trajne donacije.«

Začeli so s projektom NIKA, ekološko ustekleničeno vodo, kjer se 100 % dobička namenja zagotavljanju neoporečne vode in sanitarne ureditve ter drugih projektov za izkoreninjanje revščine v nerazvitih državah.

Beseda “nika” v zulujščini pomerni “dati” in doslej je blagovna znamka storila prav to – donirala 350.000 $ od začetka prodaje v februarju. »Čisto vodo smo zagotovili 3.000 ljudem, strošek zagotovitve stalne oskrbe za enega človeka znaša 20 $,« pravi g. Church. Višji, kot bodo dobički, več ljudem bodo lahko pomagali, milijon dolarjev dobička pomeni rešiti 50.000 ljudi. (Več dobička lahko torej pomeni tudi več dobrega.)

Hkrati pa z denarjem od projekta NIKA pomagajo tudi skupnostim. V vasi Bogani, ki je družino navdihnila, so zgradili šolo s streho, ki omogoča zbiranje in shranjevanje deževnice, pomagali so pri projektih mikrofinanciranja in zdravstvenega varstva. »Ne morete rešiti revščine, razen če se je ne lotite celostno,« pravi g. Church. (Vir: Good News Now)

Dobiček v skupnost in okolje

Podjetništvo torej ni nujno samo pridobitniško. Vemo, da je dobiček presežek. Dobiček je tisto, kar ostane po izplačilu plač (stroški dela), poravnavi vseh materialnih stroškov, davčnih obveznosti in tudi po investicijah. Podjetje povsem dobro funkcionira tudi, če je dobiček enak nič. Prav je, da podjetniki dobiček ali vsaj del dobička vrnejo družbeni skupnosti (kjerkoli po svetu) in okolju. Dobro življenje ljudi in zdravo okolje nenazadnje koristi vsem, tudi podjetnikom.

Beseda nika v zulujščini pomeni dati, Nika kot osebno ime pa izhaja iz starogrškega imena Nike, boginje zmage. Dati torej pomeni zmagati. Pri tem pa ne zmagajo samo posamezniki, temveč vsi – tisti, ki dajejo in tisti, ki prejemajo.

torek, 05. oktober 2010

Denar ali solidarnost?

V kakšni družbi bi radi živeli: v družbi, kjer je na prvem mestu denar ali v družbi, kjer je na prvem mestu solidarnost? Mnogo bolje je živeti v solidarni družbi. Nedvomno.

Nedavno je v okrožju Obion v ameriški zvezni državi Tennessee zagorela hiša Gena Cranicka. Ko je družina zbežala iz hiše, so sosedje poklicali okrožne gasilce. Ti so kmalu prišli, a hiše niso gasili, kajti družina ni plačala letnega prispevka za gasilce v višini 75 $! Gasilci so preprosto pustili, da hiša pogori do tal. (Prispevek lokalne TV)

To je podoba sveta, kjer je na prvem mestu denar. Pri nas je slika povsem drugačna. Ob zadnjih poplavah so se gasilci pokazali kot izredno požrtvovalni, nihče ni nikogar vprašal za denar, vedno so bili na prvem mestu ljudje.

Vsekakor je bolje živeti v svetu solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve kot pa v svetu sebičnosti in vladavine denarja.

ponedeljek, 04. oktober 2010

Stroški uničevanja

Britanski raziskovalci so izračunali, da letni stroški doslej uničenih gozdov znašajo 5.000.000.000.000 $ (5 trilijonov ameriških dolarjev). Raziskave, ki jih je vodil bivši bankir Pavan Sukhdev, pomenijo nov pristop k izračunu realne cene celotnega Zemeljskega bogastva in stroškov, ki jih povzroča uničevanje le-teh.

Britanska vlada je prva uvedla nov sistem za prepoznavanje finančne vrednosti naravnih virov in potencialnih izgub, ki bi jih predstavljala njihova izguba oziroma uničenje. V okviru projekta Ekonomika ekosistemov in biodiverzitete (Economics of Ecosystems and Biodiversity - Teeb) so začeli izračunavati globalne ekonomske stroške izgube biodiverzitete. In prvi izračuni - ekonomski stroški izgube gozdov - so porazni: 5 trilijonov $.

A to je samo del ekonomskih stroškov uničevanja celotnega planetarnega bogastva zaradi podnebnih sprememb, intenzivnega kmetijstva, prenaseljenosti itd. Uničenje ribolova trske na Novofundlandiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na primer pomeni izgubo 2 milijard $ in 10.000 delovnih mest; uničenje mangrov v Pakistanu pomeni škodo desetin milijonov dolarjev za ribolov, kmetijstvo in lesno industrijo. Narava nam izstavlja račun in ta je zelo visok. (Vir: The Independent).

Stroški uničevanja Zemljinih virov so realnost. Večjo škodo bomo povzročali, večji bo račun, ki ga bomo morali plačati. Ekonomisti morajo upoštevati sleherni strošek, ki ga povzročijo planetarnemu okolju. Zemlje ne smemo dojemati kot brezmejnega vira dobrin, temveč kot kompleksen sistem, ki ga moramo ohranjati v ravnovesju.

Naš osnovni kapital niso denar, obveznice, delnice, temveč celoten planet Zemlja z vsemi naravnimi viri in živimi bitji. Trenutno ta osnovni kapital uničujemo, delovati pa moramo tako, da ga bomo vsaj ohranjali, če že ne oplemenitili.

Postati moramo - človeštvo kot celota - skrbniki in modri upravljalci planetarnega bogastva, tega osnovnega kapitala človeštva. To je tudi pravi pomen vede, ki ji pravimo ekonomija.

torek, 07. september 2010

Smo lahko optimistični?

Govoriti o optimizmu v zdajšnjih časih je že skoraj bogokletno. Skoraj vsa družbena področja so v krizi; socialni (zdravstveno, pokojninsko in socialno varstvo itd.) in ekonomski podsistem (podjetja, banke, zavarovalnice itd. ) izgledata, kot da sta tik pred zlomom. Narava pa nas itak neprestano opozarja na naše ekološke »grehe« (vročina v Rusiji, poplave v Pakistanu itd.).

A vendarle ni vse tako črno kot se zdi. Velika večina ljudi se začenja zavedati, da so resnične spremembe neizbežne.

Vse več ljudi verjame, da povečanje konkurenčnosti, proizvodnje in produktivnosti niso prave ekonomske rešitve. Bodoča ekonomija bo osnovana na čistih in zelenih tehnologijah, njeno pravo bistvo pa bo zagotavljanje blaginje vseh ljudi in ohranitev okolja za prihodnje generacije.

Vse več ljudi ve, da globalni viri in dobrine niso namenjene samo nekaterim, temveč pripadajo človeštvu kot celoti in da tekmovanje zanje prinaša samo bedo, obup in brezkončne konflikte. Globalna medsebojna delitev naravnih virov in dobrin je zato edini pravi način za izhod iz globoke krize, v kateri smo se znašli.

Številnim ljudem je jasno, da zdajšnje pohlepno in sebično vodenje podjetij nima več prostora v prihodnosti. Namen podjetij je skrb za blaginjo ljudi ter okolja, ne pa zgolj za zasledovanje lastnih interesov.

Vse več ljudi se zaveda, da vojaške rešitve nikakor ne vodijo k miru. Mir v svetu je mogoče zagotoviti samo z blaginjo vseh ljudi, spoštovanjem človekovih pravic in dostojanstva ter pravim mednarodnim sodelovanjem.

Le redko kdo še dvomi v nujnost skrbi za okolje. Nešteto različnih akcij za ohranitev okolja, odgovorno ravnanje milijonov ljudi in številnih organizacij so zagotovilo, da prehajamo od besed k dejanjem.

Resnično, kljub vsem težavam, imamo razloge za optimizem.

četrtek, 19. avgust 2010

Več, več, več

Rastoče svetovno prebivalstvo in povečano trošenje je potisnilo svet v ‘ekološki dolg’ mesec dni prej kot preteklo leto, izhaja iz zadnje statistike o globalnih virih, ki so jo objavili v spletni izdaji britanskega časnika Telegraph (16. avgust 2010).

Organizacija New Economics Foundation (NEF) opazuje koliko hrane, goriva in drugih virov človeštvo potroši vsako leto. Potem to količino primerjajo s količino virov, ki nam jo planet lahko »ponudi«, ne da bi bila ogrožena sposobnost obnove pomembnih ekosistemov kot so oceani in deževni gozdovi.

Letos bo prelomni datum, od katerega naprej presegamo sposobnost samoobnove Zemlje, nastopil že 21. avgusta, medtem ko je bil lani ta dan 23. septembra. Tako bomo od 21. avgusta naprej ustvarjali ‘ekološki dolg’, kar pomeni, da si bomo izposojali od prihodnjih rodov.

Torej nas niti gospodarska kriza ni streznila. Porabljamo več in več, tekmujemo ali se tepemo za vire, namesto, da bi končno dojeli, da so to naši skupni viri, za katere bi morali skupaj skrbeti in si jih medsebojno deliti.

Planet je namreč le eden, če ga uničujemo in izkoriščamo na enem koncu (v revnih državah), to še ne pomeni, da bomo tukaj »odnesli celo kožo«.

Vir in slika: Commondreams

ponedeljek, 16. avgust 2010

Opozorilo iz Rusije

Povprečna temperatura je bila julija v Moskvi 8 stopinj nad normalnimi temperaturami v tem mesecu. V ponedeljek, 9. avgusta 2010, je temperatura v Moskvi dosegla 37 stopinj, medtem ko je normalna temperatura v tem letnem času 21 stopinj Celzija. To je bil že 28 zaporedni dan s temperaturami nad 30 stopinj.

»Za tako velik porast temperatur preko celega meseca doslej še nismo slišali« je za IPS (Inter Press Service – neprofitna globalna novinarska agencija) povedal ameriški okoljevarstvenik Lester Brown, ustanovitelj uglednih nevladnih okoljskih organizacij Worldwatch Institute in Earth Policy Institute. Prav tako je povedal, da je takšna izsušenost zemlje možna samo enkrat na 500 let.

Pridelek pšenice in drugih žitaric bo v Rusiji, Kazahstanu in Ukrajini predvidoma manjši za 40 odstotkov – v regiji, ki zagotavlja 25 odstotkov vsega svetovnega izvoza pšenice. Rusija je pred nekaj dnevi že prenehala izvažati žitarice. Cena žitaric, ki jo napihujejo še špekulanti, že sedaj presega rekordne cene iz avgusta 2007, ko se je začela velika rast cen hrane. Visoke cene so takrat povzročile, da se je drastično povečalo število lačnih v svetu – na več kot 1 milijardo.

Če bi takšen vročinski val prizadel območji okoli Chicaga in Pekinga, ki vsako posebej pridelata kar petkrat več žita kot Rusija, bi bile posledice še daleč hujše kot sedaj, pravi Lester Brown. S tem bi se namreč pridelava žit zmanjšala za 100 do 200 milijonov ton, kar bi bilo za svetovno preskrbo s hrano naravnost katastrofalno.

»Ruski vročinski val bi moral biti klic k prebujenju (wake-up call) o ranljivosti globalne oskrbe s hrano« in »lekcija, da moramo mnogo resneje jemati podnebne spremembe,« pravi Brown, ki je eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za kmetijstvo in hrano. Podnebne spremembe (ki se najpogosteje izražajo kot hude suše ali poplave) so še kako povezane s prehrano; ob tem bi se morali krepko zamisliti tudi naši politiki, saj je naša država močno odvisna od uvoza hrane. [Ali pa bomo potem, ko nas bo prehranska kriza zares dosegla, jedli Patrije? Ali pa bomo z njimi orali?]

A ne gre samo za večjo samostojnost pri oskrbi s hrano, države bi morale končno sprevideti, da je v svetovnem merilu potrebna solidarnost in pravičnost pri oskrbi s hrano. Hrane je navkljub vsemu še vedno dovolj za vse prebivalce planeta, a veliko ljudi si jo komajda lahko privošči ali pa še to ne, medtem ko npr. ZDA kar 25 odstotkov svojih žit namenijo proizvodnji bioetanola, ki dokazano prav nič ne prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.

Namesto tekmovanja, špekulacij, pohlepa in skrajne sebičnosti pri oskrbi s hrano, bi morali končno začeti razmišljati o medsebojni delitvi, pa ne samo hrane, temveč tudi drugih ključnih dobrin. In se hkrati lotiti ukrepov za zmanjšanje toplogrednih plinov in bolje skrbeti za naše okolje. Drugače bodo okoljske in družbene posledice nepredstavljivo hude.

Klic k prebujenju in hkrati opozorilo iz Rusije moramo torej vzeti skrajno resno. Zares resno.

Vir: Inter Press Service
Slika: Treehugger

četrtek, 12. avgust 2010

Vojna ali blaginja

Na lestvici Globalnega indeksa sreče (Happy Planet Index) je bila leta 2009 na prvem mestu Kostarika (Slovenija je bila šele na 75 mestu, ZDA na 123 mestu; glej: hpi-2-0-results.xls). Ta srednjeameriška država je leta 1949 razpustila svojo vojsko. Kljub temu, da je v njeni bližini veliko konfliktnih držav (Nikaragva, Panama), pa že šest desetletij živi v miru in relativni blaginji.

Denar, ki bi šel drugače za vojsko, se namenja izobraževanju, kulturi, socialnim potrebam prebivalstva itd. Kostarika je dokaz, da vojska ne prinaša niti varnosti niti miru, pač pa prej obratno: več kot se vlaga v vojsko in njeno oborožitev, večja verjetnost je, da bo orožje slej ko prej tudi »spregovorilo«. Nasprotno pa večje vlaganje v izobraževanje in druga družbena področja prinese večje zadovoljstvo ljudi.


Kaj je Globalni indeks sreče

Globalni indeks sreče je alternativen način merjenja družbenega bogastva (namesto enostranskega Bruto domačega proizvoda), ki prikazuje ekološko učinkovitost s katero države pretvarjajo naravne planetarne vire v dolgo in srečno življenje svojih državljanov oziroma v njihovo blaginjo. Indeks ne pokaže nujno najsrečnejše države na svetu, pač pa so visoko na lestvici države, ki uspejo zagotoviti dolgo in srečno življenje svojih prebivalcev, ne da bi porabile preveč naravnih virov (ali jih preveč obremenile).

Indeks prikazuje, da velika potrošnja ne prinaša večje blaginje prebivalstva in hkrati, da je blaginja prebivalstva mogoča tudi brez pretirane potrošnje planetarnih virov. Indeks prav tako kaže, da obstaja več poti za dosego blaginje. Indeks globalne sreče sestavljajo trije kazalniki: ekološki odtis, življenjsko zadovoljstvo in pričakovana življenjska doba. Če še enkrat povzamemo: globalni indeks sreče kaže, kako učinkovito uporabljamo naravne vire za dosego blaginje ljudi. (Več: Happy Planet Index)


Vojna ali blaginja

Če naše vire – naravne in tudi finančne – uporabljamo za vojaške namene, potem ne moremo pričakovati večje blaginje in večjega zadovoljstva ljudi. V primeru naše vključenosti v afganistanski konflikt dvakratno uničujemo blaginjo – pri nas (zaradi virov, ki niso uporabljeni za blaginjo državljanov) in v Afganistanu, kjer pomagamo rušiti še tisto malo, kar imajo (v zvezi s tem je izjemno zanimiv članek Odidimo! v Sobotni prilogi Dela). Boljša pot je torej tista, ki jo je že davno izbrala Kostarika. Pot miru in blaginje. Med vojno (pomanjkanje, kriza, nezadovoljstvo) in blaginjo (sreča, zadovoljstvo) moramo izbirati - ne moremo imeti hkrati enega in drugega.

Namesto, da se podrejamo preživeti imperialni logiki »razvitih« zahodnih držav, bi lahko izbrali drugačno pot; pot, ki bi bila utemeljena na sodelovanju, pravičnosti, zaupanju in medsebojni delitvi. Potem bi skokovito napredovali na lestvici globalnega indeksa sreče.

torek, 03. avgust 2010

Pravica do vode

Dostop do čiste, neoporečne vode in zagotovitev sanitarne ureditve je odslej ena od temeljnih človekovih pravic. Pobudo Bolivije je v Organizaciji združenih narodov (OZN) 28. julija 2010 podprlo 124 držav, medtem ko se jih je 41 vzdržalo.

Junija letos je Bolivija predlagala, da mora pravica do vode »vsakomur omogočati varno, primerno in dostopno vodo ter sanitarno ureditev« (entitle everyone to available, safe, acceptable, accessible and affordable water and sanitation).

»To je zgodovinski dan in mislim, da ljudje vsake toliko v svoji evoluciji naredijo korak naprej, današnji dan je eden izmed njih,« je ob tem izjemnem dogodku povedala Maude Barlow, predsednica organizacije Food and Water Watch.

Po podatkih OZN danes kar milijarda ljudi nima dostopa do čiste pitne vode in kar 2,6 milijarde ljudi nima osnovne sanitarne ureditve.


Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb - osnovna (temeljna) človekova pravica

Čeprav vemo, da razglasitev nečesa še ne prinese takojšnjih sprememb, pa se lahko strinjamo z Maude Barlow, da gre za zgodovinski dan. Končno prihajamo – kot človeštvo – do spoznanja, da je zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb temeljna človekova pravica.

Poleg vode lahko k osnovnim človekovim potrebam štejemo še hrano, primerno bivališče (vključno s sanitarno ureditvijo), zdravstveno varstvo in izobraževanje. Ko bodo imeli vsi ljudje na planetu imeli možnost nemoteno zadovoljevati te potrebe, bomo lahko govorili o pravičnosti in resničnem spoštovanju temeljnih človekovih pravic.

Slovenija je glede vode zaenkrat še »srečna« država. Voda, kot pravijo mnogi, bo ključen vir 21. stoletja. Ali se bomo za vodo borili oziroma zanjo tekmovali, kot počnemo zdaj z nafto in z drugimi ključnimi naravnimi viri? (Potem verjetno ne bomo več »srečna« država.)

Ali pa se bomo naučili te življenjsko pomembne vire medsebojno deliti, skrbeti zanje in tako človeštvu in s tem planetu zagotoviti lepšo in mirnejšo bodočnost.

S priznanjem pravice do vode kot temeljne človekove pravice je bil vsekakor storjen korak v pravo smer in priložnost za optimizem ter veselje.

Vira: CommonDreams, Food and Water Watch

četrtek, 17. junij 2010

Strah pred medsebojno delitvijo

Mnogi ob pojmu medsebojna delitev takoj pomislijo na utopične ideje o družbi, kjer bi imeli vsi enako, kjer bi bila lastnina skupna in bi se morali odpovedati svoji zasebni lastnini. Strahovi pred socializmom sovjetskega tipa ali celo severnokorejskega so preveč živi in močni. A ti strahovi so popolnoma odveč. Medsebojna delitev (ang. share) je vse kaj drugega, vsekakor pa ni nova ideologija.

Medsebojna delitev je princip, ki izhaja iz razumevanja, da vsi ljudje živimo na skupnem planetu, ki je naš dom in da pripadamo eni planetarni družini - človeštvu. Torej tudi dobrine, ki so ključnega pomena za preživetje in razvoj človeka, pripadajo vsem in smo zanje tudi vsi odgovorni. Ključne dobrine so na primer: voda, hrana; energetski viri, lesno in rudno bogastvo, obdelovalna zemlja; ozračje; v nekem smislu pa tudi zdravstveno in socialno varstvo; izobraževanje, znanje človeštva, kulturna dediščina itd.

Vendar ključne dobrine niso enakomerno razdeljene in zaradi zgodovinskih, ekonomskih ter političnih razlogov pripadajo posameznim državam, skupinam (podjetjem ali drugim ustanovam) ali posameznikom. Večina preteklih konfliktov dejansko izhaja iz želje ali potrebe po pridobitvi nadzora nad temi dobrinami. Nekoč so bile vojne osvajalne, kajti zasedba novega ozemlja je pomenila tudi pridobitev novih dobrin (in delovne sile), danes pa so vojne pretežno ekonomske, kar pomeni, da je dobrine (in delovno silo) mogoče obvladati in nadzorovati tudi s pomočjo ekonomskih mehanizmov (privatizacije, komercializacije, špekulacij ...), četudi so le-te na tujih ozemljih.

Da bi se izognili neprestanim političnim, ekonomskim in vojaškim konfliktom, ki izhajajo iz vsesplošnega tekmovanja (konkurenčnosti) za ključne svetovne dobrine in ogrožajo prihodnost planeta, moramo do dobrin pristopiti drugače. Tako na globalni, državni in lokalni ravni imamo dobre možnosti (ustrezna informacijska in transportna infrastruktura) za izmenjavo dobrin na podlagi zmožnosti posameznih držav ali lokalnih skupnosti.

Vsaka država ima nekatere presežne dobrine (npr. pitno vodo, nafto, les) in primanjkljaje drugih. Posebno telo (npr. agencija) bi lahko koordinirala pretok oziroma izmenjavo presežnih dobrin bodisi med državami bodisi med lokalnimi skupnostmi ali znotraj njih. Ne gre torej za to, da bi razdali vse kar imamo ali, da bi podpirali lenobo drugih.

Tisto, česar nujno ne potrebujemo, lahko namenimo drugim in od drugih dobimo tisto, kar sami nujno potrebujemo. Trgi te funkcije nikakor ne opravijo primerno, kaj šele pravično, to nam zdajšnja kriza v polni meri razkriva. Zdaj je napočil pravi trenutek, da se na podlagi sodelovanja in dialoga dogovorimo, kako pravičneje deliti ključne svetovne dobrine. (Več: Medsebojna delitev)

Ekonomske ustanove (podjetja, trgovine, banke itd.) torej še vedno lahko delujejo, le na bolj pravičnih osnovah in v smeri blaginje vseh ljudi. Naša zasebna lastnina nam prav tako še vedno ostaja, seveda pa tudi kot posamezniki lahko prispevamo v različnih oblikah medsebojne delitve dobrin.

Dobrin je na svetu dovolj prav za vse ljudi. Zakaj potem toliko nepotrebnih smrti zaradi lakote, revščine in ozdravljivih bolezni? Ker smo se tako odločili. A lahko se odločimo tudi drugače. In medsebojna delitev je vsekakor korak v pravo smer.

ponedeljek, 07. junij 2010

Prihodnost bo dobra

Naj se zdijo stvari še tako slabe, bo naša prihodnost lahko mnogo boljša, kot si jo sploh lahko zamislimo.

Današnje težave človeštva so rezultat oziroma posledica človeških ravnanj v preteklih stoletjih, celo tisočletjih. Neprestani konflikti za dobrine, ozemlja, denar, bogastvo in moč (kar je vse eno in isto) so zaznamovali celotno poznano zgodovino človeštva. Zgodovinski razvoj človeštva je bil bolj ali manj utemeljen na vzponih in padcih cesarstev, kraljestev, držav. Vsako in vsaka se je imela za nekaj posebnega; za večvredno, boljšo, bolj civilizirano itd.

Veliko sodobnih držav se še vedno ravna po teh starodavnih vzorcih, a nobenega posebnega razloga ni, da bi se še naprej obnašali tako. Vsaka država, vsak narod je nekaj posebnega in ima svoje posebne kvalitete in seveda slabosti (podobno kot tudi posamezniki). Prepoznavanje drugega kot sebi enakega - čeprav po videzu, obnašanju in navadah drugačnega - je prvi korak k resničnemu sodelovanju, ki edino lahko pripelje do miru in blaginje v svetu.

Drugi narodi in države seveda niso idealni, a vendarle: smo mi takšni? Neprestano se oziramo v preteklost in iščemo napake - pri drugih seveda. Pustiti preteklost v preteklosti, pa je resnično veliko dejanje in le redki ga zares zmorejo. Veliko napak je bilo storjenih, a mar jih nismo delali vsi - posamezniki, narodi in države. Preteklost ni nič drugega kot preteklost, torej nekaj, kar je pre-teklo, česar ni več, kar je mrtvo.

Resnično pomembna pa so sedanja dejanja, ki so "semena" prihodnosti. In kakršna bomo "posadili", takšen bo naš "pridelek" oziroma naša prihodnost.

Ustvarimo torej dobro prihodnost: s sodelovanjem in solidarnostjo; s spoštovanjem in razumevanjem drugega; z medsebojno delitvijo dobrin; z dialogi in sporazumi ...

nedelja, 30. maj 2010

MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV

Premalokrat se zavedamo, kako odvisni smo drug od drugega. Živimo na enem planetu, delimo si skupno okolje, ozračje, dobrine... Ne glede na vse razlike, pripadamo eni veliki skupini - človeški družini.

A obnašamo se povsem v nasprotju s temi enostavnimi resnicami. Govorimo različne jezike, imamo različne običaje, a namesto, da bi spoštovali druge ljudi in se od njih učili, našo različnost izrabljamo in druge obravnavamo kot slabše od sebe.

Zemljo in morja obravnavamo kot našo neodtuljivo last, ki pripada zgolj in edino določeni skupini, posamezniku ali narodu. Kot, da se jih ni na nekem ozemlju zvrstilo že na desetine, stotine, tisoče.

Namesto dogovorov in sporazumov, ki so edina prava podlaga skupnemu bivanju, še vedno prisegamo na konflikte - besedene, ekonomske in če je potrebno tudi vojaške.

Za dobrine, ki so podlaga človeške blaginje, tekmujemo in temu rečemo konkurenčnost. Mnogi v tej neusmiljeni tekmi ostanejo daleč zadaj. Lahko bi se tudi dogovorili in skupne dobrine medsebojno delili. Prav za vse bi jih bilo dovolj.

Prav je, da kdaj pa kdaj preberemo tako pomembne dokumente kot je Ustanovna listina Združenih narodov, ki se začne:

"MI LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV ..."


Ustanovna listina Združenih narodov

petek, 16. april 2010

Pravičnost, ne dobrodelnost


»Svet potrebuje pravičnost, ne dobrodelnosti.« Mary Wollstoecraft

Te besede je že pred mnogimi leti zapisala britanska pisateljica, filozofinja in feministka Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), mati Mary Shelley, avtorice Frankenstaina. Če so bile besede aktualne takrat, kako so šele danes.

Na svetu je izjemno veliko dobrodelnih organizacij in pobud; še zlasti zvezdniki se pri tem zelo radi izpostavljajo. To je dobro, dobrodelnost je vsekakor nekaj dobrega. A hkrati je to tudi slabo – iz razloga, ker je naša dobrodelnost lahko tudi »opravičilo« za stanje kakršno je. In to stanje je slabo, če ne kar katastrofalno. Dopuščamo ali celo sodelujemo pri ustvarjanju in vzdrževanju skrajne revščine in lakote, hkrati pa revnim in lačnim pomagamo – in ta pomoč je pogosto samo izraz slabe vesti.

Vsak dan gre več kot milijarda ljudi lačnih v posteljo (če jo sploh imajo), vsaj 25.000 ljudi vsak dan umre zaradi lakote, obenem pa vemo, da je hrane za vse dovolj, a je ogromno pristane v smeteh razvitih držav, veliko se je predela v »ekološka« biogoriva ali se nameni prehrani živali. To je en del problema. Le redki pa vedo, da (po podatkih Svetovne banke) na vsak dolar pomoči, ki ga prejmejo države v razvoju, pride 25 dolarjev, ki jih morajo te države nameniti za vračilo strašansko visokih dolgov (ki so nastali še preden se je večina najrevnejših ljudi sploh rodila) prav tistim državam, ki so jim namenile »pomoč«.

Če bomo preobrazili naše (državne in mednarodne) politične in predvsem ekonomske institucije ter spremenili vzorce svojega (ekonomskega) vedenja, bomo veliko bolj pripomogli k reševanju največjih svetovnih problemov – kar revščina in lakota (ter vse kar iz njiju izhaja) nedvomno sta – kot pa, da zgolj prispevamo dobrodelnim ustanovam.

Pravičnost

Kaj pa pravičnost in kdo je pravičen? Na ta vprašanja ne moremo na kratko odgovoriti. Vsekakor pa je pravičnost povezana z našimi dejanji – ne glede na področje našega delovanja. Prvotno beseda pravičnost pomeni delati "kar je prav" (etimološki slovar).

Delati prav pomeni tudi delati dobro, a ne zgolj zase, temveč tudi za dobro drugih. Dobro drugih pa je (vsaj v materialnem smislu) povezano z zagotavljanjem njihove blaginje. Zato je pravičnost (delati prav) povezana z blaginjo ljudi oziroma blaginjo celotnega človeštva.

Področje, ki najbolj zanemarja pravičnost, pa je danes brez dvoma ekonomija, ki je »zadolžena« za blaginjo ljudi. Ekonomska pravičnost potemtakem pomeni, da ima vsakdo dostop do temeljnih dobrin, kar mu omogočajo preživetje in spodobno življenje – blaginjo.

So banke lahko pravične? Kaj pa proizvodna podjetja, trgovine in druge ekonomske institucije? So, če le ravnajo v dobro vseh. Če bodo(kdaj) res tako ravnale, skupaj s celotno družbo, potem ne bo več prave potrebe po dobro-delnosti, kajti sama pravičnost pomeni dobro delati oziroma delati dobro (prav).

Pravičnost, ki vodi v blaginjo človeštva, pa je mogoče doseči z medsebojno delitvijo dobrin.

[A ta zapis vendarle ni uperjen proti zbiranju pomoči za revne in lačne. Ti jo zdaj nedvomno potrebujejo – ne smemo jih pustiti na cedilu. A če bomo ustvarili pravično družbo (in z njo pravično ekonomijo), bo pomoč postala praktično nepotrebna.]

ponedeljek, 12. april 2010

Trajnostni razvoj

»Človeštvo ima sposobnost, da se razvija trajnostno – kar pomeni zagotoviti takšen razvoj, ki zadovoljuje sedanje potrebe, ne da bi ogrožal možnost prihodnjih generacij, da bodo zadovoljevale svoje potrebe.«

Tako so leta 1987 v poročilu komisije Združenih narodov Naša skupna prihodnost (Our Common Future), ki jo je vodila bivša norveška premijerka Gro Harlem Brundtland, definirali koncept trajnostnega razvoja (ang. sustainable development). Ta koncept vključuje:

- zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in v širšem smislu slehernemu človeku omogočiti možnost izpolnitve njegovih želja po boljšem življenju (blaginja);

- idejo omejitve, ko gre za stopnjo izkoriščanja okoljskih virov in zmožnost okolja, da brez trajnih posledic »preživi« posledice človekovih aktivnosti (odpadki, izpusti plinov, sekanje gozdov …).

Trajnostni razvoj lahko torej razumemo kot »vzdrževanje ravnovesja med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja«. A to še zdaleč ni statično ravnovesje, ampak ravnovesje, ki ga moramo neprestano »loviti« oziroma ga usklajevati z razvojem – tehnološkim, ekonomskim, družbenim.

Lahko sploh razmišljamo o drugačni prihodnosti? Danes nam je vsekakor jasno, da zdajšnji vzorec razvoja – na podlagi neprestane gospodarske rasti – vodi v prepad in propad. Zemljino okolje na mnogih ravneh že kaže znake nepopravljive škode; na primer, ko gre za globalno segrevanje, onesnaženje vode in zemlje itd. A ne samo okolje, tudi človeška družba vse bolj trpi, saj zdajšnji razvoj, utemeljen na neprestani gospodarski rasti, nikakor ne zagotavlja vsaj približno enakomernega in pravičnega družbenega razvoja.

Dolgoročna vizija trajnostnega razvoja Slovenije

Nedavno je v veliki dvorani Državnega zbora (19. 3. 2010) potekala konferenca z naslovom Dolgoročna vizija trajnostnega razvoja Slovenija, kot del širšega procesa, ki se je začel z dokumentom Kam po krizi. Ta dokument je izdelala skupina strokovnjakov iz različnih področij in ga decembra 2009 predstavila širši javnosti.

Vsekakor je prav, da končno začenjamo razmišljati o trajnostnem razvoju kot temeljnem razvojnem vzorcu prihodnosti. Kar ne izključuje gospodarske rasti, le da mora biti ta podrejena omejitvam, ki nam jih postavlja okolje in da mora zagotavljati možnosti in priložnosti, da vsi ljudje lahko zadovoljujejo osnovne potrebe in razvijajo svoje potenciale.

[Tudi sam sem bil udeleženec konference, kjer sem imel krajši, 5-minutni prispevek in poslan daljši prispevek o medsebojni delitvi dobrin, ki je objavljen na straneh Kabineta predsednika vlade – Kam po krizi (levi stolpec).]

ponedeljek, 05. april 2010

Hvalnica počasnosti

Vajeni smo hitrega tempa življenja. Hitrost je tesno povezana z željo imeti več. Več dobrin, več denarja, več uspeha, več poznanstev, več zabave – da bi vse to dosegli moramo živeti hitro. Glavni značilnosti naše dobe sta hitrost in prizadevanje (želja) za več – in ti značilnosti sta neločljivo povezani.

Za današnja podjetja ni dovolj ohranjati dobičkov na preteklih ravneh; vsako leto morajo biti višji – zato je potrebno delati hitro in več. Gospodarska rast države ne sme biti ničelna, ampak vedno (čimbolj) pozitivna. Ni dovolj imeti samo nekaj prijateljev, potrebno jih je imeti veliko, tudi več sto (na Facebooku seveda). Le redki športniki so še zadovoljni s četrtim, petim, desetim mestom, nekateri niti z drugim ne več.

Kljub hudi krizi je življenjski tempo še vedno hiter, za mnoge še bolj kot kdajkoli prej; države še vedno »hrepenijo« po rasti, podjetja po dobičkih, posamezniki po bogastvu in uspehu – ne glede na ceno za okolje in za druge ljudi. Hitrost povzroča stres in ta zdravstvene težave ter izčrpanost. Želja po več slej ko prej »naleti« na realno stanje, ki se bistveno razlikuje od želenega. Razkorak med željo (ki jo podpihujeta potrošniški sistem in medijska »industrija«) in realnim življenjem postane tako velik, da človek postane frustriran in sebe vidi kot neuspešnega – to pa se izraža kot stres, z vsem kar gre zraven.


Gibanje za počasnejši način življenja

A obstajajo tudi ljudje, ki cenijo počasnost. Vse številčnejše in vse bolj raznoliko postaja gibanje za počasnejši način življenja (Slow Movement). Gibanje izhaja iz počasnega načina prehranjevanja imenovanega »slow food«, ki ga je leta 1986 ustanovil Italijan Carlo Petrini kot protest proti postavitvi restavracije McDonaldʹs v bližino znamenitih Španskih stopnic v Rimu. Danes se je gibanje razširilo na počasna potovanja (Slow Travel), počasna mesta (Slow Cities), počasno branje (Slow Books) in seveda počasno življenje (Slow Living).

Gibanje za počasnejši način življenje izhaja tudi iz želje po večji povezanosti med ljudmi. Danes imamo ljudje ogromno stikov, a večina je zelo površinskih. »Slow food« na primer pomeni tudi družiti se (ob tem, ko jemo ali pripravljamo hrano); počasno potovanje pomeni temeljito spoznavati kraje in ljudi; tudi samo potovanje je lahko zanimivo, ne samo cilj, ki ga želimo doseči (npr. potovati z vlakom in ne z letalom; s kolesom in ne z avtom itd.).


Hvalnica počasnosti

Leta 2005 je kanadski novinar Carl Honoré napisal knjigo In Praise of Slowness: How A Worldwide Movement Is Challenging the Cult of Speed (Hvalnica počasnosti: Kako je svetovno gibanje izzvalo kult hitrosti), ki je hitro postala uspešnica in je danes prevedena v 30 jezikov.


»To je kulturna revolucija proti ideji, da je hitreje vedno bolje. Filozofija počasnosti ne pomeni, da bi vse delali po polžje. Gre za iskanje prave hitrosti pri sleherni dejavnosti. Rajši uživajmo v urah in minutah, kot pa da jih zgolj štejemo ali vrednotimo. Naredimo vse karseda dobro, namesto kolikor hitro je mogoče. Gre za kvaliteto pred kvantiteto – pa naj gre za delo, prehrano ali starševstvo,« pravi Carl Honoré na svoji spletni strani.

Knjiga je dala velik zagon novim gibanjem za počasnejši in kvalitetnejši način življenja. In avtor sploh ne pravi, da hitrost ni dobra: »Hitrost ima svoje mesto v sodobnem svetu. Pogosto se morate premikati hitro, še posebej na delo. Problem je, ker je hitrost postala način življenja. Vse delamo v naglici. Ujeti smo v hitenje in to je nezdravo.«

Gospodarska kriza je priložnost, da življenje spet postane bolj umirjeno, da se osredotočimo na kvaliteto in ne samo na kvantiteto. A ne samo v vsakdanjem življenju, temveč tudi v ekonomiji in na drugih družbenih področjih. Podjetja ne smejo delati samo za dobičke, temveč predvsem za kvaliteto življenja ljudi (zaposlenih in potrošnikov) in družbe kot celote.

Zmernost, kvaliteta in prava mera, ko gre za čas in dobrine (ali denar) lahko zamenjajo današnje hlastanje za vsem, kar lahko dosežemo ali dobimo. A tudi tisto, kar imamo se moramo naučiti deliti z drugimi. Potem bo svet bistveno boljši kot je sedaj.

»Drevesa, ki rastejo počasi, rodijo najboljše sadeže,« je že davno rekel znameniti francoski dramatik Molière.

četrtek, 25. marec 2010

Izhod iz krize

Če v resnici želimo rešiti globoko krizo v kateri smo se znašli, moramo v temelju spremeniti naš (ekonomski) pogled na svet in reformirati naše ekonomske institucije. Trg ne sme še naprej igrati osrednje vloge v ekonomskem življenju družbe, kajti tržni mehanizmi niso zmožni zagotoviti, da bi ključne dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta. Poleg tega tržni mehanizmi niso zmožni upravljati z dobrinami na trajnostni način.

Ko gre za ključne dobrine (hrana, voda, energija, gozdovi itd.; pa tudi znanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje; itn.), ki so odgovorne za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in trajnostno prihodnost planeta, mora skrb za njihovo pravično porazdelitev prevzeti družba preko raznolikih ekonomskih mehanizmov in institucij. Osnovni princip njihovega delovanja pa naj postane medsebojna delitev dobrin.

Medsebojna delitev se prvenstveno nanaša na zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje) in skupnih družbenih potreb – kar skupaj omogoča blaginjo človeštva. To ne pomeni, da moramo ukiniti trge, definitivno pa ne smejo imeti več glavne vloge pri upravljanju in distribuciji skupnih dobrin človeštva.

Ekonomski sistem prihodnosti mora vključevati široko paleto institucij, mehanizmov in odnosov, ki jim je skupna blaginja vseh ljudi, ne samo nekaterih. Ekonomski sistem mora v procese odločanja in upravljanja zajeti mnogo širši del družbene skupnosti kot do sedaj (nevladne organizacije, društva, zaposlene, upokojence, lokalne skupnosti itd.).

Zato medsebojno delitev dobrin razumemo kot širok okvir, ki bo vsem družbenim skupinam in skupnostim omogočil, da bodo sodelovale v ekonomskih procesih in bodo pravično ter enakopravno udeležene pri upravljanju in delitvi »planetarnega kolača« oziroma skupnih dobrin človeštva. To pa je pot k mirnemu sobivanju, blaginji in resničnemu razvoju človeštva.

sobota, 20. marec 2010

Največje smetišče na svetu

Največje smetišče na planetu Zemlji ne leži na zemlji niti ni zakopano v njej, temveč plava v Tihem oceanu oziroma Pacifiku. Enaka površini ZDA je Velika pacifiška zaplata odpadkov (Great Pacific Waste Patch) – ali Pacifiški vrtinec smeti (Pacific Trash Vortex) – največje planetarno smetišče.

To je “plavajoči spomenik naše kulture odpadkov, zadnje ʿpočivališčeʾ plastičnih vrečk, zavrženih plastenk in slehernega kosa embalaže, ki ga odnese veter, ” lahko preberemo v članku Največje smetišče na svetu (The Biggest Dump in the World spletne izdaje britanskega) časopisa Telegraph (Telegraph.co.uk).

V zadnjem desetletju se je to obsežno plavajoče smetišče podvojilo, nekateri ocenjujejo, da je veliko za šest Velikih Britanij, dr. Simon Boxal, oceanograf iz Državnega oceanografskega centra na Univerzi Southampton pa pravi: “Veliko je kot Severna Amerika. Čeprav je zaplata smeti izjemno velika, pa je to le pokazatelj mnogo večjega svetovnega problema.”

Devetdeset odstotkov plavajočih odpadkov je plastičnih, večina jih priplava po rekah ali pa so neposredno odvrženi ali odpihnjeni v morja. Okoljski program Združenih narodov je leta 2006 ocenil, da na vsaki kvadratni milji oceanov plava 46.000 kosov plastike; 70 % te plastike potone na dno. Preostali kosi se ujamejo v stalne površinske tokove (do globine 20 metrov) in krožijo po oceanih “kot oceanske krožne ceste”, pravi dr. Boxall. Vetrovi in tokovi te odpadke potiskajo proti središču tega velikega vrtečega se smetišča. Vsi glavni oceani imajo taka rotirajoča smetišča, največje pa je prav v Tihem oceanu.

Obstoj Velike pacifiške zaplate odpadkov so napovedovali že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, dejansko pa jo je odkril ameriški jadralec Charles Moore leta 1997, ko se je vračal s tekmovanja na Havajih. Kot pravi dr. Boxall pa sploh ne gre za velike kose plastike, pač pa majhne koščke, ki plavajo pod površjem, zato jih ni mogoče posneti ne z letala ne s satelita. In le težko je natančno oceniti katastrofalne posledice za ljudi in naravo, ki jih predstavlja teh 100 milijonov ton pretežno plastičnih odpadkov.

Lahko je seveda reči: “Pa kaj potem, odpadki morajo pač nekje končati?” A problem sploh ni enostaven. Majhni koščki plastike pod vplivom sončne svetlobe postopno razpadajo na vse manjše kosce in so na koncu veliki kot prah (ang. nurdle). Ti nevarni toksični delci se seveda znajdejo v prehranjevalni verigi velikega dela človeštva. A ne gre samo za človeka, zaradi plastičnih odpadkov letno pogine milijon ptic in 100.000 sesalcev, ocenjujejo Združeni narodi.


Potrošniška družba

Problem plastičnih odpadkov je tesno povezan z našim potrošniškim načinom življenja. Naše potrošniške navade so krive, da industrija letno proizvede 4 do 5 milijard plastičnih vrečk, da industrija letno v plastenke »potisne« preko 89 milijard litrov vode, da druge embalaže sploh ne omenjamo.

Hkrati pa je proizvodnja plastike tudi velik »pridelovalec« toplogrednih plinov, saj gre pri proizvodnji kilograma plastike v ozračje kar 6 kg ogljikovega dioksida, glavnega toplogrednega plina. Pet plastičnih vrečk pomeni izpust 1 kg ogljikovega dioksida v ozračje (seveda gre za povprečno oceno, saj so vrečke različno velike). Poleg tega se za proizvodnjo plastike namenja 6 % svetovne proizvodnje nafte.

Problema plastičnih odpadkov ni preprosto rešiti, a del problema smo tudi mi sami in posledično tudi del rešitve. Nekateri – pod vodstvom raziskovalke pri ugledni reviji National Geographic in okoljevarstvenice Sylvie Earle – preprosto pravijo, naj preprosto prenehamo uporabljati plastiko. Dejansko ne potrebujemo ne plastičnih vrečk in ne »plastične« vode in ne številnih drugih nepotrebnih izdelkov iz plastike. To je naša izbira.

Ko naslednjič kupujete »plastično« vodo ali stojite pred blagajno in jemljete ne-vem-že-katero plastično vrečko se spomnite na ogromna smetišča v sicer (navidez) brezmejni modrini naših čudovitih oceanov in morij.

Glavni vir: Telegraph.co.uk

torek, 16. marec 2010

Zakaj deliti dobrine?

V času, ki ga hkrati pretresajo okoljska, ekonomska in družbena kriza, k reševanju le-teh ne smemo pristopati ločeno. Če bomo reševali samo ekonomsko krizo – čemur smo priča danes – nam bosta »iz rok« ušli tako okoljska kot družbena kriza. Če bomo reševali samo okoljsko krizo, bodo zaman prav vsi napori in ukrepi, saj se ljudje v propadajoči ekonomiji in posledični družbeni stiski pri »reševanju svoje kože« ne bodo ozirali na okolje. Skratka, brez celovitega pristopa na ekonomskem, okoljskem in družbenem področju, so vsa naša prizadevanja za izhod iz krize zaman.

A kako v svetu tako različnih ekonomskih in političnih prepričanj doseči resnične spremembe? Te so možne le, če bomo prepoznali skupni cilj. Iz zgodovine vemo, da je resničen korak naprej možen le takrat, kadar težimo k skupnemu cilju. Zagotoviti blaginjo vseh ljudi, ne samo nekaterih in hkrati ohranjati občutljivo okoljsko ravnovesje, je takšen cilj, ki lahko mobilizira naše skupne sile.

Blaginja pa je neločljivo povezana z dobrinami kot so voda, hrana, energija, stanovanja; zdravstveno varstvo in izobraževanje. Te in še nekatere druge dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb ter so pomembne za trajnostni razvoj planeta, pa nikakor ne smemo prepustiti prostemu delovanju tržnih sil.

Tržne sile vedno delujejo po načelih sebičnosti, pohlepa in tekmovanja oziroma konkurenčnosti, zaradi česar imamo danes tako nepravično porazdelitev dobrin in njihovo nezmerno rabo – iz česar izhajajo tako ekonomska, družbena kot tudi okoljska kriza. V polni meri prepustiti distribucijo dobrin tržnim silam, kar danes dopuščamo, je destruktivno tako do ljudi kot do okolja.

Namesto konkurenčnega boja za dobrine, ki ga narekujejo tržne sile in ki povzroča toliko gorja; revščine, lakote in okoljskih problemov, moramo do ključnih dobrin pristopiti drugače. Medsebojna delitev dobrin je ključni princip tega novega pristopa in ključ za rešitev obsežne krize. Kajti, medsebojna delitev dobrin omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, s čimer se zmanjšajo družbene napetosti in pritisk na naravno okolje. Vendar, kako deliti dobrine?

Medsebojna delitev dobrin ni nekakšen nov ekonomski sistem niti nova ideologija, temveč širok okvir, znotraj katerega je mogoče na različne načine deliti ključne dobrine, da bi lahko »dosegle« slehernega državljana in v širšem smislu slehernega prebivalca planeta.

Ena od možnosti medsebojne delitve dobrin je ustanovitev posebne agencije, ki bi jo vodili strokovnjaki iz različnih področij, predstavniki nevladnih organizacij in demokratičnih institucij države, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin po načelu pravičnosti in v okviru zmožnosti okolja. To je mogoče storiti tako na globalni ravni, npr. v okviru OZN, kot na državni in lokalni ravni. Človeštvo ima za ta pomemben korak vsekakor dovolj zrelosti, znanja in ustrezno infrastrukturo.

Poleg tega obstaja več že uveljavljenih rešitev in pobud, utemeljenih na medsebojni delitvi dobrin, ki lahko bistveno pripomorejo k uveljavitvi pravičnejših ekonomskih in družbenih odnosov, na primer: univerzalni družbeni dohodek, kooperative, pravična trgovina, časovna banka, demokratična podjetja, souporaba dobrin itn.

Hkrati pa nam ni potrebno uničiti današnjih ekonomskih institucij, niti zavreči dobre ekonomske infrastrukture; dopustiti pa moramo raznolike oblike ekonomskega življenja in tako prenoviti ekonomske institucije, da bodo služile potrebam kompleksne družbe 21. stoletja. Zdajšnji tržni sistem bo posledično postal samo del širokega spektra ekonomskega življenja družbe.

Medsebojna delitev dobrin je pot za izhod iz krize, hkrati pa pot za preobrazbo ekonomije in s tem tudi celotne družbe. Samo z medsebojno delitvijo dobrin lahko v raznoliki in številčni človeški družini živimo v miru in blaginji ter ohranimo planet za prihodnost.

četrtek, 11. marec 2010

Zgodba o veliki družini

Človeško skupnost si lahko predstavljamo kot zelo veliko družino, države ali narode pa kot pripadnike te družine. Ti družinski člani so si zelo različni: eni so mladi, drugi starejši; eni izkušeni, drugi ne; nekateri močni, drugi šibki; eni nestrpni in bojeviti, drugi umirjeni; nekateri bolj podjetni, drugi manj in tako naprej. Skratka, zelo številčni in raznoliki, a vendarle vsi pripadniki ene družine – človeštva.

Nadalje si lahko predstavljamo, da ta velika družina živi skupaj na ogromnem posestvu. To posestvo je ponekod rodovitno, drugje bolj pusto; nekje uspevajo ene vrste pridelki, drugje povsem drugi; ponekod je zemlja bogata z različnimi naravnimi viri, drugje sila skopa; nekje je vode v izobilju, drugje pa komaj za vzorec in tako naprej. Kakorkoli, velika človeška družina ima skupni dom, ki ji omogoča življenje in ta dom je planet Zemlja.

Kako se »bratje« in »sestre«, »sestrične« in »bratranci« obnašajo med seboj in ravnajo drug z drugim? Najmočnejši in starejši posamezno ali skupaj izkoriščajo mlajše in šibkejše; včasih jih pretepajo; jim kradejo dobrine, ki jih imajo na voljo ter hkrati uničujejo in »packajo« njihovo domovanje, ki je hkrati tudi skupno; jih goljufajo, vsiljujejo jim svoja pravila in svoj »prav« ter jim nasploh radi »solijo pamet«. Mlajši in šibki se zato le s težavo razvijajo, ne morejo zrasti v enakovredne člane družine, počutijo se odrinjene in zapostavljene in potem včasih, iz obupa, udarijo nazaj: v starejše »brate« ali »bratrance« vržejo kamen ali jih ugriznejo. In potem so še bolj kaznovani.

A odnosi v družini so lahko tudi povsem drugačni. Starejši in izkušenejši bi lahko pomagali mlajšim in neizkušenim, jim omogočili normalen razvoj, z njimi bi lahko enakopravno sodelovali in jih sprejemali kot enakovredne člane skupnosti oziroma družine. Ko pa gre za naravne vire in druge dobrine, ki so resnično pomembne za njihovo preživetje in so konec koncev v skupni lasti vseh, bi vsi pripadniki človeške družine lahko ravnali tako, kot ravnajo v sleherni normalni družini: dobrine si pravično delijo med seboj ter z njimi zmerno in skrbno ravnajo. Kajti, nobena prava družina ne dopusti, da bi nekateri njeni člani stradali ali kako drugače trpeli, medtem ko imajo drugi vsega preveč in se samovšečno zabavajo.

V resnici smo vsi pripadniki človeške družine, sicer zelo velike in raznolike, a vendarle ene in celovite. Imamo skupen dom, planet Zemljo, ki nam nudi dovolj prostora in dobrin, da bi lahko živeli skupaj – v miru in blaginji. Pot do miru in blaginje pa vodi edino preko pravičnosti in sodelovanja ter medsebojne delitve dobrin. Tako preprosto je to.

četrtek, 04. marec 2010

Hrana v smeteh

Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: ʿPoberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubiʾ. (Janezov evangelij 6: 12; Nahranitev pet tisočih)

Po podatkih Organizacije združenih narodov je bilo leta 2009 kar 1,02 milijarde ljudi podhranjenih, kar pomeni skoraj vsak šesti Zemljan. To je zastrašujoč podatek in kar je najhuje, problem sploh ni v pomanjkanju hrane, temveč v njeni potratni uporabi in izjemno nepravični porazdelitvi.

V letih 2007 in 2008 je bilo v biogoriva predelanih kar 95 milijonov ton žitaric, a ta količina je še vedno manj kot polovica vse hrane, ki letno po nepotrebnem konča v smeteh. Samo Američani letno zavržejo približno 44 milijonov ton hrane, Britanci preko 5 milijonov ton itd., pravi Tristram Stuart v knjigi Odpadki: razkrivanje globalnega prehranskega škandala (Waste: Uncovering the Global Food Scandal, Penguin Books 2009).

Knjiga sistematično razkriva prehransko podobo današnjega sveta. Lakota še zdaleč ni posledica prenaseljenosti kot nas prepričujejo številni strokovnjaki, temveč rezultat človeške neumnosti, nesposobnosti, ignorance in pohlepa.

Po podatkih FAO (Organizacija ZN za kmetijstvo in prehrano) znaša minimalna povprečna človekova potreba po hrani približno 2.000 kcal (kilo kalorija; količina energije, ki je potrebna, da se kilogram vode segreje za 1 stopinjo Celzija) na dan, navaja Tristram Stuart v svoji knjigi. Proizvodnja vse hrane primerne za človekovo prehrano v svetu pa znaša približno 4.600 kcal na prebivalca dnevno, medtem ko je dejanska poraba 2.000 kcal na prebivalca. To pomeni, da za 2.600 kcal hrane na prebivalca (ali 57 % vse pridelane hrane) ne doseže človeških ust.

Del presežne hrane (žitarice in stročnice) je namenjen prehrani živali (energetska vrednost mesne hrane je bistveno manjša kot energetska vrednost rastlinske hrane, ki jo te živali zaužijejo), del jo pristane v smeteh, del v prekomernih količinah zaužite hrane in zdaj tudi v avtomobilskih tankih za gorivo (biogoriva). A še vedno je celotna količina dejansko porabljene hrane enaka minimalnim zahtevam povprečnega človeka po hrani, to je 2.000 kcal na prebivalca. Z drugimi besedami: na svetu se porabi toliko hrane kolikor jo ljudje dejansko potrebujemo. Zakaj potemtakem toliko lakote?

Trgovine in restavracije v ZDA in EU dnevno nudijo prebivalstvu količino hrane, ki ima energetsko vrednost med 3.500 in 3.900 kcal. Če bi temu dodali še žitarice in stročnice, ki so namenjene prehrani živine, potem količina hrane v ZDA štirikrat presega potrebe ljudi, v Evropi pa več kot trikrat. Hrana je torej izjemno nepravično porazdeljena, nekje jo je bistveno preveč in nekje bistveno premalo.

K pretirani porabi hrane veliko prispevajo tudi prehranske verige, ki letno za oglaševanje na področju hrane namenijo približno 3 milijarde ameriških dolarjev; veliko oglasov je namenjenih predvsem otrokom. Ali ljudje res potrebujemo reklamo za nekaj, kar nujno potrebujemo?

A vrnimo se k odpadkom. Veliko nakupljene hrane konča v smeteh. Samo s hrano, ki konča v smeteh v ZDA in v Veliki Britaniji, bi lahko iz najhujše lakote rešili 1,5 milijarde ljudi (pomeni, da bi jim pomagali z dodatno hrano z energijsko vrednostjo 250 kcal na osebo), kar je več kot je lačnih ljudi v svetu. In sploh nismo upoštevali odpadne hrane v EU, na Japonskem in v drugih bogatih državah, čeprav vemo, da je tudi znotraj teh držav hrana izjemno neenakomerno porazdeljena.

Tudi mi smo del tega sveta, ki dela s hrano kot »svinja z mehom«. Slovenske trgovine, na primer, letno zavržejo približno 15.000 ton kruha (kar pomeni skoraj 30 milijonov €), ki neprodan obleži na policah trgovin. Kruha, žemljic in podobnih proizvodov, seveda noben trgovec naslednji dan ne postavi na trgovinske police – potrošniki hočemo sveže, tople, hrustljave pekovske izdelke. Tudi drugim prehranskim izdelkom se ne godi dosti drugače.

Na koncu lahko zaključimo, da za lakoto v svetu ni prav nobenega razloga. Hrane je za vse ljudi na planetu dovolj in ne samo dovolj, celo preveč jo je. Problem je v naši pretirani porabi hrane (ki pomeni debelost in zdravstvene težave ter veliko odpadkov) in v napačnih prehranskih vzorcih (prevelika pridelava mesa in mesnih izdelkov; ne da jih ne bi smeli jesti, samo preveč človeku primerne hrane gre za prehrano živali, ki bistveno zmanjšajo energetsko vrednost hrane). Prehranski problem je povezan tudi z globalnim segrevanjem in sicer iz dveh vidikov: veliko hrane se predela v biogoriva, presežna pridelava hrane (predvsem mesne) pa pomeni veliko izpustov toplogrednih plinov.

In rešitve. Naučiti se moramo zmernosti, zavreči čim manj hrane (tudi star kruh, na primer, lahko koristno uporabimo v svoji prehrani), vsaj malo moramo spremeniti prehranske vzorce (manj mesne hrane) in se naučiti pravične delitve hrane (in drugih osnovnih dobrin).