sreda, 30. december 2009

Avatar, Eywe in Gaja

“Jake, naša Velika mati se ne postavlja na nikogaršnjo stran. Samo ščiti ravnovesje življenja.” Neytiri v filmu Avatar

Boginja Eywe je Velika boginja mati, ki skrbi za ravnovesje na luni Pandori planeta Polifem v osončju Alfa Kentaver. Domorodno pleme Na’vijev živi povsem v skladu s tem ravnovesjem življenja. Celotna Pandora deluje kot nekakšen kompleksen organizem, povezan z nevidno energijsko mrežo, ki kot nekakšen živčni sistem povezuje vse dele v celoto. A mogočni korporaciji RDA z Zemlje, ki leta 2154 na Pandori koplje dragoceni mineral unobtanium, sta pleme Na’vijev in naravno okolje v napoto, saj jim je v interesu zgolj in edino pridobivanje minerala in seveda čim večji dobiček – zato ne izbirajo sredstev, da bi ta cilj dosegli. Takšna je podlaga epskega filma Avatar (2009) ameriškega režiserja Jamesa Camerona. A dejansko je to naša zgodba, zgodba, ki se odvija tukaj in zdaj.

Tudi Zemljani imamo namreč svojo Eywe. Planet Zemlja je zapleten sistem, ki samodejno uravnava najboljše pogoje za bivanje, nas že kar nekaj časa poučuje in prepričuje britanski znanstvenik James Lovelock. Ta sistem, ki ga je po starogrški boginji Zemlji poimenoval Gaja, sestavljajo vsa živa bitja in neživa narava ter je sposoben samostojno uravnavati občutljivo kemijsko, fizikalno in še posebej temperaturno ravnovesje. Gaja ravnovesje vzdržuje znotraj ozko določenih meja, ki vsem trenutnim organizmom zagotavljajo najboljše pogoje za preživetje. Že dvig povprečne Zemljine temperature nad 2 stopinji Celzija, pravijo znanstveniki, lahko bistveno spremeni življenjske pogoje, ki se jim številni organizmi ne morejo prilagoditi, vsaj v kratkem času ne. To pa lahko povzroči verižno reakcijo propadanja drugih organizmov, posamičnih ekosistemov in končno celotnega planetarnega okolja.

James Lovelock je dosedanje prepričanje, da se živa bitja zgolj prilagajo svojemu okolju, bistveno spremenil, saj iz njegove teorije izhaja, da živa bitja soustvarjajo pogoje v katerih bivajo. Vsak posamičen organizem – od mikroorganizmov, planktona, dreves do črvov, ptic, kitov – ima svojo vlogo v tem zapletenem sistemu. Spremembe so za takšen sistem sicer nekaj povsem običajnega, a običajno potekajo v daljših časovnih obdobjih.

V tem zapletenem okolju ima svoje mesto tudi človek, ki pa je v zadnjem relativno kratkem časovnem obdobju (zadnjih dvesto let tako imenovane industrijske revolucije) bistveno vplival na porušitev občutljivega Gajinega ravnovesja. Pretirani izpusti toplogrednih plinov; onesnaževanje zemlje, vode in zraka ter obsežno uničevanje naravnih ekosistemov, preprečujejo številnim manjšim in večjim organizmom opravljati svojo vlogo v širšem sistemu – planetu Zemlji. S tem so moteni ustaljeni fizikalno-kemijski procesi v oceanih, v ozračju in na/v zemlji.

Zgodba iz filma Avatar je več kot poučna, prav tako teorija o Gaji, saj nas opominjata, da živimo v kompleksnem okolju, kjer so vsi deli medsebojno povezani v celoto, ki vsem omogoča preživetje in blaginjo. Zato se moramo naučiti živeti v sožitju z vsemi ostalimi bitji, najprej seveda človeškimi, in v ravnovesju s celotnim planetarnim okoljem. Ni nujno potrebno sprejemati teorije oziroma hipoteze o Gaji, prav pa je, da začnemo razmišljati o našem planetarnem okolju kot domu, ki nam daje življenje in omogoča blaginjo, o drugih bitjih pa kot o naših sopotnikih in nujno potrebnih členih verige življenja na planetu. Vseeno je, ali govorimo o Gaji, življenjskem ravnovesju ali o trajnostnem razvoju, bistveno je, da spremenimo naš odnos do okolja, do drugih živih bitij na planetu in seveda do drugih ljudi.

V filmu Avatar se domorodna plemena Pandore in nekaj Zemljanov uprejo uničevalni logiki dobička za vsako ceno, ki jo izvajajo samovšečni in nasilni posamezniki v imenu pohlepnih lastnikov korporacije. In uspejo. Kaj pa mi?


Še nekaj o Gaji

Teorija o Gaji predpostavlja, da se živi (organski) in neživi (anorganski) deli planeta Zemlje razvijajo skupaj kot eno življenje, kot sistem, ki se sam uravnava. Teorija pravi, da ta življenjski sistem samodejno nadzoruje globalno temperaturo, sestavine ozračja, slanost oceanov in drugih dejavnikov, ki vzdržujejo primerne pogoje za bivanje. Kar lahko izrazimo z besedno zvezo "življenje vzdržuje primerne pogoje za svoje preživetje." Živi sistem planeta Zemlje lahko primerjamo s slehernim posamičnim organizmom, ki ureja svojo telesno temperaturo, slanost krvi, itd.

Primer delovanja Gaje:

Kot primer delovanja Gaje lahko navedemo tvorjenje oblakov nad oceani, kjer živi organizmi sodelujejo s tako imenovano neživo naravo. Nastanek teh oblakov je skoraj v celoti odvisen od presnove oceanskih alg, ki sproščajo velike molekule žvepla (kot odpadni plin), ki postanejo kondenzacijsko jedro za dežne kaplje. Pred tem je veljalo, da je nastajanje oblakov nad oceani zgolj kemično-fizikalni pojav. Nastajanja oblakov ne samo pomaga urejati Zemljino temperaturo, temveč je pomemben mehanizem, ki žveplo vrne kopenskim ekosistemom. (Vir:
The Gaia Theory)


Teorijo o Gaji je v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvil dr. James Lovelock.

nedelja, 27. december 2009

Naš planet, ne vaš posel

Predstavniki civilne družbe iz vsega sveta, ki so se zbrali v Kobenhavnu, ob robu izjemno pomembne Podnebne konference Združenih narodov, decembra 2009, sporočajo svetovnim politikom, ekonomistom in gospodarstvenikom: »Naše podnebje, ne vaš posel.« (Civil Society Declares: ‘Our Climate, Not Your Business!’)

A sporočilo lahko povemo tudi drugače: »Naš planet in njegove dobrine, ne vaš posel.«

Po logiki današnjih ekonomistov in politikov je celoten planet ena sama velika priložnost za posel. Naj gre za energetske vire, vodno bogastvo, gozdove, zemljo, zdaj tudi za podnebje, ali za človeško znanje, zdravstveno varstvo, izobraževanje in tako naprej – vse to je priložnost za posel.

Vse, kar s skupnim izrazom poimenujemo dobrine (naravne ali družbene), je danes pod strahovitim pritiskom komercializacije ali z drugimi besedami: poslovne oziroma trgovske logike. Kamor »vstopi« komercializacija, tam se nemudoma pojavijo pohlep, sebičnost, korupcija, tekmovalnost (konkurenčnost), konflikti in nazadnje tudi vojne.

Jasno je, da potrebujemo ekonomsko področje, ki je »odgovorno« za zadovoljevanje človekovih življenjsko pomembnih potreb. A vprašanje, če je ravno takšno, ki vse vidi samo »skozi oči« dobička, najboljše.

Prav vsako podjetje, vsaka banka, zavarovalnica ali trgovina lahko deluje po povsem drugačnih principih in si izbere povsem drugačne cilje svojega delovanja. Naj jih omenimo:

- principi: pravičnost, sodelovanje in medsebojna delitev;
- cilji: zadovoljevanje osnovnih (življenjskih) potreb slehernega Zemljana, bivanje v varnem in zdravem okolju in nenazadnje mir (ki je naravna posledica izpolnjevanja prvih dveh ciljev).

Potem bomo lahko rekli: »Naš planet, naše podnebje, naše dobrine …« Ki se jih bomo naučili medsebojno deliti.

četrtek, 17. december 2009

Mir in blaginja

Po tisočletjih medsebojnega rivalstva, bojev za prevlado, za prestiž in bogastvo, je človeštvo od tega preprosto preutrujeno, okolje pa povsem izčrpano. Nobenega logičnega in utemeljenega razloga ni, da se majhen del človeštva »koplje« v preobilju dobrin, medtem ko velik del človeštva trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejšega kot so hrana, voda in energetski viri.

Nihče danes ne more več trditi, da obstajata višja in zatorej tudi nižja rasa; nihče ne more trditi, da je ena ideološka resnica boljša od druge in nihče ne more trditi, da si eni zaslužijo več kot drugi. Preveč je bilo odkritij in spoznanj, da bi kdorkoli to lahko utemeljeno trdil.

Zatorej moramo misliti drugače: vsi ljudje, navkljub vsem razlikam, pripadamo eni veliki družini – človeštvu in vsi bivamo na enem planetu, ki je naš skupni dom. Zato tudi dobrine, ki nam omogočajo preživetje in bivanje, pripadajo vsem.

Sodelovanje in medsebojna delitev sta potemtakem edina prava podlaga našim odnosom na ekonomskem, političnem in na vseh drugih področjih človeške družbe. Seveda moramo ohraniti naše razlike (politične, religiozne, kulturne), ki dajejo človeštvu »ton in barvo«, a dobrine, to bogastvo planeta, se moramo naučiti pravično deliti med seboj.

Samo tako lahko zaživimo skupaj, v miru in blaginji.

sobota, 12. december 2009

Prava vloga ekonomije

O ekonomiji vemo vse in nič. A le redko razmišljamo, kaj je prava vloga ekonomije v družbi? Ali je ekonomsko področje končni cilj ali zgolj temelj družbenega življenja?

Ekonomsko področje zadeva slehernega človeka, saj smo vsi odvisni od institucij, ki predstavljajo jedro ekonomskega življenja družbe (proizvodna podjetja, trgovine, banke, zavarovalnice, izobraževalne in politične ekonomske ustanove itd.).

Vendar niso samo institucije tiste, ki tvorijo ekonomsko področje, temveč tudi sleherni posameznik, ki je tako ali drugače vpet v ekonomsko življenje družbe: kot zaposleni, kupec, kreditojemalec, prejemnik pomoči, upokojenec, davkoplačevalec itd. (ali v več vlogah hkrati). (Celo klošarji so – preko prosjačenja – še vedno vpeti v ekonomski sistem družbe.)


Današnja ekonomija

Danes velja široko uveljavljeno prepričanje, predvsem zaradi velikega vpliva medijev in potrošniške industrije, da je glavni namen ali celo smisel človekovega bivanja zadovoljevanje njegovih želja s materialnimi dobrinami in storitvami. Zato ima ekonomsko področje tako velik (prevladujoč) vpliv v današnji družbi.

To brezuspešno hlastanje za dobrinami in storitvami (s katerimi naj bi zadovoljili svoje želje) na plan prinaša vse najslabše človekove lastnosti: pohlep, sebičnost in brezobzirno tekmovalnost. In s temi lastnostmi je danes »okuženo« sleherno družbeno področje.

Prava vloga ekonomije

Prava vloga ekonomije pa je bistveno drugačna. Namen ekonomije je omogočiti vsem ljudem zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb oziroma dobre pogoje za bivanje – s skupno besedo blaginja, ki vključuje bivanje v zdravem in mirnem okolju.

Šele z izpolnitvijo teh pogojev ima namreč človek možnost za svoj razvoj in uresničitev vseh svojih potencialov (čustvenih, razumskih, duhovnih ali kakor jih že poimenujemo), prav tako tudi človeštvo kot celota. Namen ekonomije je torej zagotoviti ljudem takšne pogoje za bivanje, ki jim omogočajo njihov nadaljnji razvoj. Ekonomsko področje je temelj, na katerem stoji celotna družba, ne pa njen prevladujoči ali vladajoči del.

Ekonomija je preprosteje rečeno: podpora življenju posameznika, posameznim skupnostim in človeštvu v celoti. Te svoje prave vloge pa ekonomija ne more uresničiti brez pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve.

sreda, 9. december 2009

Sodelovanje

»V evoluciji so uspešnejši organizmi, ki imajo največji reprodukcijski uspeh. A zgodba ima še nadaljevanje. Ena izmed zakonitosti je, da so organizmi, ki s kom sodelujejo, sposobnejši od tistih, ki so egoistični.« (dr. Eva Jablonka, evolucionistka, intervju Mladina, 16. 10. 2009)

»Le sodelovanje med državami nas še lahko reši. Internacionalizacija je edini pravi odgovor globalnemu kapitalizmu, le tako je mogoče kapitalizem na novo vpeti v nek splošen konsenz o novi socialni politiki.« (dr. Ulrich Beck, sociolog, intervju Mladina, 4. 12. 2009)

Več kot potrebno je, da o zgornjih citatih naredimo temeljit premislek. Je brez resničnega sodelovanja sploh mogoče rešiti katerega od resnih problemov današnjega sveta? Okoljski problemi, revščina, lakota, kršenje človekovih pravic, vojaški in družbeni konflikti – jih je mogoče rešiti kako drugače kot sodelovanjem na globalni ravni?

Organizacija združenih narodov (OZN)

Človeštvo je izkusilo brezštevilne konflikte in vojne, ki so svoj vrhunec doživele v prvi in drugi svetovni vojni. Ravno zaradi teh grozljivih izkušenj totalnega uničevanja, je nastala potreba po resničnem mednarodnem sodelovanju, ki se je leta 1945, z ustanovitvijo OZN, tudi udejanilo. »Le skupaj lahko rešimo skupne (globalne) probleme sveta«, je temeljna ideja ustanovitve OZN.

Vendar pa številne države, predvsem najmočnejše, že od samega začetka rušijo in spodkopavajo moč in s tem učinkovitost OZN. A kljub temu ostaja OZN edina organizacija, ki omogoča, da s sodelovanjem rešimo najbolj pereče probleme današnjega sveta.

Okoljska kriza

Konferenca OZN o podnebnih spremembah (7. – 18. december 2009) v Kobenhavnu je eno najpomembnejših srečanj za našo prihodnost na planetu. Smo zmožni skupnega nastopa, da bi ohranili Zemljo?

Ekonomska kriza

Tudi za reševanje ekonomske krize, ki še zdaleč ni mimo, bi potrebovali takšno globalno konferenco, na kateri bi postavili pravila globalnega ekonomskega ravnanja. Ukrepi posamičnih držav delujejo zgolj začasno. A brez skupne akcije, bodo ti ukrepi dolgoročno povsem brez učinka.

Vojaški in drugi konflikti

Lahko ZDA in države v okviru pakta NATO uredijo afganistanski kaos? Ne morejo, kot tudi ne morejo urediti razmer v Iraku, na Bližnjem vzhodu, v Somaliji, Sudanu itd. V resnici bi na kriznih območjih zakonito delovale samo tako imenovane modre čelade Združenih narodov, ki so ponavadi sestavljene iz oboroženih sil držav, ki spadajo v sorodno kulturno in narodnostno skupino, kakršna je v krizni državi. Finančno breme teh operacij in obnove teh območij pa bi moralo biti predvsem v rokah današnjih agresorskih sil, kamor spada tudi naša država.

Sodelovanje na vseh družbenih ravneh

Ne samo sodelovanje na globalni ravni, tudi v okviru držav in lokalnih skupnosti ne moremo reševati perečih problemov, kajti vsi smo tako ali drugače vpeti v mreže in povezave, ki skupaj tvorijo svet v katerem živimo.

Politika levih in desnih političnih strank, ki si medsebojno prav po pobalinsko nagajajo (a so si dejansko skoraj povsem enaki), ne prinaša pravih rešitev v kompleksnem okolju v katerem živimo. Prizadevanje za skupne cilje – blaginjo, čisto okolje in miren svet – je skupna naloga vseh, četudi se razhajamo na ideoloških, političnih ali kulturnih osnovah.

Skupne cilje pač lahko uresničimo samo skupaj.