nedelja, 22. junij 2008

Ekonomska preobrazba

Nobeno področje človeškega delovanja ni potrebno večje spremembe, kot je ravno področje ekonomije. Praktično vsi veliki problemi današnjega sveta izhajajo iz tega sicer izjemno pomembnega družbenega področja. Podnebne spremembe, onesnaženo okolje, revščina in lakota, finančna in prehranska kriza itd. Njihov skupni imenovalec je ekonomija oziroma prevladujoča ekonomska ureditev, ki je utemeljena na tekmovanju (konkurenčnosti) za dobrine, na špekulacijah in korupciji; na pohlepu in sebičnosti. Ne zanikamo gospodarskega razvoja, ki ga je človeštvo storilo v zadnjih desetletjih, a cena zanj je mnogo previsoka. Neuravnotežen, prehiter in nebrzdan ekonomski razvoj zdaj »samega sebe grize za rep« oziroma že ogroža prihodnost človeštva.

Ekonomija je lahko tudi drugačna. Njena prava vloga ni bogatenje posameznikov in skupin na račun ostale večine (kar se dogaja praktično v sleherni državi tega sveta), temveč nekaj povsem drugega. Prava vloga ekonomije je: skrbno, modro in pravično upravljanje z okoljem in dobrinami, ki nam jih nudi, da bi VSEM ljudem omogočili preživetje oziroma kakovostno življenje (blaginjo), danes in v prihodnosti.

Ekonomija je umetnost vzpostavljanja ravnovesja med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja, čemur danes rečemo koncept trajnostnega razvoja. Vzpostaviti to zahtevno ravnovesje nikakor ni nemogoča naloga. Vendar se moramo naučiti preseči ideološke, strankarske, civilizacijske, kulturne, verske in druge razlike ter se posvetiti skupnim (ekonomskim) ciljem: življenju vseh ljudi v blaginji ter v mirnem, zdravem in čistem okolju. Ne glede na vse razlike in raznolikost človeške družbe so to cilji, h katerim vsi težimo. Lahko rečemo, da hodimo po »različnih poteh, a imamo skupne cilje.«

Razmislimo torej, kako jih doseči. Nekatere stvari so nove, nekatere je potrebno malo spremeniti, nekaj pa tudi ukiniti. Nič od predlaganega pa ni nemogoče uresničiti.



1. Medsebojna delitev dobrin – nov globalni ekonomski okvir

Prav na vrhu potrebnih ekonomskih in s tem tudi družbenih sprememb je uveljavitev novega principa medsebojne delitve. In ravno tukaj bi morali začeti na najširšem, globalnem nivoju, kajti medsebojno delitev človeštvo danes najbolj potrebuje. Vprašanje pravične porazdelitve dobrin je namreč vprašanje preživetja, blaginje in – prihodnosti človeštva.

V praksi bi morali na globalnem nivoju ustanoviti novo agencijo, ki bi delovala v okviru Organizacije združenih narodov in bi koordinirala neposredno (iz)menjavo dobrin med posameznimi državami – menjava po načelu ‘dobrina za dobrino’. Menjava bi potekala neposredno, brez posredniške vloge nestabilnih in pohlepnih trgov (»ne-tržna« menjava).

Voda, hrana (osnovna živila), energetski viri, gozdno, zemeljsko in vodno bogastvo; ozračje; znanje (teoretično in praktično; tehnološko in tehnično znanje; patenti, izumi …); kulturna, arhitekturna in naravna dediščina človeštva so dobrine, ki bi morale imeti poseben status in posebno zaščito. Poimenujemo jih lahko skupne dobrine človeštva, saj je od njih odvisno preživetje človeštva oziroma zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega Zemljana, pa tudi kvaliteta našega bivanja. Za te dobrine bi morala skrbeti globalna skupnost, a tudi vsaka država posebej. Skupne dobrine človeštva bi morale postati nova kategorija lastnine – lastnina celotnega človeštva. Kar seveda ne bi pomenilo, da z njimi ne bi smeli upravljati posamezniki, podjetja ali druge ustanove – lahko, a pod posebnimi pogoji (npr. s podelitvijo koncesije ali s podelitvijo začasnega lastništva).

Tiste skupne dobrine, ki so ključnega pomena – ključne skupne dobrine – za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (to so potrebe po hrani, neoporečni vodi, primernem bivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju) bi se s pomočjo agencije delile oziroma menjale med državami (po načinu ‘dobrina za dobrino’). Države bi najprej naredile »inventuro« »svojih« skupnih dobrin in ocenile, kolikšen delež bi jih lahko izkoriščale, ne da bi hkrati ogrozile občutljivo naravno ravnovesje. Presežke svojih dobrin bi »ponudile« agenciji, hkrati pa bi »povpraševale« po dobrinah, ki jih posamezna država potrebuje. Agencija bi usklajevala »ponudbo in povpraševanje« ter povezala države med seboj; te bi se potem same dogovorile glede transporta, skladiščenja in drugih potrebnih postopkov.

Da pa bi bila menjava pravična, bi se vsak prenos dobrin (transakcija) beležil na posebnem računu agencije in bi se obračunaval v posebni, virtualni valuti (kar pomeni, da je le-ta namenjena zgolj obračunavanju, ne pa bi postala tudi dejanski denar). Vrednost te valute (predlagamo ime UNCU – United Nations Currency) bi bila vezana na vrednost ene ali več dobrin. Seveda bi prihajalo do presežkov in primanjkljajev na teh računih, predvsem v začetnem obdobju, saj so države zelo neenakomerno razvite. Sčasoma bi se države prizadevale za čimbolj uravnoteženo izmenjavo dobrin, izključen pa ne bi bil tudi kakšen solidarnostni odpis primanjkljaja določene države. Pristopanje k temu načinu delitve dobrin bi moralo biti izključno prostovoljno. Agencijo bi vodili strokovnjaki iz različnih področij in različnih delov sveta.

Na podoben način bi se lahko države ustanovile tudi agencije za medsebojno delitev dobrin na državni ali manjše skupnosti na lokalni ravni.

Nekaterih skupnih dobrin seveda ne moremo deliti na opisani način, lahko pa jih bodisi zaščitimo (npr. ozračje) bodisi omogočimo, da imajo vse države do njih prost dostop (npr. znanje; patenti za izdelavo zdravil itd.).

Z medsebojno delitvijo dobrin bi hitro odpravili lakoto, skrajno revščino in druge hude probleme človeštva, hkrati pa bi se izjemno povečalo zaupanje med državami in med ljudmi, kar je edini pravi temelj mednarodnega miru. (Več: Medsebojna delitev)


2. Postopna preobrazba »klasične« trgovine – v smeri »pravične trgovine«

Ustanovitev globalne agencije za koordinacijo delitve skupnih dobrin in podobnih agencij v državah in lokalnih skupnostih ne bi pomenilo ukinitve tako imenovane klasične trgovine. Ta bi še naprej obstajala, kajti medsebojna delitev se prvenstveno nanaša na ključne skupne dobrine človeštva, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb.

Razvoj trgovine pa bi moral iti vse bolj v smeri pravične trgovine, ki se je danes v svetu že precej uveljavila. Hkrati pa bi morali dati večji poudarek na lokalno orientiranost trgovine, predvsem v primeru hrane, s čimer bi se zmanjšal obseg transporta in kemične pridelave ter obdelave hrane. S tem bi pomagali tudi lokalni ekonomiji (kmetje, obrtniki, mali podjetniki, manjše trgovine), ki danes bolj ali manj životari v senci mogočnih in pohlepnih multinacionalnih korporacij.


3. Postopna preobrazba podjetij – podjetje kot zastopnik različnih družbenih in zasebnih interesov

Podjetja imajo v ekonomskem procesu pridobivanja in razdelitve (distribucije) dobrin osrednjo vlogo. Problem ni toliko v pridobivanju dobrin, temveč v njihovi (po)razdelitvi. Pri tem so podjetja postala zgolj orodja posameznikov in skupin (lastnikov), ki distribucijo dobrin uporabljajo oziroma izrabljajo izključno za zadovoljitev lastnih interesov – po večjem dobičku. To pa si lahko privoščijo zaradi absolutnega lastništva, ki si ga uspejo pridobiti v podjetjih – pogosto na nepregleden način in s pomočjo borznih mahinacij.

Sleherno podjetje pa je dejansko vpeto v širši družbeni sistem (šolstvo, zdravstvo; komunikacijska, prometna, komunalna in druga infrastruktura itd.) in naravno okolje. Zato bi se morali v podjetjih odražati tudi interesi drugih družbenih področij. To pa je mogoče uresničiti preko lastniške strukture podjetij, za kar je mogoče uporabiti kar današnji sistem lastništva s pomočjo deležev – delnic ali drugih lastniških papirjev. Določen del podjetja bi moral biti – preko neprenosljivih delnic – v »rokah« države, lokalne skupnosti (v kateri deluje podjetje ali celo globalne skupnosti, če gre za globalno podjetje), nevladnih in drugih družbeno koristnih organizacij (za zaščito okolja, človekovih pravic itd.), zaposlenih in na koncu tudi zasebnikov (ti naj ne bi imeli v lasti več kot 50 % delnic podjetja).

S tem bi na »politiko podjetja« vplivali tudi drugi deli družbe, hkrati pa bi imeli tudi možnost pridobiti presežno vrednost podjetja (dobiček) in sicer glede na delež lastništva. S tem bi si zagotovili stabilnejše vire financiranja, kar ni nič drugega kot pravična nagrada za koristi, ki jih ima podjetje od celotne družbene skupnosti, katere integralni del je.

Pri tem imamo v mislih večja podjetja, a tudi manjša podjetja ne morejo delovati kot povsem neodvisni deli družbe, od katere imajo sicer mnoge koristi. (Več: Demokratično podjetje)



4. Pravično obdavčenje

S prejšnjo točko je povezano tudi naslednje področje, področje obdavčenja. To bi moralo biti izrazito progresivno, kar pomeni, da bi morali premožnejši državljani in premožna podjetja plačevati primerno visoke davke. Problem davkov je tudi odsotnost plačevanja davkov na mednarodnem nivoju, kar s pridom izkoriščajo mnogi posamezniki in podjetja, predvsem pri trgovanju z valutami, vrednostnimi papirji in »parkiranjem« kapitala v tako imenovanih davčnih oazah.

Že pred nekaj desetletji je pokojni ameriški ekonomist James Tobin predlagal uvedbo davka na čez-mejne finančne transakcije (Tobinov davek), s čimer bi zmanjšali neverjetni obseg mednarodnega špekuliranja in hkrati pridobili sredstva, ki bi jih lahko uspešno uporabili za reševanje perečih globalnih problemov (recimo segrevanja ozračja). Davek ne bi bil visok, približno 0,25 %, a letno bi se zbralo (najbolje spet v okviru OZN) kar 300 do 400 milijard dolarjev, ki bi jih lahko koristno uporabili, hkrati pa bi zmanjšali obseg špekuliranja.


5. Odprava mehanizmov špekuliranja

Nasploh je obsežno špekuliranje, ki se odvija predvsem na delniških in valutnih trgih ter borzah dobrin, eden glavnih vzrokov za nestabilne cene dobrin in za izjemno nepravično porazdelitev svetovnega bogastva. Špekuliranje je danes postalo institucionalizirano (borze so institucije – ustanove špekuliranja) in uničuje realno ekonomijo (proizvodnja, predelava, storitve).

Nedvomno bi k zmanjšanju obsega špekuliranja pripomogla že samo uvedba prej omenjenega Tobinovega davka, v primeru špekuliranje s ključnimi dobrinami (pšenica, soja, koruza, nafta, kovine itd.), pa bi morali borze preprosto ukiniti. Špekuliranje z dobrinami (največja takšna borza je v Chicagu, v ZDA) je sploh eden najpomembnejših vzrokov zdajšnjih (junij 2008) visokih cen osnovnih dobrin (predvsem hrane in pogonskih goriv). Kako menjati oziroma deliti ključne skupne dobrine pa smo omenili že v prvi točki.


6. Banke za vse

Denar ni slab sam po sebi, slab je če ga uporabljamo s slabimi nameni ali če z njim manipuliramo (špekuliranje, korupcija, goljufije, bančno ali drugačno oderuštvo) ali ga kopičimo zgolj zaradi bogastva samega. Denar je dejansko »kri« ekonomskega sistema, zato je z njim potrebno ravnati skrajno odgovorno in pošteno.

Poleg tega mora biti denar dostopen vsem ljudem in ne samo premožnemu delu sveta. Da je to mogoče, dokazuje banka Grameen Nobelovega nagrajenca Muhammada Junusa, ki že desetletja omogoča najrevnejšim prebivalcem sveta, da se s pomočjo mikrokreditov lahko ukvarjajo z manjšimi obrtniškimi in kmetijskimi opravili in tako povsem spodobno živijo. To, da ljudem olajšajo delo in življenje, je prava funkcija in namen bank in drugih finančnih ustanov, ne pa zgolj njihovo neskončno kopičenje izjemnih dobičkov.



7. Zaustavitev procesov privatizacije in komercializacije

Procesa privatizacije in komercializacije, ki pogosto delujeta »z roko v roki«, sta za današnjo družbeno skupnost izjemno destruktivna, predvsem ko gre za ključne dobrine (hrana, voda, obdelovalna zemlja; šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo …), ki so nujne za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb.

Ko ključne dobrine »pridejo v roke« zasebnikom, se pogosto dogaja, da mnogi do njih preprosto nimajo več dostopa. Komercialno zdravstvo na primer pomeni, da so zdravstvene storitve na voljo samo dovolj premožnim, kar je skregano s človečnostjo in etiko.

Ko so leta 2000 v bolivijskem mestu Cochabamba celotno oskrbo z vodnimi viri predali (jo privatizirali in skomercializirali) v roke ameriški korporaciji Bechtel, so dostop do vode mnogim revnim prebivalcem omejili ali ga celo ukinili, saj niso imeli dovolj denarja za plačilo visokih računov. Ljudje so se uprli in po dolgotrajnih spopadih s policijo in vojsko, so uspeli doseči, da je voda spet postala skupna, univerzalno dostopna dobrina.

Komercializacija preprosto pomeni, da se s sleherno človeško dejavnostjo in z vsako dobrino skuša ravnati kot s trgovskim blagom. Zdravstvo in šolstvo postaneta kupljivi storitvi; prej vsem dostopna voda postane trgovsko blago; umetnost, kultura in šport postanejo blago in trgovsko blago postane celo življenje samo (korporacije kakršna je Monsanto zaščitijo – privatizirajo posamezne gene in si lastijo pravico do komercialnega izkoriščanja celotne rastline ali celo živali; kasneje pride na vrsto še človek?). Procesi komercializacije so zato izjemno nevarni, saj ločijo ljudi na tiste, ki imajo dostop tudi do najbolj osnovnih dobrin (npr. voda) in storitev (npr. zdravstveno varstvo in izobraževanje) in na tiste, ki ga nimajo.

Zato je potrebno nevarne procese privatizacije in komercializacije zaustaviti, kar je predvsem naloga države in njene zakonske ureditve. Zdajšnji trendi še vedno favorizirajo tako privatizacijo kot komercializacijo.


8. Učinkovitejši boj proti korupciji

Na tem področju so mnoge države, predvsem skandinavske, že dosegle veliko. Gre za kompleksen družbeni proces iskanja in preganjanja koruptivnih dejanj (podkupovanja in dajanja neupravičenih daril, »pomoči« pri iskanju službe, pridobivanju poslov in raznih drugih ugodnosti), hkrati pa izobraževanja o škodljivosti korupcije za celotno družbo. V mnogih državah, tudi pri nas, se proti korupciji odgovorni organi še vedno borijo »s figo v žepu«.


9. Novo definiranje razvoja

Današnji družbeni razvoj se meri izključno z rastjo obsega proizvodnje in storitev (ne glede na vpliv, ki ga ima takšen »razvoj« na ljudi in naravo) ter rastjo finančnih transakcij. V resnici je pravi razvoj povsem nekaj drugega. Pravi razvoj je razvoj kvalitete bivanja vseh ljudi, pa še to ne na račun uničene narave (saj potem to sploh ni noben razvoj, temveč samo degradacija).

Pri tem je potrebno uporabiti tudi ustreznejše kazalce merjenja razvoja. Kazalnik rasti bruto domačega proizvoda (BDP), ki v »en koš zmeče« vse kar se je v državi proizvedlo in zapravilo, pa četudi za največje neumnosti (igre na srečo) ali v škodo ljudem (orožje, izdatki za vojne), živalim (npr. nevarni pesticidi, ki vodijo v pomore čebel) in okolju, je povsem neustrezen pokazatelj dejanskega razvoja družbe. Veliko bolj ustrezen je na primer kazalnik Genuine Progress Indicator – GPI (resnični kazalnik razvoja), ki ločuje tisto, kar je proizvedeno in porabljeno v dobro ljudi in okolja od tistega, ki jim škoduje.



Sklep. Seveda je vse opisano zgolj kratek oris možnosti oziroma okvir za preobrazbo današnje uničujoče, samomorilsko usmerjene ekonomije. Še zdaleč ne gre za dokončno oblikovane predloge (ali pa tudi) in ne izključuje še česa drugega. Čeprav je pri mnogih predlogih poudarjena njihova globalna naravnanost, pa se s tem ne izključuje možnost njihove uporabe na »nižjih« ravneh, na državni ali lokalni.

Našteli smo možne ukrepe za preobrazbo današnje ekonomije, mnogo pa pri tem lahko naredimo tudi kot posamezniki: z večjo angažiranostjo za spremembe, z zmernostjo in samo-omejitvijo svojih pretiranih potrošniških želja.

Ekonomija je namreč zahteven proces, ki vključuje tako družbene ustanove kot posameznike. In kot smo že rekli: ekonomija je umetnost neprestanega iskanja ravnovesja med potrebami človeštva in zmožnostmi planetarnega okolja, vključno z vsemi živimi bitji. Ravnovesje pa je potrebno zagotoviti tudi znotraj sleherne človeške družbe – od globalne, državne do lokalne.

Šele takrat bo ekonomija resnično služila svojemu namenu: preživetju in blaginji človeštva, tako danes kot v prihodnosti.

ponedeljek, 02. junij 2008

Solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev

Podnebna in ekološka kriza, ekonomska in politična, kriza vrednot in medčloveških odnosov so le različni vidiki globoke krize, ki se dotika slehernega kotička Zemlje in slehernega njenega prebivalca. Dramatične vremenske spremembe, onesnažena voda in zemlja, vse dražje in vse težje dostopne osnovne dobrine, številni večji ali manjši družbeni konflikti in splošno nezadovoljstvo so grozeča znamenja, pred katerimi si ne moremo in ne smemo več zatiskati oči.

A niso vsi nakopičeni problemi, s katerimi se sooča današnje človeštvo, samo rezultat človeških ravnanj zadnjih nekaj let ali desetletij. Današnji čas je nekakšen seštevek dolgih stoletij, v katerih se je človeštvo ravnalo po načelih pohlepa, sebičnosti in tekmovalnosti. Predvsem so tako ravnali tisti, ki so imeli v rokah »škarje in platno« oziroma politično, ekonomsko ali kakšno drugo moč (oblast).

Hkrati pa ne moremo zanikati izjemnega napredka na mnogih področjih, ki človeštvu znatno olajšuje njegovo bivanje in zadovoljevanje osnovnih potreb. Sadove tega napredka pa danes uživa le manjši del človeštva, na račun ostale večine in naravnega okolja. Bistven korak, ki ga moramo storiti je torej, da zagotovimo bolj pravično porazdelitev rezultatov človeškega razvoja in planetarnih dobrin na način, ki vsem ljudem zagotavlja zadovoljevanje vsaj najbolj osnovnih potreb in hkrati ohranja naravno ravnovesje na Zemlji. Vprašanje, ki se nam pri tem poraja, pa je: kako to zagotoviti?

Če so korenine današnje globoke krize, ki segajo daleč v preteklost, pohlep, sebičnost in tekmovalnost – za dobrine, za oblast, za ozemlja, bogastvo, moč ali vse skupaj – potemtakem moramo tudi pri koreninah iskati rešitve. Spremembe, ki jih moramo narediti, so spremembe naših medsebojnih odnosov in ravnanj, ki morajo odzvanjati v vseh družbenih ustanovah in skupnostih (lokalnih, državnih in globalni).

Sodelovanje, solidarnost in medsebojna delitev so načela novih medsebojnih odnosov in ravnanj. So temelji (korenine) na katerih edino lahko delamo resnične spremembe. Bodoči ekonomski, politični in drugi odnosi med posamezniki, skupinami, državami ali regijami morajo biti utemeljeni na teh načelih – principih.

V času, ko mnogi ljudje umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin, čeprav jih je na svetu več kot dovolj za vse ljudi; ko z nezmerno rabo naravnih virov uničujemo planetarno okolje, je še posebej pomembno področje ekonomsko. Ekonomsko področje je namreč po svoji »naravi« odgovorno ravno za to, da sleherni človek lahko zadovoljuje svoje potrebe, ne da bi pri tem uničili planetarno okolje. In medsebojna delitev dobrin je praktični (ekonomski) način uveljavitve principov, ki smo jih že omenili: solidarnosti, sodelovanja, medsebojne delitve in nenazadnje tudi pravičnosti.